Obupal
Ne vem kje naj začnem, saj nisem čisto prepričan kje bi naj bil začetek. S partnerko sva se spoznala, zaljubila, po relativno kratkem času odločila za skupno življenje in dobila prvega otroka. Od takrat naprej pa v glavnem padci in le redki vzponi. Verjamem, da je moja partnerka v osnovi dobra oseba, vendar enostavno ne razumem kje se je zalomilo. Da ne bo pomote – še zdaleč ne valim krivde nanjo, saj sem verjetno za marsikaj kriv tudi sam, vendar od prvega otroka naprej, ne glede na to kaj storim, enostavno ne dosegam več standardov partnerke, če pa ga že dosežem ta standard ponovno dvigne. Na koncu sem tako in tako prišel do zaključka, da me hoče spremeniti, kar se mi nikakor ne zdi prav.
Kompromis je namreč zanjo nespremenljiv. Pravi, da sta ob kompromisu nikoli ni nihče zadovoljen. Glede tega sva se velikokrat skregala, predvsem pri vzgoji otrok. jaz se velikokrat nisem strinjal z določenimi prijemi, pa sem na koncu popustil, ker tako in tako nisem prišel nikamor. je pač moralo biti po njeno.
Osebno menim, da sem sam v zvezo vstopil spontano, a kljub vsemu dokaj zavestno in premišljeno, kolikor to v takšni situaciji pač gre – čustva me niso spodnesla, saj enostavno nisem takšen tip človeka. Do 30 leta sem si ustvaril jasno podobo kaj sploh hočem pri ženski in svoj čas sem mislil, da sem to dejansko dobil. En povsem majhen in tudi prvi alarm se mi je sicer prižgal, ko sva še čisto na začetku najine zveze šla na obisk k njenim staršem. Takrat je namreč brez kakšnega posebnega razloga nadrla svoja starša in to iz povsem banalnega vzroka. Niti ne vem več kaj je bilo, samo spomnim se, da je bila mama prijazna in vesela, potem pa kot strela iz jasnega partnerkin izpad. Kasneje sem spoznal, da bolj kot ne črti celo svojo družino in da so podobni izpadi kar pogosta zadeva. Potem je prišla na repertoar še moja mama. Potem jaz. Sedaj nas ima dovolj vse, vključno z otroki. Ja otroci kar nekajkrat na dan slišijo to iz ust svoje matere. Pravi (tudi to velikokrat odkrito pred otrokoma) se ima najboljše, ko ni v bližini nikogar od družine. Nekajkrat sva se sicer uspela ponovno zbližati, vendar je po nekem obdobju ponovno krenila na svoja stara pota. Oba sva prišla do ugotovitve, da bi morala vsaj 1x na teden iti neka sama brez otrok, pa se to ne zgodi. Pa to tehnično sploh ni problem saj živimo v isti hiši s starši in bi bp pazila na otroke – ampak potem nastane problem, da sedaj bomo pa zopet obremenjevali njeno mamo ??!!!! Ne štekam. Kot bi se dejansko trudila, da nam slučajno le ne bi uspelo. Ampak v resnici mi tako in tako noče nič povedati, tako da v resnici sploh ne vem kaj je z njo. Glede na to, da sem se tudi sam srečal z depresijo, nekoliko sumim, da bi lahko vzrok lahko tičal tudi v tem, a kaj ko ne morem do nje, saj se noče pogovarjati.
Kljub temu, da se verjetno sliši nenavadno…še vedno jo ljubim in res želim, da bi rešila zvezo. Toda ugotovil sem, da mi počasi zmanjkuje energije. Res ne da se mi več, saj se skoraj vsak pogovor konča s konfliktom. Trenutno sem brez službe in dejansko gospodinjim – nekako mi gre to kar dobro od rok, večino časa pa se ukvarjam tudi z otrokoma, skratka ne ležim na kavču in se praskam po jajcih. Če sem odkrit, bi veliko raje hodil v službo, ampak glede na situacijo se pač trudim, da je vsaj nekaj koristi od mene.
