Partnerstvo – pričakujemo/iščemo tiste znake ljubezni, ki smo jih dobili v otroštvu

Tako sem vsaj brala. Da se zaljubimo (čeprav ne bi rekla, da je to prava oznaka) v tistega, ki nam na tak način izkazuje ljubezen, toplino, naklonjenost, skozi katere smo to ljubezen… občutili kot otroci preko staršev. Če pojasnim, če smo iz otroštva bili navajeni, da se nas je veliko “crkljalo”, objemalo, in na podoben način izkazovalo ljubezen (s strani staršev, seveda), potem bomo to tudi cenili, iskali… pri partnerju. Z dodatkom (!!!) da dobimo še vse tisto v partnerju, kar smo kot otroci pogrešali.

Bi temu pritrdili. Prepoznate nek način izkazovanja ljubezni, ki ste ga bili deležni kot otrok, v svojem partnerju?

Ja marija, no! Eno so otroški vzorci, drugo pa odraslo spreminjanje (preseganje le-teh), drugačni izbor za naprej.

Fino fajn je, če se zavedamo teh vzorcev, jih ozavestimo, in potem, če nam ne ustrezajo več, zavrzemo in nadomestimo z novo željo, potrebo … Nikakor pa se ne strinjam s tem, da zgolj kopiramo vzorce iz preteklosti in se vmes (=tekom odraščanja in življenja) nič ne naučimo, pridobimo in kar furamo isti sistem do smrti.

Ti otroški vzorci nam služijo zgolj za prepoznavo naših dejanj, reagiranj. Ker pa smo odrasli in z oblikovano osebnostjo, se lahko odločimo drugače in izberemo drugo pot.

Vidim zdaj, da si pisala bolj o samem načinu izkazovanja ljubezni. Ne morem se strinjat, da gre spet za kopiranje načina. pri nas smo se objemali, dajanje ljubčkov pa nisem marala. Objemam še zdaj rada vse ljudi, ki so mi blizu oz. kakorkoli pomembni, ne glede na krvni položaj, spol, status … Sestra npr. ni toliko za objemanje, se je tega mogla priučit oz. objame redkokoga pa še to ne zmerom.

Gotovo je nek vzorec ostal iz naše primarne družine, saj nas je tudi ta oblikovala, pa vendar, ko smo odrasli, se sami odločamo, ali bomo to sprejeli ali ne. Plus to, da se še v isti družini potomci ne razvijajo enako, eni se radi objemajo, dotikajo, drugi se dotikom načrtno izogibajo, kot da so drugi kužni – rasla sta pa oba v isti familiji.

S tvojimi navedbami se strinjam, dodala pa bi le to, da se za takšne partnerje odločamo oziroma si jih podzavestno izbiramo v ćasu ko sebe še ne poznamo. Ponavadi v mlajših letih, ko se ne zavedamo svojih čustev, svojih potreb, želja, navad……

Enkrat, ko spoznamo sebe in ozavestimo svoj pravi jaz, se zavemo tudi vzorcev, ki jih vlečemo iz preteklosti, ne samo na področju ljubezni, ampak tudi na drugih področjih. Ni nujno, da v partnerju že takoj na začetku prepoznamo kakršnekoli ˝znane˝ navade. Lahko se nam te pokažejo enkrat kasneje….po nekaj desetletjih…

Kakorkoli, ponavadi se zgodita dva scenarija:
– z osebo, s katero smo v času ko sami čustveno dozorevamo, uspemo najti skupen jezik in s skupnimi močmi predelati vzorce/čustva in vpeljati spremembe potrebne za ohranitev razmerja,
– z osebo, s katero se v tem času nahajamo enostavno ne moremo/nočemo, iz različnih razlogov ali vzrokov, najti skupen jezik in pride do ločitve.

Defintiivno nas določene stvari zaznamujejo, od nas pa je odvisno ali te vzorce zaznamo, sprememnimo in ne dovolimo, da vodijo/narekujejo naše življenje.

Je pa zanimivo, da se ljudje v razvitih državah zelo ukvarjamo z vsemi možnimi analizami vzorcev, predelavo čustev in ne vem česa, ipd.. V manj razvitih državah se ljudje borijo za golo preživetje in se s temi analizami ne ukvarjajo. V takšnih deželah srečaš osebe, ki so identične staršu in ne pomislijo, da bi kaj spremenile. Odstopanje od vcepljenih vzorcev bi pri takšnih ljudeh pomenilo izdajo….Pa so marsikdaj ti ljudje zadovoljni in nasmejani, bolj kot večina naprednih ljudi iz razvitih držav.

