nekdo v službi
Bombonček praviš, da si zaljubljena. Kaj si pa želiš/pričakuješ od te zaljubljenosti?
Avanturo, neko razmerje, sanjariš o življenju do konca dni?…
V sosednji temi Robi piše, da ji že v začetku ni obljubil poroke, na kar je menda tudi ona pristala, sedaj bi pa vseeno rada, da se poročita vendar on vztraja na svojem.
A bi ti od njega (sodelavca) rada le kaj več pozornosti ali že kar “poroko”?
Poroka valda enkrat………. sem v vsakem primeru za, pa naj bo to sodelavec ali kdo drug 🙂 Normalno pa da od njega ne pričakujem poroke že kar naslednjo sredo na magistratu 🙂 Nočem pa samo avanture, ne bom mela kaj dosti od tega. Bilo bi lepo, če bi on čutil isto, a to je utopija – tako mišljenje in se bo treba pač počasi sprijaznit, da v tem primeru ne bo nič.
:)))) No naslednjo sredo res ne si si pa namislila že cel scenarij kako bi bilo, če bi bilo, a ne? In to sanjarjenje te muči pa čeprav večino tega v resnici sploh ni on iz česar sledi, da za to tvoje stanje ni kriv on ampak kar ti sama 😉
Če se ne bo zgodilo “nič” vama očitno ni namenjeno in škoda silit nekaj, bo veliko bolje, da ostaneta ti kar sta, sodelavca z “iskrivimi pogledi”……. Tudi to je nekaj kar ni dano vsakomur 😉
Ja, tako to gre, ko je človek zacopan, je ves neumen in si delaš bedaste scenarije v glavi, domišljija dela na polno 🙂 Morda pa enkrat prerastem to, da se najprej v nekoga zaljubim. Nekaj mojih kolegic v svoje fante sprva ni bilo zaljubljenih, so jih vzljubile postopoma. Samo pri nekaterih se je tudi klavrno končalo (z ločitvijo), pri eni se pa ta klavrnost vleče že 7 let, v bistvu sta skupaj, vendar čist odtujena in stalno v prepirih. Saj verjetno ni pravila, pa si zaljubljen, ali pa ga postopoma vzljubiš. Seveda ni on kriv, to je v meni, da sem pač oči vrgla nanj. In itak da v resnici je čist drugače, kot si ga pa jaz predstavljam. V službi je ok, privat pa itak vprašanje, kako bi bilo z njim živet vsak dan.
Ja silila ziher ne bom vanj.
Forum je zaprt za komentiranje.