Nimam prijateljev
Hvala, da ste se oglasile. Mi to zelo veliko pomeni, ker vem, da si je teżko priznati, da si sam in včasih tudi osamljen.
Jaz osebnostno nisem nek biser. Če si sam s sabo večino časa postajaš zagrenjen, ciničen, včasih tudi nestrpen. Upam, da vsaj żleht ne bom. Tudi zato nimam visokih pričakovanj do drugih, tako kot nekatere, ki so se javile, pa kljub temu nimam prijateljev.
Občudujem tiste, ki uspejo stkati prijateljstva v slużbi. Zdi se mi, da je to vseeno bolj izjema.
Pri meni pa ravno obratno… Imam kopico znancev, ki me imenujejo prijateljica, ker jaz to nim tudi res sem – ker se od prvega do zadnjega lahko zanesejo name -> jaz pa na večino njih žal ne. Saj sem tudi jaz rada v njihovi družbi, ampak zame so ta srečanja postala preveč pogosta, opažam, da imam vsako leto raje svoj mir in preživljanje časa (samo) s svojo družino. Ampak bolj, kot si želim miru okrog sebe, manj ga imam.
Na drugi strani imam jaz enega pravega prijatelja, poznava se že več kot 20 let in se znava odlično pustiti pri miru. Se slišiva na vsake kvatre, obdelava, kar je novega in pogrejeva kaj starega… če imava čas, se dobiva… Predvsem se pa vedno lahko zaneseva en na drugega, za karkoli – oziroma sva si v čustveno oporo, ko si fizično ali finančno ne moreva pomagati. To je prijateljstvo… vse ostalo je površinsko…
Tudi jaz… odkar sem razvezan (že dve leti) imam podobne izkušnje… pa jaz še domačin nisem… te že zaradi tega v nobeno družbo nečejo… raje ti privoščijo nesrečo… Imam vse, pa hkrati nič…! Finančno, zdravstveno, časa dovolj, hobiji… vsega dovolj… vendar sam in osamljen… pa ne spadam med zadrte ali zatežene ali v katero koli smer ekstremne…! nimaš s kom deliti lepega… otrok je pa še premajhen… ne vidi z takšnimi očmi sveta… ja – najtežje je res biti sam s sabo…! ampak jaz sem se kar malo prisilil sprijaznit, da bom ostal pač samski… čeprav mi do Abrahama še kar nekaj let manjka… no ja – iz dneva v dan, vsak dan znova… zdrži…
Veliko nas je! Imam družino. Moža, dva odrasla otroka, nič mi v bistvu ne manjka, ampak si kljub temu včasih želim prijateljev. Dokler sta bila otroka majhna, sem se jima popolnoma posvetilà, zdaj me ne potrebujeta več. Edini socialni kontakt , ki ga imam je v bistvu moj mož. Zaradi narave dela na delovnem mestu skorajda ne komuniciram s sodelavkami in sodelavci. Zakaj se vsaj tisti,ki smo iz okolice Ljubljane in Ljubljančani kdaj ne srečamo inspoznamo, morda pa se splete kako zanstvo ali celo prijateljstvo?!Zunaj na zraku, bi se dalo kljub koroni…
kot prvo za prjateljstvo rabiš leta in leta in potrditve in še kaj, drugo je znanec ali kolega ki ga baš briga zate, tisti sms ji če so ali niso ker so usput neiskreni, brezveze jaz imam krog svojih pravih prijateljic druži nas skupo poslanstvo in nič nima to zveze s seksom. zaenkrat sem zelo zadovoljen s stanjem, samo da tako ostane, si pa kdaj želim druge ženske družbe, za tisto za kar je ženska ustvarjena. brez obveznosti in brez hitrih skokov v posteljo, ker v današnjih časih mi na misel ne pride da grem s katero seksat brez da mi dostavi potrdila o disesase free testih. če je kera tukaj, ki bi si jutri želela družbe za na morje, ker vse pišete kako ste osamljene, naj pusti mail. sam prosim zafrustrirane zatežene pa vse depresivne raje ne.
