Otrok da ali ne
Jaz tudi ne. 🙂
A se smemo vsaj vprašat od kod ta “neželja” ?[/quote]
Ne, ker za vprašanjem vedno pride odgovor. :))
Največji egoisti so ljudje, ki imajo otroka, celo več, čeprav nimajo nobenih pogojev za to. Niti službe ne. Potem seveda breme skrbi za otroka elegantno prenesejo na socialno državo, naj drugi poskrbijo, ne?
Višek egoizma je, da bi rad nekaj, česar si ne moreš privoščiti, tvoje kaprice pa naj plačuje nekdo drug.
In potem takšen otrok odrašča v socialni revščini, odvisen od socialne podpore, otroških dodatkov, hrane iz Rdečega križa..Vse zaradi egoistične neumnosti svojih staršev.
Nobenih pogojev?
Mislim, da imajo vsaj enega izpolnjenega, takega, da otrok sploh nastane….. 🙂
Meni so večji egoisti tisti, ki poberejo kupe denarja in drugih sredstev v lastne žepe in se ne zmenijo za množico ljudi, ki ostanejo brez službe, brez sredstev za preživljanje, sebe in lastnih otrok.
Ja, tudi take imaš. To je egoizem, ki gre v drugo skrajnost od tiste, ki jo opisuje On. Vedno sta dve strani skrajnosti.
Nobenih pogojev?
Mislim, da imajo vsaj enega izpolnjenega, takega, da otrok sploh nastane….. 🙂
Meni so večji egoisti tisti, ki poberejo kupe denarja in drugih sredstev v lastne žepe in se ne zmenijo za množico ljudi, ki ostanejo brez službe, brez sredstev za preživljanje, sebe in lastnih otrok.[/quote]
On, daj se zbrihtaj in pusti človeku, da razmišlja po svoje.
Nobenih pogojev?
Mislim, da imajo vsaj enega izpolnjenega, takega, da otrok sploh nastane….. 🙂
Meni so večji egoisti tisti, ki poberejo kupe denarja in drugih sredstev v lastne žepe in se ne zmenijo za množico ljudi, ki ostanejo brez službe, brez sredstev za preživljanje, sebe in lastnih otrok.[/quote]
On, daj se zbrihtaj in pusti človeku, da razmišlja po svoje.[/quote]
Hočeš reči, da ga preveč obremenjujem z razmišljanjem in že pregoreva? :)))
No prav, no prav…. ne bom več, draga….. 😀
Da bi otrok imel MOŽNOST bit srečen…DOVOLJ srečen ni dovolj, da bi otrok bil resnično srečen tudi takrat, ko bo odrasel… ;)[/quote]
DOVOLJ SREČEN se izključuje nobeno življenjsko obdobje:d.
Če kot odrasli NISI DOVOLJ SREČEN, potem NISI dovolj srečen…a ne???[/quote]
Hotel sem povedat, da je sreča zelo minljiv pojem in velika napaka staršev je, da želijo, da so njihovi otroci konstantno srečni. To je otrokom prej v škodo kot v korist, ker prav je, da otoke pripravimo na tiste slabe trenutke/obdobja, ki jih bodo imeli v življenju, srečne vsi nekako preživimo.
Človeka spoznaš ob porazu, takrat pokaže svojo pravo naravo, v veselju smo vsi bolj ali manj enaki.
DOVOLJ SREČEN se izključuje nobeno življenjsko obdobje:d.
Če kot odrasli NISI DOVOLJ SREČEN, potem NISI dovolj srečen…a ne???[/quote]
Hotel sem povedat, da je sreča zelo minljiv pojem in velika napaka staršev je, da želijo, da so njihovi otroci konstantno srečni. To je otrokom prej v škodo kot v korist, ker prav je, da otoke pripravimo na tiste slabe trenutke/obdobja, ki jih bodo imeli v življenju, srečne vsi nekako preživimo.
Človeka spoznaš ob porazu, takrat pokaže svojo pravo naravo, v veselju smo vsi bolj ali manj enaki.[/quote]
Sicer imaš prav… ampak sreča je odvisna od pogleda človeka na svet in njegovega pojmovanja….
Ne pozabi… ti lahko če si dovolj želiš vidiš vsak kozarec na pol poln namesto na pol prazen.
Jaz se dejansko ne morem spomnit kateri dan je bil nazadnje ko se nisem vsaj 3x nasmehnil/nasmejal in da bi bil potrte volje….
