Otrok-je to prestrogi ukrep?

otrok ni pes, da bi bil nesposoben povezovanja vzroka in posledice in da bi ga bilo treba kaznovati na licu mesta, ali pa pozabit. če ima otrok čas razmišljat o kazni, ki ga čaka, se bo iz tega še več kaj naučil.

otrok ni pes, da bi bil nesposoben povezovanja vzroka in posledice in da bi ga bilo treba kaznovati na licu mesta, ali pa pozabit. če ima otrok čas razmišljat o kazni, ki ga čaka, se bo iz tega še več kaj naučil.[/quote]

Se strinjam, ni pes. Je pa 6 letni razposajeni dečko, ki naj zdaj dneve in dneve ne ve, a naj se veseli sobotnega Atlantisa ali ne. In to zato, ker ima:
1. ali neodločne starše, ki cincajo in ne znajo rešit svojega vzgojnega problema
2. ali rahlo sadistične starše, ki ga želijo do zadnjega držat v šahu, s tem kažejo svojo prevlado, moč (ki bo s to metodo z leti uplahnila kot počen balon).

Jaz na njegovem mestu ZANALAŠČ ne bi hotela v Atlantis………
😉

otrok ni pes, da bi bil nesposoben povezovanja vzroka in posledice in da bi ga bilo treba kaznovati na licu mesta, ali pa pozabit. če ima otrok čas razmišljat o kazni, ki ga čaka, se bo iz tega še več kaj naučil.[/quote]

Se strinjam, ni pes. Je pa 6 letni razposajeni dečko, ki naj zdaj dneve in dneve ne ve, a naj se veseli sobotnega Atlantisa ali ne. In to zato, ker ima:
1. ali neodločne starše, ki cincajo in ne znajo rešit svojega vzgojnega problema
2. ali rahlo sadistične starše, ki ga želijo do zadnjega držat v šahu, s tem kažejo svojo prevlado, moč (ki bo s to metodo z leti uplahnila kot počen balon).

Jaz na njegovem mestu ZANALAŠČ ne bi hotela v Atlantis………
;-)[/quote]

kako cincanje?
če bi bil to moj otrok, ne bi šel v atlantis. ima pa cel teden na voljo čas razmišljat, zakaj ne gre.

otrok ni pes, da bi bil nesposoben povezovanja vzroka in posledice in da bi ga bilo treba kaznovati na licu mesta, ali pa pozabit. če ima otrok čas razmišljat o kazni, ki ga čaka, se bo iz tega še več kaj naučil.[/quote]

Se strinjam, ni pes. Je pa 6 letni razposajeni dečko, ki naj zdaj dneve in dneve ne ve, a naj se veseli sobotnega Atlantisa ali ne. In to zato, ker ima:
1. ali neodločne starše, ki cincajo in ne znajo rešit svojega vzgojnega problema
2. ali rahlo sadistične starše, ki ga želijo do zadnjega držat v šahu, s tem kažejo svojo prevlado, moč (ki bo s to metodo z leti uplahnila kot počen balon).

Jaz na njegovem mestu ZANALAŠČ ne bi hotela v Atlantis………
;-)[/quote]

Glede na reagiranje tega otroka všoli in glede na neodločnost staršev ali naj kaznujejo ali ne, je temu otroku čisto jasno, da bo šel v Atlantis in močno dvomim, da je revček razcepljen in da trpi, ker ne ve, ali bo šel ali ne. Seveda bo šel, ker če ne bi, bi mu starši to povedali že takoj, ko so dobili informacijo, da ni hotel dati beležke. Tale mama se je v sebi odločila še preden je sem napisala post. Starši so očitno popolnoma neodločni in nesposobni ukrepati ter pravilno kaznovati, zato pa je tako, kot je. In ja, fant bo šel v Atlantis, starši se bodo z njim “pogovorili”, naslednji teden se bo pa spet režal učiteljici v fris. Ga prav vidim.:))

