Otrok-je to prestrogi ukrep?
Torej, prebrala sem sa vaša mnenja, hvala vam.
Problem pa smo rešili tako: Že danes smo šli v Atlantis, en sin je ostal doma , čuvala ga je babica.
Jokal se je, ko smo šli, bilo pa mi je hudo.
Z možem sa se dogovorila, da gremo v soboto vsi skupaj še enkrat, da bo volk sit in koza cela, vendar mu to še nisva povedala, izvedel bo v soboto. Tako, da bomo izpolnili tisto, kar smo obljubili, hkrati pa bo tudi šel v Atlantis. Smo se pa tudi pred tem veliko pogovarjali in cel dopoldan preživeli skupaj.
Ja, krasen način, da vzgojiš otroka s cankarjanskim sindromom. take matere kot si ti, vzgajajo tako, da otroku s svojimi solzami vzbujajo občutke krivde, ki se jih otrok zlepa ne otrese. Verjemi, da bi lažje kot tvoje solze prenesel celo udarce. Otroka se ne vzgaja tako, da vsakič ko naredi kakšno bedarijo, točiš solze in mu daš vedeti, kako te je razočaral ali kako grozno si žalostna. Naj ne bi šlo za to, da otrok nekaj prav naredi zato, ker si ti žalostna. Tako kot bo otrok, ki je vzgajan z udarci, ko odraste, ravnal prav samo takrat, ko ga bo kdo ustrahoval, bo tak otrok, ki je vzgajan z občutki krivde, naredil prav zato, da nekdo ne bi bil zaradi njega užaloščen in ker bo imel občutek krivde zaradi tega človeka, če naredi narobe. Napačni razlogi, žal. Kaj imaš za jokati kot dež, če nezrel otrok naredi nezrelo dejanje? Si nezrela tudi ti? Lepo te prosim, no!
ajej, Meta. Pa res meniš da ti je uspela vzgoja pri tem tvojem sinu?:)) Pri 12. letih te je spravil na CSD, zanj nikoli ni on sam kriv, vedno vsi ostali (kar je jasno, če ga nisi nikoli kaznovala ne tako ne drugače), ni hotel tega narediti, ne onega…… Ne vem no, če si ravno primerna soliti pamet ostalim, kako morajo vzgajati. meni se že ne zdi. ena glavnih stvari dobre vzgoje se mi zdi ravno to, da je otrok sposoben sprejemati odgovornost za svoje napake. Tvoj očitno ni.
In glede na to, da ti je pri 12 ušpičil nekaj takega da si morala na CSD (najbrž ne nekaj prav enostavnega), se jaz s tvojo vzgojo ne bi ravno hvalila. Dobro vzgojeni 12letniki tega ne počnejo, tvoj je pa očitno preizkušal meje, ker mu jih nisi postavila. in potem še to tvoje cmerjenje, groza no. res me spominja na tisto cankrajevo povest o suhih hruškah, ko je mama Cankarju nabila slabo vest in občutek krivde samo s tem, ko ni rekla nič, samo jokala je. stokrat hujše kot batine.
Lahko poveš svoje mnenje, zakaj pa ne. Zbodlo me je tole:
Z nekaterimi tu gor (Staraa, Evlalija, Rdeča strela in še kakšna) smo pač predstavile svoje izkušnje z namenom, da bi vi in vaši otroci malo lažje dihali.
Tole se sliši, kot da je recept za vse. Pa ni. 🙂
Glede prvega poste, k si mi odgovorila, glede sina, ki toliko govori. Jaz sem dala primer, kjer je nemogoče komunikacija. Ta sin potrebuje jasna navodila, če boš storil to, bo sledilo to. Kakor se boš spustil v pogovore, si oplel. Šele kazen, ki ga “zaboli” ga pripelje do tega, da se bo spremenil.
In kot sem rekla, vsak otrok potrebuje svoj način.. in zato mi je hecno rečt, kao, tako delajte, pa vam bo lažje!
Torej, delaš razliko med otrokoma. Pojma nimaš, kako to boli. Tudi ne moreš vedeti, saj se ne znaš postaviti v njegovo kožo.
Sram me je za tebe![/quote]
daj ne seri! ja, saj mora biti razlika. Otrok, ki se obnaša družbi sprejemljivo in tako kot naj bi se v naši družbi obnašal, ne dobi kazni. Otrok, ki se ne obnaša tako, jo dobi zato, da se navadi sprejemljivo obnašati, da bo lahko normalno živel v tej družbi. Starši, ki tako ravnajo, olajšajo otroku življenje za vnaprej. Tisti, ki ne kaznujejo ker kao kaznovanja ne sme biti, mu bodo življenje do maksimuma otežkočili, ko se bo moral kot odrasel spopadati z družbenimi pravili in tudi kaznovanji. Kaj ti ni jasno???
Eni jih pa dajte še naprej ovijati v vato in jih božati, tudi če delajo oslarije, najkasneje ob koncu šolanja bodo padli na trdna tla. in takrat bo fajn bolelo.
