nezaupanje do ukc ljubljana
Že nekaj časa beremo o neprofesionalnosti zdravnikov in osebja v univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana,…tako na otroškem oddelku, kot na nevrološki kliniki, porodnišnici, Japljevi gastro in infekcijski.
Mogoče vemo koliko ljudi je umrlo zaradi malomarnost zdravnikov do pacientov in neslišnost sester, da se nekaj z ljudmi narobe dogaja, pa jih ne upoštevajo, samo pustijo, da bolečina ne mine….
Na Japljevi kliniki sem imela tasta, ki je v času treh tednov umrl, s tem da smo za neozdravljivo bolezen zvedeli od zdravnika šele tri dni pred smrtjo, ker je dobesedno v treh dneh shiral in tako zaspal,…s tem da je bilo komplet vso osebje od zdravnikov do medicinskega osebja skrajno arogantno, nesramno in neprofesionalno tako do mojega tasta, tako do nas…
Zdaj imam hudo bolno svojo mamo, ki ji je vsak dan podarjem,…..zakaj, ker so ji na pregledu na kliniki zdravniki uničili tri organe: raztrgali žolč, poškodovali slinovko, dva krat poškodovali dvanajsternik in to le pri enem pregledu… Dan je potekal tako: zjutraj pregled, pri pregledu poškodbe, odpeljana nazaj na oddelek, mami je cel dan v hudih bolečinah prosila za pomoč, sestre so jo filale s pomirjevali, sredstvi proti bolečinam,…..šele zvečer, ko se je napihnil trebuh in je začela bruhati kri, jo je dežurna zdravnica rešila, prepeljana je bila na operacijo, s tem da so nas ponoči klicali, da je naša mami v kritičnem stanju, da je prišlo do zastupitve v trebuhu, kasneje do sepse, zapletov itd,..itd…
Skratka, komu lahko zaupamo: zdravnikom, neprijaznim sestram,…
Hvala kirurgu, ki je trenutno rešil našo mami,..ki nam daje upanje in nekaterim prijaznim sestram, nekatero so še vedno neprijazne in neprofesionalne…
Ja vedeli so da so naredili napako, bolnico cel dan pustili in ji ogrozili življenje za katerega se bori še vedno…
Pa me zanima, se mogoče ve koliko ljudi umre iz danes na jutri, pa svojci vedo pravi vzrok??
Načeloma zaupam, sem pa vedno v pripravljenosti.
Nekateri si res NE zaslužijo naziva dr.!
Takole pol strokovnosti kot odnosu.
Še vedno nimajo na fakulteti predmeta kako komunicirati z pacientom.Torej je še vedno prepuščeno vsakemu posamezniku to.
Se pravi, če je normalen in človeški bo vedel, da je to poslanstvo, ki je namenjeno da pomaga NAM ljudem in ne filanju ega.
Skromnost in človečnost naj bo na drugem mestu. Prvo mesto pa strokovnost.
ti si napisala svojo izkušnjo – super, da je dobra, takšnih si vsi želimo. Ampak moraš razumeti, da nimajo vsi takih – in veliko jih je takih, ki imajo slabe izkušnje… in te bi se morale končati in odgovorni za nnih odgovarjati.
Tvoje se pa bere, da ker si ti imela dobro izkušnjo – so že ok vsi, tisti, ki pa so meli slabo, pa moramo vedet,d a vsem se pač ne da pomagat…tako to ne sme bit…
slabih izkušenj ne sme biti – neprimernega odnosa, zašuštranja ipd…. to ni stvar seda pomagat/se ne da pomagat – neprimernega odnosa, zašuštranj, neodgovornega ravnanja ipd. nikoli ne sme biti v nobenem primeru.
To kar pišeš je že dolgo kruta realnost našega zdravstva, sploh še pri zdravljenju starejših bolnikov. In zagotovo so tudi tisti, ki nimajo svojcev, ki bi bedeli nad delom zdravnikov, spraševali in spremljali potek zdravljenja, v veliko slabšem položaju kot ostali. Pa posamezni oddelki se močno razlikujejo med sabo, travma je katastrofa, medtem, ko so opekline – plastika vrhunski. Moja izkušnja.
Tudi na drugih fakultetah nimajo predmeta, kako komunicirati z ljudmi.
Vendar pa obstajajo permanentna predavanja in delavnice , ko prideš v službo.Kot sem rekla, nimam slabih izkušenj.