No, le spomni se tega, ko boš spet komu govoril, da je copatar. Če je želja (ženska) prava, je človek pripravljen videti marsikaj. :))
To je pa zelo resnično. In se popolnoma strinjam s tem.
Srečen bo “vsak” znal biti, razen mogoče tisti res razvajen. Toda iz bede se pobrati in iti naprej, no, to pa ne zna vsak. Ali razmišljati na način, da ne prideš v to bedo, da prepoznaš vse pasti in izbereš pravo smer, ali pa si situacijo obrneš sebi v prid… pa marsikomu ni tako lahka naloga v življenju.
Meni se zdi nesmiselno tako zelo obremenjevati s tem, ali bi imel otroka, ali ne, ker če se zgodi to in to… bo lahko tako in tako… mislim, kam bi pa prišli, če bi vsi tako razmišljali. Saj ne vemo, kako nam bo v življenju. Ali nam bo življenje postreglo z bedo, ali s priložnostmi, ki jih bomo z veseljem sprejeli in obdržali. In kot sem že rekla, ni samo razumsko razmišljanje, je tudi samozavest tista, ki nam diktira, ali verjamemo vase, ali ne.
Vsi se lahko znajdemo v situaciji, za katero bi kdo rekel, glej, ima toliko in toliko otrok, pa ne more za njih poskrbeti (materialno, čustveno), le kaj je razmišljal (nekateri res ne razmišljajo nič, nekateri pa preveč). Ob tem pa se pozablja, da ko se je nekdo odločal za otroka, se je odločal na osnovi tistih razmer, v katerih je takrat živel in za katere je takrat verjel, da bo v njih lahko živel (kakor tudi otrok). Življenje nam pa pač ponuja še več različnih situacij, tudi neugodnih, ki pa so k sreči, lahko tudi prehodne. Največkrat so prehodne, če le nismo preveč nefleksibilni.
Zato se ne odločat za otroka samo na osnovi nekega strahu… no, to se mi bolj sliši na strahopetnost, kot pa na razumsko razmišljanje.
To je pa zelo resnično. In se popolnoma strinjam s tem.
Srečen bo “vsak” znal biti, razen mogoče tisti res razvajen. Toda iz bede se pobrati in iti naprej, no, to pa ne zna vsak. Ali razmišljati na način, da ne prideš v to bedo, da prepoznaš vse pasti in izbereš pravo smer, ali pa si situacijo obrneš sebi v prid… pa marsikomu ni tako lahka naloga v življenju.
Meni se zdi nesmiselno tako zelo obremenjevati s tem, ali bi imel otroka, ali ne, ker če se zgodi to in to… bo lahko tako in tako… mislim, kam bi pa prišli, če bi vsi tako razmišljali. Saj ne vemo, kako nam bo v življenju. Ali nam bo življenje postreglo z bedo, ali s priložnostmi, ki jih bomo z veseljem sprejeli in obdržali. In kot sem že rekla, ni samo razumsko razmišljanje, je tudi samozavest tista, ki nam diktira, ali verjamemo vase, ali ne.
Vsi se lahko znajdemo v situaciji, za katero bi kdo rekel, glej, ima toliko in toliko otrok, pa ne more za njih poskrbeti (materialno, čustveno), le kaj je razmišljal (nekateri res ne razmišljajo nič, nekateri pa preveč). Ob tem pa se pozablja, da ko se je nekdo odločal za otroka, se je odločal na osnovi tistih razmer, v katerih je takrat živel in za katere je takrat verjel, da bo v njih lahko živel (kakor tudi otrok). Življenje nam pa pač ponuja še več različnih situacij, tudi neugodnih, ki pa so k sreči, lahko tudi prehodne. Največkrat so prehodne, če le nismo preveč nefleksibilni.
Zato se ne odločat za otroka samo na osnovi nekega strahu… no, to se mi bolj sliši na strahopetnost, kot pa na razumsko razmišljanje.[/quote]
Pet otrok ne pride čez noč. Seveda so primeri družin, ko so se odločali za otroke v času razcveta in dobrih časov. Ampak to govorimo o maksimalno dveh otrocih. Za večjo družino moraš predvideti drugačne okoliščine in finančno pošteno premisliti, kaj jim boš lahko nudil čez 5, 10, 15 let. Ljudje so sebični in tudi niso vsi ljubeči do svojih otrok. Najhuje je, ko so otroci bolni zaradi slabih ekonomskih razmer. Kako takšnih staršev ni sram? Kako lahko zavestno škodujejo svojim otrokom? Kako se počutijo, ko jih pošljejo predčasno spat, ker ni denarja za večerjo in so lačni?