Imas pac smolo, da nista razvili prijateljstva.
Enak pogled na svet je itak osnova za druzenje, imeti podobno zivljenje pa ni nujno, podoben karakter tudi ne, se manj se mi zdi, ker razlicnosti nas bogatijo.
Jaz sem si z mojo ma karakterno ful razlicna, gojimo pa podobne vrednote. Poti bi se nam lahko razsle, ker sem imela otroke 10 let pred njima, a smo se obdrzale tudi v tem casu majhnih otrok in druzine.
Ne glede na to, da se v osnovni soli po tvoje ne razvije prijateljstvo, je ta moja prijateljica tista, s katero se drziva za roko, ko je kateri hudo in s katero skupaj skaceva od veselja, ko se kateri zgodi kaj lepega!
Zal mi je, da nimas take prijateljice.
[/quote]
enak pogled na svet ni osnova za druzenje.osnova je pri prijatlejstvu pri znancih pa ne.
poglej si primer:zgovorni,ki vedno okoli hodijo imajo veliko znancev,prijateljev pa ne.v renici so nesrečni,osamljeni.klepetajo kar nekaj,brezvezne,vsakdanje stvari.s takimi ne rabiš imeti pogleda na svet.
primer:ženska ki je vsak dan z drugim in ženska zvesta ki ima druzino.
te dve nimata enakega pogleda na svet.a lahko se druzita.
kot prvo za prjateljstvo rabiš leta in leta in potrditve in še kaj, drugo je znanec ali kolega ki ga baš briga zate, tisti sms ji če so ali niso ker so usput neiskreni, brezveze jaz imam krog svojih pravih prijateljic druži nas skupo poslanstvo in nič nima to zveze s seksom. zaenkrat sem zelo zadovoljen s stanjem, samo da tako ostane, si pa kdaj želim druge ženske družbe, za tisto za kar je ženska ustvarjena. brez obveznosti in brez hitrih skokov v posteljo, ker v današnjih časih mi na misel ne pride da grem s katero seksat brez da mi dostavi potrdila o disesase free testih. če je kera tukaj, ki bi si jutri želela družbe za na morje, ker vse pišete kako ste osamljene, naj pusti mail. sam prosim zafrustrirane zatežene pa vse depresivne raje ne.
[/quote]
Za tisto kar je zenska ustvarjena….Zakaj tocno je ustvarjena….za strikanje nogavic verjetno 🙂
Samo sedeti, stokati in nikamor iti ne bo pomagalo 😉
Vem, sem bila sama že v tej situaciji. Šele ko sem se angažirala, so se stvari začele spreminjati – vpišite se v kak tečaj, tam se vedno najde kdo, ki si enako kot mi želi druženja.
Jaz sem spoznala krasno žensko družbo v moji bralni skupini, recimo. Pa na plesnih tečajih, celo preko kakih forumov smo imeli kaka srečanja.
Samo ne sedet doma in se smiliti sami sebi. Nujno rabite spremembo.
Meni je bolje če sm sam. Ni prijateljev ne družie, nikogar. Tako nikogar ne prizadanem.
Dovolj imam da ljudje zacnejo govoriti: kaj je narobe? Lahko mi zaupas probleme saj ves. Pomagala bi ti rada. In bla bla bla…
Svojih problemov mas dost. Ce me prosis za pomoc ti bom ze pomagsl. A jst resujem probleme sam. Nocm nikogarjsnje pomoci. Raje umrem kot da pustim pomagati. Postavi se. Bodi svoj/a. Vrjamem da se pocutis osamljeno. Jaz sm se tudi. Potem pa sm zazivel sam. In sm dojel da ne rabim nikogar.
Poskusi tako zazivet. Mogoce ti bo vsec.
