Nimam prijateljev

Niti enega. Nihce me ne poklice, da bi vprasal kako sem. Nihce mk ne vosci za rd. Z nikomer ne morem na kavo. Nic. Nada. Jih nisem nikoli niti imela. OImam sluzbo. S sodelavkami se ne druzimo v prostem casu. Imam moza. Me vara in razmisljam o locitvi. Imam najstnika, ki ima svoje frende. Druge zlahte nimam. S sosedi se pozdravimo in to je vse. Cas zgubljam z branjem, sprehodi, pohodi. Vcasih se vpisem na kaksen tecaj telovadbe ali jezikovni tecaj. Psa nimam. Vcasih jocem, ker mi je hudo. Se sprašujem, koliko nas je se taksnih in kako shajate.

Omisli si hobi, pomisli nase. Nič ti ne bo pomagala družba drugih, če sama ne boš rada shajala sama s seboj.

Tudi taka.
Za rojstni dan ne prejmem niti enega voščila, edini sms je od mobilnega operaterja, kar sistem avtomatično vsem pošlje. Niti enega prijatelja/-ice, ki bi se spomnil name. Niti kogarkoli za družbo. Bolj mi je hudo, ko niti za “uživanje” nimam nikogar, kdaj bi šla s kom na bazen, na sladoled, na kopanje… nimaš s kom deliti niti skupne kave.

Zakaj se pa vidve ne bi dobili?

Prjatelj mas mogoce enega, vse ostalo se druzi vecinoma zaradi takih ali drugačnih koristi. Za začetek se nehaj sama sebi smilit, potem pa naprej.
Glede moža: ponavad gre nekdo kndrugi če tam dobi tisto, kar doma ne. Je pa dober da se mu da dve babe prenašat. Premisli kaj bi bil razlog – se je zalubu, brezven sex v misionarske polozaju, tecna zafrustrirana baba ali morebiti tvoja razecena vagina, da ima filing, da lavor bode fuka. Ali sta se samo popolnoma odtujila in ohladila. Ce je slednje je skupna pot nesmiselna, razen da sta skupak kot kolega. Poznam primere k niso sexal ze 10 let, ampak so skupak ker je tako najceneje. Vedi le: enkrat prevaral, vedno prevaral.

Tudi jaz isto. Brez prijateljev, prijateljic. Nikogar za skupno kavo, kino, pohod po trgovinah…ležanje na plaži in klepetanje.
Zdaj vse to delam sama. Pa pogrešam družbo…

Jaz podobno, s to razliko, da me prav nič ne moti in uživam v stvareh, ki jih ti imenuješ izgubljanje časa.

Tvoj problem je nekje drugje, ane? Ker če bi bila to trajna situacija, bi jo ali že zdavnaj ali sprejela ali pa sprmenila. Mož in varanje sta sprožila ta obup.

Mene pa zanima, kje ste bili in kaj ste poceli vsa ta leta, da si niste ustvarili socialnih stikov?

Imam zelo majhen krog ljudi, znancev nesteto, ampak ljudi, ki so mi blizu, je zelo malo, a so. Sem pac tak tip v vsaki stvari, malo, a kvalitetno.
Sem blizu 50 in ce gledam zdaj nazaj, sem v vsakem desetletju zivljenja ‘pobrala’ nekoga, ki me spremlja naprej. Kaj se je vam zgodilo, da nimate nikogar?

Nič se ni zgodilo. Vsaj pri meni.
Vsako leto imam manj “prijateljev” okoli sebe.
Zaradi večih razlogov.
Med drugim tudi:
ker znam reči NE, vem kaj nočem, pomembna mi je postala kvaliteta in ne kvantiteta.
Raje sem sama, kot pa med ljudmi, ki se pretvarjajo, da so ti iskreni prijatelji dokler ….
Starejša kot sem – višje kriterije imam – manj ljudi jih dosega.
Tako, da je vsako leto manj in manj balasta v mojem življenju …
Kdor ne zna biti srečen sam s seboj, tudi v družbi ne bo.

Očitno je treba imeti neke vrline za vzpostavitev in potem ohranjanje socialnih stikov, ki jih jaz nimam. Od kar pomnim sem outsider. V otroštvu in mladosti so mi starši prepovedovali in preprečevali drużenje z vrstniki. Na faxu in tudi zdaj v slużbi se sicer drużim, ampak gre samo za slużbene stike. Moż me vara od vedno. Prvič me je zlomilo. Ker sem ga imela rada in zaradi otrok takrat nisem odšla. Potem sem se sprijaznila s tem, saj konec koncev v življenju še ni bil nihče prav zelo prijazen do mene. Me mika, ampak ne vem, če imam dovolj poguma za kavo popoldan z neznankami iz starševskega čveka. Se bojim, da bi me bilo preveč sram…

Draga moja,
če sama sebe ne ceniš, te tudi drugi ne bodo.