Otrok, ki nalašč ne bi šel nekam, kamor v bistvu želi, je otrok, ki se čuti prizadetega, ker so ga kaznovali zato, da bi občutili nadvlado nad njim. To nikakor ni otrok, ki točno ve, kje so meje in kakšna je kazen, če gre čez te meje. To je otrok, ki nikoli ne ve, kakšna kazen bo sledila kakšnemu njegovemu dejanju, če sploh. Kazen je ponavadi odvisna od dobre volje mame in očeta, kar je popolnoma zgrešeno. za isto dejanje enkrat dobi kazen, drugič ne. Enkrat je kazen taka, drugič drugačna, tretjič je ni. Tak otrok je zmeden in nesiguren vase in v svoje vzgojitelje, ker globoko v sebi občuti, da starši ne vedo, kako ravnati in niso kos svoji vlogi. Tako otrok poveže kazen z jezo nanj in maščevalnostjo staršev. In seveda, tak otrok zanalašč ne bo naredil nekaj, v čemer v bistvu uživa, samo zato, da staršem ne bi dal zadoščenja, da bi se po njegovo naslajali nad njegovo nesrečo. Starš, ki ima otroka rad, pa bo sicer izrazil obžalovanje, da je otrok naredil napako, mu bo pa kljub lastnemu obžalovanju kazen naložil. Ker JE BIL TAK DOGOVOR in ker JE TAKO PRAV. Ne pa ker je bil slučajno slabe volje in ker je jezen na otroka. V tem je bistvo vzgojnega kaznovanja na eni strani in nevzgojnega na drugi.

Razlikovati je treba strogo vzgojo od dosledne z mejami in pravili, da se otrok socializira in lahko brez večjih težav shaja z drugimi. Meni se zdi najslabša vzgoja tista permisivna z veliko debatiranja in “demokracije”. Starši, ki zagovarjajo takšno vzgojo, se v resnici bojijo svojih otrok in njihove jeze. V družini se mora vedeti, kdo je šef, in to prav gotovo ni otrok. Starši morajo znati vzpostaviti avtoriteto, to pa lahko dosežejo le z doslednostjo, ki jo popustljivi starši pogosto zamenjujejo s strogostjo. Najslabše je groziti s kaznimi in jih potem ne izpeljati, saj takšno ravnanje otroku sporoča, da staršev ni treba jemati resno in da so v resnici nemočni, saj si ne upajo uresničiti svojih groženj.

Pravilno. Ploskam ti … in upam, da se bo mami89 držala tega.[/quote]

Se zelo strinjam z vama, Staraa in Evlalija!
Seveda ne poznam rvoje družine, mami 89, zato ne morem vedeti, kako poteka pri vas komunikacija in kakšne vedenjske vzorce kažete otroku. Bom raje navedla svojo izkušnjo: za malenkosti “naša” učiteljica nikoli ni delala kravala. Na predmetni stopnji pa so bile nekatere take, ampak jaz sem zmeraj poslušala še otroka in njegovo videnje problema. Potem sva se pač pogovorila; če je bila krivda na otrokovi strani, sem mu to toliko časa dopovedovala, da je razumel. Če je bila (po moji oceni) sitna učiteljica, sem mu rekla, naj se pač sprijazni in se nauči potrpeti, ker učenec ne more komandirati učiteljice.
Še to: če se te otrok boji, si gotovo prestroga. Otrok mora vedeti, da si oseba, h kateri se vedno lahko zateče v svoji stiski, tudi takrat, ko ga je sam polomil. To ni razvajanje. Razvajanje je v tem, da mu kupiš vsako traparijo, ki si jo je zaželel, pa da ga pedenaš od spred in od zad in mu ne naložiš nobene odgovornosti.

Frca, imaš prav, se strinjam.

Razlikovati je treba strogo vzgojo od dosledne z mejami in pravili, da se otrok socializira in lahko brez večjih težav shaja z drugimi. Meni se zdi najslabša vzgoja tista permisivna z veliko debatiranja in “demokracije”. Starši, ki zagovarjajo takšno vzgojo, se v resnici bojijo svojih otrok in njihove jeze. V družini se mora vedeti, kdo je šef, in to prav gotovo ni otrok. Starši morajo znati vzpostaviti avtoriteto, to pa lahko dosežejo le z doslednostjo, ki jo popustljivi starši pogosto zamenjujejo s strogostjo. Najslabše je groziti s kaznimi in jih potem ne izpeljati, saj takšno ravnanje otroku sporoča, da staršev ni treba jemati resno in da so v resnici nemočni, saj si ne upajo uresničiti svojih groženj.[/quote]

