Otrok-je to prestrogi ukrep?
Men se zdi čist primerna kazen. Dogovorili ste s že nekajkrat, da naj takih stvari ne dela, ampk preprosto ne uboga in noče poslušat. Če ne gre plavat, si bo zapomnil. Pa še vedel bo, da se ne hecate. Moja hčerka je celo učiteljici rekla, da itak samo grozi s kaznimi. In to hitro zvohajo in bodo vedno vedeli, da ne vem kaj jih ne čaka doma.
Če ga zdaj en boš ukrotila, ti bo čez nekaj let žal. Otrok raste in ne bo več le malo bolj živahen in le ugovarjal učiteljici.
Mi vzgajamo otroke, ne šola, zato se samo delno strinjam z Evlalijo in mislim,da ne moremo prepustiti oogovornosti za obnašanje svojega otroka šoli in da je prav,da smo seznanjeni z otrokovim vedenjem. Doma imamo enega ali dva ( v povprečju), v šoli pa 25 in mislimo, da naj take nagajivosti učiteljice sam rešijo!
Saj je napisala. Udaril je sošolca, poleg tega ni hotel dati beležke, ko naj bi učiteljica staršem napisala, kaj je počel. Lepo te prosim, v 1. razredu!!! Bogve, kaj vse ji je še izrekel.
Aja? glede na to, da je na njen ukaz, naj ji da beležko, rekel NE, bi verjetno rekel ne tudi ,če bi mu ukazala, da mora pobirati smeti itd. In kaj naj učiteljica potem naredi? vpraša za beležko, on bo pa rekel, da je ne da. In potem? Se lahko mirno slika.:)))
Dajte no, nehajte že zavijati mularijo v vato. Če otrok v 1. razredu tepe sošolce in na ukaz učiteljice ne da beležke, je stvar alarmantna. ja, prepoved kopanja v bazenu je pravilna kazen.
Ah, saj je brez zveze. Pa vseeno: Nikjer ni avtorica rekla, da “tepe sošolce”. Enkrat je enega udaril (ampak to že na začetku, pri prvem podpisu).
Drugič pa “se je odgovarjal”. Priznam, da mi je hecna konstrukcija “se odgovarjati” – ker pač odgovarjaš nekomu ali pa samemu sebi. Ampak saj razumem, kaj je avtorica hotela povedati. In seveda me je zanimalo, kaj ji je rekel.
Dejstvo je, da govorimo o otroku, starem 6 (!) let. Ki ne nagaja zato, ker bi bil zloben. Ampak ima pač kak problem. Morda se poskuša uveljaviti, opozoriti nase, si izboriti mesto med sošolci, to niso preproste zadeve. In najlažje je reči: BODI PRIDEN (= MIREN) in ga kaznovati za vsakič, ko ni. Ampak to nima zveze z vzgojo, to je dresura.
Glede učiteljice: če učiteljica v 1. razredu OŠ ne zna vzpostaviti takega odnosa, da bi jo otroci poslušali, bi se morala nad seboj zamisliti. Za info: sem tudi sama učiteljica, resda v srednji šoli. Seveda mi je fajn, da poznam starše in da starši vedo, kako je z njihovimi otroki. Ampak to, ali bodo delali domače naloge ali ne, kako se bodo vedli pri moji uri in kako se bodo vedli do mene, pa je stvar mene, ne njihovih staršev.
Se popolnoma strinjam z evlalijo.
Tudi moj sin je živahen, a doma ukrepam jaz, ko je potrebno, v šoli pa naj tisti odrasel, ki je takrat v stiku z njim.
V prvih razredih sem še skušala nekaj pomagati z raznimi pogovori, ko so se učiteljice pritoževale nad njegovim vedenjem. Potem pa sem videla, da to nima nobenega smisla in da rezultatov ni, zato sem zadeve prepustila njim. Zdaj, ko slišim kako pripombo od učiteljice, samo svetujem, kako naj ravnajo v takih primerih, ker sama najbolje poznam svojega sina in vem, kaj zaleže. Ponavadi moji nasveti pomagajo, tako v šoli kot v koloniji ali kjerkoli že je. Učiteljice pa se tudi ne zanašajo več name, da bom jaz reševala njihove probleme. Doma takih problemov s sinom nimam, ker točno pozna meje, ki veljajo doma. Pa tudi, če hoče kakšno prestopiti, je alarm takoj, ne čez pol ure ali tri dni.
tvojemu otroku manjka spoštovanje, odrsala oseba, to je učiteljica, kako si upa, da ji ne da beležke, da se ji odgovarja…ga nisi vzgajala na način, da se odrasle spoštuje, da se ne more z vsakim obnašat kot s prijatelji na igrišču, da se ne tepemo, da to ni rešitev in tako dalje…to je vzgojni ukrep…pogovor, otrok trpi, nekaj se mu dogaja in s tem, ko ga ti odrivaš na način, naj ostane doma, to ni kazen, le še hujši bo, bolj agresiven!