In takrat se vedno znova vprašam: kdo je na boljšem, mi ki se toliko obremenjujemo s svojo osebnostjo in duhovnim razvojem, ali oni, ki so vse sprejeli ravnodušno in se ne obremenjujejo če so taki kot fotr/mat, če se ne znajo se objet, itn. itn.

V končni fazi, zakaj bi vse to kar smo se naučili/pridobili od staršev bilo napačno/neprimerno?

To, kar so nam dali starši je točno tisto, kar so v tistem času bili sposobni dati. Če bi znali/mogli/bili sposobni dati drugače, bi nam to dali/nudili. Zakaj pa ne bi mi enkrat sprejeli, da to kar smo od staršev dobili je bilo tisto kar smo potrebovali kot otrok / mladostnik, potem smo odrasli in dobili pravico do izbire: imamo možnost izbrati tisto kar nam paše in si ustvarjati svoja pravila…..ali pa delati/živeti po ustaljenih tirnicah.

Velikokrat je nekomu pisano na kožo ˝že znano˝ in ne čuti potrebe po večjih spremembah….nekdo se pač hoče spreminjat. Oboje je OK…. Razlika je samo v tem, da tisti ki želijo spremembe se mi zdi kar naprej iščejo ene vzroke/razloge …..

Jaz pa kar malo dvomim v resničnost prvega odstavka. Res pa je, da verjetno bolj cenijo to kar imajo, ker kot praviš, se borijo za preživetje in so hvaležni za vsak dan, ki jim je podarjen. Medtem ko mi imamo polne riti vsega in verjetno ravno zato vse to tako težko cenimo, saj nam je prelahko pridobljeno. In če smo pri tem neodgovorni, krivdo za vse to nezadovoljstvo, ki izhaja iz tega da ne cenimo, mečemo na druge, tudi na najbližje in predvsem na najbližje. Saj je logično, da tisti, ki se ne vede odgovorno, veliko pričakuje od drugih in čaka, da drugi njemu ustrežejo in izpolnjujejo želje, brez da bi on kaj veliko pri tem storil. In seveda je potem razočaran, ker ima previsoka pričakovanja. Razočaran človek pa ne more bit dobra osnova za ljubezenski odnos. Malo sem zašel iz osnovnega vprašanja.
Sicer pa je HM30 že lepo odgovorila, da si takšne partnerje iščemo, ko sebe še ne poznamo oziroma še nimamo jasnih želja, ciljev za prihodnost oziroma za odnos, ki si ga želimo.

Ne vem, vendar se sprašujem ali je za partnerstvo res potreben kakšen cilj? Ker će imaš postavljene cilje, potem si partnerja izbiraš v skladu s tem, da jih z njim najlažje uresničiš. Kaj pa če se naknadno pokaže, da cilji niso uresničljivi? Se dogaja, da gre v takih primerih t.im. “ljubezen” k vragu, morda še večkrat pa tudi, ko so uresničeni.

Meni je recimo cilj najto partnerko s katero bom lahko živel do smrti v odnosu, ki ga je krivokljun definirala pod pojmom ljubezen in seveda ona z menoj. Ovire, ki pridejo vmes, bova premgovala skupaj. Je to napačno? Po moje ni.

Ne vem, vendar se sprašujem ali je za partnerstvo res potreben kakšen cilj? Ker će imaš postavljene cilje, potem si partnerja izbiraš v skladu s tem, da jih z njim najlažje uresničiš. Kaj pa če se naknadno pokaže, da cilji niso uresničljivi? Se dogaja, da gre v takih primerih t.im. “ljubezen” k vragu, morda še večkrat pa tudi, ko so uresničeni.[/quote]

Jaz sem pod cilj imela v mislih nekaj kot: kakšno življenje si želimo na čustveni / duhovni ravni. Mogoče sem izbrala napačno besedo – tle ni mišljen materialni cilj.

Bi gledala malo širše. Ne vzet samo objeme, ljubkovanje… kot izraz ljubezni, pogoj za občutenje nekih lepih občutkov.

