ohranjanje stikov z nekdanjimi partnerji

pozdravljeni,

verjetno ste vsebino na to temo že kje omenjali,ampak ob pogledu na št strani,ki so na razpolago,me je skoraj kap… 🙂 pa zato sprašujem oz me zanima vaše mnenje ali pa če imate izkušnje s tem…torej,kakšno je vaše mnenje o temu,da se ohranjajo stiki,kljub temu,da ste v drugi,novi vezi?

emmm … kakšne “stike” pa imaš v mislih … če mi je prejšnja dolžna npr. polovico hiše, alimente za otroke, izplačilo lastništva firme … jasno, da se vzdržuje stike … še kresniti se je treba kdaj, da se potrdi dana beseda ☺

ne ne,ne takšnih 🙂 nobenih dolgov,nič podobnega,ohranjanje stikov zgolj in samo iz tega,ker bi naj se super oh in sploh razumel s to osebo…

Z osebo s katero se super oh in sploh razumem imam stike.

..in to, da je to ravno bivša tebe ne gane? Nikakor?

Ljudje so lahko bivši iz rzaličnih razlogov. Ni nujno, da je bila “ločitev” krvava. Kakšne stike imaš z bivšim/o je v veliki meri odvisno, kaj ti je ta oseba pomenila, kakšen odnos sta imela, kajje pravzaprav “ostalo” od tega… Če je bilo kaj več kot zgolj seks ali fizična privlačnost …

Zakaj pa ne bi, bivši/bivša je vendarle tvoj/a prijatelj/ica, s katerim nisi več intimen, ker teh čustev ni več. Blizu pa bi ti moral vseeno ostati, če je ločitev potekala po mirni poti, torej da ni bilo nekih prevar, hudih zamer…

Po moje je oboje prav. Če dva čutita, da je ohranjanje stikov prijetno, smiselno ali celo zaželjeno (npr. zaradi otrok), potem bosta vzdrževala odnos na bazi prijateljstva. Kjer to ni mogoče zaradi različne izbire poti, nesoglasij v mnenjih…potem je prav, da nimata plitke komunikacije, ki bi ohranjala njun prazen odnos.

kaj pa če ni nič od tega,nobenih otrok,skupnega imetja? zgolj družba,ker sta se dva nekoč in se morda še danes razumeta,predpostavka pa je,da to ni prijetno zdajšnjemu partnerju? težko se (moje mnenje) ohranja neko “prijateljstvo” brez prisotnih občutkov simpatje do nekoga(če se vzame v obzir samo to,da sta dva nekoč že nekaj imela,torej sta se privlačila).moje mnenje,moje razmišljanje.

Če ni prijetno zdajšnjemu partnerju, potem se je treba odločiti, kdo je zate na prvem mestu.

Odvisno za kakšne vrste privlačnost je šlo in kako se je stvar zaključila, koliko je te simpatije ostalo in kakšen imaš danes odnos s sedanjim partnerjem, koliko je zrel ali pa le posesiven, ljubosumen oz si to sama.
Vse te tegobe pa izhajajo iz nizke samopodobe, ki se kaže v “alergiji” na bivše…..

tole pa po mojem odraža popolno odsotnost “športnega” duha
dva – še tako velika rivala – potrebujeta drug drugega že zato, da se ve, da sta, da “tekmujeta” … in zato se tudi spoštujeta izven tekmovališča ☺

Ah dej no. Preteklost je preteklost, greš dalje in jo pustiš za sabo. Sploh ni več pomembno, zakaj sta bila dva nekoč skupaj, kaj morebiti še tli nekje v ozadju, kaj bi lahko tlelo in podobno:). Glede zrelosti pa takole. Pridejo situacije, ko ugotoviš, da jim nisi kos oz. si totalno nezrel:). Ravno v tem je čar življenja. Popolnosti ni, so le približki. In stremimo k temu, da bi se vedno obnašali tako, da bi bilo za vse prav. Ampak smo le ljudje:).

