Otrok da ali ne
Glede na to, da dvomiš v trajnost in resnost samih vez, bo težko najti ustreznega.
Vsak izhaja iz sebe in svojih izkušenj in pogosto delujemo tako, da za vsako ceno uresničujemo svoja prepričanja, pa čeprav smo zaradi tega razočarani.[/quote]
Ne dvomim v trajnost in resnost samih vez, ampak sem sigurna da vsak s vsakim ne more imet prav takšno: resno in trajno vezo.
Iz otroškega vidika….. A pišče več od koklje ve? 😉
V višjih razredih oš (če ne že prej) se vidi vsa beda (ne)vzgoje, pokažejo se prve napake, ki jih pa starši skoraj ne morejo več popravit, vsaj ne na način kot ga sama namiguješ.
Otrok postane prezahteven, vsak dan si izmišljuje nove potrebe, stvari, ki jih MORA imet, drugače je nesrečen, podira se mu svet in starši, ki finančno tega ne zmorejo se počutijo nemočne, nesposobne otroku zagotovit ugodje, ki ga “nujno!” potrebuje, da mali lahko živi…… NEUMNOST!!!!!
Tak zafrustriran otrok si svoje muke olajša z neko vrsto omame oz z nečim kar mu daje tisti večvrednostni občutek, ki ga tako nujno rabi, kar ga pripelje, do tega, da začne kršit družbeno veljavne norme…. 🙁
Čemu nekdo nap. rabi nova oblačila? Čemu sploh služijo oblačila? Da nas grejejo ali da se z njimi postavljamo pred okolico?
Če to drugo, od kod nam potreba, da se sploh rabimo postavljati pred drugimi? Se vam to zdi normalno, da vam drugi zavidajo obleke nap.?
(upam na odgovore :)[/quote]
Čemu rabimo oblačila? To kar opisuješ sta dve skrajnosti. Otroci v višjih razredih oš so večkrat porstovoljno uniformirani.. Če starši zaradi pomanjkanja ne zmorajo niti ze eno tako osnovno prostovoljno uniformo, bo otroku hudo… In otrok še ne zmore samozavesti odraslega, zato je otrok. Zelo na hitro napisano… upam, da se lahko izlušči poanto..:)
Sploh pa, berem tisti SČ in vsaka druga je brezposelna tam. Jaz zanekrat še nisem, vendar nimam ravno deficitnega poklica… Če prav razumem, ko tukaj v Slo. izgubiš službo je praktično ne moraš več najti. Če nimaš staršev, ki bi ti pomagali, no… jaz ne vidim nobenega, ki bi mi, bi enostavno pomenilo, da bi se znašla pod mostom skupaj z otrokom v roku enega leta. Denar iz naslova socialnih pravic, je sedaj tako majhen, da bi vseeno zarinila v dolgove. Mine kako leto ali dve, ko ne bi našla službe in bi bila deložirana… Saj jih poznam take, ki izgubijo službo in potem spet najdejo, vmes pa pomagajo starši ali partner, samo, če jaz ne bi našla takoj, bi se dejansko znašla v dolgovih ali pa celo na cesti.