Lp
Prijatelj ti pove, da imaš peteršilj med zobmi, mozolj na nosu, dlako na bradi, da so ti kavbojke preozke, da rabiš frizerja, ti vošči rd, vpraša kako si, čeprav nič ne potrebuje, ve, kdaj rabiš mir in ti pomaga, če potrebuješ pomoč in tolażbo. Ni bistveno, da je ali je desen ali lev, ali je za splav ali proti splavu, ali hodi ob nedeljah v cerkev, dżamijo ali pa nakupovalni center.
Na tečaju pilatesa je bilo grozno. Po pol leta me ni niti ena vprasala, kako mi je ime. Ko smo delali kaj v paru, sem obicajno jaz telovadila v paru z ripstolom. Stokrat sem preverila, ce mi smrdi iz ust.
Na tečaju nemščine so se vsi hvalili, kje so bili in kam gredo za naslednji vikend s frendi. Enako v slużbi.
Tudi jaz se najdem v opisu. Sem brez družbe, brez prijateljev. Zaradi tega trpim. Težava je, ker imam socialno fobijo, zraven pa še nizko samozavest, tudi nerodno mi je. Čeprav sem bila vedno komunikativna in sem še vedno, se pred novimi ljudmi ne morem sprosti in ne najdem teme za pogovor. Povrhu vsega pa imam še partnerja, ki skoraj nič ne govori, nima nobenega mnenja, nič ga ne zanima, ne najde teme. Skratka, vedno sem imela prijatelja ali dva, zdaj pa že 10 let nič. Sem mlada čez 30 in si želim družbe. Če je kakšna, ki se v tem najde, kot jaz, pa tudi avtorica posta, naj se javi, lahko gremo skupaj na kavo in verjamem, da nam bo lažje, ker lahko ena drugo razumemo. Če pa ne bo šlo, pa smo vsaj probali. Oglasite se. Gremo na kavo, na sprehod, v kino,.. Po želji. Lp, osamljena
Nič se ni zgodilo. Vsaj pri meni.
Vsako leto imam manj “prijateljev” okoli sebe.
Zaradi večih razlogov.
Med drugim tudi:
ker znam reči NE, vem kaj nočem, pomembna mi je postala kvaliteta in ne kvantiteta.
Raje sem sama, kot pa med ljudmi, ki se pretvarjajo, da so ti iskreni prijatelji dokler ….
Starejša kot sem – višje kriterije imam – manj ljudi jih dosega.
Tako, da je vsako leto manj in manj balasta v mojem življenju …
Kdor ne zna biti srečen sam s seboj, tudi v družbi ne bo.
[/quote]
Podpišem.
Imam 70+, sem nekje na duhovni poti, in čedalje bolj imam poln kovčeg ljudi, ki mi rinejo v moje življenje, če ne drugače pa “skozi” internet”, ki ga kot neko alternativno druženje druženju v živo – ČEDALJE BOLJ ZAVRAČAM.
Torej ne maram ne ljudi (bi jih moral ljubiti, glupe in pokvarjene, kot so?), ne internet.
Ljudi ne zato, ker so dejansko v 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} glupi in kot taki lahko vodljive ovce.
In skoraj vsi se NE ŽELIJO spremeniti niti za milimeter.
Internet pa sovražim zato, ker zavaja (fake vesti) in nam KRADE ČAS. In ja, ga uporabljam, da pišem o tem, kakšna sranja (nam) povzroča.
Čas je pri 60, 70-letnikih namreč faktor, 25-letnim pa se za njihov čas – hebe. Ker mislijo, da ga imajo neomejeno. In zato ga porabljajo slabo, nesmiselno, nekvalitetno in z njim dobesedno – razmetavajo. Ne vsi, ampak mnogi.
70-letnik z zadnji fazi raka pa bi dal, če bi jih imel, miljone, da bi mu nekdo podaljšal življenje za eno leto, celo za en mesec, celo samo za en teden…
In tu je modrost starejših in neumnost mlajših. Neumnost, ki se jo NE DA preskočiti. In pri 26-ih postati “pameten”, racionalen, skrben s svojim časom, pazljiv z denarjem.