Mogoče sem tako napisala, da misliš, da imamo pri nas nekakšne debatne krožke :-)) Vem, kaj misliš in se strinjam. Tudi jaz ne verjamem v demokracijo pri vzgoji in pri nas je ni. A šolske težave rešujemo zgolj s pogovori (domače nagajivosti pa s kakšnimi prepovedmi itn). Želim, da otrok neha klepetat med poukom ali izzivat sošolca ne zato, ker bo doma dobil kazen, ampak zato, ker to ni pametno oziroma ni dostojno. In kako sedaj to doseči? Tako, da njemu kapne, da ima zato škodo ali da izpade baraba. Da dojame.
Seveda pa je lažje in hitreje vzgajat z ustrahovanjem ali izsiljevanjem. Problem pri tej metodi je le, da se enkrat neha, ker otroka nimaš več s čem ustrahovat ali se ne pusti več izsiljevat (takrat ga bo brigalo a gre v Atlantis, ostane brez žepnine itn itn) ………….

Pač, pri nas so resni pogovori, polni tišine, tudi dramatičnih besed, začudenega tihega pogleda, na koncu pa že klepeta z obetavnimi napovedmi sprememb – dosti bolj učinkoviti. In seveda nikoli ne manjka izjava, da ne maram njegovega obnašanja ne pa njega samega. :-))

Ugovarjam še osebi Oh ja:

Tvoja trditev, da se starši, ki z otrokom veliko debatirajo, svojih otrok bojijo, po mojih izkušnjah nikakor ne drži. Prej bo veljajo, da se svojih otrok bojijo tisti, katerih vzgoja temelji na strogem redu in kaznih. Starši moramo znati svoje zahteve utemeljiti, če želimo, da jih bo otrok upošteval tudi takrat, ko mu ne bomo stali “za ritjo” in mu grozili s kaznimi. Najbolj enostavno je uveljaviti svojo (starševsko) voljo z nekimi pravili in kaznimi. Če pa otroku prisluhneš, ugotoviš tudi, da so tvoje (starševske) zahteve v kakšni stvari pretirane – in se tako mimogrede naučiš tudi postavljati SMISELNA pravila. Avtoriteta, pridobljena “po skrajšanem sistemu” (= za tebe, otrok, veljajo ta in ta pravila oz. meje, ki sem jih postavil JAZ, STARŠ; če jih ne boš upošteval, sledi kazen. Tvoji ugovori so samo posledica trme; če se ne boš poboljšal, sledi kazen) se podere najkasneje s puberteto. Če pa otroka znaš v svoj prav prepričati in če tudi sam živiš po pravilih, ki jih njemu vcepljaš, je tvoja avtoriteta trdnejša. Otrok najprej ČUTI, nato tudi VIDI, kako si kot starš sposoben furati svoje življenje po svojih pravilih.
Se temu reče permisivna vzgoja? Mogoče. Pri nas je delovala 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.

Tvoja vzgoja je dobra pri vzgoji že skoraj zrelih mladostnikov, ki imajo vgrajeno vrednotno lestvico in se po njej ravnajo. Utemeljevanje svojih zahtev in neskončno debatiranje pa pri malčkih in mlajših šolarjih ne obrodi sadov oz. jih obrodi pri izrazito majhnem št. otrok. Če si takega imela ti, čestitam. Ampak to, da je pri vas taka vzgoja delovala od najzgodnejšega otrokovega obdobja, ni posledica pravilnosti te vzgoje same po sebi, pač pa veliko bolj posledica tega, da je bil tvoj otrok pač vodljivo bitje.