Izvleči iz otroka ven, zakaj to dela, zakajjjjj, nato mu pomagaj!
Star je 6 let predvidevam. Postavi se v njegovo kožo. Poskusi razmišljati kot 6 letnik. Kaj se mu dogaja? Kako si ti razmišljalal takrat? Kako si ti sprejela kazen? Je imela učinek?
Kaj točno pomeni učiteljici odgovarjati? Ji je povedal svoje mnenje na primeren (njegovi starosti) našin? ALi pomeni, da naj nas otroci brezpogojno ubogajo? Kdo bodo potem ko odrastejo?
Mu je razložila, da lahko nese sam domov beležko ali da lahko dopis pošlje po pošti?
Da se je ona odločila da obvesti starše in da beležka ni edini način.
Ne zdi se mi, da mu odvzameš nekaj kar se veseli, Jaz bi skupno doživetje izrabila za pogovor, mu izrazila dileme ki se pojavljajo z obvestili, mu dala na izbiro da je odgovoren (vse v skladu z njegovo starostjo), kajti otroci so v veliko primerih še vedno nezreli za prehod v šolo pri 6 letih.
Meni se tako obnese, pa tudi dobim obvestilo o tem, da kaj ni ok. Starši som učiteljem lahko v pomoč z nasvetom, z informacijo kako mi ravnamo in se obnese, njihove organiziranosti v šoli pa ne zmoremo reševati. Kdo so in kako ravnajo (učitelji) je njihova naloga, Da poiščejo način kako delovati v poli da učence pritegnjo. Nekateri imajo pravo karizmo, drugi pa pač ne.
Jaz bi mu povedal, da razmišljam o tem, da ne gre zraven…ker …
Že to ga bo šokiral…npr. da greste v soboto, ga do takrat držim v negotovosti…že to je velika kazen
Seveda ga pol vzameš, zraven pa daš vedet, da boste kopanje ponovili, takrat pa je odvisno od njega, če bo šel plavat al bo ostal doma …
Da pa tršici ni dal beležke, pa jaz to jemljem, da dečko že počas kapira, da je naredil narobe, da cvika kaj bo doma…
Jaz bi to vsekakor naredila. Oče in drugi otrok naj gresta na bazen vidva pa ostaneta doma. Jasno mu povej zakaj mora ostati doma in dan izkoristita za pogovor okoli te teme. Kaj se sme in česa se ne sme. Kakšna je vloga učitelja in kako se mora v šoli obnašati in zakaj se mora tako obnašati.
Ponudi mu nagrado, če bo v naprej v šoli priden. Recimo kopanje čez en mesec. Istočasno pa se dogovorita tudi za kazen v kolikor ne bo priden.
Stvari ne potrebno reševati takoj. Dlje kot čakaš slabše je in težje je.
Tudi 17-letnik ne nagaja zato, ker bi bil zloben, ampak ker ima problem sam s seboj. Pa konec koncev tudi 50-letnik ni kar zloben sam od sebe, pač pa zato, ker se mu je kaj pripetilo, dogajalo, da je tak postal. Olajševalne okoliščine najdeš vedno.
Dejstvo pa je, da v šoli veljajo pravila, ki se jih VSI OTROCI MORAJO DRŽATI, drugače začne vladati kaos. Seveda se lahko učitelj z njim pogovori kasneje na 4 oči in skupaj s starši, ampak v danem trenutku mora pač VSAK učenec spoštovati neka pravila. Razlog, zakaj jih ne spoštuje, je lahko pri vsakem učencu različen in te razloge naj učitelji iščejo skupaj s starši, toda od otroka učitelj MORA PRIČAKOVATI neko spoštovanje pravil. Ne pa da se ubada z mulcem, ki mu NOČE dati beležke. Kaj pa naj mu v danem trenutku reče? “Ja, prav Mihec, potem pa mi je pač ne daj. In ker mi je nisi dal, boš cel teden brisal tablo.” In Mihec reče, da ne bo niti table brisal. In zdaj? Kričati nanj ne sme, trdo ga ne sme prijeti, po tvoje pa niti staršem ni potrebno sporočati. Kaj torej? Zavedaj se, da nima samo njega, pač pa še 20 ali več nadebudnih mulčkov, ki samo čakajo, da učitelju pade avtoriteta in da Mihec ne bo ubogal. Ker naslednji dan ne bodo dali beležke niti Jakec, Tej, Taj, Maj in Gaj. In potem? Naj se učitelj z vsakim posebej ubada, kakšne probleme ima revček in zakaj ne uboga?
