ne zelim si otroka

Jaz imam še zdaj odpor do tujih dojenčkov. Moti me vonj, slinjenje…Ni mi prijetno, če mi tiščijo svoje otroke v naročje.Zanosila sem slučajno brez želje do otroka. Že v nosečnosti pa sem se veselila otroka in ga neizmerno vzljubila, ko je prišel na svet. Bolj ko je rasel raje sem ga imela. Otrok je edina stvar v življenju, ki je res tvoj projekt in te ljubi brezpogojno. Imam dva otroka in starejša ko sem bolj spoznavam, da vsa stanovanja, avti, dopusti, službe ne odtehtajo zadovoljstva,ki ga čutiš, ko vidiš svojega otroka srečnega. Ženske bi morale biti ponosne, če vzgojijo dobrega, zdravega in zadovoljnega otroka. Dandanes je to precej težko in je vredno priznanja. Toda kaj ko revije poveličujejo samo biznis, zabavo, lepoto telesa…Biti mati očitno ni vrednota današnjih dni.

Alice in učitlca:

pa še kako res je….gledati tuje (druge) otroke je čisto nekaj drugega kot imeti jih sam!
Se strinjam z vama.
Res je določen procent žensk, ki ne trpijo otroškega joka, pa cviljenja…….,ko pa pride do spočetja otroka in otrok začne rasti v ženskem telesu, potem se pa zadeva zelo zasuče.
Zaenkrat živo bitjece v telesu……………od tod naprej pa že poznate zgodbo iz prejšnjih postov.
Pa lp,

Ko gre vrtec mimo me samo spreleteva srh. (sour_cream)

Mene pa spreletava srh ob takih izjavah.

Iskrenost je lepa čednost, kljub temu mislim, da imaš težave. Če se še ne zdraviš, poišči pomoč.

sour_cream, eno vprašanje, če smem

imaš kakšno prirojeno dedno napako, ki bi se lahko prenesla na otroke ali je tvoj pesimističen pogled samo odraz današnjega stanja?

Kakšne težave natančno?

oxi,

Kar naj te, kaj pa jemlješ izjave iz konteksta!

Nobene, oz. za njo ne vem, tudi v družini nič takega nimamo. Bo kar to slednje.

Aja, naj še samo dodam, da sem bila zelo občutljiv otrok in res ne bi rada, da bi šla še enkrat skozi to, ali pa bi moral to doživeti moj otrok, čeprav ni bilo nič tako objektivno travmatičnega (nezaželjenost, disfunkcionalna družina, ločitev, alkohol, nasilje, zlorabe, zafrkavanje vrstnikov, slab uspeh v šoli, motnje hranjenja….NIČ od tega), pa sem vseeno vedno na nek način trpela. To samo dopolni tisto, kar sem prej povedala.

Potem najbrž tudi zameriš staršem, da so te sploh naredili. In najbrž nimaš partnerja, ker se že vnaprej bojiš, da bo kdaj trpel, pa bi ti to morala gledati. A žival pa imaš? Njo pa lahko gledaš, ko trpi? Tudi jaz menim, da imaš problem. Pa ne zato, ker si ne želiš otrok, ampak ker je vzrok za to zelo čudne narave.

Seveda ne zamerim staršem, ker so imeli najlepše namene. Partnerja in živali pa nisem ustvarila jaz, razumeš? Mačke nisem rodila, in s tem, ko sem šla v azil po njo sem ji naredila dosti več koristi kot škode, po mojem mnenju. In ja, ljudi in bitja, na katera sem čustveno navezana zelo težko gledam kako trpijo, pa nisem jaz odgovorna za njihov obstoj, najbrž ljubezni do živali ali partnerja ne moreš enačiti z ljubeznijo do otroka, ali pač, no, jaz je ne morem. Presodila sem, da za otroka pač nisem primerna, ti misliš, da bi se morala zdraviti, jaz pač ne. Spoštujem pa tvoje mnenje (čeprav se ne strinjava).