Drage moje dečve, RES mislim, da mi je vzgoja uspela. Zdaj, ko je moj sine odrasel, si že upam to reči. Takrat me je pa res zvilo, ko sva morala na CSD. In ko je videl, da ga je polomil, je to zadostovalo bolj kot vsaka kazen. Sicer sem ta dogodek omenila zato, da ne boste živele v prepričanju, kakšna huda “putka” da je bil moj otrok.
In zakaj mislim, da mi je vzgoja uspela? Pri še ne 24 letih je v 2. letniku podiplomskega študija, tudi zaposlitev ima in resno punco, s katero se misli poročiti (hodita že 7 let). Zaradi mojega ne prav briljantnega finančnega stanja si je šolanje sam plačeval od 18. leta dalje, v času študija tudi študentsko sobico. Jaz sem poskrbela samo za stanovanje in hrano, kadar je bil doma. Ali menite, da so to znamenja slabe vzgoje?[/b]
Jaz sem ponosna nanj, res. Tudi veliko se pogovarjava, zdaj “po odraslo”, seveda. O tem, kako bomo hišo obnovili, o medsebojnih odnosih, o politiki, o delu na kmetiji – o vseh življenjskih stvareh pač. Vsa vaša negativna predvidevanja so v mojem primeru padla pred realnostjo.
Mi ni jasno, zakaj ste me tako napadle. Samo svoje mnenje sem povedala, skupaj s pozitivno izkušnjo. Vam je pa vsako drugačno mnenje že “soljenje pameti”. Ali sem vas prizadela? Saj imate možnost, da se od paragrafarstva obrnete k življenjskosti. Sili vas pa seveda nihče v to. Povedala sem še za drugo možnost, ki je uspešna še v kakšni meni znani družini. Izbira pa je vaša, hvala Bogu. Ne moremo biti vsi enaki.
Mirijam, ti povem še “našo” izkušnjo glede fanta, ki veliko govori: moj nečak je bil prav fenomen glede tega. Pri njem ne samo, da je hotel vedno zadnjo besedo: tudi nobena kazen ni zalegla. Tudi premaknil ga nisi. Si ga dal v red v eni stvari, je pa kaj drugega ušpičil. BTV, tudi moj bratranec je imel enega takega (od štirih). Po pravici povem, da smo obupavali že vsi. Tudi zato jaz zagovarjam metodo dialoga, ker je bilo na koncu samo to učinkovito. Danes sta oba fanta povsem normalna odrasla človeka, moj nečak ima že tudi družino. Takole jih minejo potem vse traparije. Po mojem prepričanju jim pri tem zelo pomaga, da čutijo v starših varno zavetje in zgled, kako premagovati v življenju svoje stiske in kako prisluhniti drugim. Tega pa ne morejo vedeti brez pogovora s starši. Pogovora, kjer si poleg izražanja svojih pričakovanj in zahtev pripravljen tudi prisluhniti otroku in mu v nekaterih primerih (ko veš, da ne bo prišlo do težjih posledic) tudi dovoliti, da preizkusi svoje stališče v praksi. Potem navadno ugotovi, da je “imela stara prav”.
Ampak glej, to so moje izkušnje, mogoče bodo komu koristile, ne vem, zakaj me vsi zmerjate, da jih vsiljujem. Starši probamo vse sorte, da bi svoje mladiče kolikor toliko varno pripeljali do odraslosti. Nekaj se pa premalo zavedamo: nikoli ne bodo čisto taki, kot bi mi radi. To je že od vekomaj tako.
Srečno!
Aja, sem pozabila napisat: po mojem mnenju je avtorica posta zelo dobro rešila problem. S tem, ko je moral ostati doma, ga je prisilila, da jo bo poslušal. In ko ga bo vzela s seboj v soboto, bo ustvarila možnost za pogovor, da bo otroku dopovedala vzrok svoje jeze in predstavila svoja pričakovanja. Jaz bi sicer prvi del izpustila, ampak jaz nisem ona. Rekla bi mu, da zdaj ni več mali otrok in da imamo odrasli tudi dolžnosti (učenje, lepo obnašanje). Da če hoče biti odrasel, se mora naučiti odraslo obnašati. A da 6-letnik to ne bo razumel? Oh, otroci veliko razumejo.
Seveda tega ne bo znal kar od danes do jutri, zato ga bomo na dolžnosti večkrat opozorili in mu pomagali, da se bo pobral po vsakem kiksu.
PREDSTVAVILA SEM SAMO SVOJO METODO, DA ME NE BOSTE SPET PLJUVALE! NISEM REKLA, DA JO MORATE UPOŠTEVATI. SAMO PRI NAS IN PRI MOJIH PRIJATELJIH JE DELOVALA!
Upam samo da nimate kakšne take učiteljice kot smo jo imeli mi (v 2 mesecih 11 podpisov). Po prvih treh sem se hudo sekirala, potem pa le začela razmišljati, da svojega sina vendarle poznam in da tako nemogoč že ni (kar mi je kasneje neka druga učiteljica potrdila, celo med bolj pridnimi fanti je bil).
Me prav zanima kaj je tvoj sin rekel na to, zakaj ni hotel dati beležke? Skoraj nemogoče se mi zdi, da je mislim, da na ta način ne bo razkrit.
Forum je zaprt za komentiranje.