Ne glede na vse pa sem prišel do ugotovitve, da moram narediti korak naprej in zato resno razmišljam o tem, da bi poiskal službo v tujini. S tem bi se me partnerka rešila, jaz pa bi bil pri svojem kruhu in zase – edini problem je, da otrok noče pustiti samih s partnerko, da ne govorim o tem, da ne vem kako bi name vplivalo, da bi ne videl svojih palčkov po pol leta ali še dlje. Zdi se mi, da bo odločitev v vsakem primeru napačna.
Lahko našteješ par primerov za katere meniš, da si kriv tudi sam ?
Za kakšne standarde pa se gre ? Glede vzgoje otrok ali ….. ?
Brez razloga definitivno ni. Zgleda, da je pod velikim pritiskom in jo vsako drugačno mnenje ogroža in še poglablja njeno napetost. Kot, da teži k neki popolnosti in meni, da mora vse sama in le sama lahko naredi najbolje.
To ne bo rešilo njenih problemov. Če bi želela biti sama, bi bila sama in brez otrok.
Rada bi bila srečna v trenutni situaciji, pa to ne zna in ne zmore.
Dretje, kričanje je n a s i l j e, ki ga je treba ustavit. Samo kako, to je pa drug problem. Meni včasih uspe takšne nasilneže utišat, predno mi naredijo škodo. Vedno pa mi ne rata, sploh ko je tako zelo iznenada, da še ust nimam časa odpret. Dejansko če kričanje poslušaš, ti poje vso energijo. Ne verjamem, da bo odhod v tujino tvoje težave, ki so ustavitev nasilja, rešil. Pomaga recimo to, da kričača ne poslušaš, kaj govori, ampak se v tistem kratkem momentu vprašaš, kako si ti in takoj rečeš npr.: verjamem, da si jezna, ampak na ta način težav ne boš več ‘reševala’. Poleg tega pa je tvoja odgovornost tudi, da otroke pred nasiljem zaščitiš, kar pomeni, da ne dovoliš kričanja nanje. Verjemi, v takšni godlji nisi sam, tega je toliko, da si predstavljat ne moreš.
Pomojem njej sploh ni tolko do tebe in vajinih otrok. Deluje mi kot ena izmed žensk, ki se je poročila in dobila otroke zato, ker vsi pri teh letih to delajo…torej tega si sama zares ni želela ampak saj veš pritisk družbe pa to…in si je zato enga na hitro našla (tebe).
Lahko, da je ena izmed žensk, ki se še ni dosti “skurbala”, lahko pa, da se je pa zdaj vidi, da mogoče ni pripravljena na vse to, mogoče pa zdaj vidi da nisi ti ravno za njo najbolj primeren pa te vidi kot enga luzerja ( to govorim zato, ker si napisal, da ti zmeraj ko nekaj dobro narediš vedno zviša standarde…zgleda, da je taka oseba, ki se želi konstanto izboljševat in ti v njenih očeh pač nisi tak)…zdaj biti dober v kuhinji kot moški pa mal skrbet za otroke to ni dost…za tako žensko moraš biti še več če hočeš, da ti ne gobca pa se ti pritožuje…ne razumi tega narobe ampak zdi se mi kot, da si ti nek naivni avrage joe ona je pa ena lepotička z high standardi…nekako se mi zdi, da ne pašeta skupaj sodeč po tvojem postu.
Imam tudi očutek, da te bo prevarala ali pa te je že, ker je več kot očitno, da ni zadovljna s teboj…se pa tudi vidi, da je skrajno egoistična oseba glede na to, da ni pripravljena na kompromise…zdi se mi, da si mal čudno izbiru sebi svojo žensko…bi reku, da si bolj s tičem razmišlju kot z možgani.
Sedaj, ko si me vprašal sem dejansko v dilemi kaj naj odgovorim. Kar se tiče mene se večina moje krivde se nanaša na pretekle dogodke, ko sem reševal svoje potapljajoče se podjetje in sem nas zaradi ene odločitve skoraj spravil na kant. Smo nekako to obšli, samo sedaj plačujemo kredit, katerega obrok je kar visok. V tem obdobju sem tudi po cele dneve visel v službi, bil sem tudi bolj malo v oporo ob rojstvu otroka. Kaj drugega bolj pomembnega pa se niti ne spomnim – pa saj ponavadi se krivda deli na obe strani, zato nekako enostavno ne morem sprejeti, da bi bila krivda samo na strani partnerke. Ma saj verjetno sem velikokrat tudi kakšno malenkost zamočil, samo pri meni je res tako, da mora name pol gore padit da me kaj zaboli, parnerka pa je dokaj občutljiva…bog ne daj, da bi jo kritiziral kdo od domačih.