Če pa opazim, da me kdo obravnava zviška, pa takoj povem.Nisem tiho!
Dvema sestrama in enemu zdravniku sem že malce pristrigla rep.Je takoj učinkovalo!
Nesramna nisem, tiho pa tudi nisem, če me kaj zbode.
Avtorica, tudi jaz ne zaupam več. Samo, da ne gre za LJ temveč za MB. Podoben primer, zdravniška malomarnost, zdravniška nezainteresiranost, neznanje, lenoba (dežurna služba), zdravniška prepričanost, da so bogovi, kljub mojemu ostremu nasprotovanju, delali po svoje, hčerko poslali domov s kamiličnimi obkladki, čeprav je bila nujna operacija!
Rezultat podoben kot pri tvoji mami: septični šok, 4 dni kome, 4 dni boja za življenje. In ja, hvala zdravniku, ki jo je rešil in s tem rešil tudi nekaj svojih kolegov, ki vse skupaj povzročili. Kajti jaz ne bi mirovala, pa četudi bi morala zadevo vzeti v svoje roke, v kolikor se ne bi srečno končalo.
Vsekakor pa zaupanja ni več in nikoli več ga ne bo!
Tudi sama dobivam občutek, da zdravstvo tone skupaj z državo. Drži nekaj: če ne težiš, non stop sprašuješ, imaš “nadležne” svojce in obvezno VIP, se te obravnava drugorazredno. Žal, tako to danes je.
Ne velja za vse zdravstveno osebje, ker posploševat ne gre, ampak celoten vpogled v zdravstvo pa pokaže tako sliko.
Kar sem jaz opazila v bolnišnicah pri starejših bolnikih je to , da so povečini izredno nekomunikativni.
Mislijo, da so prišli v bolnišnico trpet.
Medtem ko drugi med seboj komunicirajo, izmenjujejo mnenja , starejši samo poslušajo in so tiho…Vse jim je dobro, ne znajo izraziti svojega mnenja in posledično drugi ljudje ne dobijo fit backa, kako je z njimi…
Dogaja se veliko manjših in velikih napak, a na srečo malo takih, ki bi bile usodne. Niti zdravniki niti sestre niso vsevedna in nezmotljiva bitja. Pa to ne velja samo za UKC, temveč vse bolnišnice po vsem svetu.
Drugo pa je spoštljiv in odkrit odnos do pacientov. To pa je nekaj, kar človek ima ali nima v sebi. Če imaš smolo, da prideš do nekoga, ki tega nima v sebi, potem pač potrpiš in upaš, da greš čimprej ven. Zdravnike pa le sprašujte o vsemu, kar vam ni jasno, tudi če so kdaj osorni ali vas hočejo odpraviti z enim stavkom. Raje se “kregam”, da kaj zvem, kot da na koncu ne vem ničesar ali pa zelo malo.
Ko je očeta čakala huda operacija, s katero v nam najbližji manjši bolnišnici niso imeli veliko izkušenj, nam je nekdo od zaposlenih v UKC svetoval, naj se vseeno odločimo za to manjšo bolnišnico. To verjetno pove vse.
In moram reči, da je bilo res vse okej, od same operacije do nege pozneje na intenzivnem in navadnem oddelku. Edini očitek, ki ga imam, je malomarnost ob odpustu in pozneje brezbrižna kontrola … kot da jih bolnik po odpustu ne zanima več in ni več njihova skrb. Ampak to gre za konkretno ime in priimek. V drugem primeru, na drugem oddelku, prav tako operacija, pa lahko rečem, da je bil odnos kot v pocukranem filmu, kirurg je vmes celo poklical po telefonu domov in se pozanimal.
Drugi očitek je pa potem na ravni domače oskrbe, ko moraš sam nekako priti do tega, da bolniku pripada obisk patronažne (nihče ga ni ponudil sam, ne v bolnici ne potem v ZD) in še marsikaj. Take stvari potem izveš od znancev, sorodnikov, moraš jih zahtevat, in če ne veš, da lahko npr. dobiš obisk patronažne, je pač ni … To je pa žalostno.
Ali pa to, da sam direktor ZD doma ne ve, katere ambulante ima pod svojim okriljem in pacienta pošlje v drug kraj namesto v svoj ZD? Kako se vam pa to zdi? Nepojmljivo, mar ne.