Otrok potrebuje veliko stvari, seveda ni vedno v moči vsakega starša, da se izkaže optimalno. Ampak če dva zavestno štancata otroke, ob zavedanju da še tistim, ki sta jih spravila na svet, ne nudita niti osnovnih pogojev za srečno otroštvo, potem so to zame kriminalci. Otrok je seveda v prvi vrsti najbolj srečen, da ima dva ljubeča starša. Vendar se od ljubezni ne preživi. Potrebno je imeti tudi streho nad glavo, živež za jesti, oblačila za obleči in tako naprej. Govorim o uresničitvi osnovnih življenjskih, fizioloških potreb, ki jih potrebuje vsak človek, da občuti in doživi dostojanstvo. Skromnost se začne takrat, ko nekaj že imaš in ohranjaš distanco, da ne preideš v materialno odvisnost. V družinah, kjer prevladuje pomanjkanje in borba iz dneva v dan, otroci občutijo pritiske, ki jim ne morejo biti kos, a vendar sta jih starša postavila v takšno situacijo. Nobeno čustvo, naj bo še tako prijetno, ne more zanikati lakote, ki jo otrok občuti v svojem želodčku. Tudi obljube, da pridejo nekoč lepši časi, se kmalu razblinijo, če otrok sploh ne ve, kako zgledajo dobri in brezskrbni časi. Starši bi morali nuditi otroku možnosti. In ja On_, pišem o primerih, kjer je otrok malo morje, ne glede na bedno ekonomsko ter morda še kakšno stanje. Obstajajo pa tudi nasprotja, kjer je izobilje in morda še bolj nesrečni starši, s še bolj nesrečnimi otroci. Ampak to je druga zgodba.
ZELO res je.
Vendar ni napaka v otroku, ki “trpi” pomankanje dobrin, ki jih ima večina drugih otrok (napr. modna muha pri oblačilih), ampak tistih otrok, ki to poveličujejo v skrajnosti. Tovrstne dobrine. Tistih otrok, ki se norčujejo iz otrok, ki tovrstnih oblačil nimajo. Po najnovejši modi. Ali priznanih znamk. To je napaka pri vzgoji.
Takšne bede, ko starši nimajo niti za jesti za otroka, je (mislim vsaj tako) zelo malo. Res malo. Upam, vsaj. Je pa dosti več tistih, ki imajo za osnovne potrebe, nimajo pa za nek srednji razred.
Razmišljati, ali boš čez 10, 15 let še vedno lahko preživel z nekim dohodkom, tako ti, kot otrok… ne vem, se vam ne sliši to še toliko daleč, da se stvari lahko korenito spremenijo ?
Jaz res nikoli ne razmišljam tako dolgoročno oz. se mi ne zdi smiselno. Jaz vedno pomislim, to in to bi sedaj (in v bližnji prihodnosti) pomenilo takšno in takšno stanje, za naprej pa bomo morali ustvariti pogoje, da se bo neko stanje vsaj ohranjalo. Torej razmišljam, kako bom uspela ohraniti nek nivo življenja (torej razmišljam, kaj naj delam, kako bom delala, kaj še lahko naredim, da ohranim neko materialno in čustveno klimo v domu), ne razmišljam pa, kako bom živela ves čas na takšnem finančno-čustvenem nivoju (z otroci), ne da bi karkoli naredila.
Otroku ne bo hudo, če starša ne zmoreta za “prostovoljno uniformo” ampak mu bo hudo, če mu nista ustvarila pogojev, da bi lahko svoje razmišljanje razvil v tej smeri, da bi se lahko otresel infantilne miselnosti.
“Prostovoljne uniforme” so “popularne” oz uporabne, zgolj toliko časa, dokler dajejo otroku občutek večvrednosti, ko tega ni več se cota zavrže (čeprav je še čisto spodobna in uporabna) in otrok zahteva novo in to tako, ki mu pred vrstniki spet daje ta občutek večvrednosti….. in praviloma so to najdražji kosi cot – trgovci že vedo zakaj ;). Neuki starši pa nasedajo tej “nujni potrebi” otroka in celo vzamejo kredit samo da “mladiček” ne bi trpel, da bi imel lepo otroštvo….. :/
Taka oseba nikoli ne odraste in je idealni pripadnik potrošniške družbe in njene miselnosti, praviloma do svoje smrti. Tako lahko beremo razne teme po forumih o razvajenih puncah in fantih, ki iščejo srečo v “ljubezni” in se ogledujejo kdo ima lepše joške, šminke, cote, avto, stanovanje, kdo je šel na bolj fensi dopust, kakšen fensi hobi imajo in kdo ima bolj razvajene pamže….. in krog se vrti dalje. V sebi so konstantno nezadovoljni zato kupujejo, kupujejo, kupujejo…. lastno srečo oz lasten občutek večvrednosti, ki ga nisi prerasli v otroštvu, ker enostavno niso imeli pogojev….. :/
GF strinjam se s tabo le da mislim, da so starši, ki nimajo niti toliko, da bi vsaj nahranili svoje otroke, posledica pohlepa razvajenih “pamžev” na oblasti, ki jim ni mar za soljudi in ne resnični vzrok težav.