Si kar zadel tole z otroci 🙂 Glede vzgoje otrok je bilo kar nekaj špetirja, vendar sem jo v zadevah o katerih sem mislil, da ima prav povsem podpiral, tam kjer pa mi kaj ni bilo všeč. pa sem valjda želel, še kaj drugega poskusila. Ja je bilo kar nekaj hude krvi glede tega.
Glede staršev in njene sestre ima gromozanske težave. Starši in vsi so čudni, govorijo za hrbtom…itd, ampak nikoli mi ni dejansko uspelo izluščiti kaj konkretnega se je zgodilo. Jaz te zadeve enostavno ne razumem, saj sem dal skozi težko otroštvo, poleg vsega sem bil zaradi razmer kmalu za trebuhom in kruhom, tako da mi res težko kaj pride do živega. Po naši strani familije se itak skregamo, pa smo čez nekaj ur že OK, razčistimo (ali pa tudi ne) in se menimo dalje – v glavnem ni zamer. Moja partnerka,pa kot sem občutil tudi na svoji koži nekatere zadeve, ki se meni zdijo malenkostne zameri…ma sposobna je tudi za nekaj mesecev. Zato bi si upal trditi, da nekatere zamere še izhajajo od prve porodniške. Jaz sem namreč vstajal ob 5:30 in odhajal v službo ob 6:15, domov pa prihajal vedno po 18 ali 19 uri, potem pa ji je prišlo še na misel, da bi se jaz ponoči vstajal – kar pa je bilo itak popolna neumnost, saj je takrat še dojila. Tisto so bili za naju res težki časi, saj je otrok spal max. po 2 uri skupaj, pa še to je bil luksuz. Ampak zanimivo…tudi takrat ni hotela pomoči staršev, meni pa je ves čas pila živce.
To da je v stiski mi je jasno, ampak jaz enostavno ne vem več kaj naj še naredim. Saj bi ji ponudil roko, pa me samo odriva.
Ko sem imel službo v bistvu ni bilo nič drugače. V bistvu sem takrat poslušal vedno da delam preveč. Sicer sem napisal, da nimam službe, nisem pa rekel, da nimam dohodkov in s tem ne govorim o drobižu, ki ga daje socialna. Mesečno dobivam za slabo povprečno SLO plačo iz terjatev, ko sem še imel podjetje.
Drugače pa se v resnici ne spuščam v seciranje…dost mam in to je to. Preden pa se dokončno odločim pa bi rad videl ali je kje kakšna sorodna duša, prisluhnil kakšni podobni izkušnji itd
Napisal si tudi o kreditu, ampak ok to je vajina stvar.
Če si vsak dan prihajal domov ob cca. 18h, je še dovolj časa za marsikaj. Danes so službe takšne, da nisi doma že ob 14h kot je bilo dolga leta in je folk še za šalo zgradil bajto.
Iščeš sorodno dušo?:))) Raje pri sebi naredi red na podstrešju, ker imam občutek, da si en buhtelj!
Pomojem njej sploh ni tolko do tebe in vajinih otrok. Deluje mi kot ena izmed žensk, ki se je poročila in dobila otroke zato, ker vsi pri teh letih to delajo…torej tega si sama zares ni želela ampak saj veš pritisk družbe pa to…in si je zato enga na hitro našla (tebe).