Dajte lepo vas prosim! Naučite svoje sončke, da opcija “ne dam beležke!” ne obstaja in konec. Starši morajo in hočejo biti obveščeni (vsaj tisti odgovorni), kaj njihov otrok dela v šoli in kje ga biksa, če ga. Zato je na starših, da z vso odgovornostjo do svojega otroka ukrepajo, če odkloni dati beležko učitelju in se še naprej grdo obnaša. Ne, to ni stvar zgolj šole in učiteljev, to je stvar predvsem staršev V SODELOVANJU s šolo.
Če bi bila jaz učiteljica in bi imela take starše kot ste nekateri med vami, ki bi rekli, naj sama uredim z njim v šoli, kakor vem in znam, bi naredila po predpisih. Par vpisov, obvestil staršem po telefonu, da imam zabeleženo, kdaj se je kaj dogajalo, seveda pogovor z učencem, vendar če ne bi zaleglo in starši ne bi sodelovali, vzgojni opomin po pravilniku, na koncu pa prešolanje na drugo šolo BREZ SOGLASJA STARŠEV. ker po novem pač soglasje ni več potrebno. Tako bi se zgodilo, če starši ne bi hoteli sodelovati s šolo. Pa naj svojega nevzgojenega sončka vozijo v drugo, bolj oddaljeno šolo vsak dan sami. Še dobro, da nisem učiteljica, hehe.:)
S temle se pa sploh ne strinjam. Obnašanje otrok v šoli ne more biti drugega kot posledica naše vzgoje. Težko verjamem in verjetno so res zelo redke izjeme, da so doma angelčki, v šoli pa hudički. Pa še tu smo očitno starši spustili neko pomembno poglavje – da je v skupini treba poslušati navodila in se prilagoditi, sicer je joj.
Učitelji imajo na voljo daleč premalo ukrepov, sploh če so zadaj starši, ki za vsak odklon najdejo opravičilo (no, pa to mogoče še gre) ali zagrozijo s tožbo (že najdejo kak zakon, predpis, da je brisanje table telesno kaznovanje in podobno). Ne moremo ločevati teh dveh svetov, pa če bi bilo to še tako prikladno (za starše, seveda).
Veliko bolj kot kazen za nazaj so učinkovite spodbude za sproti. Ne vem, na kaj tripa vaš fant, ampak lahko uvedeš nekakšen sistem nagrajevanja. Recimo dva steklena kozarca, kamor boste metali kroglice – v enega za prekrške, v drugega za tisto, kar bo v redu. Ob vsakem prekršku gre za nameček kroglica iz kozarca za nagrado v kozarec za prekršek. Če je po enem tednu stanje pozitivno, sledi nagrada – kino, pica, živalski vrt, karkoli. Če je negativno, nič. Lahko imate tudi nalepke, sončne, karkoli. Samo pri tem sistemu moraš nagrajevati res vsako malenkost, da se izide, in ne kaznovati vsakega najmanjšega spodrsljaja.
Pa kakšno zadolžitev v gospodinjstvu tudi lahko podprete s podobnim sistemom. Otroci ponavadi kar tripajo na takšne zvijače, vredno je poskusiti.
Strinjam se s tem, da mora uciteljica resevati take situacije in sama postaviti svojo avtoriteto nad razredom in ucencem, ker avtoritete ji ne bo postavil noben stars.
Ne strinjam pa se s tem, da je to samo stvar ucitelja in ucenca. Mislim, da sem jaz odgovorna za dejanja svojih otrok in njihovo obnasanja, splo za obnasanje enega 6 letnika! In ce dobim podpis iz sole, naj se obrnem stran in recem, naj resijo sami?! In ce jutri prinese podpis, da je nekoga poskodoval, naj se obrnem stran, ker to ni moja stvar, ker me ni bilo zraven in je to stvar sole?!