Otrok da ali ne? Z moje strani definitivno ne. Razlogi so osebne narave. Če bom zaradi tega ostal sam do konca življenja pa bom – je že tako prav. A obstajajo tudi ženske, ki nočejo otrok, jih kar nekaj poznam 🙂
In ne – nič ni narobe, če nekdo noče otrok. Pač jih noče. Kdor takšne ljudi obsoja, ima v glavi prepih.
Poznam ljudi, ki so res bilikot otroci salbo oblečeni, in ni tako da se to ni čutilo v odnosu drugih do njih, ampak so kljub temu imeli okrgo sebe dovolj zrelo okolje, ki jih ni zarad tega podcenjevalo.
Na okolje (vedno) ne more vplivat, včasih se je treba ali prilagodit, ali se sprijaznit s tem da boš pač zaradi tudi tako nepomembne stvari, kot so modna oblačila, ponižan in izoliran.
To je pač del življenja.
Takšne bede, ko starši nimajo niti za jesti za otroka, je (mislim vsaj tako) zelo malo. Res malo. Upam, vsaj. Je pa dosti več tistih, ki imajo za osnovne potrebe, nimajo pa za nek srednji razred.[/quote]
Ko ujamem prispevke, povezanimi s projektom Botrstvo, dobim občutek, da jih ni tako zelo malo… :/
Ne večvrednosti, pač pa pripadnosti, On_. Poleg tega fora prostovoljnih uniform ni toliko v ceni oblačil, pač pa v tem, da s svojim stilom izgledaš podoben večini. Npr. ni treba, da imaš originalne “ugice” (160-300€), dovolj je, da imaš čevlje kot “ugice” (ki jih dobiš že za 20-40€). In pri normalno vzgojenih otrocih je ponaredek “ugic” v redu, razvajeni pa bodo težili staršem za originalne. In jih najbrž tudi dobili.
Avtorica, brez zamere, ampak pristop, ki ga ubiraš, je v osnovi napačen.
Prvič, ali je odločitev za otroke lahko sploh kdaj smiselna racionalna odločitev? ISkreno povedano, jaz mislim, da večina ljudi za otroke samo “racionalno” ne bi odločila, če bi natančno vedeli, kaj jih čaka. Da preživiš težke trenutke je potrebno malo emocije, sicer ne vem, ali se računica izide.
Drugič, minljivost vez in kdo bo skrbel zate, ko boš imela 39 vročine. Če bi bila tradicionalist, bi te pa vprašala, kdo bo skrbel zate, ko boš stara in nepokretna, če nimaš otrok. Pa vendar te ne bom tega vprašala, ker otroci niso garancija za prihodnost.
Če te skrbi finančna preskrbljenost, si najdi primerno bogatega partnerja, s katerim bi imela otroke in se poskušaj finančno zavarovati tudi v primeru, da bo zveza minljiva. Z enim dobrim pravnikom se da to in drugo. Ali pa začni razmišljati, kako bi lahko v življenju prišla do voljših dohodkov, da ne bi bila v tem položaju. Ali pa oropaj banko. Ali pa kandidiraj za državni zbor (kar je približno isto…)
kot, da ti veš, koliko tvojih v vodo spuščenih jajčec bo oplojenih!!!
get real — take what happend’s … itak pa je tvoje potomstvo hrana večjim ribam … neoplojenci pa so kaviar ☺
Ja pa kaj še. A zdaj je država kriva, ker starša nista znala prešteti kolk ust bosta lahko nahranila? Starša sta tista, ki morata poskrbeti za svoje otroke, ne drugi, ne država, ne Karitas, ne cerkev! Staršem mora biti mar za svoje otroke![/quote]
Seveda sta starša tista, ki naj poskrbita za otroke. Oba, da ne bo pomote.