Lahko, da je ena izmed žensk, ki se še ni dosti “skurbala”, lahko pa, da se je pa zdaj vidi, da mogoče ni pripravljena na vse to, mogoče pa zdaj vidi da nisi ti ravno za njo najbolj primeren pa te vidi kot enga luzerja ( to govorim zato, ker si napisal, da ti zmeraj ko nekaj dobro narediš vedno zviša standarde…zgleda, da je taka oseba, ki se želi konstanto izboljševat in ti v njenih očeh pač nisi tak)…zdaj biti dober v kuhinji kot moški pa mal skrbet za otroke to ni dost…za tako žensko moraš biti še več če hočeš, da ti ne gobca pa se ti pritožuje…ne razumi tega narobe ampak zdi se mi kot, da si ti nek naivni avrage joe ona je pa ena lepotička z high standardi…nekako se mi zdi, da ne pašeta skupaj sodeč po tvojem postu.
Imam tudi očutek, da te bo prevarala ali pa te je že, ker je več kot očitno, da ni zadovljna s teboj…se pa tudi vidi, da je skrajno egoistična oseba glede na to, da ni pripravljena na kompromise…zdi se mi, da si mal čudno izbiru sebi svojo žensko…bi reku, da si bolj s tičem razmišlju kot z možgani.[/quote]
To da ji v sedaj ni do mene in otrok mi je bolj ali manj jasno, saj drugače o vsem skupaj ne bi biti razmišljal. Glede tega, da je na hitro našla mene…kaj pa vem mogoče pa res, samo vseeno dvomim, da bi temu bilo tako, ker sva bila ob pričetku zveze oba prek 30. Bistvo je, da sva včasih pasala skupaj, ko pa so prišli otroci pa je šlo vse zavzdol – kot da se je takrat nekaj premaknilo. Cela zgodba je tako in tako preveč kompleksna , da bi dejansko šel v širšo obrazlago tudi če bi koga dejansko zanimala. Ampak hvala cenim tudi tvoje mnenje, čeprav se mi zdi, da je enostavno nekoliko preveč zaključkov glede na količinopodatkov.
Buhtelj je pecivo iz kvašenega testa, običajno z marmeladnim nadevom – kaj je bilo mišljeno z buhteljnom[/i,] GF?
Za avtorja:
– tvoji najedaš s tem, da si cele dneve doma, deluješ/živiš brezciljno
– povprečen dohodek iz preteklih terjatev se bo nekega dne izpel (iskanje službe ni slaba ideja)
– to kar si povedal nam, povej še njej, pa se naj odloči, katere zamere nosi v sebi (če sploh kakšne) in kako vidi vajino, pravzaprav vašo prihodnost (povzročaš ji negotovost, nezadovoljstvo, dvig standardov je lahko le navidezen, morda tebi padajo).
Razmišljam…
Ali je bila njena mama tudi takšna? Sitna, vzkipljiva, nergaška. Ali je njena mama tudi ob raznih stresnih situacijah, nezadovoljstvu… tudi tako,v prisotnosti svojih otrok, povedala, da se ima najbolje, ko je sama nekje.
Koliko pa so stari vajini otroci? Kakšnega temperamenta so? Je veliko razigranosti (hrupa) v hiši? In v koliko je dretja, tudi sitnarjenja s strani otrok, kaj pa ti takrat delaš?
In kakšno službo ima žena? Delo s strankami, fizično delo, je sama v kakšni pisarni?
V kolikor so otroci glasni, mogoče celo sitni, “zahtevni” – torej, da jo nonstop nekam kličejo, prosijo da pride sem in tam (pravzaprav zahtevajo), si želijo tega in onega, mogoče od tebe pričakuje, da bi naredil red. Torej da bi ti, glede na to, da si dopoldneve doma, sam (brez otrok), potem vsaj za nekaj se posvetil njim, jih umiril, mogoče celo odpeljal ven, na igrišče ali dvorišče, kar pač vam je dano, sprehod, lutkovno igrico, karkoli, da bo le imela pol ure ali uro miru, da bo lahko pri sebi naredila en odklop, se umirila, naredila nekaj za svojo dušo, tisto kar jo veseli. Ne da jih odpelješ babici in dedku (za katere se mogoče niti ne strinja, kaj vse dovolijo ali ne dovolijo njenim otrokom), ampak da si ti z njimi, medtem pa je ona mirna, saj ve, da bo za njih dobro poskrbljeno in da bodo hkrati otroci kakovostno preživljali čas.
relativnomlad, saj si anonimen, dej malo več povej. Kako naj kaj več napišemo, komentiramo,
če pa si tako skop s podatki.
