ne zelim si otroka

Lep pozdrav

ceprav se tukaj srecujete mamice sem se vseeno opogumila in bom vprasala tukaj.

Stara sem 26 let, z sva skupaj 6 let in ziviva skupaj. Problem je v tem, da si on zelo zeli otrok in to ne samo enega, vedno sanja o stevilcni druzini. Problem nastane pri meni. Otrok si sploh ne zelim. Od nekdaj imam odpor do otrok, vedno mi je muka iti gledati novorojencke k prijateljicam, ki rodijo. Enostavno mi ni do tega, otroka mlajsega od 2 let se v zivljenju nisem imela v narocju, ceprav me obkrožajo non stop. Nimam zelje. Nekaterim otrok predstavlja najvecje veselje meni pa muko, si sploh ne predstavljam da bi ga imela, ker si ga preprosto ne zelim in imam odpor do njih, ker po pravici povedano v tem, da bi imela otroka ne vidim tudi ene prednosti in nobenega veselja. Ni me strah pred odgovornostjo in podobnim ampak enostavno nimam zivcev z otroki, ker mi grejo po pravici povedano na zivce. Nisem ravno zurerski tip, da bi mi bila to ovira, finance imava dokaj urejene, stanovanjski problem tudi. Jaz pa dobivam kurjo kozo vedno ko se nacne tema o otrocih. Partner ve zato od samega zacetka ampak se vseeno vstraja pri tem da si bom premislila. Pa si verjetno ne bom. Sem povedala da zaenkrat od tega ne odstopam, da ce mu je to prevelika ovira lahko gre. Kljub temu da ga imam rada. Ne zdi se mi pa pravicno, samo zaradi njegove zelje se odlociti za otroka ce vem da mu tisto, kar v prvi vrsti potrebuje ne morem nuditi – ljubezni.

A sem res osamljen primer? Je imel slucajno kdo podobno izkusnjo? Kaj naj storim? Vem samo, da se za otroka ne bom odlocila dokler bom enakega mnenja. Kar pa mocno dvomim – verjetno se to ne bo spremenilo.

Ce bi bila stara cez 30, bi bila prepricana, da gre za eno od mojih kolegic.
Ena od njiju me je celo obiskala malo po tem, ko sem rodila, in ze na vratih rekla: sam ne mi ga dat v narocje …
In ker sem vedela, kako sovrazi, ko ji sorodniki dobesedno tiscijo novorojencke, sem se le nasmejala.
Ves cas naju je s tamalim (ko sva se dojila, npr.) od dalec opazovala. To je bila res prava varnostna razdalja!

Skratka, nisi osamljen primer. Ce sem iskrena, tudi mene dojencki niso nikoli posebej privlacili, ker … pa saj poznas razloge, a ne? 🙂

Ampak ce imas rada otroke, bos ze kmalu (morda ze po pol leta, nakasneje pa pri enem) videla, da so ze cisto prave osebice. Jaz sedaj s svojim skoraj dvoletnikom neznansko uzivam. Prve mesece sva bila pa oba s partnerjem kar nekam izgubljena …

Nihce te ne more prisiliti v to, da imas otroka. Mislim pa, da ce se bos kdaj odlocila, da ti na koncu ne bo zal. Bo pac moral biti tvoj dragi prve mesece bolj angaziran.

Sicer pa, punca, lahko se mirno pocakas naslednjih nekaj let in se potem odlocis. In 26letnica razmislja drugace kot 34letnica (ena od mojih znank, ki me je zadnjic presenetila, da sedaj pa delajo otroka :)))

Kar mirno počakaj svoj čas. Nikar ne delajta otroka samo zato, ker si ga on želi. Jaz sem imela podoben odnos do otrok, potem sem pa kar skoraj čez noč spremenila prepričanje – oz. ne gre za prepričanje, pač pa občutek želje po otroku. Potem te vsa racionalna razglabljanja, kako je imeti otroka nesmiselno, ne prepričajo več. Imaš še veliko časa. Moja prijatelja sta se pri 35. odločila za otroka, prej jima na misel ni prišlo, da bi ga imela. Če pa ta čas zate ne bo prišel, pač ne bo. Kakovost življenja se ne meri samo z otroki.