Ampak če je država takšna, da bo poskrbela za čedalje slabši finančni status bivanja v njej (torej, da niti možnosti ne boš imel za izboljšane le tega), bo trud starša posledično veliko večji in zahtevnejši (in žal včasih tudi neuspešen), da bo ohranjal nek nivo življenja oz. ga ne drastično spremenil.
Dej, no, ne bodi tako enostranska. In obsojajoča. S svojim prepričanjem polagaš veliko odgovornost in posledično krivdo, če nekomu ne uspe, na ramena staršev.
Sej smo vsi samo ljudje…
Ja pa kaj še. A zdaj je država kriva, ker starša nista znala prešteti kolk ust bosta lahko nahranila? Starša sta tista, ki morata poskrbeti za svoje otroke, ne drugi, ne država, ne Karitas, ne cerkev! Staršem mora biti mar za svoje otroke![/quote]
Po eni strani imaš prav…S tem, ko starši dopuščamo, da vlada mafija, ki milijarde zmeče v banke, res zgleda, da nam ni mar za otroke.
Otroku ne bo hudo, če starša ne zmoreta za “prostovoljno uniformo” ampak mu bo hudo, če mu nista ustvarila pogojev, da bi lahko svoje razmišljanje razvil v tej smeri, da bi se lahko otresel infantilne miselnosti.
“Prostovoljne uniforme” so “popularne” oz uporabne, zgolj toliko časa, dokler dajejo otroku občutek večvrednosti, ko tega ni več se cota zavrže (čeprav je še čisto spodobna in uporabna) in otrok zahteva novo in to tako, ki mu pred vrstniki spet daje ta občutek večvrednosti….. in praviloma so to najdražji kosi cot – trgovci že vedo zakaj ;). Neuki starši pa nasedajo tej “nujni potrebi” otroka in celo vzamejo kredit samo da “mladiček” ne bi trpel, da bi imel lepo otroštvo….. :/
Taka oseba nikoli ne odraste in je idealni pripadnik potrošniške družbe in njene miselnosti, praviloma do svoje smrti. Tako lahko beremo razne teme po forumih o razvajenih puncah in fantih, ki iščejo srečo v “ljubezni” in se ogledujejo kdo ima lepše joške, šminke, cote, avto, stanovanje, kdo je šel na bolj fensi dopust, kakšen fensi hobi imajo in kdo ima bolj razvajene pamže….. in krog se vrti dalje. V sebi so konstantno nezadovoljni zato kupujejo, kupujejo, kupujejo…. lastno srečo oz lasten občutek večvrednosti, ki ga nisi prerasli v otroštvu, ker enostavno niso imeli pogojev….. :/
GF strinjam se s tabo le da mislim, da so starši, ki nimajo niti toliko, da bi vsaj nahranili svoje otroke, posledica pohlepa razvajenih “pamžev” na oblasti, ki jim ni mar za soljudi in ne resnični vzrok težav.[/quote]
Ne, ne strinjam se čisto. Verjamem, da je izkušnja ‘družba’ tudi pomembna, ne samo primarna družina. In vsaj jaz ne bi rada, da je prva izkušnja v družbi en sam ‘fajt’, rada bi da bi moj otrok, če bi ga imela, imel tudi pozitivne izkušnje iz družbe. In mislim, da so razlogi zakaj eni ne prerastjo lasten občutek večvrednosti oz. manjvrednosti drugje.
Če bi vsi tako pametno razmišljali kot ti, ne bi bilo toliko zavrženih otrok, ne bi bilo toliko lačnih otrok, toliko zaničevanih otrok, toliko zlorab otrok.