Saj pravim, ne vem, sam preceni, kako živite. Mi lahko samo ugibamo.
Pa še to, zbujati se na 2 uri (kot si pisal glede dojenja), biti “cel” dan z otrokom “sam”, ni lahko delo. Ni fizično težko, je pa naporno. Verjemi, lažje je biti “cel” dan v službi, še posebej, če je delo dokaj mirno, da ni stresno, v naglici ipd., in še posebej, če ga rad opravljaš, kot pa dneve in dneve imeti okrnjen – nekakovosten spanec. Takšno zbujanje ponoči je zelo uničujoče za telo. Takrat si res ne moreš kaj, da ne bi vplivalo na kakovost umirjenosti, “skuliranosti” in posledično tudi na dojemanje sebe, svojega partnerja in tudi otroka.
Moj brat ima nekaj podobnega doma in jaz žal ne vidim rešitve. Želim in privoščim mu, da se loči, ampak očitno je to neki vzorec (ker poznam še nekaj takih parov), ki se ne razpara kar tako in takšni zakoni se obdržijo, čeprav fantje zelo očitno trpijo v njih.
Ne, s pogovorom ne prodreš, ker si itak ti budala, nevreden, nesposoben, skratka, podčlovek, to, kar naredi ona, je pa čisto zlato. Najhuje je, ker so te ženske popolnoma brez zavor krute do otrok. Moja hči ni imela še niti deset let, ko me je vprašala, zakaj je teta tako grda z Janezkom.
Moj brat je imel normalno službo, delovni čas od sedmih do treh. Pa gospa niso bili zadovoljni s sicer čisto solidno plačo (še enkrat višjo od njene, ko smo že pri tem). Je zamenjal službo za mnogo več denarja, samo potem ne moreš ob treh vzeti aktovke in iti domov, logično. In je bila nezadovoljna, ker ga “nikoli ni bilo doma”. Pa je spet zamenjal službo nazaj na normalen delovni čas in nižjo plačo – zdaj je spet največja reva, ker ima tako nesposobnega moža z nizko plačo (enkrat višjo od njene). Stalno nam razlaga, da smo ženske v zakonu in materinstvu jebene stranke, kako garamo, kako je vse na nas … a ponoči, če se otroci kaj zbudijo ali ko so bolni, dežura on. Tudi med njeno porodniško je vstajal on, čeprav je ona potem spala do desetih (seveda je trdila, da vstaja ob šestih, a je enkrat slučajno moral nekaj prit iskat iz službe in je ona še sladko spala – nič narobe s tem, narobe je, da ga je masirala, da tudi ona vedno vstaja ob šestih).
Aja, ker ima službo ob sedmih, mora vstati ob pol šestih in je malo čez šest že v avtu, zato ne more on zbujati otrok in jih pripraviti za vrtec/šolo. In je spet očitek, da je za vse sama. V resnici je tako, da ona po svoji službi pobere otroke in jih pripelje domov, za preostanek dneva pa jih prevzame on. Razvažanje po krožkih, sprehod, kolo, igra, večerja, večerna higiena in tako dalje. Edino, kar je v njeni domeni, so domače naloge in učenje.
Raje sploh ne povem, s kakšnimi besedami se zna obregnit ob najino mamo … najslabša, najbolj lena ženska na svetu, ker takrat, ko pazi otroke, ne uspe še česa pospravit in zlikat. Včasih bi ji kar klofuto prisolila.
Meni se moj brat smili, ker vem, da je maksimalno na voljo vsem, je tip z ogromno energije, potrpljenja, ljubezni. Kako je nabasal na tako brezčutno, nezadovoljno grdavšo … ne vem, res ne vem. Ne verjamem, da ti bo pomagala služba. Ne verjamem, da ji lahko daš vedeti, da njena ni edina – karkoli boš naredil, boš samo potrdil njeno prepričanje, da si ničvreden lolek.
Se bi kar strinjal. Te ženske nihče ni prav prijel in stresel, da bi malo prišla k sebi in se zavedla resnične situacije.