Saj tudi do prijateljev, ki niso nikoli bili bivši se težko ohranja prijateljstvo, če ni neke simpatije. K človeku te pač preprosto nekaj mora vlečt, da se k njemu vračaš ali pa on k tebi.

morda bi za začetek veljalo, da sedanjega partnerja potipaš, zakaj mu to ni prijetno in kakšne strahove ima. Včasih z racionalizacijo nekih iracionalnih strahov se stvar lahko odpravi ali vsaj občutno omili…

Meni se zdi samoumevno, da se s prihodom novega partnerjem ne družiš več z bivšimi. Kaj bi moral tu sploh tipati in človeka spravljati v nelagoden položaj? Zakaj bi se moral novi partner s tem sploh soočati in razmišljati o svoji zrelosti, ker ne sprejema partnerkine preteklosti, ki se je zavlekla v sedanjost? Vsak naj poskuša gledati iz sebe. Kako bi se v prvi vrsti počutim sam, če bi bil v koži drugega.

Meni se zdi samoumevno, da se s prihodom novega partnerjem ne družiš več z bivšimi. Kaj bi moral tu sploh tipati in človeka spravljati v nelagoden položaj? Zakaj bi se moral novi partner s tem sploh soočati in razmišljati o svoji zrelosti, ker ne sprejema partnerkine preteklosti, ki se je zavlekla v sedanjost? Vsak naj poskuša gledati iz sebe. Kako bi se v prvi vrsti počutim sam, če bi bil v koži drugega.[/quote]
Drugim pa se zdi samoumevno, da se s prihodom novega partnerja, ta sploh ne druži več z nasprotnim spolom. Kako daleč pa lahko to gre, ja to je stvar zrelosti in predvsem zaupanja.

Ah dej no. Preteklost je preteklost, greš dalje in jo pustiš za sabo. Sploh ni več pomembno, zakaj sta bila dva nekoč skupaj, kaj morebiti še tli nekje v ozadju, kaj bi lahko tlelo in podobno:). Glede zrelosti pa takole. Pridejo situacije, ko ugotoviš, da jim nisi kos oz. si totalno nezrel:). Ravno v tem je čar življenja. Popolnosti ni, so le približki. In stremimo k temu, da bi se vedno obnašali tako, da bi bilo za vse prav. Ampak smo le ljudje:).[/quote]Ja se strinjam s tabo, malo sem nerodno napisal.
Želel sem povedat, da so to vprašanja bolj za vsakega zase kot pa, da bi s tem “zasliševali” partnerja.
Se mi pa zdi nesmiselno, da bi moral nap. požgat vse slike, pisma, nikoli nikogar več pogledat, ga ogovorit s komer sem preživel del življenja zato, da se bo sedanji “bolje počutil”…… :/

Ja, različni smo si. Zaupanje je velik faktor. A po drugi strani se zaupanje gradi s časom. Ta čas je lahko zelo dolg. In zakaj bi z nepotrebnimi “drobtinicami” metali polena na poti izgraditve zaupanja, dobrega odnosa? Ne želim si, da bi partner razmišljal o tem ali je ljubosumen ali ne. Ne želim si, da bi se moral soočati z vsemi mojimi notranjimi frustracijami, ki bi me morebiti vodile do bivših. Saj smo svobodni, odnosi nas ne smejo dušiti, a po drugi strani je znak spoštovanja do drugega tudi v tem, da mu ne povzročaš trpljenja. Odnos ne raste s tem, da se oba preizkušata s čim širšim krogom prijateljevanja z bivšimi. Kot je bilo že napisano…bivši je z razlogom bivši. Bilo je lepo, a zdaj je drugače in ker spoštujem sebe ter druge, gledam naprej:).