Mislim, da je obnasanje otroka pri 6ih letih veliko ogledalo starsev. Pa naj si to priznamo ali ne…
Draga moja, to je res pri vzgojenih otrocih, pri tistih, ki se zavedajo, kako morajo delovati. Pri nevzgojenih mulcih pa pač padeš na celi črti. Šola je lahko uspešna v svojih prizadevanjih samo v primeru, če ima za seboj starše, ki z njo sodelujejo in nikakor drugače. Če staršev ne briga in vsakič rečejo, naj šola sama ukrepa, se bodo težave v šoli samo še stopnjevale. no in v takem primeru sem tudi jaz ukrepala točno tako kot pravi Frca.
Sem učiteljica in vsako leto se srečujem tudi s starši, ki imajo tako filozofijo kot nekateri tukaj. Naj učiteljica sama uredi! No, pa sem enkrat res uredila. Fant je ugotovil, da lahko v šoli dela kar hoče, ker staršev to tako in tako ne briga, jaz pa več kot podpisa v beležko ali dajanje kakšne minorne kazni, ob kateri se je samo smejal, nisem mogla dati. No, pa sem šla po pravilih in starše obvestila po uradni poti o vzgojnem opominu. Takrat pa so prišli v šolo in na vse pretege jamrali, da zakaj pa zdaj to. In sem jim predočila vse lumparije, ki jih njihov fant počne in jih je počel – lepo zabeležene in dokumentirane. In sem rekla, da je naslednji ukrep prešolanje, če ne bo nič bolje. Pa so starši končno začeli sodelovati in fantovo obnašanje se je končno začelo spreminjati. Ne boste verjeli, tudi njegove ocene – na bolje.
Starši enostavno morajo sodelovati pri otroku, ki ima probleme z vedenjem, drugače ne gre in gre vse skpupaj samo še bolj navzdol.
Tudi 17-letnik ne nagaja zato, ker bi bil zloben, ampak ker ima problem sam s seboj. Pa konec koncev tudi 50-letnik ni kar zloben sam od sebe, pač pa zato, ker se mu je kaj pripetilo, dogajalo, da je tak postal. Olajševalne okoliščine najdeš vedno.
Dejstvo pa je, da v šoli veljajo pravila, ki se jih VSI OTROCI MORAJO DRŽATI, drugače začne vladati kaos. Seveda se lahko učitelj z njim pogovori kasneje na 4 oči in skupaj s starši, ampak v danem trenutku mora pač VSAK učenec spoštovati neka pravila. Razlog, zakaj jih ne spoštuje, je lahko pri vsakem učencu različen in te razloge naj učitelji iščejo skupaj s starši, toda od otroka učitelj MORA PRIČAKOVATI neko spoštovanje pravil. Ne pa da se ubada z mulcem, ki mu NOČE dati beležke. Kaj pa naj mu v danem trenutku reče? “Ja, prav Mihec, potem pa mi je pač ne daj. In ker mi je nisi dal, boš cel teden brisal tablo.” In Mihec reče, da ne bo niti table brisal. In zdaj? Kričati nanj ne sme, trdo ga ne sme prijeti, po tvoje pa niti staršem ni potrebno sporočati. Kaj torej? Zavedaj se, da nima samo njega, pač pa še 20 ali več nadebudnih mulčkov, ki samo čakajo, da učitelju pade avtoriteta in da Mihec ne bo ubogal. Ker naslednji dan ne bodo dali beležke niti Jakec, Tej, Taj, Maj in Gaj. In potem? Naj se učitelj z vsakim posebej ubada, kakšne probleme ima revček in zakaj ne uboga?
Dajte lepo vas prosim! Naučite svoje sončke, da opcija “ne dam beležke!” ne obstaja in konec. Starši morajo in hočejo biti obveščeni (vsaj tisti odgovorni), kaj njihov otrok dela v šoli in kje ga biksa, če ga. Zato je na starših, da z vso odgovornostjo do svojega otroka ukrepajo, če odkloni dati beležko učitelju in se še naprej grdo obnaša. Ne, to ni stvar zgolj šole in učiteljev, to je stvar predvsem staršev V SODELOVANJU s šolo.