Za otroka se je v teh časih potrebno odločati tudi razumsko. Sicer dobiš invalida, ki ga gledaš in oskrbuješ celo življenje.
No, le spomni se tega, ko boš spet komu govoril, da je copatar. Če je želja (ženska) prava, je človek pripravljen videti marsikaj. :))[/quote]
Ja saj lahko oni vidijo tok kot dobro… ampak to ne spremeni dejstva da so copatarji…. lahko so srečni copatarji…. ampak so pa definitivno copatarji 🙂
nikoli pa nisem oporekal moškemu sreče v copatarstvu… verjamem da so tudi takšni le da jih je malo….
To je pa zelo resnično. In se popolnoma strinjam s tem.
Srečen bo “vsak” znal biti, razen mogoče tisti res razvajen. Toda iz bede se pobrati in iti naprej, no, to pa ne zna vsak. Ali razmišljati na način, da ne prideš v to bedo, da prepoznaš vse pasti in izbereš pravo smer, ali pa si situacijo obrneš sebi v prid… pa marsikomu ni tako lahka naloga v življenju.
Meni se zdi nesmiselno tako zelo obremenjevati s tem, ali bi imel otroka, ali ne, ker če se zgodi to in to… bo lahko tako in tako… mislim, kam bi pa prišli, če bi vsi tako razmišljali. Saj ne vemo, kako nam bo v življenju. Ali nam bo življenje postreglo z bedo, ali s priložnostmi, ki jih bomo z veseljem sprejeli in obdržali. In kot sem že rekla, ni samo razumsko razmišljanje, je tudi samozavest tista, ki nam diktira, ali verjamemo vase, ali ne.
Vsi se lahko znajdemo v situaciji, za katero bi kdo rekel, glej, ima toliko in toliko otrok, pa ne more za njih poskrbeti (materialno, čustveno), le kaj je razmišljal (nekateri res ne razmišljajo nič, nekateri pa preveč). Ob tem pa se pozablja, da ko se je nekdo odločal za otroka, se je odločal na osnovi tistih razmer, v katerih je takrat živel in za katere je takrat verjel, da bo v njih lahko živel (kakor tudi otrok). Življenje nam pa pač ponuja še več različnih situacij, tudi neugodnih, ki pa so k sreči, lahko tudi prehodne. Največkrat so prehodne, če le nismo preveč nefleksibilni.
Zato se ne odločat za otroka samo na osnovi nekega strahu… no, to se mi bolj sliši na strahopetnost, kot pa na razumsko razmišljanje.[/quote]
Pet otrok ne pride čez noč. Seveda so primeri družin, ko so se odločali za otroke v času razcveta in dobrih časov. Ampak to govorimo o maksimalno dveh otrocih. Za večjo družino moraš predvideti drugačne okoliščine in finančno pošteno premisliti, kaj jim boš lahko nudil čez 5, 10, 15 let. Ljudje so sebični in tudi niso vsi ljubeči do svojih otrok. Najhuje je, ko so otroci bolni zaradi slabih ekonomskih razmer. Kako takšnih staršev ni sram? Kako lahko zavestno škodujejo svojim otrokom? Kako se počutijo, ko jih pošljejo predčasno spat, ker ni denarja za večerjo in so lačni?
Za otroka se je v teh časih potrebno odločati tudi razumsko. Sicer dobiš invalida, ki ga gledaš in oskrbuješ celo življenje.[/quote]Načeloma se strinjam s tem, a takole na splošno srečujem veliko več (mentalnih) invalidov otrok materialno bogatih staršev. Ravno tako se lahko čez noč obrne “načrtovanje družine”, češ najprej vse materialno, da ne bodo otroci živeli v pomanjkanju (česa?), potem pa otrok ni…. ker jim ni dano.
Sploh pa, kaj otrok rabi da je srečen? Igračke? Vsak dan nekaj novega? Sladkarije?…. To osrečuje otroka? Ali ga osrečuje toplina doma, čustvena povezanost očeta in mame?
Seveda ne sedaj v skrajnost, ko nekdo res nima noč za v lonec, a vendar, koliko je takih in zakaj?