Poleg tega opisuješ, tako kot večina tistih, ki ne razumejo, kaj v resnici pomeni starševska avtoriteta, zate nesprejemljivo vzgojo kot represivno in nasilno vzgojo, kjer mora otrok ubogati no matter what. Ne govorimo o taki vrsti vzgoje, seveda je vzgoja tipa “to boš naredil in to takoj, drugače jih dobiš okrog kepe” že davno passe. Čeprav je vseeno boljša kot permisivna vzgoja, pa je daleč od pravilne vzgoje. Ti in tebi podobne velikokrat greste v dokazovanju svojega prav v popolno nasprotje tistemu, kar ve menite, da je pravilno. In kot antipod vaši demokratični vzgoji postavite represivno vzgojo, kjer starši v bistvu niso prave avtoritete. Prava avtoriteta je starš, ki se ne boji ne hvaliti otroka ne grajati ga. Starševska avtoriteta je otroku vzor po katerem se bo ravnal, vendar samo v primeru, če ta starš otroka spoštuje, hkrati pa spoštuje tudi sebe in zahteva tudi otrokovo spoštovanje. Avtoriteta je starš, ki postavi neke meje, ki se ne smejo prekoračiti, če pa se, pa temu sledi nek ukrep, ki za otroka ne bo pozitiven. Avtoriteta je starš, ki te meje tudi sam spoštuje in se jih drži in s tem da otroku zgled. Če je preklinjanje prepovedano npr., je jasno, da tudi starš ne sme preklinjati. Pri nas je prepovedano dretje na drugega in naslavljanje z grdimi izrazi. Seveda je jasno, da otroka nikoli nista slišala mene ali moža, da bi kričala na koga in ga obkladala z zmerljivkami. Jasno pa je, da sta otroka to poskušala, vendar sta bila pri prvih poskusih deležna kazni, ki sta si jo zapomnila. Zato pri nas nihče ne kriči na drugega in se nad nikomer ne izživlja. Pri nas to enostavno ni opcija. Imaš vso pravico, da si jezen in žalosten, lahko se pogovorimo, vendar ko se v svoji sobi ohladiš. Nikakor nimaš pravice nikogar žaliti, tepsti, preklinjati…samo zato, ker si jezen. Če to kljub temu narediš, čeprav veš, da tega ne smeš, dobiš kazen. Morda samo to, da ostaneš v sobi do večera ali pa tudi kaj drugega. Prav tako ni opcija, da se besedno ali fizično spravljamo na druge ljudi (tudi izven doma), zato bo vsak tak poskus v kali zatrt. Ker se niti jaz niti moj mož ne znašava nad drugimi.

Pač nekatere stvari niso opcija pri nas. In ravno tako ne bi dopustila, da otrok učiteljici, ki hoče mene obvestiti, ne da beležke. Saj ga razumem. Saj vem, zakaj ne bi hotel dati, toda te vrste frustracije pač mora znati obvladati in iti čeznjo. Ne moremo pustiti, da samo zato, ker vemo, da se otrok boji, da bo doma deležen kakšne kazni, če bo dal učiteljici beležko, ni potrebno, da beležko odda oz. ni potrebno da zaradi tega dobi kakšno kazen. Seveda je potrebno in to zelo potrebno. Morda bo kakšnemu otroku dovolj že samo to, da mu mati doma pove, da se to ne dela in da v bodoče želi, da beležko vedno odda. Toda verjemi, večini otrok to ne bo dovolj. Večina bo dobila informacijo, da se tako in tako nič ne zgodi, če odkloni oddajo beležke. Mama bo malo težila, to je pa tudi vse. In naslednjič bo isto, zadeve se bodo samo še stopnjevale.

Pri mojih otrocih nobenih kazni ni več že nekaj let. Ker jih več ne potrebujejo. Največ, kar jima rečem, če preizkušata meje, je, da ta meja še vedno drži in posledice nespoštovanja bodo še vedno iste. In to jima je dovolj, ker iz izkušenj vesta, da je to res in da nima smisla, ker bosta samo onadva na slabšem. Ampak njune izkušnje so take, ker sva midva z možem bila dosledna, in to zelo. Pri enem je bila potrebna večja doslednost, pri drugem manjša, ker sta pač različna otroka, eden je bolj trmast od drugega itd.Ampak nek vrednostni sistem, neke vrednostne lestvice morajo biti jasne celotni družini. Če se bom jaz, če naredim napako, s to napako soočila in ne bom bežala od nje, hočem tudi otroka vzgojiti na tak način, da ne bo bežal od neprijetnosti. In če bom jaz, če sem vozila prehitro na cesti, pač ustavila avto in plačala kazen, ko me bodo policisti ustavili, želim, da tudi otrok sledi takemu vzorcu in da sprejme posledice svojega napačnega ravnanja. Če je naredil neumnost, pač mora dati beležko, da to neumnost učiteljica vpiše. Tako kot bom jaz plačala kazen za prehitro vožnjo in ne bom zbežala. Otroku lahko povem, da razumem, da je želel to zamolčati, vendar pri nas napake rešujemo (in če je potrebno, smo zanje tudi kaznovani) in se jim ne izogibamo. Tako pač je in tako naša družina deluje.