In racionalen s kontakti, kot smo nekateri, ki NE potrebujemo 18 ali 26 prijateljev in 3712 lajkov na Fb profilu…
Skratka, če imate malo prijateljev, ali nobenega, zna biti to dobro, ker ste prišli do uvida, da jih ne potrebijete, sploh pa ne take, kot jih je večina.
Pa tudi, če jih niste odslovili vi sami, je za njihov odhod poskrbelo vesolje (usoda, karma) in vam s tem naredilo veliko uslugo.
Sedaj namreč lahko v miru razmislite, koliko sploh in če sploh – potrebujete druge ljudi…
Vsekakor je bolj biti sam (in poiskati somišljenike, ki so na “isti frekvenci”, ali pa tudi ne), kot biti dosmrtni član kluba bedakov…
Sama sem menila enako, tako sem šla lani na eno večjo delavnico, ki je trajala tudi nekaj časa, torej ni bila neka 1x zadeva in konec, ampak smo se večkrat videvali. Bilo nas je kar nekaj na tej delavnici in tako sem spoznala veliko ljudi. Vmes, ko smo imeli pavze, smo se skoz družili, pogovarjali, spletali kontakte, se smejali. S parimi osebami smo se dobro ujeli, smo se potem že objeli, ko smo odhajali ali ko smo čez nekaj časa spet prišli. Ker je bila tudi določena domača naloga na tej delavnici, smo si izmenjali kontakte, si pisali ali se slišali, debatirali. No, potem je bilo te delavnice konec in smo imeli še zaključek, kjer smo bili spet vsi prijateljski, na veliko govorili, si tudi obljubili, da ostanemo v kontaktu, da se vidimo še kdaj, gremo na pijače,…
Od tega je minilo eno leto. Koliko kontaktov misliš, da še imam? Da ti povem: natanko 0. Ljudje so polni nekih sladkih besed in obljub, res ful znajo govorit in se delat, kako se imajo fino s tabo in “dajmo se še kaj dobit.” Potem je realnost takšna, da sami od sebe te ne kontaktirajo več. OK, si mislim, potem že moram jaz narediti ta korak. Kontaktiram in od dveh sem celo dobila še povratni odgovor. Nato eno od teh še nekaj vprašam in ni več odgovorila, druga je še napisala nekaj sporočil in potem je postalo očitno, da se ji ni več dalo in tako nisva več v kontaktu. Dirala v ljudi in jih silila, da se pogovarjajo, ne bom.
Ljudje so šli nazaj v svoj utečen lajf in med svoje prijatelje, ki jih imajo po vsej verjetnosti že celo večnost. Malo komu se po 30em še da iskati neko novo družbo in prijatelje. Naj še omenim, da sama nimam kroničnega pomanjkanja prijateljev in nisem šla na to delavnico prvotno s tem namenom, da spoznam novo družbo. Ampak očitno sem naivna in tam sem padla na te besede ljudi, kako se fino ujamemo in smo si lepa družba in da bi se še kaj dobili. To moraš res doživet, kako evforično znajo to govorit. Ampak v ozadju teh besed nič ni in to mene pri ljudeh res moti. Nazadnje so mi res živali še najboljša družba, te me namreč nikoli ne razočarajo.