Žal preveč ljudi ne razmišlja ali so sposobni tudi preživljati otroke. Preveč je takih, ki otroka samo naredijo in mislijo, da jim je potrebno potem pogrnit rdečo preprogo.
Povsem normalno je, če se ne oldočiš za otroke.[/quote]Kaj je normalno in kaj ni bi (spet) lahko debatirali v nedogled 😉 Toda, če smo se rodili oz smo ustvarjeni s spolnimi organi potem je normalno to, da bi naj nekoč imeli tudi otroke, ker….. je to naša naravna potreba.
Seveda se pa lahko zavestno odločimo drugače.
Osnova za to odločitev je pa….kaj? Merila, ki jih postavlja družba in smo jih sami poosebili in na osnovi teh (vsiljenih?) meril presojamo kdaj je primerno, da lahko imamo/nimamo otroka.
Za preživet otroka ali odraslega ne rabimo prav dosti, bistveno manj kot pa nas v to želi prepričat potrošniška družba.
Razlog zakaj je tako….. mogoče pohlep, egoizem, hedonizem… tudi tistega, ki se noče odpovedat lastnemu ugodju, da bi drugemu omogočil (boljše) življenje in je zaslepljen s potrošniško miselnostjo in kot tak ne ve kaj je resnična radost v življenju?[/quote]
Bravo, On, odlično napisano!
Otroku ne bo hudo, če starša ne zmoreta za “prostovoljno uniformo” ampak mu bo hudo, če mu nista ustvarila pogojev, da bi lahko svoje razmišljanje razvil v tej smeri, da bi se lahko otresel infantilne miselnosti.
“Prostovoljne uniforme” so “popularne” oz uporabne, zgolj toliko časa, dokler dajejo otroku občutek večvrednosti, ko tega ni več se cota zavrže (čeprav je še čisto spodobna in uporabna) in otrok zahteva novo in to tako, ki mu pred vrstniki spet daje ta občutek večvrednosti….. in praviloma so to najdražji kosi cot – trgovci že vedo zakaj ;). Neuki starši pa nasedajo tej “nujni potrebi” otroka in celo vzamejo kredit samo da “mladiček” ne bi trpel, da bi imel lepo otroštvo….. :/
Taka oseba nikoli ne odraste in je idealni pripadnik potrošniške družbe in njene miselnosti, praviloma do svoje smrti. Tako lahko beremo razne teme po forumih o razvajenih puncah in fantih, ki iščejo srečo v “ljubezni” in se ogledujejo kdo ima lepše joške, šminke, cote, avto, stanovanje, kdo je šel na bolj fensi dopust, kakšen fensi hobi imajo in kdo ima bolj razvajene pamže….. in krog se vrti dalje. V sebi so konstantno nezadovoljni zato kupujejo, kupujejo, kupujejo…. lastno srečo oz lasten občutek večvrednosti, ki ga nisi prerasli v otroštvu, ker enostavno niso imeli pogojev….. :/
GF strinjam se s tabo le da mislim, da so starši, ki nimajo niti toliko, da bi vsaj nahranili svoje otroke, posledica pohlepa razvajenih “pamžev” na oblasti, ki jim ni mar za soljudi in ne resnični vzrok težav.[/quote]
Ne, ne strinjam se čisto. Verjamem, da je izkušnja ‘družba’ tudi pomembna, ne samo primarna družina. In vsaj jaz ne bi rada, da je prva izkušnja v družbi en sam ‘fajt’, rada bi da bi moj otrok, če bi ga imela, imel tudi pozitivne izkušnje iz družbe. In mislim, da so razlogi zakaj eni ne prerastjo lasten občutek večvrednosti oz. manjvrednosti drugje.[/quote]Kje?