Jaz bi se s prebranim vseeno strinjala. Mislim, da ni vse pogojeno samo z neko mladostjo…

Če pogledam v sebe in svoje otroštvo, ki je bilo s strani staršev lahko rečem ljubljeno, bilo je veliko objemov, veliko ljubkovanja, lahko sem se smejala ali jokala, “vse” je bilo sprejeto, poskušano razumljeno, ogromno je bilo pogovorov, poslušanja MENE, itd., in s tem sem dobivala občutek sprejetja, vrednosti. In če pogledam sedanji čas, mi te stvari še vedno ogromno pomenijo. Še vedno so za mene sinonim ljubezni, se mi zdi, da ni prave ljubezni, če vsega naštetega ne čutim / dobim v partnerstvu. Če tega ne čutim oz. ne bi čutila, bi vsekakor iskala nekoga, ki bi mi to lahko dal.

In zdaj poglejmo nekoga, pri katerem tovrstnega ni bilo. Ni bilo (veliko) ljubkovanja, otrok ni imel s strani staršev nekega občutka, da je poslušan in slišan, kar si je sigurno želel, bil pa je naprimer z veliko svobode, kar pa je naprimer smatral kot nek občutek zadovoljstva, mogoče celo ljubezni. Tak človek bo tudi v partnerstvu “zahteval” svobodo, in če je ne bo dobil, bo to smatral kot ne-ljubezen.

Še več. Ne samo da v partnerstvu ljubimo tisto, kar nam omogoča tiste občutke zadovoljstva kot v otroštvu, torej pri meni mi tovrstne občutke omogočajo objemi, ljubkovanje, pa tudi da me partner posluša, razume, mi je v podporo, v zadnjem primeru bi bila to s strani partnerja neka svoboda, kakršnakoli že, še več, želimo si tudi vse tisto, kar v otroštvu nismo dobili. V zadnjem primeru bi bilo to nek občutek, ko te nekdo posluša, sliši, razume in upošteva in bi si takega partnerja tudi iskal.

Je pa res, da vedno tega ne moremo imeti. Oz. ne moremo vsega imeti.

Pa še nekaj je res, ŽAL, res je, da nečesa, kar ne poznamo, česar se v otroštvu nismo naučili (kot napr. v zadnjem primeru veliko ljubkovanja, veliko poslušanja, upoštevanja, dajanja vrednosti nekomu…), le tega tudi ne moremo, ne znamo… dati naprej v partnerstvu in starševstvu. Žal, žal…

Moja mami me ni pretirano crkljala, večkrat me je namenoma porinila v vodo, da sem sama splavala. No, saj pri ribicah je to nekaj običajnega:)). Oče mi je umrl v zgodnjem otroštvu. Situacija danes: ubijala bi za vse možne znake ljubezni, vse kar sem pogrešala v svojem otroštvu. Torej se ne strinjam s tezo v naslovu:).

Se pa strinjaš z nadaljevanjem:

Jaz iščem moškega, ki bo kontra mojemu očetu. Vsi moški, ki me spominjajo na očeta, so mi mimo.

Ne mešajte starša z lepimi občutki otroštva. To ni isto. Tega tudi pisala nisem.

Napisala sem, da tisto kar smo v otroštvu (največkrat s strani najbližjih/staršev) občutili kot nek znak ljubezni, ob čemer smo se počutili ljubljeni, cenjeni, v glavnem lepo, da to nekako pričakujemo da nam bo nudil partner.

Z dodatkom vsega tistega, kar smo v otroštvu pogrešali.

Torej jaz iščem predvsem dodatek.

Če sem kot otrok pogrešala očeta, ker je nepričakovano umrl, danes tega ne iščem v partnerstvu. Ker nihče ne more zapomniti praznine iz preteklosti. Ljubezen in odnos oče hči je nekaj povsem drugega. Iskanje le-tega v intimnem partnerstvu bi prineslo težave.

Kot otrok sem pogrešala vzorce obnašanja moškega spola. Kako moški (v tem primeru oče) igra vlogo partnerja v družini. Tega seveda ne iščem v odnosu danes. V partnerstvu je ralacija drugačna. Ne morem mešati hrušk in jabolk:).

In še nekaj. V odnos naj bi vstopali neobremenjeni, torej brez velikih pričakovanj. Seveda imam želje, vrednote, ki jim sledim in si želim podobno od partnerja. Ampak iskanje nekoga, da bo zafilal vse naše frustracije, mi je kr neki:).