Sem tip, ki ima visok prag bolečine in ne travmiram ob težavah, zato imam slabo izkušnjo ob poškodbi kolena, ko me je zdravnica na travmatološki poslala nazaj v službo na terensko delo s kolenom, ki ga nisem mogla stegnit in sem hodila z berglami.
To me je izučilo, da jasno in glasno povem, kako se počutim in da če kaj ni v redu, nima veze, če mene to ne travmira, pač v redu ni in potrebujem ukrepanje. Če si tiho, kimaš in potrpiš, ne boš nikoli zdrav. Spet čepretirano jamraš, te ne bodo resno jemali. Torej neka jasna in odločna komunikacija je prava rešitev.
Razen te izkušnje, nimam slabih izkušenj z zdravniki in bolnišnicami. Na sploh lahko pohvalim urgenco, sem jo večkrat obiskala zaradi bolezni in poškodb mame, tašče, moža, očeta in sploh otrok, pa razen dolgotrajnosti nimam drugih pripomb.
Še pohvala pediatrični kliniki, endo oddelku, mislim da bi pri njih lahko uvedli šolanje “odnos zdravnikov”, ker je tam resnično izjemno vso osebje, čistilke, sestre in zdravniki.
Jasno, glasno, fizično sem prišla pogledat kaj se z mami dogajo, malodovala, prosila naj pogledajo nanjo, da ni občutljiva, da ni zahtevna,…samo cel dan se ni javila in to je bil znak, da se nekaj grozno dogaja. Prišli smo tja, do nje nas niso pustili kljub večkratni prošnji…, njihov odgovor je bil z mami bo vse v redu….seveda do večera, ko so ji zaradi malomarnosti in neposluha, da z njo ni nekaj v redu in so ji nato začeli reševat življenje, za katerega se še vedno bori!
In ti NAUČILA SEM SE,….kaj naj bi lahko še tisti trenutek naredila kot to, da sem skoraj klečala pred osebjem naj vendar poglejalo kaj se z njo dogaja, ker oglasila na telefon se cel da ni???
Kako na glas bi še mogla povedat??? Kako???
Ja pač ti si imela srečo, mi pač smolo in zaradi teh vseh smol ljudje umirajo prehitro, kot jim je usojeno…
Še enkrat bom ponovila zahvaljujem se zdravnikom, ki so rešili življenje moji mami (trenutno), so pa rešili tudi riti zdravnkom, ki so mami uničili življenje….poškodovali so ji več organov in s tem priklenili na aparate..
Je tukaj še kaj za dodat?
Vsem, ki ste imeli srečo z zdravniki, pa iz srca želim, da se kaj takega ne zgodi vam, ker to je potem samo golo trpljenje…
Takoj pokliči sem , v kateri kraj spadaš, vse to po telefonu povej in prosi za urgentno ukrepanje! Zastopnica ti bo napisala pritožbo. Zdravniki se v naši državi ne smejo več igrat z življenjem. Malomarnost se kaznuje!
http://www.mz.gov.si/si/delovna_podrocja/pacientove_pravice/zastopniki_pacientovih_pravic/
LJUBLJANA
Duša Hlade Zore
Prostori Nacionalnega inštituta za javno zdravje, Območna enota Ljubljana,
Zaloška 29
1000 Ljubljana
Tel. številka: 01/ 542 32 85
E-pošta: dusa.hlade-zore(at)nijz.si
Uradne ure:
Ponedeljek od 8:00 do 15:00
Torek od 8:00 do 13:00
OBVESTILO: Zastopnica Duša Hlade Zore bo dne 21. in 22. 12. 2015 odsotna.
Mojca Mahkota
Prostori Nacionalnega inštituta za javno zdravje, Območna enota Ljubljana,
Zaloška 29
1000 Ljubljana
Tel. številka: 01/ 542 32 85
E-pošta: mojca.mahkota(at)nijz.si
Uradne ure:
Torek od 13:00 do 19:00
Sreda od 8:30 do 14:30
Melina Omrzel Petek
Prostori Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, Območna enota Hrastnik,
Novi dom 11
1430 Hrastnik
Tel. številka: 03/ 56 46 471
E-pošta: melina.omrzel-petek(at)nijz.si
Uradne ure:
Ponedeljek od 14:00 do 20:00
Torek in sreda od 17:00 do 20:00
OBVESTILO: V sredo, 23. 12., torek. 29. 12. in sredo, 30. 12. 2015 ni uradnih ur.