Ne, ne strinjam se čisto. Verjamem, da je izkušnja ‘družba’ tudi pomembna, ne samo primarna družina. In vsaj jaz ne bi rada, da je prva izkušnja v družbi en sam ‘fajt’, rada bi da bi moj otrok, če bi ga imela, imel tudi pozitivne izkušnje iz družbe. In mislim, da so razlogi zakaj eni ne prerastjo lasten občutek večvrednosti oz. manjvrednosti drugje.[/quote]Kje?[/quote]
A ni običajno kaj zelo bolečega, mogoče travmatičnega? Ali pa mogoče samo naključje, da je razvoj šel v nepravo smer.. Včasih so mogoče krivi starši, ni pa to pravilo.
Skratka svojemu otroku, bi omogočila tudi pozitivne izkušnje, na samo zato, da po potem vse ok.. Mislim, da je pomembno, da ga vidim pri vsem, pri biti dober, pri premagovanju težav, pri zmagah in izgubah in potem spet postaljanju na noge.
Kje?[/quote]
A ni običajno kaj zelo bolečega, mogoče travmatičnega? Ali pa mogoče samo naključje, da je razvoj šel v nepravo smer.. Včasih so mogoče krivi starši, ni pa to pravilo.
Skratka svojemu otroku, bi omogočila tudi pozitivne izkušnje, na samo zato, da po potem vse ok.. Mislim, da je pomembno, da ga vidim pri vsem, pri biti dober, pri premagovanju težav, pri zmagah in izgubah in potem spet postaljanju na noge.[/quote]Otoka vzgajamo od prvega dne, ko se rodi dalje (če ne še od prej 😉 zato se začnejo njegove težave, zmage in izgube in potem spet postajanje na noge, že takrat in naloga starša je, da mu omogoči, da se SAM sooča s temi okoliščinami in posledično razvija svoje lastno mišljenje po katerem bo potem sodil vse s katerimi se bo kasneje znašel v družbi.
Premnogo staršev pa nevede padejo na izpitu ravno v najzgodnejši vzgoji otroka, ko je tako “sladki, nemočen, nebogljen…” in mu mamica iz ljubezni? pomaga pri vsem oz naredi namesto njega….
Iz ljubezni?
Iz lastnega “egoizma!”, ki se ga niti ne zaveda, zaradi tega, ker njej (ali njemu) je lažje nekaj naredit kot pa gledat malčka oz ga pripravit do tega, da bi to naredil sam. Čustveno je bolj ugodno nap. pobrat iz jeze vrženo igračko, kot pa malega prisilit, da jo sam pobere. Starši se raje pokorijo otroku s čimer kažejo lastno nespoštovanje do sebe in s čimer posredno priznavajo “nadvlado” otroku, kar pripelje do tega, da otrok v nedogled ohranja svoj večvrednostni kompleks.
In nasveti raznih “strokovnjakov” kako je treba otroka lepo, brez povzdignjenega glasu (kaj da bi malemu prisolili kako čez rit), prepričat v to, da mali uboga, so utopija. Nemogoč projekt!
Razlog je zelo preprost. Mali otrok ne razume pomena besed in še nima moralnega čuta. Zelo dobro se pa odziva na mimiko telesa in loči med ugodjem (prijazna beseda) in neugodjem (povzdignjen glas).
Tako preprosto ve kdaj je njegovo vedenje primerno in kdaj je bolje, da ne vztraja v zastavljeni smeri.
In prej, ko začnemo s tem, da mu omogočimo, da prepozna nejevoljo staršev ob njegovem neprimernem vedenju, večji bo uspeh in lažje bo za otroka in tudi za starša, ki se pri vzgoji dopolnjujeta vsak v svoji vlogi kot mama in kot oče.
A ni običajno kaj zelo bolečega, mogoče travmatičnega? Ali pa mogoče samo naključje, da je razvoj šel v nepravo smer.. Včasih so mogoče krivi starši, ni pa to pravilo.