Podlago ali vzorec za partnerstvo po moje dobimo v večji meri od staršev, iz odnosa, kakšnega sta ga vodila onadva. Kolikor več je bilo povzročenih in zadanih nekih čustvenih ran v primarni družini, toliko težavnejše ponavadi zna biti potem partnerstvo takšnih ljudi, ko odrastejo. Namreč nezavedno se poskušajo vrniti v svojo nekdanjo družino, da bi podoživljali to, kar so nekoč, da bi (za)celili svoje rane in postali spet celoviti. Ampak ker to dejansko ni mogoče, jih nezavedno privlačijo ljudje, ki so tem boljše “kopije” staršev v tem čustvenem/doživljajskem smislu, z izstopajočimi negativnimi lastnosti. Veliko takšnih zvez propade, ker zaljubljenost ne preraste v zavestno ljubezen, kjer bi lahko skupaj videla reševala težave in zorela v zvezi, ampak sta žrtvi lastnih obrambnih mehanizmov in bojev za prevlado..

Res? Hm… kaj pa vem, kaj pa vem. Veš, jaz ti bom sicer morala verjeti na besedo, ker te ne poznam, mi pa ta izjava nekako ne deluje resnična, bolj kot neko prepričanje, ker se ne zavedaš še vsega. Ampak, kot sem že napisala, če ti tako praviš, bo že (za mene) moralo držati.

Sicer pa, kakšna pa je relacija v partnerstvu, ni pa v odnosu oče-hči, naprimer. Razen, seveda, intimnosti. Kaj je tako drugače. Kateri občutki so v odnosu starš-otrok, pa jih ni v odnosu mož-žena…

V to sem tudi sama verjela. Ampak sedaj, ko sem nekako dobila še en svež pristop/vpogled od kod smo, zakaj smo, kdor pač smo… torej, da vpogledaš v svoje lastno otroštvo, pa se mi zdi, da mogoče pa vseeno ne izhajamo toliko iz tega, kar sta bila mama in oče, ampak iz tega, kašna sta bila do tebe, ta mama in oče. Mogoče je pa to bolj pravilno. Mogoče si pa teh občutkov vseeno želimo bolj oz. je tu bolj naš “dom”.

Pa še nekaj razmišljam, ali se starši toliko bolj razlikujemo v odnosu mož-žena kot mož/žena-otrok.

Seveda je drugačna relacija mož-žena ali oče (mama)-otroci.

Poleg že omenjene intimnosti, je še recimo:
– s partnerjem načrtuješ prihodnost, se pogovarjaš o morebitnih spremembah, ki bodo še sledile, o načinu izvajanja teh sprememb in o vplivanju na družino kot celoto
– partner je v trenutkih žalosti naš tolažnik, sopotnik, se mu potožiš, lahko računaš na njegovo podporo, skrb in varnost
– s partnerjem urejaš vsakodnevne stvari kot so finance, skupen dopust, organiziranje prostega časa, nakupovanje
– s partnerjem se pogovarjaš, sooblikuješ in sprejemaš odločitve o vzgoji otrok, njihovem izobraževanju, spopadanju z vsakodnevnimi ovirami itd.
– s partnerjem ustvarjaš takšno družinsko vzdušje, da je lahko vzor mlajšim (potomcem) in dobivajo pozitivne izkušnje v času otroštva
– s partnerjem postavljaš neka pravila igre za celotno družino (seveda v dogovarjanju z vsemi člani družine) in se jih trudiš dosledno držati ter tako daješ pomembno sporočilo otrokom, da se razvijejo v odgovorne odrasle

In še bi lahko naštevala…mislim, da je iz omenjenega razvidno, da obstajajo tako hruške kot jabolka:).

[/quote]
S tem se sploh ne strinjam. Če je želja, se tudi vsega tega lahko naučimo. Jaz nisem bil deležen veliko poslušanja, nisem imel občutka, da sem razumljen in ljubkovan. Danes pa se učim vse to dajat, ker si to želim, ker vem, da si tega vsak želi. In uspeva mi, zato se ne strinjam. 🙂

Saj tud otrok pričakuje oziroma si želi vse našteto zgoraj od starša, razen seveda intimnosti.

Možno je da se nekdo v nekoga, ki spominja na starše ali vsaj enega od nanj, da se v vanj zaljubimo, če pa je to obojestransko in če je to zadostni pogoj za zvezo pa precej dvomim. Obstajajo ljudje, celo sama sem k temu nagnjena, da mi ne paše če se kdo do mene vede kot starš, kar se mi je precej rado dogajalo v šoli (prfoksa se je vedla do mene materinsko) ali pa tudi v eni izmed služb kakšna sodelavka imela takšne “starševske vzgibe”, potem pa še reče da sem ji kot hči – raje bi videla, da se me obravnava kot enakovredno sodelavko. Moram pa priznati, da sem nekoliko otročja, morda sama za to nezavedno prosim 😉

@Marko

Otroku (še posebej majhnemu) ne tožiš o svojih problemih, tudi ne pričakuješ od njega, da bo podal svoje konstruktivno mnenje. Otroka ne želiš obremenjevati s svojimi problemi, ker bi kaj hitro lahko začutil, da je sokriv za nastalo situacijo. Seveda marsikaj prilagodiš starosti otroka. To je razumljivo.