Se bi kar strinjal. Te ženske nihče ni prav prijel in stresel, da bi malo prišla k sebi in se zavedla resnične situacije.[/quote]….in vprašanje če jo kdo kdaj bo, glede na to koliko je stara, ker ona je odraščala kot “princeska na zrnu graha”, njej se je vedno “vse” ugodilo – tako ali drugače in ona ima še vedno to v glavi , da je center sveta in je njej vse podrejeno zato si preprosto dovoli take izpade kot jih avtor opisuje, ker ona ima v glavi, da se zgolj zaradi nje svet vrti in je njej vse podrejeno…
Na drugi strani je on odraščal v bolj težkih razmerah, posledično razvil več empatije, samokritičnosti (česar njej kronično primanjkuje) zato sta se tako dobro ujela. Sedaj po tolikem času pa njemu počasi prihaja, da to pa vseeno nekako ne štima….
Zadeva se vleče že iz vajinega otroštva in sedaj ponavljata (vsak svojo) zgodbo iz tistih dni, čeprav si tega zavedno verjetno niti ne želita.
Kolikor jaz vem, ni bila nič od tega, ampak v njeni družini se veliko stvari ne pogovarja :), tako da sem glede veliko informacij prikrajšan – beri kadar vprašam kaj direktno se spremeni tema. Sicer pa je do mene in do otrok zakon…res nevem kje bi lahko dobil boljšo taščo. Pa ko smo ravno pri tem…partnerki gre nekako v nos da se razumem s taščo in njenimi sestrami. Sicer na moje vprašanje zakaj sledi potem neka neprepričljiva obrazlaga, da jih ne poznam in ne vem kakšni so in da bodo vse kar jim povem uporabili..ampak se z njimi niti ne pogovarjam nič posebnega. Meni se zdijo čisto, pa sem sam zelo nezaupljiv. Tast sicer včasih, ko ni žensk poleg namigne nekaj v tem stilu, da pač takšne so ženske in iz tega sklepam, da je tudi sam dal nekaj skozi, samo kaj več pa ne pride iz njega.
Žena uči v glasbeni, torej individualno in kot pravi v svojem delu uživa vedno bolj. V službo gre opoldan in se povečini vrne tam nekje do 8 zvečer. Tako, da stresa iz službe ne prinaša.
Hči je 9, sin pa 3. Hči ima definitivno partnerkin temperament, oni dve pa se itak non stop kregajo. je svojeglava 100 na uro in ji je treba eno in isto stvar povedat vsak dan 100 7 dni na teden. Dejansko ji moram skoraj ves čas groziti s npr. danes ne bo tega ali tistega, če ne boš naredila tega in tega. Čeprav potem po drugi strani pa je naenkrat tako zlata, da jo sploh ne prepoznam. Kadar se otroka igrata je itak ves čas samo cviljenje, ta starejša pa sploh ne pozna meja, bratca včasih kar nezavedno in nasilno odrine …ampak kaj vem. razlika je velika, tamal pa je tudi svojega denarja vreden. Jaz se glede na to, da sem doma 100% posvečam svojim otrokom in do takrat da gre žena v službo nimam do večera nič časa zase. Sine po mojem pogreša mami, saj je skupaj z njo samo dopoldan in takrat se zame skoraj ne zmeni. Ves čas je mami to in mami tisto. Dejansko mu še kozarca vode ne morem natoči, ker mu mora mami. Ko pa gre enkrat v službo in ostaneva sama pa je zakon. Se igrava, kaj poopravljava – bajta in vrt okoli itak zahtevata non stop opravila. Potem pride hči, delava nalogo, takrat tamalemu dam včasih risanke (ki so res za skrajno silo, da se umiri – nisem ravno pristaš buljenja v TV) ali pa gre na obisk k babi, ker drugače z hčerko nič ne narediva. Potem pa gre hči v glasbeno ali malo ven s prijatelji, jaz pa spet ven s sinetom. Sicer pa otroke vzamem in gremo ven tudi za uro ali dve med vikendi. Ko sem še imel službo, sem otroke prevzel od tašče in jih prav tako imel na grbi do večera vsak delovni dan. Z mojega stališča se z otroci ukvarjam skoraj več kot žena, ampak OK glede na to, da sem doma pač mora biti neka korist od mene. Glede na to, da sem doma smo se tudi odločili, da sin ne bo šel v vrtec.