In zato je potrebno ne dovoliti, da otrok enostavno ne da beležke in to kar spregledati kot “minorno” napako. Ne, nikakor to ni minorna napaka!! Danes bo uspešno zbežal pred kaznijo zaradi udarca sošolca, ker pač ni dal beležke, da bi bili starši obveščeni, jutri pa bo zbežal s kraja nesreče, ko bo koga povozil na cesti. Ker so ga navajali k takemu obnašanju. Ker so mu dopustili, da se na tak neodgovoren način izmaže. Otroka je v skladu z njegovo starostjo potrebno učiti odgovornosti že od malega.

Jaz sem moje vzgajala z veliko debatiranja, pogovarjanja, argumentiranja, diplomacije in demokracije. Ma, komaj je slo eno odbdobje, je prislo drugo. Vcasih se mi je ze mesalo od vsega tega pogovarjanja in vcasih sem celo rekla, da imam dosti, pika stop in jutri bomo naprej.
Resnicno se mi je vcasih zdelo, da bi bilo veliko lazje udarit po mizi ali pa celo dve po riti in cao, jaz sem sef. Ampak nisem.
Debate niso bile nnikoli zasnovane tako, da smo vlekli vsak na svojo stran, ampak sem jaz na njihove ideje postavljala vprasanja: zakaj, kako, kje, kaj mislis, kaj to prinese, kaj odnese… Skratka iskala sem od njih razmisljanje z glavo, tehtanje, ocenjevanje, zakaj je dobro in zakaj ne. Glede na njihove argumente smo se potem odlocili.
Za vsa pravila in meje so vedeli zakaj so postavljene. Nikoli ni bil odgovor “zato”. Ce so potrebovali dodatno razlago, so jo dobili.
Vse njihove komentarje sem upostevala. Ce sem se motila, sem to tudi priznala in se opravicila.
In nikoli nisem odstopala od dogovora. Nikoli. Ce je ze bilo tako, da je prislo kaj vmes, sem se opravicila, razlozila zakaj ne gre in smo se zmenili drugace.
Pa enako kot s partnerjem, velika mera spostovanja in tolerance.

Zdaj so moji najstniki in resnicno nimam tezav z njimi in sploh se ne pregovarjamo! Debate so se neverjetno zmanjsale. Pravila so jasna, norme so znane, meje so postavljene in ni nekih velikih debat. Se vedno pa so se pripravljeni pogovarjati z mano o … 🙂

“Tvoja vzgoja je dobra pri vzgoji že skoraj zrelih mladostnikih” – samo to sem prebrala, Frca, oprosti, si bila predolga, se mi ne da. Rada bi pa na tole odgovorila: Tako sem jaz mojega vzgajala od malih nog. Ko je bil že “skoraj zrel mladostnik”, ga nisem več vzgajala. Takrat sem se učila, kako se mladostnika varno spusti izpod peruti (ker danes je že odrasel fant, v 24. letu).

Bravo Rdeča strela! To je to!

:)) Če je “skoraj zrel” ni še zrel, ali ne? Skoraj zreli mladostniki so zame otroci, stari 12, 13, 14 let. In oprosti, Meta 1, pač si, kot sem že zgoraj zapisala, imela srečo, da je bil tvoj otrok vodljivo otroče. Če je zadoščal pogovor z njim, pa že ni več delal neumnosti, si imela več kot srečo. Tak je tudi moj drugi otrok, prvi je pa bil čisto druga pesem.