O gradnji hiše ipd., otroci ne odločajo. Z njimi se lahko pogovarjaš o željah glede notranje opreme itd. Vse večje odločitve vedno potekajo med partnerjema. Onadva sta odrasli osebi, ki skrbita za celotno družino. Otroci so močno ranljivi in tako kot jih ne postaviš kar na cesto, tudi od njih ne pričakuješ da bodo služili denar in odločali o recimo finančnih zadevah.

Celotna organizacija funkcioniranja družine je na plečih staršev. Otroci so akterji znotraj družine, niso pa stebri. Otroci doprinašajo k družini, jo soustvarjajo, ne prevzemajo pa odgovornosti za dejanja, ki se tičejo odraslih. Zato se loči otroštvo od odrasle dobe. Zato pravimo, da je otroštvo brezskrbno…no, tako naj bi bilo, če nočemo vzgojiti čustvenih invalidov.

Otrok izraža svoje želje, ne more pa odločati o tem, kaj je za njega najbolje. Meje postavljajo starši (ob temeljitem tehtanju), ker drugače je hitro kaos.

Otroci si šele oblikujejo identiteto, so v različnih fazah izgradnje svoje lastne osebnosti. Se iščejo, dobivajo nove izkušnje, ki jim omogočajo spoznavati tako sebe kot druge. In starši prevzemajo odgovornost za to, da jim je lepo, najlepše…ker jih imajo radi!

Goldfish

jaz tebe nekaj sprašujem, ti meni drugo odgovarjaš.

Še enkrat:

S tem se sploh ne strinjam. Če je želja, se tudi vsega tega lahko naučimo. Jaz nisem bil deležen veliko poslušanja, nisem imel občutka, da sem razumljen in ljubkovan. Danes pa se učim vse to dajat, ker si to želim, ker vem, da si tega vsak želi. In uspeva mi, zato se ne strinjam. :)[/quote][/quote]

Marko,
se strinjam, lahko se naučimo. Ni pa vse odvisno od želje, oz. ne samo od želje. Moraš pa vseeno najprej bit toliko zrela osebnost, da se sploh soočiš s svojimi zgrešenimi prepričanji. Rabiš v svojem partnerju prav tako zelo zrelo osebnost.

Eno je to imet kot željo, drugo pa to skozi partnerstvo realizirati. Jaz upam, da ti uspe. Res ti to želim. Boš povedal čez 10 let, kako bo izgledalo.

Sedaj pa se bolj zanašam na tisto, kakršne že imaš izkušnje.

Res ne, otrok pa si tega od starša želi.

Za otroka je lahko velika odločitev že to, da sploh izraža svoje želje in tega ga mora starš naučit, zaupanja, da so njegove želje prav tako pomembne in velike, tudi če se nam zdijo majhne. Če to spregledamo, otroku nezavedno dajemo občutek, da je manjvreden.

Ne prevzemajo odgvornosti za svoja dejanja, samo če jih tako vzgojiš. Otroka je treba naučit, da odgovarja za svoja dejanja. Seveda za dejanja, katera počne. Saj otrok sam ne bo šel gradit hiše, to je menda jasno.

Ja, tu se pogosto zalomi, če starši gledajo na svet preozko in mislijo, da je za otroka prav le to, kar so sami zmogli, ne verjamejo pa, da je njihov otrok še brezmadežen in verjame vase. Če mu vzamemo to, mu vzamemo osebnost. Se pa strinjam, da mu je treba postaviti meje, ampak te meje imamo včasih zelo različno postavljene.

Odgovornost že prevzemajo, pogosto pa se sploh ne zavedajo, kakšno škodo delajo otroku. V tem primeru ta odgovornost otroku nič ne pomeni, če ima občutek, da je neupoštevan. Saj vem, da nisi ciljal na to. Želim le poudariti, kako različne predstave imamo ljudje o tem, kaj je za otroka dobro in kaj ne, čeprav se v besedah zelo podobno izražamo.