Da nisi slučajno imela staršev, ki so na vse možne načine poskušali preprečiti, da bi doživljala kakšne travme, ki so te poskušali zaščititi pred vsemi hudimi stvarmi tega sveta? Taki otroci imajo velikokrat težave, kakršne opisuješ, so velikokrat obsedeni s trpljenjem in svetoboljem, pogled na vojno, trpljenje, ubijanje… jih vrže iz ravnotežja, ponavadi so izredno občutljivi. Čisto možno je, da so bili starši prezaščitniški do tebe.

Drugače te pa razumem, tudi meni so bili kot mladi punci veliko bližje mladiči živali (muce, psički…) kot majhni otroci. Grozno mi je šla na živce debelušna štiriletna soseda s piškavimi zobmi, ki je imela doma mladega kužka in ga gnjavila na vse mogoče načine, da je revež bežal pred njo. Enkrat sem celo njenim staršem napela par krepkih, kako vzgajajo otroka, da nima nobenega občutka za živali, hehe.

Upam, da boš sčasoma prerasla svoj negativističen pogled na svet, in doumela, da je živeti vseeno veliko lepše, pa čeprav je povezano s trpljenjem in bolečino, kot sploh ne živeti.

možno, da si ga boš kdaj zaželela, možno seveda, da nikoli. normalno, tudi take ženske obstajajo.
sicer pa imam tudi sama eno prijateljico, ki je bila še pri 30-ih prepričana, da ona res ni za otroke, sedaj pri skoraj 35 in brez partnerja, bi pa imela otroka, magari sama… preden odženeš svojega ljubega, premisli.

Sem že enkrat nazaj pisala ravno o tem.

Tudi jaz nisem bila nikoli za otroke in nemalokrat so mi šli na živce. Bila sem tudi mnenja, da jih ne bom imela. Živali sem pa imela rada in ko smo s kolegicami šle čez park in so vse obgovarjale dojenčke z “iiiiiiiiiiii, kako lep otrok”, sem se jaz bolj koncentrirala na živali.

Mož je vedel za moje stališče glede otrok, pa je kljub temu postal moj mož 🙂 Sam je imel otroke zelo rad, vendar je očitno računal s tem, da bom spremenila svoje stališče. In sploh ne vem, kdaj natančno se je to res zgodilo. Naenkrat sem začutila zelo močno željo, da pestujem svojega otroka. Do rojstva mojega sina nisem še nikoli držala dojenčka v rokah. Verjetno mi ni treba dodajat, da sem sedaj vesela, da sem se tako odločila in mi otrok pomeni ogromno.

Če pač tega ne boš začutila, pa je nesmiselno imet otroke samo zato, ker jih imajo vsi. Sicer se pa jaz na tvojem mestu s tem ne bi obremenjevala vsaj še nekaj let. Če te ima partner res rad, bo ostal s tabo neglede na to, ali boš kdaj mama ali ne.

sour_cream, mi je zanimivo tvoje razmišljanje. Po moje bi bila zaradi svoje senzibilnosti odlična mati 🙂

Sicer tudi meni ni bilo z rožicami poslano, vendar sem bila vedno zelo hvaležna, da sem se rodila javno JAZ, med tolikimi možnostmi kot jih je sicer. Že to, da živim, je zame čudež in zato na življenje gledam kot na največje darilo, pa čeprav je včasih tudi malo kruto in žalostno.

Mene otroci niso nikoli zanimali, medtem ko je bila moja sestrična čisto nora že od nekdaj, pa še ena druga sorodnica. Tudi v rokah jih nisem držala, skratka moja mami je bila prepričana da ne bo nič.

Potem pa je rodila teta in ta otrok mi je bil neznansko všeč že od rojstva. Večkrat sem ga šla obiskat… in kar naenkrat sem si ga zaželela tudi jaz. Ko sem oznanila pri svojih 25, da sem noseča so bile moje prijateljice kar šokirane, no in danes jih imam 30, pa imam že dva mulca, stara 4 in 2 leti. Ne veš kako se imamo fajn, sorodnici, ki sta si jih skoz želeli pa (ena je rodila pred kratkim 29, druga 27 pa je zdaj noseča).

Tudi zate bo prišel pravi trenutek. Kar počakaj ga.