Skratka svojemu otroku, bi omogočila tudi pozitivne izkušnje, na samo zato, da po potem vse ok.. Mislim, da je pomembno, da ga vidim pri vsem, pri biti dober, pri premagovanju težav, pri zmagah in izgubah in potem spet postaljanju na noge.[/quote]Otoka vzgajamo od prvega dne, ko se rodi dalje (če ne še od prej 😉 zato se začnejo njegove težave, zmage in izgube in potem spet postajanje na noge, že takrat in naloga starša je, da mu omogoči, da se SAM sooča s temi okoliščinami in posledično razvija svoje lastno mišljenje po katerem bo potem sodil vse s katerimi se bo kasneje znašel v družbi.
Premnogo staršev pa nevede padejo na izpitu ravno v najzgodnejši vzgoji otroka, ko je tako “sladki, nemočen, nebogljen…” in mu mamica iz ljubezni? pomaga pri vsem oz naredi namesto njega….
Iz ljubezni?
Iz lastnega “egoizma!”, ki se ga niti ne zaveda, zaradi tega, ker njej (ali njemu) je lažje nekaj naredit kot pa gledat malčka oz ga pripravit do tega, da bi to naredil sam. Čustveno je bolj ugodno nap. pobrat iz jeze vrženo igračko, kot pa malega prisilit, da jo sam pobere. Starši se raje pokorijo otroku s čimer kažejo lastno nespoštovanje do sebe in s čimer posredno priznavajo “nadvlado” otroku, kar pripelje do tega, da otrok v nedogled ohranja svoj večvrednostni kompleks.
In nasveti raznih “strokovnjakov” kako je treba otroka lepo, brez povzdignjenega glasu (kaj da bi malemu prisolili kako čez rit), prepričat v to, da mali uboga, so utopija. Nemogoč projekt!
Razlog je zelo preprost. Mali otrok ne razume pomena besed in še nima moralnega čuta. Zelo dobro se pa odziva na mimiko telesa in loči med ugodjem (prijazna beseda) in neugodjem (povzdignjen glas).
Tako preprosto ve kdaj je njegovo vedenje primerno in kdaj je bolje, da ne vztraja v zastavljeni smeri.
In prej, ko začnemo s tem, da mu omogočimo, da prepozna nejevoljo staršev ob njegovem neprimernem vedenju, večji bo uspeh in lažje bo za otroka in tudi za starša, ki se pri vzgoji dopolnjujeta vsak v svoji vlogi kot mama in kot oče.[/quote]
S tem se popolnoma strinjam… Ne vem pa kaj ima to veze s tistim kar jaz pišem, razen mogoče zelo posredno. Nikjer nisem rekla, da ne sme trpet, ampak če je pa že zdaj vem, da ve bo zgolj naključje, če bova živela z otrok pod mostom, namesto nekje na toplem, je pa pomejem vseen malo drugače.
Osnova za odločitev je vedno v nas. Vsa dejanja in odločitve izhajajo iz nas, ki so plod naših izkušenj in prepričanj.
Zato se ne oziramo kaj dosti na neka pravila, saj družba niti ne postavlja pravil glede rojevanja otrok.
Kot praviš, smo rojeni s svojim nagonom in potrebi po otrocih, a če v sebi nosimo slabo izkušnjo in travmo, potem ta izkušnja nasprotuje nagonu. Takšen človek je v sebi v konfliktu in v veliki dilemi ali otroke imeti ali pa jih ne, saj otrok prebudi vso bolečino, ki jo je neka ženska doživela.
Osnova za odločitev je vedno v nas. Vsa dejanja in odločitve izhajajo iz nas, ki so plod naših izkušenj in prepričanj.
Zato se ne oziramo kaj dosti na neka pravila, saj družba niti ne postavlja pravil glede rojevanja otrok.