Če bi bila jaz učiteljica in bi imela take starše kot ste nekateri med vami, ki bi rekli, naj sama uredim z njim v šoli, kakor vem in znam, bi naredila po predpisih. Par vpisov, obvestil staršem po telefonu, da imam zabeleženo, kdaj se je kaj dogajalo, seveda pogovor z učencem, vendar če ne bi zaleglo in starši ne bi sodelovali, vzgojni opomin po pravilniku, na koncu pa prešolanje na drugo šolo BREZ SOGLASJA STARŠEV. ker po novem pač soglasje ni več potrebno. Tako bi se zgodilo, če starši ne bi hoteli sodelovati s šolo. Pa naj svojega nevzgojenega sončka vozijo v drugo, bolj oddaljeno šolo vsak dan sami. Še dobro, da nisem učiteljica, hehe.:)[/quote]
Zelo se strinjam z napisanim.
Sploh s tem, da je treba otrokom postaviti neke jasne in smiselne meje in pravila. Osebno sem liberalni in diplomatski tip starsa in sem se z mladino leta in leta pregovarjala in pogajala za marsikaj. Imeli smo zelo malo pravil in mej, ampak to je drzalo kot pribito in drzi se danes. To so tiste osnovne varnostne in vedenjske stvari od katerih ne odstopim in pri katerih ni opcije “kaj pa ce cisto malo”. Ne in pika.
Opcija “ne dam belezke” sploh ne obstaja in ne razumem, kako lahko stars, ki spostuje sebe, spostuje otroka in spostuje ucitelja, tako vedenje sploh lahko jemlje kot otrosko ali pogojno dopustno. Kaj pa jutri, ko ne bo hotel pisati kontrolke? Ali ne bo hotel v solo, ker se mu ne bo dalo?
Povedala bom svoje mnenje.
Če je moja hčerka kdaj prinesla domov kak podpis ali bila zapisana v razredničarjevo beležko, sem se doma samo pogovarjala o tem. Hči je hitro zaštekala, da sem kot mama ob tem tudi sama prizadeta zaradi tega, ker se sicer trudim da ji dam sama zgled spoštovanja drugih ljudi in da ni prav, da dejansko ni prav, da se dela nekaj kar moti druge in to je point tega vsega kar se tudi tebi dogaja. Pogosto je hitela opravičevati svoje stališče, češ, da učiteljica pretirava ali pa da le ni bilo tako hudo, a je vseeno ob tem vedla, da to ni prav. Dolgo in veliko sva se ob tem pogovarjale.
Nekatere so ti rekle, da moraš biti dosledna in ne cincat s kaznimi, jaz pa ti povem, da je vse odvisno od otroka. Sto in tisočkrat sem ji grozila s kaznimi pa sem si potem premislila, ker sem čutila, vedela in videla, da se hči dejansko kesa, da ji je hudo, da je zares vzela mojo razlago in pogovor. Kazen pa zelo, zelo pogosto v otroku vzpodbudi le upor in željo po maščevanju ali ponovitvi tega kar je naredil. Zato sem pogosto hčerki rekla, da vidim in čutim da ji je že grožnja o kazni bila dovolj, da ji tokrat oprostim in da naj prosim ne ponovi tega, ker se prepričana da sama ve, da to ni prav. TO, da otroku daš vedet da mu zaupaš, da verjameš vanj, da mu stojiš ob strani, da ga pohvališ in ceniš, mu ogromno pomeni, saj pri moji hčerki je tako.
Je najstnica in je zelo lušna in prijetna punca.
Prepričana sem da bo tvoj sinko tudi postal luštn in prijeten najstnik!
Samo v primeru, če kazen naložimo z neko jezo in ihto in otrok vidi, da gre v bistvu za to, da se mu maščujemo za napačno vedenje, ne pa za naravno posledico njegovih kršitev pravil. Če so meje jasne in pravila jasna ter kazni za neupoštevanje jasne, bo starš kazen dal brez ihte in jeze in želje po maščevanju. Takrat bo tudi otrok kazen sprejel normalno. Ne sicer z radostjo, ampak vedel bo, da tako pač je in da ne gre za kaprico staršev. Če hoče to in to, ne sme početi tega in tega. Amen.
Kar se pa danes dogaja, je nek predsodek staršev pred kaznijo, kako bo to na otroka negativno vplivalo in potem mu je raje ne dajo, ker se v bistvu bojijo njegove reakcije. Zgrešeno do konca. Tvoja hči je pač bila tip, ki ji je prišel tudi pogovor do živega. Večini otrok ne pride in se bodo čisto isto napačno obnašali še naprej, dokler ne občutijo neke kazni. Ampak seveda ne izrečene v jezi in maščevalno, pač pa premišljene in dorečene že prej.