Sama sem menila enako, tako sem šla lani na eno večjo delavnico, ki je trajala tudi nekaj časa, torej ni bila neka 1x zadeva in konec, ampak smo se večkrat videvali. Bilo nas je kar nekaj na tej delavnici in tako sem spoznala veliko ljudi. Vmes, ko smo imeli pavze, smo se skoz družili, pogovarjali, spletali kontakte, se smejali. S parimi osebami smo se dobro ujeli, smo se potem že objeli, ko smo odhajali ali ko smo čez nekaj časa spet prišli. Ker je bila tudi določena domača naloga na tej delavnici, smo si izmenjali kontakte, si pisali ali se slišali, debatirali. No, potem je bilo te delavnice konec in smo imeli še zaključek, kjer smo bili spet vsi prijateljski, na veliko govorili, si tudi obljubili, da ostanemo v kontaktu, da se vidimo še kdaj, gremo na pijače,…
Od tega je minilo eno leto. Koliko kontaktov misliš, da še imam? Da ti povem: natanko 0. Ljudje so polni nekih sladkih besed in obljub, res ful znajo govorit in se delat, kako se imajo fino s tabo in “dajmo se še kaj dobit.” Potem je realnost takšna, da sami od sebe te ne kontaktirajo več. OK, si mislim, potem že moram jaz narediti ta korak. Kontaktiram in od dveh sem celo dobila še povratni odgovor. Nato eno od teh še nekaj vprašam in ni več odgovorila, druga je še napisala nekaj sporočil in potem je postalo očitno, da se ji ni več dalo in tako nisva več v kontaktu. Dirala v ljudi in jih silila, da se pogovarjajo, ne bom.
Ljudje so šli nazaj v svoj utečen lajf in med svoje prijatelje, ki jih imajo po vsej verjetnosti že celo večnost. Malo komu se po 30em še da iskati neko novo družbo in prijatelje. Naj še omenim, da sama nimam kroničnega pomanjkanja prijateljev in nisem šla na to delavnico prvotno s tem namenom, da spoznam novo družbo. Ampak očitno sem naivna in tam sem padla na te besede ljudi, kako se fino ujamemo in smo si lepa družba in da bi se še kaj dobili. To moraš res doživet, kako evforično znajo to govorit. Ampak v ozadju teh besed nič ni in to mene pri ljudeh res moti. Nazadnje so mi res živali še najboljša družba, te me namreč nikoli ne razočarajo.
[/quote]
Točno to! Živali te res nikoli ne razočarajo!! To si pa dobr napisala in to mislim celo zgodbo
Točno to! Živali te res nikoli ne razočarajo!! To si pa dobr napisala in to mislim celo zgodbo
[/quote]
Ja, one so res avtentične in nič ne skrivajo, ne igrajo, se ne sprenevedajo. Če si jim všeč, bodo prišle do tebe in bodo rade v tvoji družbi, če jim nisi všeč, se ti bodo izognile. Ne pa peljale neko hinavščino stila “o, kako smo frendi”, v ozadju pa prst v rit.
Že dolgo sem mnenja, da so živali dosti lepši karakterji kot ljudje. V bistvu niso samo lepe, so popolne.
Ja, one so res avtentične in nič ne skrivajo, ne igrajo, se ne sprenevedajo. Če si jim všeč, bodo prišle do tebe in bodo rade v tvoji družbi, če jim nisi všeč, se ti bodo izognile. Ne pa peljale neko hinavščino stila “o, kako smo frendi”, v ozadju pa prst v rit.
Že dolgo sem mnenja, da so živali dosti lepši karakterji kot ljudje. V bistvu niso samo lepe, so popolne.
[/quote]
Potrjujem zgoraj napisano!
Imel sem tri pse in dve činčili. Izjemni prijatelji, izjemno iskreni. Hvaležni ne samo za hrano, hvaležni za vse, za čustva.
In vse pokojne živali so znale vračati. Brez kakšne računice.
Zato povem, da so mi – umrle.
Kašen človek pa crkne.
In ni tako redko, da mu nekateri celo želijo, da crkne. Ker je tak, kot zaradi določenih potez nesprejemljiv za normalne ljudi.
Enako, jaz sem sicer zgovorna, vedno imela ogromno prijateljic, potem sem ostala brez službe in tudi prijateljice so se porazgubile, napaka je bila ker sem bila vezana samo na eno s katero sva bili najboljši prijateljici15 let, Ko so se stvari med nama ohladile sem postala osamljena, ker sem se vedno vezala bolj na eno, namesto da bi se dobivala z večimi.
Torej, imam tri otroke, poročena, iz Ljubljane, imam psa, vesela bi bila kakšne prijateljice za čvek ali kak sprehod. Če je katera istih let in se javi bom vesela.
Forum je zaprt za komentiranje.