Po moje ni problem v otroku, ampak s tem tipom ga verjetno nočeš, oziroma si ne predstavljaš, da bi ga imela. Tako je bilo pri meni. Razmisli – lahko je pri tebi drugače, lahko pa, da sva si podobni.
Sploh nisem trzala, pa so jih vse prijateljice imele. Potem , kasneje, sem si ga pa z drugim moškim ful zaželela. Zato pa sem starejša mamica. Pod nobenim pogojem se ne dat “prisilit”. Otrok res ni za 14 dni, ampak za zmeraj. In jaz sedaj ljubim mojo hči in vse je v najlepšem redu in tudi mislim, da sem kar dobra mami…………prej pa ne bi šlo. In tudi hči učim, da mora imeti rada najprej sebe, kar pomeni, da ne dovoli, da ji nihče ne naredi nič, kar ji ni pogodu, oziroma je proti njeni volji in bi se čutila prizadeto; torej, misli najprej nase.

Če želja dozori, dozori, če ne, pač ne. Kje piše, da morajo imeti vsi otroke?

No, sva že dve, nikoli si nisem želela družine, ker imela preveč travmatičnih izkušenj z lastno družino in z moškimi, od posilstev, do drugih napadov. A malo po 30. letu se je nekaj v meni začelo spreminjati, srečala sem čudovitega moškega, s katerim sva se kmlau odločila za skupno življenje, se poročila, nekaj mesecev kasneje sem prvič zanosila. TUdi meni je bilo rojstvo hud šok, ker je bilo dete precej zahtevno, obupno živahna, samo nositi se je hotela, tudi sedaj je dosti bolj živahna kot vrstniki, a čudovita punčka. In sedaj sem že na sredini druge nosečnosti. Zdržati je nekako treba prvo leto in pol, potem je dosti lažje.
Sama nikoli nisem marala dojenčkov, na živce so mi šli s svojim jokom, vedno sem se počutila krivo, da oni jočejo, In tudi pri moji hčeri so se mi sprožala taka čustva. Dosti sem trpela prvo leto, se prejokala, kadar je ona jokala, večkrat sem izgubljala živce, kadar jo nisem znala potolažiti, pa je sicer jokala dosti manj kot drugi otroci. Je pa res, da sem imela srečo, da imam čudovitega moža, ki je zaljubljen v otroke in dojenčke in je njo dosti bolje obvladal, kot sem jo sama. Sedaj, ko se približuje drugemu letu, pa mi ni problem biti z njo, uživam se z njo igrati itd. Skratka, eni res ne znamo z dojenčki, a to še ne pomeni, da si ne moremo ustvariti družine. Sama točno vem, da je treba zdržati prve nekaj let, potem pa je užitek, saj sem rada s starejšimi otroki.
Tako, da si dovoli čutiti to, kar čutiš, vendar vedi tudi, da je ta odpor možno premagati in si ustvariti čudovito, srečno družino z več družinskimi člani…

Ne, nisi osamljen primer. Tudi jaz sem podobno razmišljala pred ca. 7 leti – jaz, da bi imela otroka?! Niti slučajno! Vse moje prijateljice so se kar topile, če smo na sprehodu srečali kakšno mamico z dojenčkom, pa buci buci, kako je fletkan, joj, kako fletno gruli, buci buci. Meni so šli pa kar lasje pokonci.
Potem sem pa kar naenkrat čez noč – bumf! – začela razmišljat o tem, da bi imela otročka, pa kar malo z zavistjo pogledovat nosečnice… Še sama ne znam tega razložit, dobesedno v trenutku me je zagrabilo. S partnerjem sva šla kmalu v akcijo in danes imava krasnega sinčka, ki ga imam najraje na svetu in si sploh ne predstavljam, kako sem lahko kdaj živela brez njega.
Ampak še vedno ob pogledu na (tujega) dojenčka ne doživljam evforije in ne silim v otroke. Čeprav se zgodi, da so nekatere mamice zaradi tega tudi užaljene. :o))

No, jaz te razumem. samo da je pri meni vzrok drugje – nimam urejenega stanovanjskega problema, nimam službe in z njo tudi slabo kaže. Na partnerja se nočem obesiti v tej meri, da bi bila finančno odvisna od njega jaz in otrok. In jih pač nimam.

Jaz imam identično prijateljico. Tudi sama sem bila podobna do pred nekaj leti, potem pa sem se začela malo mehčati. Zdaj imam hčerkico in si ne predstavljam življenja brez nje. Čeprav mi grejo pa še vedno na živce vsi mulci, ki ihtajo, trmarijo…. A je to samo prednost v vzgoji, saj če moja hčerka kaj preveč sitnari ali trmari, jo zlahka postavim “na hladno” (ignoriram) – mnoge mamice imajo s tem težave, jaz pa kar pihati začnem ob kakem njenem izpadu.

Sicer pa se meni to ne zdi nič nenormalnega, če nekateri nimajo nobene želje po otroku. Saj smo si različni, a ne?