Ali je sedaj zadosti kratko zate?:)))))

Meta, samo enega otroka imaš in še ta je bil očitno izrazito priden, pa imaš vedno na zalogi ne vem koliko nasvetov o tem kako se je z otrokom potrebno samo pogovarjati. Eni niso taki, da bi jim to zadoščalo in konec. jaz bi svojemu lahko 300x povedala da se ne sme tepsti drugih otrok (ko je imel 3 leta) pa bi bilo vse bob ob steno. Je bilo treba ukrepati, samo pogovor z njim enostavno ni zalegel. dokler ga nisem takoj ko je koga udaril, pobasala in odpeljala nazaj domov in tisti dan za kazen nismo bili na igrišču, je mlatil kot za stavo, pa brez skrbi da ga doma temu nismo učili. Nikoli ga nisem še udarila. ko pa je občutil kazen, pa so se stvari začele izboljševati.

Ne moreš kar na podlagi tega da je tvoj otrok bil vodljiv, sklepati da je vzgoja, kjer samo vnedogled govoriš z otrokom, dobra. Pri moji hčerki tudi zaleže, ker je bolj plaha, pri sinu pa nikakor. In če bi ti imela sina kot je moj, si upam trditi, da bi tvoja vzgoja padla na celi črti.

Zanimivo je, kako zagovornice permisivne vzgoje in neskončnega debatiranja z otroki kot edino drugo opcijo vidijo le udarjanje po mizi in dve po riti. Dajte si, ženske, malo razširit obzorja.

No, še ene par stavkov sem prebrala, Frca.
Moj otrok = vodljivo bitje? Haha!
Glej, jaz sem samo povedala svojo izkušnjo, mogoče bo pa komu prav prišla. Da ne bodo po neumnem oteževali življenja sebi in svojim otrokom. Ni bilo mišljeno kot dokazovanje “mojega prav”. Verjamem pa, da je v bolj rigidnih okoljih ta sistem težje izvedljiv (kar pa ne pomeni, da ni PRAVILEN). Vključuje potrpežljivost in zaupanje, kar pa se naučiš skozi življenjske izkušnje. Ko se znebiš nezaupanja vase.
Pravilno ali ne, glavno da so rezultati, ni res?
Sicer pa jaz nisem tako zelo popolna in se tudi nisem delala, da sem brez napak. Sem se tudi kdaj zelo razburila pred otrokom, koga ozmerjala, zaklela. Saj sem iz mesa in krvi, menda! Glavno, da je otrok razumel, kaj je prav in kaj ni.

In kako bi ti rekla otroku, ki že pri treh letih po parih razgovorih deluje točno tako, kot mora? ne potrebuje nobene kazni, ker vedno deluje prav, če pa ne, pa se z njim pogovoriš in je že v redu? Jaz bi tudi rekla, da je zelo vodljiv.

Meta, potrpežljivost in zaupanje gre tudi s kaznovanjem, če je potrebno, z roko v roki. Kot je rekla oh, ja: napačno je, da kot edino drugo opcijo neskočnih debatiranj vidiš edino nepotrpežljivost in nezaupanje. Res si malo razširi obzorja. Če bi imela še kakšnega drugačnega otroka, bi ti jih že on, tako pa…..

Tiste,ki tako zagovarjate pogovor in debato, jooj, dajte mi vaš naslov. Jaz vam dostavim mojega najstarejšega sina,pa se z njemu pomente. 🙂 On bi diskutiral, pa se pogovarjal. Ure, ne samo eno, kar več, če le lahko. In ne bo odnehal, dokler mu ne narediš konca debate ali dobi on prav. In še ko dobi prav, zna potem zanalizirat, zakaj in kako ima prav. 🙂
Sem že 100 krat rekla, da bi bil odličen politik. On bi dosegel vse, ker raje mu popustit, kot ga skoz poslušat. Kaj bi njega brigalo, da mu mikrofon izklopiš, saj lahko tudi brez govori naprej. 🙂

Kaj hočem rečt? Ni vsaka metoda za vsakega otroka. Dejstvo. Da je potrebno pri takih dejanjih ukrepat, tudi ni dvoma. Rečt si, to naj dela šola, je nedopustno! Otroka imate in ga je potrebno tako vzgajati, da vaši ukazi držijo tudi še v šoli. Nekaj šola lahko naredi, ampak glavni akter ste pri vašem otroku pač vi!