Ko boš sama sebe imela resnično rada, te bodo imeli tudi drugi.
Ne moreš pričakovati, da te bodo ljudje imeli radi, če se v prvi vrsti nimaš sama.
Simple.

Lp in srečno!

Si v idealnem obdobju, da si omisliš psa. Otroka imaš že samostojnega, šiht imaš, časa očitno tudi nekaj. Pri psih je tako, da veliko ljudi zanje išče pasjo družbo. Na ta način boš spoznala še pa še enih zanimivih novih ljudi. Iz teh stikov se marsikdaj stkejo čudovita prijateljstva.

No, pasmo tam.
Zakaj te je sram?

Druga stvar, zakaj se ne druzis s sodelavkami mimo sluzbe? Jaz sem v dveh sluzbah dobila dve prijateljici,z eno so se nama sicer poti razsle, a ko se slisiva po telefonu, cvekava tudi 2 uri!
Ce sem prav razumela, hodis tudi na neke tecaje. Kaj pa tam? Z dveh tecajev sem dobila zelo dobri znanki, meni dragi osebi, morda bi se bolj druzili, ce bi imeli podobno zivljenje in bile iz istega kraja, ampak kadarkoli je katera v drugem kraju, gremo na kavo.

Mislim, da se moras malo odpreti in si dovoliti, da se druzis.
Sram te nima bit cesa, vsi mi smo ljudje, eni taki, drugi drugacni, ma, na koncu pa vsi en glih.

No, pasmo tam.
Zakaj te je sram?

Druga stvar, zakaj se ne druzis s sodelavkami mimo sluzbe? Jaz sem v dveh sluzbah dobila dve prijateljici,z eno so se nama sicer poti razsle, a ko se slisiva po telefonu, cvekava tudi 2 uri!
Ce sem prav razumela, hodis tudi na neke tecaje. Kaj pa tam? Z dveh tecajev sem dobila zelo dobri znanki, meni dragi osebi, morda bi se bolj druzili, ce bi imeli podobno zivljenje in bile iz istega kraja, ampak kadarkoli je katera v drugem kraju, gremo na kavo.

Mislim, da se moras malo odpreti in si dovoliti, da se druzis.
Sram te nima bit cesa, vsi mi smo ljudje, eni taki, drugi drugacni, ma, na koncu pa vsi en glih.
[/quote]
sorry ampak ti še veš ne kaj je prijatlejstvo.to kar ti opisuješ so znanke.
prijatlejev ne najdeš na vsakem vogalu.
prijateljstvo je veliko več kot brezvezni čvek.

sorry ampak ti še veš ne kaj je prijatlejstvo.to kar ti opisuješ so znanke.
prijatlejev ne najdeš na vsakem vogalu.
prijateljstvo je veliko več kot brezvezni čvek.
[/quote]

Prijateljici imam dve, eno iz osnovne sole in eno iz srednje, Prijateljici!
Za prijateljstvo potrebujes leta in leta, simpatija do nekoga je ze na prvi pogled, stekas se tudi ze lahko hitro, druzis se, a da si ustvaris prijateljstvo, moras tudi nekaj skupaj preziveti in doziveti!

Avtorica do tega se ni prisla, torej mora nekje zaceti. In za zacetek je dovolj ze naklonjenost in druzba.

Prijateljici imam dve, eno iz osnovne sole in eno iz srednje, Prijateljici!
Za prijateljstvo potrebujes leta in leta, simpatija do nekoga je ze na prvi pogled, stekas se tudi ze lahko hitro, druzis se, a da si ustvaris prijateljstvo, moras tudi nekaj skupaj preziveti in doziveti!

Avtorica do tega se ni prisla, torej mora nekje zaceti. In za zacetek je dovolj ze naklonjenost in druzba.
[/quote]
ni nujno da moraš doziveti in preziveti ampak da imata isti pogled na svet.

jaz sem se tudi leta in leta druzila z eno… ampak po več letih ko gledam nazaj nimava nič skupnega niti nebi roke v ogenj zanj dala… le kolegici sva bili.bolje rečeno sošolki.
pravo prijatlejstvo se razvije ko odrasteš ne pa v osnovni šoli.