Meni se zdi samoumevno, da se s prihodom novega partnerjem ne družiš več z bivšimi. Kaj bi moral tu sploh tipati in človeka spravljati v nelagoden položaj? Zakaj bi se moral novi partner s tem sploh soočati in razmišljati o svoji zrelosti, ker ne sprejema partnerkine preteklosti, ki se je zavlekla v sedanjost? Vsak naj poskuša gledati iz sebe. Kako bi se v prvi vrsti počutim sam, če bi bil v koži drugega.[/quote]
Drugim pa se zdi samoumevno, da se s prihodom novega partnerja, ta sploh ne druži več z nasprotnim spolom. Kako daleč pa lahko to gre, ja to je stvar zrelosti in predvsem zaupanja.[/quote]
Naj se avtorica vpraša, kako bi reagirala, če bi njen povedal, da se občasno druži s svojo bivšo, pa čeprav nima z njo otrok…..
A je bivši še tako malo za rezervo, če slučajno trenutni ne bo dovolj ? 🙂
Lahko se gre tudi za prikrito varanje….

Neeee požgat, oltarček mora ostati:).
Meni se zdi lepo, da ima človek odnos do preteklosti, tako do lepih kot manj lepih trenutkov. Če greš naprej, ne pomeni da preteklost ni nikoli obstajala. Seveda je, ravno zaradi nje smo zdaj tam, kjer smo. Razčiščena preteklost nas pomirja, se lažje soočamo s sedanjostjo, ker nismo obremenjeni s tem, kar se je že zgodilo.

Drugim pa se zdi samoumevno, da se s prihodom novega partnerja, ta sploh ne druži več z nasprotnim spolom. Kako daleč pa lahko to gre, ja to je stvar zrelosti in predvsem zaupanja.[/quote]
Naj se avtorica vpraša, kako bi reagirala, če bi njen povedal, da se občasno druži s svojo bivšo, pa čeprav nima z njo otrok…..
A je bivši še tako malo za rezervo, če slučajno trenutni ne bo dovolj ? 🙂
Lahko se gre tudi za prikrito varanje….[/quote]Dajmo jo raje vprašat kaj pomeni pojem “občasno druženje”?
A to pomeni, da koga od bivših občasno (slučajno) kje srečaš ali, da se (redno) z njimi dogovarjaš za srečanja?

In jezušček v njem ali samo osliček?
Goldi ti redno hodiš molit tja? :))))

Meni se zdi samoumevno, da se s prihodom novega partnerjem ne družiš več z bivšimi. Kaj bi moral tu sploh tipati in človeka spravljati v nelagoden položaj? Zakaj bi se moral novi partner s tem sploh soočati in razmišljati o svoji zrelosti, ker ne sprejema partnerkine preteklosti, ki se je zavlekla v sedanjost? Vsak naj poskuša gledati iz sebe. Kako bi se v prvi vrsti počutim sam, če bi bil v koži drugega.[/quote]

Ja, očitno se pa metuljčici ne zdi samoumevno in želi ta odnos ohraniti. Zakaj… ve najbolje sama. Jaz sem ji dala zgolj nasvet, kako lahko poskuša doseči to, kar si želi.

Kakšen nelagoden položaj? Če nekdo reče; Glej, mi ni v redu, da se družiš s tem in tem, a lahko vprašam vsaj Zakaj? Ali pa sem zdaj a priori “njegova”… :/

Ljudje smo različni in če se postaviš v kožo drugega ni nujno, da tako čutiš, kot bi on. Zato je bolje, da ugotoviš, kako se on počuti… in kaj je pravzaprav jabolko spora…

Se strinjam.

Če pa moški reče, da mu je vseeno s kom se druži in kam gre in ni nič ljubosumen, potem pa ženska misli, da mu ni mar za njo in je nima rad.
Tako, da popolno zaupanje tudi ni dobro. 🙂

V obeh primerih, če moški je ljubosumen ali ni, lahko ženska dvomi v ljubezen.