partner noče …..

Jaz sigurno ne bi šel nekam z ženo kjer mi ne bi bilo vsaj malo všeč. Da bi se cel dan pretvarjal, smejčkal, pazil kaj rečem, se držal nazaj s pijačo, đointi….eh ne ne

saj te razumem.

vendar naj bi mož bil spremljevalec svoje žene. Vsaj, ko gre za poroko. Nekateri družabni dogodki pač zahtevajo udeležbo “para”..

Lahko pa bi žena, to je ena od možnosti in tu imaš tudi ti prav BMW, odpovedala udeležbo na poroki in ustregla možu………

Ja, taki so…. nočejo it, gre ženska sama… pride domov in pride do zaslišanja : je blo fajn? je bil kak lušn tam? te je kdo osvajal? ziher si me prevarala… ipd.

Mah, jaz takega sploh ne bi hotla met, če ne bi z mano hodu. Razumem, da se morda ne počuti fajn v moji družbi, ampak tudi jaz se ne počutim fajn, če gremo k tašči, pa vseeno grem!
Js k sm trmasta k bik, pol nikol nism hotla it, sam zato da sm mu lah cel dan in celo noč najedala s tem!
Najhuj je blo pa pri birmi naše tamale. Sm ji bla botra in ni hotu it! Tisti dan bi mu spokala cunje, če se neb zadnjih 5min začel oblačit.

Ja mogoče imate prav, je poroka vseeno taka zadeva, da je lepo da jo spremlja, sploh če poznas samo nevesto pa nobenga druzga. Da se nimas s kom pogovarjat.
Jaz grem sama s prijateljicami ven, ko pridem domov, me noben, niti moz ne zaslisuje, npr. a si koga fajn vidla, a si me preverala, tako kot jaz njega ne.
Je pa res da ene res ne morjo brez moza nikamor, se na wc ne, no, pa je to ze druga tema.

No, moj partner (skupaj sva malo manj let kot vidva in nimava še otrok) tudi redkokdaj gre kam z mano, kar se tiče mojih prijateljev, znancev , družine… Ok, razumem, da ima tako službo, da dela tudi ob vikendih, nedelje in nočne in popoldanske… samo ne razumem tega, da je npr. več dni prost, pa ne gre nikamor oz. da če ve kakšne tri mesece prej, da sva povabljena na poroko, da si pač tisti dan ne vzame dopusta v službi… In se je že enkrat zgodilo, da sem šla na eno poroko sama.
Jaz tudi izredno rada plešem, partner sicer tudi, vendar če je npr. kakšna zabava, ki ni v našem mestu, ampak mogoče 10 ali 15 km stran, se njemu ne da vozit do tja. Nekaj časa sem to tolerirala, bila doma ob sobotah zvečer… in sva pač gledala film, se muckala… zadnje čase pa se mi zdi neumno, da bi večere preživljala doma, zato pokličem prijateljice in gremo skupaj ven, same. Potem je pa moj partner ljubosumen, da hodim ven s samskimi dekleti in da po njegovem “iščemo fante”. Ja, prav mu je, če noče iti z mano, pa bom šla sama. In sem mu že rekla, da nisem njegova lastnina in da glede na to, da imam stresno službo, se moram ob vikendih sprostiti…

Jaz bi šla sama in vsem raztrosila, da nisva več skupaj. Naj se potem on ubada z govoricami, ki bi mu prej ali slej prišle na uho… hihihi… ;-))

In kaj je narobe, če noče iti ?

Jst osebno tud sovražim, ko majo starši od moje punce kakršno koli praznovanje ( prov sovražim gledat vse sorodnike na kupu, kjer blatijo drug druzga, pa te potem o naju sprašujejo, kaj kurac jih briga kako se imava itd…. brigajo naj se zase ).

Res karkol kjer je veliko ljudi ( ki se sem seboj poznajo ) pa tudi če gre za moje sorodnike, me odbija da mi gre na kozlanje :/

zdej če se gre pa samo na obisk ( samo k enemu sorodniku ali kolegu naenkrat) takrat pa grem brez zadržkov.

Čeprav, če noče na poroko ga razumem, jst tud sovražim poroke in poslušat kako si obojestransko lažeta v obraz ( s teboj bom do konca življenja v hudem in slabem ) in potem se ločijo :/
Kje so uni časi, k so bli poročeni po 30-50 let ? Včasih so bli res potrpežljivi

Lepo bi bilo, če bi jo spremljal na poroko, pa čeprav mu ni všeč. Naj najdeta skupno rešitev, da bo ona zadovoljna, gresta skupaj na poroko, da pa mož ne bo nezadovoljen, naj kmalu zapustita slavje. Tako bosta oba dobila svoje.

Ne predlagamo, da partnerjat pusti samo zaradi tega, ampak iz lastnih izkušenj vem, da je mučno, če ti partner na vsak prelog reče NE, ali pa vsaj zavzdihne kako mu je težkooooo! Tudi če potem izprosiš (beri izsiliš) izgubi vsak pomen. Kaj pa vem, pri meni je bil najbrž primer tega, da partnerju ni bilo niti toliko do moje družbe(saj mu tudi predlogi, ki sem jih namenoma splanirala tako, da bi bili morda celo bolj všeč njemu kot meni, niso bili več vredu), kaj šele do družbe mojih sorodnikov in prijateljev, ampak vseeno…ne vem, glede na to, da sva bila kar dolgo v zvezi, so se take stvari toliko stopnjevale, da sem jaz izgubila vse samospoštovanje in zaupanje vase. Da se nisem več počutila dovolj dobro zanj….

Po enem letu in pol sedaj lahko rečem, da sem ponovno okrevala po koncu tako mučne zveze. Je, pa res, da se ni šlo za enkraten dogodek…ampak na dolgi rok, tako res ni šlo. no, najbrž tudi od človeka odvisno-kakšna dva se najdeta…

”Znano..” mi je poznano 😉
Moj bivši je bil isti. Ko je blo treba k njegovim staršem, žlahti itd je bil cel cirkus če sem rekla ne. Ko sem še sama stanovala in nisem eno nedeljo hotela k njegovim staršem na obisk (drug dan sem imela izpit, pred tem pa sem bila na službeni poti), oprat sem morala perilo itd me je celo prišel iskat!
Po drugi strani pa k mojim niti enkrat na mesec ni hotel iti.

Je že tko, da so dogodki kjer je spremljevalec del nenapisanega bontona. Poroka je recimo tak primer ali pa če imajo v službi zabavo/piknik s partnerji. Zabave za rojstni dan, god, za kr neki so pa druga stvar. Tu je mogoče celo bolje, da gre vsaj kdaj pa kdaj vsak zase.