Oj Frca, ne bi ti zdaj razlagala, kaj mi je ušpičil pri 12-tih letih. Sva morala na CSD in še kam, pa se ne hvalim s tem – se je zgodilo in šlo mimo in ni pustilo posledic. Nisem ga kaznovala, samo jokala sem kot dež, prepričana, da sem totalno falila pri vzgoji. Pa je zaleglo enkrat za zmeraj. Toliko o ubogljivem otročetu.
Kar se neumnosti tiče, je treba reči, da je to zelo relativen pojem. Sošolcev res ni mlatil, ker mu ni bilo treba na ta način zbujati pozornosti. Jo je bil deležen v zvrhani meri doma in pri sošolcih (pa pri sošolkah tudi, to je važno!).
Tudi ubogljivost je raztegljiv pojem. Lahko vpelješ trdno zasidran red, določiš pravila. Lahko pa določiš cilje. Obe metodi sta ta pravi.
Ali si opazila, da govoriva ena mimo druge? Predlagam, da zaključiva polemiko. Z nekaterimi tu gor (Staraa, Evlalija, Rdeča strela in še kakšna) smo pač predstavile svoje izkušnje z namenom, da bi vi in vaši otroci malo lažje dihali.

Neumnost! To kar ste napisali še zdaleč ne bo pomagalo, da bomo kar vsi po vrsti lažje dihali. Imaš le enga, zato ne veš, da so otroci različni. Kar pali pri enemu, ne bo nujno pri drugemu, zato se mi zdi skrajno neuno, če nekdo misli, da njegova metoda je pa super za vse! Ja, malo morgen!

Ha ha (itd.): kje sem pa napisala, da je “deloval tako kot mora”? In kaj to pomeni “deloval kot mora?” Saj v tem je hec. Takole razmišlja moja mama. Ničkolikokrat mi je brala levite: poglej ga, kakšen je! Ni pojedel fižola, ni pospravil igrač, sobo ima kot svinjak, z nožičkom je rezal po mizi, ni hotel prinesti drv… Itd. Velikokrat ni deloval tako, kot se je meni in moji mami zdelo, da “mora”. Tudi pogovarjati se je bilo treba več kot nekajkrat. Tudi precej ostro in glasno včasih. To spada zraven. Pa še ni zmeraj zaleglo.

Mirijam, jaz sem tudi velikokrat za mojega rekla, da bo politik. Ker je imel zmeraj vse prav in nikoli ni bil nič kriv (po njegovo). Še hujši je bil pa moj nečak v tem smislu. Ti verjamem, da je za znoret, ampak po svoje je pa dobro. Vsaj poznaš njegovo razmišljanje in ti ni treba riniti vanj z vprašanji…Kaj hočete, mamice! Saj zrastejo, še prehitro. Že nekaj let smo za Silvestrovo sami doma, sestra in njen mož ter midve z mamo. Se vidi, da smo stari, si rečemo :)))

Poanta moje “razprave” je v tem, da je naporno biti malenkosten in idealen in to potem še od otrok zahtevati. In tudi ni vzgojne metode, ki bi 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} delovala v tej smeri.

In kako bi ti rekla otroku, ki že pri treh letih po parih razgovorih deluje točno tako, kot mora? ne potrebuje nobene kazni, ker vedno deluje prav, če pa ne, pa se z njim pogovoriš in je že v redu? Jaz bi tudi rekla, da je zelo vodljiv.

Meta, potrpežljivost in zaupanje gre tudi s kaznovanjem, če je potrebno, z roko v roki. Kot je rekla oh, ja: napačno je, da kot edino drugo opcijo neskočnih debatiranj vidiš edino nepotrpežljivost in nezaupanje. Res si malo razširi obzorja. Če bi imela še kakšnega drugačnega otroka, bi ti jih že on, tako pa…..[/quote]