Kar zanosi, pa boš videla kako se ti bo obrnilo. Tako se je meni :-))))) in mi ni žal.

tudi pri eni moji znanki je bilo tako – najprej je bilča dolgo z enim fantom, imela sta se rada, samo da je bil on malo bolj zapečkarsi kot ona in sta se potem odločila, da gresta narazen

nato je pričela vezo z njenim zdajšnjim partnerjem, s katerim sta prav v kratkem času dobila fantka, prej je pa govorila, da otroka ona ne bi imela…

Joj, ti otroci so bili moja nočna mora.
Kamorkoli smo šli (moja najstniška leta) mi je bilo najbolj všeč, če niso imeli otrok- še posebej so me nervirali nevzgojeni poskočni jezikavi mulčki, katere je premljala cela družina v njihovem uničevalnem pohodu in se jim veselo nasmihala. Temu sem se na veliko izognila.
Edino kar me je zanimalo je bilo, a imajo pri tej hiši psa??
No to da imam pse odkar sem odrasla verjetno že veš, imam pa tudi dva otroka malo čez deset let,t pa zelo resno še o tretjem razmišljam.
In v zadnjem letu že v kakšen tuj vozek pogledam, pa malo popestvam.
Vse ob svojem času.

Tudi jaz si ga ne zelim. Vzrokov je veliko….

Tudi meni gredo mlade mamice posteno na zivce, ko ti vsiljujejo svojega otrocka, se posebno tiste, ki poznajo moja stališča glede tega. Kako bi zgledalo, ce bi jaz npr imela psa in bi ga vsem kolegom in kolegicam vsiljevala:dj vzemi ga v narocje oz se huje, da bi ga kar podala v narocje, kot to delajo nekatere “babnice”

lp

Bolj ko berem vaše poste, bolj se mi zdi, da skoraj vsaka od vas nikakor ni hotela otroka, pa je pač ratal in zdaj ste vse navdušene. Malo karikiram, a če greš brat poste od začetka, se skoraj vsak začne podobno.

Jaz pa sem si vedno želela imeti otroke, a so bila bolj in manj primerna obdobja. Bili so časi, ko ne da ga ne bi hotela, pač pa sem želela še malo počakati. Ne bi razlagala mojih ginekoloških težav, dovolj je reči že to, da rabim precej truda, da sploh lahko zanosim. Pa sem kljub temu po prvem otroku imela obdobje, ki je trajalo dobri dve leti, ko si še enega otroka nisem ŠE želela. Zdaj bi ga, pa ga ni …

Kaj hočem reči? Da vsi potrebujemo svoj čas. Za karkoli. V trenutku naštejem lahko pet poznanih žensk, ki jim otrok še pri 35 letih ni niti malo zanimiv.
In zakaj ne bi vsak ravnal po svojem notranjem nagonu? Če ga hera ne želi, naj ga nima. Zakaj bi se mučila s tem, če ji ni do tega? Morda ji bo čez 7, 9, 11 let, morda čez eno leto, morda nikoli. Ravnajmo se po svojih vzgibih. Čeprav bi pa v takem primeru jaz želela razčistiti s partnerjem. Odnos naj bo pošten in če se pri tako pomembnem vprašanju (končno gre za evolucijo, kar pa ni tako brezvezna tema) parnerja ne moreta nagniti na isti pol, je najbolj fer, da gresta vsak svojo pot. Oba bosta bolj srečna, vsaj dolgoročno gledano.

Pišem vam ker me zanima ali si je katera od teh,katere niso zelele otroka kasneje premislila?Sama si namreč nikoli nisem zelela otrok,nikoli nisem čutila potrebe po tem,zdaj sem stara 38 in ze večkrat sem omenila ginekologu da zelim sterilizacijo ampak vedno dobim odgovor da si bom ze premislila ampak vsako leto bolj vem da si ne zelim postati mama,nevem zakaj je to narobe če vem kaj si zelim in kaj ne,

S tabo pa ni vse v redu.

Preden greš v posteljo si dobro umij zobe in ga obdelaj z usti in jezikom. Mnogi moški imajo to še raje, pa zanosit ne moreš.