Razvajen je pa kdo? Tisti, ki je imel v otroštvu vsega (materialnega) preveč!
Tisti, ki je bil takrat “srečen” po merilih “zmedenih” staršev in je živel v “sreči” in se počuti popolnoma na dnu, ko te “sreče” za kanček zmanjka, ker dojema sebe kot nekoga, ki MORA imeti in se mu je zgodila nepojmljiva krivica, ker on (trenutno) nečesa nima. Zavida drugim, ki mogoče imajo.
Takrat tak človek postane nemogoč za okolico, ker preprosto v vsem izobilju materialnega, ki mu je bilo na voljo v otroštvu, ni imel pogojev razviti empatije, sočutje, moralnosti….je pa razvil polno mero egoizma in so mu soljudje le sredstvo za dosego lasnih (materialnih) ciljev.
Takemu je tudi razmišljanje o otroku/otrocih prenaporno, ker to prinaša preveč odrekanja, preveč (materialnega) neugodja, ki ga taka oseba ni vajena oz se ji zdi nemogoče, krivično do nje…. zato raje nima otrok.
In bolje, da jih nima.
Pet otrok ne pride čez noč. Seveda so primeri družin, ko so se odločali za otroke v času razcveta in dobrih časov. Ampak to govorimo o maksimalno dveh otrocih. Za večjo družino moraš predvideti drugačne okoliščine in finančno pošteno premisliti, kaj jim boš lahko nudil čez 5, 10, 15 let. Ljudje so sebični in tudi niso vsi ljubeči do svojih otrok. Najhuje je, ko so otroci bolni zaradi slabih ekonomskih razmer. Kako takšnih staršev ni sram? Kako lahko zavestno škodujejo svojim otrokom? Kako se počutijo, ko jih pošljejo predčasno spat, ker ni denarja za večerjo in so lačni?
Za otroka se je v teh časih potrebno odločati tudi razumsko. Sicer dobiš invalida, ki ga gledaš in oskrbuješ celo življenje.[/quote]Načeloma se strinjam s tem, a takole na splošno srečujem veliko več (mentalnih) invalidov otrok materialno bogatih staršev. Ravno tako se lahko čez noč obrne “načrtovanje družine”, češ najprej vse materialno, da ne bodo otroci živeli v pomanjkanju (česa?), potem pa otrok ni…. ker jim ni dano.
Sploh pa, kaj otrok rabi da je srečen? Igračke? Vsak dan nekaj novega? Sladkarije?…. To osrečuje otroka? Ali ga osrečuje toplina doma, čustvena povezanost očeta in mame?
Seveda ne sedaj v skrajnost, ko nekdo res nima noč za v lonec, a vendar, koliko je takih in zakaj?
Razvajen je pa kdo? Tisti, ki je imel v otroštvu vsega (materialnega) preveč!
Tisti, ki je bil takrat “srečen” po merilih “zmedenih” staršev in je živel v “sreči” in se počuti popolnoma na dnu, ko te “sreče” za kanček zmanjka, ker dojema sebe kot nekoga, ki MORA imeti in se mu je zgodila nepojmljiva krivica, ker on (trenutno) nečesa nima. Zavida drugim, ki mogoče imajo.
Takrat tak človek postane nemogoč za okolico, ker preprosto v vsem izobilju materialnega, ki mu je bilo na voljo v otroštvu, ni imel pogojev razviti empatije, sočutje, moralnosti….je pa razvil polno mero egoizma in so mu soljudje le sredstvo za dosego lasnih (materialnih) ciljev.
Takemu je tudi razmišljanje o otroku/otrocih prenaporno, ker to prinaša preveč odrekanja, preveč (materialnega) neugodja, ki ga taka oseba ni vajena oz se ji zdi nemogoče, krivično do nje…. zato raje nima otrok.
In bolje, da jih nima.[/quote]
Iz otroškega vidika, se šteje ali ima ali nima tistega kar imajo ostali. Seveda, se ni treba primerjat s ta najbolj razvajenim.. nekako si predstavljam, da igra podobne igrice kot drugi in komot je samo en računalnik v hiši, gleda podobne oddaje kot drugi otroci, da se ima kej pogovarjat in seveda, da se obleče nakako na isti ravni kot večina drugih.. Hudo je takrat, ko je on edini, ki nima in zmeraj tisti, ki ima najslabše.. Predvsem v višjih razredih so punce, ki so res slabše oblečene izločene. In s tako izkušnjo se ponavadi ženska bori še kasneje tudi, ko/če se izkoplje iz blata. In ne, zraven ne štejem oblek starejših bratov in sester, čeprav vem, da imajo lahko nekateri tudi s tem težave..