Ne, ne, nisi razumela. Vsaj pri meni ni bilo tako.
Eni otroci so vodljivi, ampak to niso otroci in potem ljudje, ki razmisljajo s svojo glavo, ampak vedno potrebujejo nekoga, da jim bo govoril kaj in kako. Mislim, da si iz nasih otrok ne zelimo takih odraslih, ni res?
Jaz sem kot zelo mlada mama imela dve opciji (sigurno je bilo se kaksnih sto, ampak jaz vec kot ti dve nisem videla) – naj z otrokom sodelujem ali naj se borim z njim. Izboriti si svoj prav ni bilo zame. Ostalo je le se sodelovanje in tako smo zaceli s prilagajanjem, pregovarjanjem, debatiranjem in podobno. (ko bi me le kdo povabil na pogajanja med Hr in Slo, bila bi najboljsi pogajaec! :)) ) Seveda si vcasih vse predebatiral, pa je otrok spet naredil s*anje in si ga poleg pogovora se kaznoval.
Seveda so otroci drugacni, z enim lahko debatiras ure in ure, z drugim veckrat po par minut (ker vmes tuhta kaj in kako), s tretjim se lahko pogovoris sele cez dan dva itd.
Vseeno pa mislim, da lahko z vsakim otrokom sodelujes, ce je le stars malo elasticen in pripravljen poslusati lastnega otroka.

Ja, glej, Mirijam, katera metoda je pa super?
Zakaj pa ne bi smela povedati svojega mnenja, ker imam samo enega otroka? Saj ne živim izolirano. Od blizu poznam kar dosti družin in tudi z otroci sem že delala (krožek). Opazila sem, da so najbolj problematični tisti otroci, ki jih doma preveč omejujejo. In seveda tisti, ki jih imajo starši za središče sveta. Oboji se počutijo nesprejete: prvi, ker ne morejo biti tako idealni, kot to od njih pričakujejo starši, in drugi, ker jih imajo starši za svojo lastnino in preveč pričakujejo od njih.
Ali niste bili vsi vi strogi starši enkrat otroci? Kako ste pa takrat ocenjevali “vzgojne metode” svojih staršev?
Da povzamem: prekršek, ki ga je naredil otrok od avtorice teme, bi jaz reševala na “svoj” način. Že to, da ta otrok čuti potrebo po zbujanju pozornosti na neprimeren način, bi me vzpodbudila, da bi se lotila iskanja vzrokov za tako vedenje.

No, vidite. Toliko kot je mnenj pod tem postom, toliko je različnih starševin vzgoj. Učiteljica pa dobi to krasno mešanico v en razred. Ta mora funkcionirati po nekem pravilu, ki se ga morajo vsi držati, če se želijo imeti lepo. A to ne gre, ker se vedno najde nekdo, ki to podira. Ne glede na razloge zakaj to povzroča. Vedeti morate, da učiteljica s sporočilom za starše, prosi za pomoč. Očitno je otrokovo vedenje prešlo v tako fazo, da ga ne more obvladovati znotraj mej, ki so še sprejemljive. Prav gotovo učiteljica tega ni napisala ob prvem spodrslaju, ampak takrat, ko je videla, da nič več ne zaleže.Če skupaj z učiteljico nastopijo tudi starši, je vse veliko lažje. Zakaj? Prvič je to starševska dolžnost, ker so ga očitno že nekje polomili in morajo zdaj vsaj sodelovati pri popravi. Drugič, lahko le starši obvadujejo njegovo vedenje, ker natančno vedo, s čim in kako. Ne bo šel npr.na nogomet in pika. Kaj pa v šoli? Ne bo šel k telovadbi?Prav, a kje bo ta čas? Sam ne sme biti. Če gre z njimi, pa ne bo upošteval kazni, da ne sme sodelovati.Torej, kdo ima več moči? Če si otrok upa reči učiteljici NE, potem bo to rekel tudi ob vsaki “nagradi”, ki mu jo bo dodelila. Zato pomagajte, stopite učiteljici naproti, ker boste skupaj več dosegli.
Glede kazni se dogovorite vnaprej. Dobro premislite kaj boste izbrali, da vam ne bo potem žal., ker boste pač morali to tudi izpeljati. Glede Atlantisa bi sprejela le nakazano možnost, da ostaneta vidva skupaj doma.Ali pa bi se dogovorila, da je to zadnjič (ker bo pač obljubil, da ne bo več). Od tega obiska naprej pa morajo veljati nova pravila, ki morajo biti jasno postavljena in 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} izvedena ob kršitvi.