Tudi jaz imam slabe izkušnje. Mami je imela možganski tumor, ki so ga operirali, kolikor se je to sploh dalo. 3 dni po operaciji so mi rekli, da lahko mamo odpeljem domov. Halo?? Niti en dan se ni bila na oddelku, prej je bila na intenzivni negi. Na operacijo je prišla samostojno, lahko je hodila, govorila, jedla, skrbela zase. 3 dni po operaciji seveda ni zmogla nič od tega. Pred operacijo je bilo rečeno, da bo notri vsaj 7-10 dni. Potem je na oddelku nastala guzva.
Sem vprašala, če mi jo nepokretno in povsem nemocno vsaj resilec lahko domov pripelje. Ne. Hm…kako nepokretnega človeka sploh prevzames v KCju, saj dovoz do vhoda ni mogo?. So rekli, da mi posodijo voziček,, da jo odpeljem do avta. Aha… Avto parkiran v parkirni hiši, saj drugje to ni mogoče. Mama sedet sploh ni mogla. Kaj naj z vozickom? Odgovor je bil le zmigovanje z rameni.
Danes mi je žal, da nisem zahtevala odgovorne osebe, predstojnika.
Kasneje so mami sprejeli na onkološki inštitut. Tam je bila daljši čas. Prosila sem jih, da mi par dni prej povejo, ko se bo bližal dan za domov it. Da se zorganiziram, nega na domu itd. So obljubili. Tik pred prazniki dobim klic – pridite po mamo se danes. Seveda nepokretno.
Katastrofa od katastrofe!
Avtorica pod imenom Ne čakaj..
Hvala za info..
Ja res je bom odreagirala, da zadeva gre naprej,..
Ne rabim nikakršnega denarja, odškodnine ali kaj temu podobnega.
Bom ukrepala naprej, mogoče rešim komu s tem življenje, mogoče komu od vas, nas, vaših, ki bodo potrebovali zdravniško oskrbo in mogoče jo bodo dobili, moja mami jo žal ni bila deležna…
Hvala
Zivjo,
kaj za en pregled je pa imela? Cisto zato me zanima, ker so nekateri pregledi visoko rizicni. Recimo ERCP slinavke z kontrastom, v 10-20{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} povzroci pankreatitis, kar je goromna stevilka. In ce so ji delali tocno to zaradi suma zolcnih kamnov (zolcni izvod gre namrec skozi glavo slinavke) in je bilo vse skupaj mocno vneto, bi lahko prislo do poskodbe glave slinavke, s tem pa tudi zolcevoda in dvanajstnika.
Ne branim doktorjev, ker imam podobne slabe izkusnje, le skusam pojasniti situacijo…
Kam pa naj bi jo dali po tvoje, če dobijo nove bolnike , ki čakajo na operacijo?
Če so naredili vse, potem ne morejo bolnika zadrževati še ne vem koliko časa v bolnišnici.Našo babico je tudi kap, je samo ležala in bila v komi, potem so rekli :domov.
Pa je sreča naslednji dan umrla.[/quote]
Me zanima če bi se tko mislila, če bi se to dogajalo tvoji mami.
In ne, bolnika po operaciji možganov se tretji dan ne pošlje domov nikoli in nikjer.
Kam pa naj bi jo dali po tvoje, če dobijo nove bolnike , ki čakajo na operacijo?
Če so naredili vse, potem ne morejo bolnika zadrževati še ne vem koliko časa v bolnišnici.Našo babico je tudi kap, je samo ležala in bila v komi, potem so rekli :domov.
Pa je sreča naslednji dan umrla.[/quote]
Me zanima če bi se tko mislila, če bi se to dogajalo tvoji mami.
In ne, bolnika po operaciji možganov se tretji dan ne pošlje domov nikoli in nikjer.[/quote]
Karkoli bi se dogajalo, bi se jaz vse zmenila tam.
Ne bi pisala na forume.
Tukaj ne poznamo vseh strani, zato moramo probleme reševati tam, kjer nastajajo.
Imam dovolj dolg jezik, da vse vprašam in se zmenim.
Zakaj ste pa tam tiho kot ene riti, tule gor pa jamrate in vpijete?
Če vprašaš tam, ti pojasnijo svojo plat zgodbe.Misliš da so oni tam vsemogočni?
Niso, kot ti nisi v svoji službi!
Na žalost je tako.Da smo vsi samo ljudje, tudi oni v službah, pa četudi medicinskih.Pa še vse je povezano z denarjem .
Forum je zaprt za komentiranje.