Sicer pa tudi mene drugi otroci še vedno ne ganejo, razen tisti, ki jih dobro poznam.

Moja sestrična je ravno tako čutila, dokler ni zanosila. Prej jo je obkrožalo veliko otrok, a sploh ni imela želje ali interesa, da bi katerega vzela v naročje, se mu vsaj za minutko posvetila. Izogibala se je vseh tem o otrocih in se z nami sploh ni želela o tem pogovarjati.
A že ko je bila noseča, se je čisto spremenila in zdaj ima 4 mesece staro punčko. S fantom se že pogovarjata, da bi čim prej imela še enega otroka.

Ja, tako jo je materinstvo prevzelo 🙂

Prišel bo čas, ko boš tudi sama tako začutila, sploh pa takrat, ko boš noseča. Verjemi!

Gledati tuje otroke in svoje in to primerjati je kot denimo gledati formulo ali pa smučarske skoke na TV ali pa to sam početi. Čustva do lastnega otroka so popolnoma neprimerljiva s čustvi, ki jih lahko gojiš do otroka, ki ni tvoji in ne živi s tabo.
Naj ti ne bo merilo to, ker čutiš do TUJIH otrok, ne glede na to, kako blizu so ti starši teh otrok ali pa celo otroci sami.

Jaz sem si svoje vedno želela, marsikaterega tujega pa še zdaj, ko sem neskončno srečna mama, težko prenašam. Seveda pa so tudi otroci, ki bi jih takoj posvojila, ampak to je že druga debata…

Predvsem pa res dobro razmisli o teh svojih željah in strahovih dokler še biološko gledano lahko. Po 45.tem, tam, ko ženskam postane žal, da jih niso imele, si le redkokatera lahko premisli.

Kje pa piše, da mora vsak imeti otroka. Če jih ne maraš, jih pač ne boš imela.

Vse ste nekako prepričane, da se to z leti spremeni..da se pojavi želja po otroku čez noč…
Jst pa nevem, morda si celo želim, da se pri meni ne bi, ker si sebe in partnerja (hvala bogu se v tem zelo strinjava) ne predstavljam z otrokom, sploh pa nočem nekako svojega življenja prilagodit otroku.
Morda sem egoistična, ampak tako je..

V redu je, da si ti ne želiš otroka. V redu je, tudi, da si on želi otroka. Torej, če bosta v prihodnosti še vedno mislila enako, morala bosta iti vsak svojo pot, kajti, enako kot nihče tebe ne more prisiliti v starševstvo, nihče nima pravice njemu odvzeti možnost, da bo oče.

LP

Saj si še zelo mlada, jaz pri tvojih letih tudi nikakor še ne bi imela otroka. Mogoče bo kmalu drugače, mogoče pa ne. Moraš pa biti povsem iskrena s partnerjem glede svojih občutkov. Je pa res, da če se ne bo nič spremenilo v tebi, se zna tvoj odnos s partnerjem zelo zaplesti. In tega te je najbrž najbolj strah, ne pa tega, da pač ne bi nikoli imela otrok.

Jaz sem razmišljala podobno pri 31-ih. In sem zanosila. Najprej me je bila groza, potem pa je postalo luštno. Danes ima moja Zala že več kot tri leta in življenja brez nje si sploh ne predstavljam. Včasih me celo prime še za enega.

Tudi jaz se nisem topila, če sem kdaj videla kakšnega dojenčka. Vedela sem sicer, da bom enkrat imela otroke, a ko sem bila pri prijateljici, ki je imela 2, nisem vedela, kako bi jaz vsak dan prenašala tisti vrišč. In ko jima je npr. čez nekaj let še vedno zavezovala čeveljčke, sem se zgrozila, kako lahko to počne vsak dan. Ko sem bila noseča, sem se spraševala, kako bom lahko skrbela za otroka, prepričana sem bila, da bo grozno, ker bom morala 20 let prilagajati življenje njemu. Ko sem rodila hčerko, je bilo zame prve pol leta tako naporno, komaj sem čakala, da zraste, da se bo naše življenje normaliziralo. A potem je bilo kar na lepem lažje in čedalje bolj sem se navezovala nanjo. In ko je imela 11 mesecev, sem ponovno zanosila, ker sem se že bolje počutila. In potem me je čisto zagrabilo. Zdaj imam štiri otroke in uživamo.

Bravo Joži, koliko si pa stara, da vidim če imam še kaj časa.