Vse to mi je jasno, ampak verjemi moja takratna služba (ne bi o tem kaj sem delal) je bila totalen hardcore imel pa sem šefe iz amerike s katerimi sem komuniciral tudi, ko sem prišel domov…odgovornost za 12 ljudi…mah…takrat sem itak pregorel in po mojem sva takrat najbolj zašla. Jaz sem bil fokusiran na to, da bom čimveč zaslužil, šefi so me ita “zasužnjili” potem pa še vsak dan jezikova župa doma in ponoči večno tuljenje. Po mojem sem preden sem kolapsiral, eni dve leti spal v povprečju po 4 ure na noč. Sicer pa sem se pravkat spomnil še ene zadeve. Tašča se je ves čas ponujala, da čez dan dan prevzame otroka, da se žena naspi, pa ni hotela. Dejansko je zavračala vso pomoč, mene pa je hotela za vsako sranje, kar pa ji tudi nisem več mogel nuditi, ker sem bil na kraju svojih moči.
Kolikor razumem, je razočarana nad tabo. Ko te je najbolj potrebovala, si imel lastne težave s podjetjem…Bil obremenjen s službo….In si zato sklepal, da imaš že tako ali tako dovolj lastnih težav in se zato naj ženska ukvarja z otrokom. Saj je tako ali tako ona doma. Seveda je ona razmišljala podobno in dobila občutek, da je preobremenjena in za vse sama. Vse te težave, odmaknjenost, pomanjkanje komunikacije, so povzročile odtujenost in zamere. Še posebej, ker je žena nagnjena k zameram in občutljivosti.
In zdaj bi rad povrnil zaupanje, da bi pozabila vse vajine težave in prepire ter preprosto šla dalje. Pač delovala po vzorcu kot razmišljaš in kot meniš, da razmišlja tvoja družina, ko si vsak pove kaj mu leži na duši in so si spet vsi dobri.
Vprašanje je, če je to možno ? Ali pa je obupala ?
Zmešan si, da govoriš osebne stvari na javnem forumu! Partnerka je takšna kot si jo izbral, torej ne jamraj zdaj in ne iščita skupaj z it vzporednice iz njenega otroštva. Posveti se svoji partnerki, z njo se pogovarjaj o vsem tem, kar pišeš. Morda ji celo pokaži to, kar si že napisal. Karkoli, samo ne razdajaj svoje poslednje energije tukaj na forumu.
Kolikor jaz vem, ni bila nič od tega, ampak v njeni družini se veliko stvari ne pogovarja :), tako da sem glede veliko informacij prikrajšan – beri kadar vprašam kaj direktno se spremeni tema. Sicer pa je do mene in do otrok zakon…res nevem kje bi lahko dobil boljšo taščo. Pa ko smo ravno pri tem…partnerki gre nekako v nos da se razumem s taščo in njenimi sestrami. Sicer na moje vprašanje zakaj sledi potem neka neprepričljiva obrazlaga, da jih ne poznam in ne vem kakšni so in da bodo vse kar jim povem uporabili..ampak se z njimi niti ne pogovarjam nič posebnega. Meni se zdijo čisto, pa sem sam zelo nezaupljiv. Tast sicer včasih, ko ni žensk poleg namigne nekaj v tem stilu, da pač takšne so ženske in iz tega sklepam, da je tudi sam dal nekaj skozi, samo kaj več pa ne pride iz njega.
[/quote]Ma ja vprašanje kot ga je postavila it je nesmiselno, ker če so starši nergači in trorizirajo svoje otroke potem ti otroci razvijejo empatijo in sočutje, ker so sami izkusili to reč (ne rinimo sedaj v skrajnosti!)
Pri tvoji ženi pa tega ni bilo, njena mama jo je zelo verjetno, precej razvajala, oče pa je bil bolj odsoten pri njeni vzgoji oz mu mama ni dala preveč blizu in tako je nastala “tvoja razvajenka”, ki sedaj odriva tebe od vzgoje….
Forum je zaprt za komentiranje.