Zakaj samo jamrate? Izmenjajte si kontakte in pojdite skupaj na kavo, morda se pa zaštekate.

ni nujno da moraš doziveti in preziveti ampak da imata isti pogled na svet.

jaz sem se tudi leta in leta druzila z eno… ampak po več letih ko gledam nazaj nimava nič skupnega niti nebi roke v ogenj zanj dala… le kolegici sva bili.bolje rečeno sošolki.
pravo prijatlejstvo se razvije ko odrasteš ne pa v osnovni šoli.
[/quote]

Imas pac smolo, da nista razvili prijateljstva.
Enak pogled na svet je itak osnova za druzenje, imeti podobno zivljenje pa ni nujno, podoben karakter tudi ne, se manj se mi zdi, ker razlicnosti nas bogatijo.
Jaz sem si z mojo ma karakterno ful razlicna, gojimo pa podobne vrednote. Poti bi se nam lahko razsle, ker sem imela otroke 10 let pred njima, a smo se obdrzale tudi v tem casu majhnih otrok in druzine.

Ne glede na to, da se v osnovni soli po tvoje ne razvije prijateljstvo, je ta moja prijateljica tista, s katero se drziva za roko, ko je kateri hudo in s katero skupaj skaceva od veselja, ko se kateri zgodi kaj lepega!
Zal mi je, da nimas take prijateljice.

Meni ni jasno, zakaj nas je v virtualnem svetu kar nekaj, v resničnem življenju sem pa “vedno” samo jaz outsiderka. Sicer pa avtorica, ti imaš vsaj družino, skoraj odraslega otroka itd., tudi to je nekaj oz. je veliko. Sicer še nisem toliko stara, da bi bilo zame prepozno (niti še ne bi zdaj), vendar sem praktično celo življenje sama. Imam službo, prijatelje pa iz otroštva/srednje (cca 2 recimo) in se vidimo na pol leta. Gre pa za prave prijatelje (ne znance), za katere sem res hvaležna, vendar narava odnosa ni taka, da bi se pogosto videvali oz. bili na tekočem z vsakdanjimi zadevami. Tudi preselila sem se. Ironično so mi pa ljudje na splošno všeč, ampak tudi pri tistih, ki so mi všeč, me je včasih kar groza biti par minut sama z njimi, ker se ne znam pogovarjati.

Tudi sama nimam veliko družbe, mi je kar manjkalo. Delam v svoji firmi, sama z možem , tako da teh stikov z sodelavkami mi manjka. Ampak imamo pa polno družbe na morju, tam se družimo z vsemi sosedi. Domov pridem drug človek. Komaj čakam to druženje Vsakdo rabi stike, dajte si omisliti psa, mačka. Stike se pridobiva tudi s klepetom, s sosedi… Malo po malo. Vaš občutek zapuščenostjo je zaradi moža, ki si to ime ne zasluži. Kako lahko vara….

Sem bil v podobni situaciji. Lahko daš kontakt pa se kdaj pogovoriva pa tko 🙂

Tudi jaz sem se našla v vaših besedah. Tudi jaz sem večinoma sama vendar sem se s tem kar sprijaznila.
Stara sem čez 50 in do 50 sem bila družabna. Tudi sama sem hodila okrog. Potem je pa prišla bolezen. Nobenega ni zanimalo kako sem in potem sem ugotovila da so bili z mano samo zato ker so imeli koristi. Ko nisem več mogla jih nismo zanimala. Imam nekaj znank, vendar to niso prijateljice s katerimi se pogovoriš o vsem in ti pomagajo v dobrem in slabem. Zato sem se počasi osamila in znam uživati v tem in sem z majhnim zadovoljna. Sosedje v bloku so bolj za dober dan. V službi smo skoraj vsak v svoji sobi in se ne družimo. Ohranila sem edino vez s sodelavkami s katerimi smo se vozile v službo a smo sedaj z razlicnih koncev. Slišimo se in včasih kavica namesto malice.
Priznam pa da ne maram hinavščine in to me je zgleda osamilo.

Pozdravljena. Tudi jaz si zelim razsiriti socialni krog. Sem locena, otroka odrascata. Sem v podobnem. Navezovanje kontaktov mi ne gre prav dobro, morda sem prevec introvertirana, kaj pa vem. In ko potem ostanem sama doma, ni prijetno… Ce si iz Ljubljane ali okolice, se lahko dobiva na kavi.

Poznam osebo, ki pozna dobesedno miljon ljudi, je na vsaki pasji procesiji, ima dva telefona, ki non stop cingljata, hkrati pa je ta oseba ena najbolj osamljenih ljudi, kar jih poznam. In hkrati najbolj opravljanih in osovraženih. Je pa v poklicu, kjer je kao vplivna in ji vsi lezejo v rit, za hrbtom je pa nihče ne prenaša. Kaj je bolje?

a moski te nic ne osvajajo