Hera, nič hudega! Še zmeraj boljše, da imaš to razčiščeno zdaj, kot da bi ti kasneje lastni otroci šli na živce.

pri 26-ih sem razmišljala popolnoma enako. pri 29-ih sem rodila prvega otroka, prisegla da je to prvi in zadnji, letos bom pa rodila drugega … in zdaj ne prisežem ničesar več :). če boš imela željo, se za otroka odloči. sicer pač ne. to ni nekaj “obveznega”.

Se pridružujem klubu 😉 Nikoli nisem imela občutka za otroke, nisem vedela kaj z njimi početi. Prav pri 26 letih sem se razšla s dolgoletnim partnerjem, saj je izjevil, da se ne bo poročil z mano dokler ne bom noseča. Hotel se je “zasigurati”, da bo imel otroke. No, jaz sem hotela partnerja, ki bi me imel rad zaradi mene same, na zato ker bi bila mati njegovih otrok. Leto kasneje sem spoznala sedanjega moža in po 2 letih sva se poročila. Zanosila sem par mesecev po poroki in imam čudovito 10 letno hčerko. Mislim, da sem dobra mama, pa čeprav niti pod razno nebi imela še enega otroka. Kljub temu, da sem mama, da se s hčerko veliko ukvarjam, še vedno nimam v sebi tistega naravnega daru. Še vedno se na daleč izogibam dojenčkom in malim otrokom, saj zdaj, ko je moja prerasla to obdobje, ne vem kaj početi z njimi.
Če si otrok ne želiš, jih ne imaj zato ker to od tebe nekdo pričakuje. Otroku bi naredila krivico. Si pa še mlada in “nikoli ne reci nikoli”. Srečno 🙂

Pozdravljena,

menim, da res še ni prišel čas zate, da bi imela otroke. Partner se bo moral s tem pač sprijazniti in počakati.
Če pa ne, bo moral ubrati drugo pot….
Za otroka morata biti vedno OBA!

Ja, saj nimaš problema, tvoj fant ga ima. Veš kaj čutiš, želiš in to tudi izvajaš v praksi, ni razloga za slabo vest. Pri meni je zelo podobno, z razliko, da bi jaz sicer prav rada imela lastne otroke z ljubeznijo svojega življenja, ampak vem, da se to ne bo zgodilo, ker je ogromno argumentov proti, pravzaprav vsi (od tega, da nisem tip človeka, ki bi lahko gledal trpljenje svojega otroka, dejstvo je, da s tem nekoga obsodiš na (boleče) življenje in neizogibno smrt; ekološki vidiki (onesnaženost je vse večja, zemlja prenaseljena itd), do tega, da jim preprosto ne bi mogla zagotoviti stabilnosti, da sploh preživim vsaj naslednjih 20 let, pravzaprav me to najbolj odvrača od misli za otroka, ker gre za novo osebo, to je resna stvar, nepojmljivo resna). Da ne govorim kako me teme tukaj šele odvračajo;)) , tista “Izsiljuje z bruhanjem” je sodu izbila dno, od “Tepe, grize, prenehal dihati v zibelki” groza, groza.
In tuji otroci…ne vem zakaj ljudje, če prideš na obisk mislijo, da imajo doma atrakcijo svetovnih razsežnosti, koliko dojenčkov so mi že hoteli vsiliti v naročje in potem “Ne, hvala” jemljejo za žalitev, eh. Da me ne bo kdo narobe razumel, čisto nič nimam proti otrokom, daleč od tega, prav boli me, če se jim ne godi dobro, tudi mentalno so mi zelo zanimivi, samo lepi mi niso za gledat, nasprotno. Ko gre vrtec mimo me samo spreleteva srh.

Kaj pa (mlade) živali, jih imaš rada? Jaz sem od malega nora na živali vseh sort in starosti in vidim, da to ljudi bega, češ kako je to možno in prav vidim jih kako obsojujoče se zgražajo, kar naj se. Briga naj te kaj pravijo in si drugi mislijo, imajo svoje otroke, naj se ukvarjajo z njimi, ne s tabo, tvoj fant pa tako od vsega začetka ve kako čutiš, njegov problem, če je upal, da se boš pod pritiskom zlomila.

Kako zelo se tudi sama najdem v tvojih besedah.z izjemo tistega o živalih..naklonjena sem le naši kužici..

Tudi jaz nikoli nisem bila navdušena nad otrokom, ko sem pa dobila svojega, je bila in je še, to največja sreča v življenju. Eno so otroci na splošno in dojenčki ter nevzgojeni:))) otroci prijateljic, čisto nekaj drugega pa je potem tvoj otrok. Imam pa kolegico, ki razmišlja podobno kot ti in jih tudi ne bo imela. V tem ni nič narobe, vendar si jih partner želi, zato je vajina zveza vprašljiva.