Kot praviš, smo rojeni s svojim nagonom in potrebi po otrocih, a če v sebi nosimo slabo izkušnjo in travmo, potem ta izkušnja nasprotuje nagonu. Takšen človek je v sebi v konfliktu in v veliki dilemi ali otroke imeti ali pa jih ne, saj otrok prebudi vso bolečino, ki jo je neka ženska doživela.[/quote]
Ravno to je težava… osnova za odločitev za imeti otroka ali ne NEBI SMELA biti samo v NAS….
ti povem zakaj ne?
Zato ker pofukana država (jaz in ostali davkoplačevalci) plačujemo socialne, otroške dodatke itd…. tistim ki se odločajo za otroke ali celo več otrok pa nimajo služb živijo pa bolše kot marsikateri delavec ki si ne upa nardit otroka ker ni neodgovoren do družbe!
CSD bi moral dajat odločbe po pregledu prihodkov in stanovanja ali lahko oseba IMA otroka ali ne… in če ga CSD ne dovoli in ga oseba vseeno nardi ji pač ne pripada niti cent davkoplačevalskega denarja…
banda ki cuza denar…. vsem revežom ki štemajo otroke sem boter jaz in vsi davkoplačevalci in to neprostovoljno!
Otoka vzgajamo od prvega dne, ko se rodi dalje (če ne še od prej 😉 zato se začnejo njegove težave, zmage in izgube in potem spet postajanje na noge, že takrat in naloga starša je, da mu omogoči, da se SAM sooča s temi okoliščinami in posledično razvija svoje lastno mišljenje po katerem bo potem sodil vse s katerimi se bo kasneje znašel v družbi.
Premnogo staršev pa nevede padejo na izpitu ravno v najzgodnejši vzgoji otroka, ko je tako “sladki, nemočen, nebogljen…” in mu mamica iz ljubezni? pomaga pri vsem oz naredi namesto njega….
Iz ljubezni?
Iz lastnega “egoizma!”, ki se ga niti ne zaveda, zaradi tega, ker njej (ali njemu) je lažje nekaj naredit kot pa gledat malčka oz ga pripravit do tega, da bi to naredil sam. Čustveno je bolj ugodno nap. pobrat iz jeze vrženo igračko, kot pa malega prisilit, da jo sam pobere. Starši se raje pokorijo otroku s čimer kažejo lastno nespoštovanje do sebe in s čimer posredno priznavajo “nadvlado” otroku, kar pripelje do tega, da otrok v nedogled ohranja svoj večvrednostni kompleks.
In nasveti raznih “strokovnjakov” kako je treba otroka lepo, brez povzdignjenega glasu (kaj da bi malemu prisolili kako čez rit), prepričat v to, da mali uboga, so utopija. Nemogoč projekt!
Razlog je zelo preprost. Mali otrok ne razume pomena besed in še nima moralnega čuta. Zelo dobro se pa odziva na mimiko telesa in loči med ugodjem (prijazna beseda) in neugodjem (povzdignjen glas).
Tako preprosto ve kdaj je njegovo vedenje primerno in kdaj je bolje, da ne vztraja v zastavljeni smeri.
In prej, ko začnemo s tem, da mu omogočimo, da prepozna nejevoljo staršev ob njegovem neprimernem vedenju, večji bo uspeh in lažje bo za otroka in tudi za starša, ki se pri vzgoji dopolnjujeta vsak v svoji vlogi kot mama in kot oče.[/quote]
S tem se popolnoma strinjam… Ne vem pa kaj ima to veze s tistim kar jaz pišem, razen mogoče zelo posredno. Nikjer nisem rekla, da ne sme trpet, ampak če je pa že zdaj vem, da ve bo zgolj naključje, če bova živela z otrok pod mostom, namesto nekje na toplem, je pa pomejem vseen malo drugače.[/quote]Tega pa nihče ne more vedet. Tudi zase nisem prepričan, da ne bom nekoč pristal pod mostom….
Ej, mogoče se pa srečava tam, kar tudi ne bi smelo biti tako slabo….. :))))
Forum je zaprt za komentiranje.