Ves, vcasih izkazes spostovanje tudi s kaznijo.
Starsi pretiravamo v “spostovanju” do otroka in njegovih pravic in zelo radi pozabljamo na pravice drugih v odnosu nasega otroka do njih. Ce otroka kaznujes, s tem pokazes svoje lastno spostovanje do drugih. In tudi otroku naredis veliko uslugo, ker mu pokazes, da ni edini na tem svetu, ni najpomembnejsi in da se svet ne vrti okoli njega.
Mislim, da samo pogovor ne resuje stvari in da kazen daje tisto nujno potrebno piko na “i” pogovoru. Bi bilo primerno, da bi se policisti potem samo pogovorili z nekom, ki je pijan vozil, povzrocil nesreco in se zdaj resno kesa in resno razume pogovor, pa ga zato ne bi kaznovali in ovadili? Tudi jaz se iskreno kesam, ker sem narobe parkirala in mi ni treba placati kazni…
nisem brala odgovorov, moj je:
Kazni ala ne greš z nami v ATlantis so brezvezne, otrok bo med šolskimi počitnicami kaznovan za nekaj, kar je naredil v šoli, torej še med počitnicami bo travmiral zaradi šole. A ni namen, da šolo nekako vzljubi itn….?
Pa dodatno menim, da kazen mora biti hitra, učinkovita. V vašem primeru bi jo dobil n-dni za dejanjem……..sicer praviš, da je tale Atlantis pogojen, “če bo vse v redu”, ampak, ej, roko na srce, vsi računate nanj in se ga najbrž veselite. Tvoj argument je ragument v svetu odraslih, v svetu otrok pa jeATlantis že dogovorjena stvar! Skratka, v bodoče bodi bolj pedagoško učinkovita, takoj po dejanju (ko ga izveš), premisli in povej kazen. Poudarek je na besedi PREMISLI (kazen naj bo sorazmerna dejanju) in TAKOJ PO DEJANJU (isto popoldne).
Drugače pa midva pri naših otrocih nisva zaradi dejanj v šoli izvajala kazni. Vedno je bil pogovor, pogovor, pogovor. In čez 3 dni spet pogovor. V beležko sem vedno napisala hvala za sporočilo, smo se pogovorili.
Ne zameri tudi ene pripombe – zelo povedno se mi zdi, da otrok ni želel dati beležke učiteljici. Zakaj? Ja, ker se boji posledic doma. A to želiš? Želiš biti eden tistih staršev, ki pojma nima, kaj se z njegovim otrokom dogaja? Ki doma igra angelčka, zunaj pa je vse prej ko to? S tem boš spodbujala hinavstvo. Ne vem, ampak meni je blazno pomembno, da mi otrok zaupa, pove svoje tegobe in neumnosti, ki jih je všpičil. In pomisli, on je cviknil zaradi relativno brezveznega dejanja. Čez 2 leti ti bo še bruhat začel pa še kakšno vročino bo imel.
Jaz želim imeti vez zaupanja z njim. In da bi to res delovalo, smo mu lepo povedali, da mu bo pol odpuščeno že takoj, če bo sam hitro in iskreno vse povedal doma. In ko pove, oba z možem udahneva zrak, da ne zatuliva v prvi sekundi….ampak po 3 sekundah je nagovor raje: Me veseli, da mi tako zaupaš, da si to povedal. Povej, pa zakaj si to naredil? Kako bi se počutil, če…………. In nadaljnji pogovor ni monolog oz predavanje kaj je prav kaj ne, ker otroci izklopijo če po 1 minuti, ampak nizanje vprašanj, katerih namen je, da sam premisli, da sam sklene nekaj pri sebi. Z vprašanji ga v bistvu vodiš. In seveda – za vprašanjem umolkni in počakej na odgovor 🙂
Skozi šolanje mojih otrok sem videla kar precej različnih prijemov staršev, vsi se učimo in menim, da eden slabših je stroga stroga vzgoja. Ker ta rodi potuhnjence. In pridejo potem najstniška leta, tako zelo občutljiva, ko ne bo več beležk učiteljic, ampak samo vez, ki si jo skozi leta vspostavila z otrokom. In najbrž si vsi želimo, da bo najstnik k nam prišel takrat, ko bodo problemi dosti večji kot so recimo v 1. razredu….da se bo upal, da bo vedel, da bo dobil pomoč, razumevanje itn. Seveda tudi kritiko, ampak predvsem pa nasvet in pomoč.
Forum je zaprt za komentiranje.