Država pri nas kar lepo skrbi za otroke: kup otroških dodatkov za otroke, kjer sta oba starša že leta brez službe in še kar po tekočem traku delata otroke. Se ti zdi prav, da imajo taki otroke’
Veš je razlika ali ti narediš otroke in potem izgubiš službo. Ali pa si brez službe in štepaš otoke. Ogromna razlika je to.
Država odlično skrbi za izobraževanje. Veš, da imamo dosti več študentov na 1000prebivalcev kot recimo Avstrija, Švica? Super država skrbi a ne? Odlične možnosti za brezplačen študij. Tako kot ti praviš, da naj se skrbi za izobrazbo. Samo kaj je potem posledica? Mladi izobraženci morajo v tujino, da lahko preživijo ali pa morajo na socialki vegetirat. Ker naša država tako odlično skrbi za izobrazbo.
Veš ljude imajo možnost se učiti pa se? Ne,eni raje kar štepajo otroke. V stilu kot ti praviš, da je normalno, da se množimo, ker imamo take organe. Pozabljajo pa na možgane. Najlažje je reči, da je nekdo zanič starš in da je kriva država, ne on.
Nauči se že enkrat, da za vse pač ni kriva država. Če je toliko gnilih staršev, še ne pomeni, da so to drugi krivi. Zakaj je pa toliko odličnih staršev? A tam za njihovo odličnost je spet kriva država?[/quote]
Po eni strani so problem neželjeni otroci, za katere okolje ne skrbi, po drugi strani so problem željeni otroci, ki se nikoli ne rodijo, ali zaradi nedostatka virov, ali zaradi nezmožnosti staršev da imajo otroke…
Jaz osebno, v trenutkih ko ja moja privatna finančna situacija bila slaba, nisem želela otroka…oziroma, vsaj ne toliko, da se ne bi lahko upirala. Mislim da je takim, ki si tudi v takih okoliščinah močno želijo otroka, zelo hudo.
Otrok rabi malo, ne rabi veliko. Pogosto dobi veliko, ne dobi pa malo.
Iz otroškega vidika….. A pišče več od koklje ve? 😉
V višjih razredih oš (če ne že prej) se vidi vsa beda (ne)vzgoje, pokažejo se prve napake, ki jih pa starši skoraj ne morejo več popravit, vsaj ne na način kot ga sama namiguješ.
Otrok postane prezahteven, vsak dan si izmišljuje nove potrebe, stvari, ki jih MORA imet, drugače je nesrečen, podira se mu svet in starši, ki finančno tega ne zmorejo se počutijo nemočne, nesposobne otroku zagotovit ugodje, ki ga “nujno!” potrebuje, da mali lahko živi…… NEUMNOST!!!!!
Tak zafrustriran otrok si svoje muke olajša z neko vrsto omame oz z nečim kar mu daje tisti večvrednostni občutek, ki ga tako nujno rabi, kar ga pripelje, do tega, da začne kršit družbeno veljavne norme…. 🙁
Čemu nekdo nap. rabi nova oblačila? Čemu sploh služijo oblačila? Da nas grejejo ali da se z njimi postavljamo pred okolico?
Če to drugo, od kod nam potreba, da se sploh rabimo postavljati pred drugimi? Se vam to zdi normalno, da vam drugi zavidajo obleke nap.?
(upam na odgovore 🙂
Jaz tudi ne. 🙂
A se smemo vsaj vprašat od kod ta “neželja” ?[/quote]
Jaz ŽELIM s osebo, ki bi jo doživela kot ustrezno.
(Kaj je zdaj “ustrezno, se da razpravljat).
Ko vidim neustrezno osebo, NE ČUTIM NOBENE ŽELJE za otrokom, tako da se NIMAM ČEMU UPIRAT!!!
Ne vem kako ostali.[/quote]
Glede na to, da dvomiš v trajnost in resnost samih vez, bo težko najti ustreznega.
Vsak izhaja iz sebe in svojih izkušenj in pogosto delujemo tako, da za vsako ceno uresničujemo svoja prepričanja, pa čeprav smo zaradi tega razočarani.
Forum je zaprt za komentiranje.