ne vem več…
Ob prebiranju te teme sem pomislila na to, da imaš morda kakšne druge (zdravstvene) težave, da ni vsega kriv tvoj fant, ko omenjaš vzkipljivost, moteče faktorje…..nervoza? Premisli, kaj je tisto, kar te naredi nervozno? Zgolj tvoj fant, okolje, služba, morda kakšno sorodstvo, lastno pomanjkanje časa, prehrana, kakšne škodljive razvade? Morda je nervoza pri tebi oblika nezavednega samoizražanja, ki ti nekaj sporoča, to sporočilo boš morala sama razvozlati 🙂
Po Freudu je nervoza tudi en od znakov, da v spolnosti ni vse tako kot bi moralo biti, da nekaj manjka…sicer pa je ta stručko s spolnostjo znal povezati vse živo 🙂
Ja, zmedena samica mogoče imaš pa prav… Ampak običajno postanem nervozna in razdražljiva ob fantu, v službi, družbi nisem takšna… Ob njem se pa nonstop nekaj zadiram. Včasih grem sama sebi na živce in se ne morem prenašat, ampak vseeno nadaljujem s tem… Saj vem, da je tukaj težava v meni, ampak se mi zdi, kot da fant včasih prebudi najslabše v meni, hote ali nehote.
Kaj vsio tem nabijate, da je njen zdajšnji partner tombola, ko bo pa z drugimi, bo šla pa nujno na slabše? Zakaj že? Morda res ne bo naletela na princa na belem konju, morda se bo res do tja spodrsnila na bananinem olupku, a prej ko slej bo naletela na takega, ki ga išče. Medtem se ji bodo pa itak želje in potrebe spreminjale.
Mislim da si, avtorica, nekako zastala v tem odnosu, samo še hiberniraš, brliš, kot je domiselno napisala avtorica iz druge teme. Cel odnos ti je postal navada, rutina. Seveda se lahko potrudiš in znova obudiš iskrice, vendar si tega moraš želeti. Tebe pa bolj vleče ven, v “zunanji svet”, v odnose z drugimi ljudmi. Res da trava pri sosedu ni bolj zelena, hrepeniš pa po drugačnih izkušnjah, novih izzivih. Lahko da sta si z zdajšnjim partnerjem dala vse, kar sta si mogla in je čas za novo zgodbo, novo učenje. V tem ne vidim nič slabega, vkolikor ne pričakuješ, da bo z drugimi ljudmi perfektno – ker ne bo 🙂
Tudi jaz imam, na vse prebrano, takšen občutek.
Enostavno obstaja čas za ostajati v odnosu, ga negovati da raste, uspeva,…, in obstaja čas za oditi ven iz odnosa. Obogatiti svoje življenje z dodatno izkušnjo. Poskrbeti, da boš najprej sam doživel “rast”, da boš lahko nekoč (s partnerjem) skrbel tudi za rast odnosa.
Mislim, zmedenka0, da je za tebe sedaj potreben čas tvoje rasti.
In navsezadnje, če veš, vidiš v sebi, da svojega partnerja ne maraš tako/toliko, kot bi lahko nekoga drugega, in še sploh, kot bi ga lahko katera druga, ali ga maraš vsaj toliko, da mu daš možnost, da si poišče/najde takšno partnerko, ob kateri bo cenjen in ljubljen. Ali ga maraš toliko, da si do njega odkrita? Da mu daš možnost videti, vedeti, se odločati…
Ja, zmedena samica mogoče imaš pa prav… Ampak običajno postanem nervozna in razdražljiva ob fantu, v službi, družbi nisem takšna… Ob njem se pa nonstop nekaj zadiram. Včasih grem sama sebi na živce in se ne morem prenašat, ampak vseeno nadaljujem s tem… Saj vem, da je tukaj težava v meni, ampak se mi zdi, kot da fant včasih prebudi najslabše v meni, hote ali nehote.[/quote]
Zato, ker se čutiš ujeto v ta odnos.
Rada bi šla stran, ne bi pa izgubila tega, kar imaš.
Saj živi s takšnim, ki ga je iskala. In s trenutnim ni nič narobe, le ognjemeta ni več.
Ko dobimo novo stvar, smo navdušeni, saj smo dobili tisto, kar smo iskali…Čez čas pa se naveličamo in ni več navdušenja…In zadevo odvržemo, pa čeprav ni nič narobe z njo…Odvržemo jo samo zato, ker nismo več navdušeni. 🙂
Robi, ja, živim s takšnim, ki sem ga iskala… sedem let nazaj…očitno so se moje potrebe in želje spremenile, drugače me ta odnos, ne bi omejeval. Glede ognjemeta pa toliko… Ne, da ga več ni, pravzaprav ga nikoli ni bilo…
It, jaz sem mu že nekajkrat dala vedeti, da ni vse tako kot bi moralo biti… Res je, da mu tega nisem direktno povedala, ampak mislim, da to čuti, saj mi velikokrat reče, da ga nimam več rada… Ampak tukaj se moti… Rada ga imam, le ljubim mislim, da ga ne več… In privoščim mu res najlepše v življenju, tudi partnerko, kateri bo pomenil vse… Ampak enostavno ne vem, kako naj mu to povem, ker vem, da jaz njemu pomenim vse… In je meni hudo, ker vem, da ga bom prizadela…
Ja, zmedena samica mogoče imaš pa prav… Ampak običajno postanem nervozna in razdražljiva ob fantu, v službi, družbi nisem takšna… Ob njem se pa nonstop nekaj zadiram. Včasih grem sama sebi na živce in se ne morem prenašat, ampak vseeno nadaljujem s tem… Saj vem, da je tukaj težava v meni, ampak se mi zdi, kot da fant včasih prebudi najslabše v meni, hote ali nehote.[/quote]
tudi sama se najdem v teh zapisih, ko sedaj pomislim na tega prvega, kok sem bila tecna sama seb, karkol je naredu je bilo narobe, oz.obratno je bilo se veckat, na koncu se po njegovo se izrazat vec nisem znala, ratu je zivcen, nadiru me je, skor da bi se ze lahko stepla al so pa nasankale stvari v blizini, tako da ti recem da ne ro ni zdrava veza! Morsnpa vedt da tud drgje bo prsu tak cas ampak ce ne drugega bos vsaj zrastla vmes, nasla sebe, se bl vedla kaj zelis in kaj ne, velikoo vev stvari ti bo jasnih…po drugi strani bos pa lahko nekaj kar bos pri drugem imela pogresala kar si imela pri bivsem, lajf ni garancija in varnost tako da tale ujetost v zvezi pa tud ni zdrava. Na tistga bivsga sem bila nora, nora kot na nobenga poznej, tud ko mi kaj ne gre se prvo spomnim nanjga, veselo novico bi rada povedala njemu…pa mu ne morem in vem da je tako prav ker ce bi se mela rada se ne bi dogajalo to kat se je tako da na koncu ostala ne bon sama in vem da me nekdo nek caka s katerim mi bo najboljs 🙂
Prični se tako obnašati, da bo on tudi začel razmišljati o razhodu, da bo prizadetost manjša 🙂
No, nihče si nikogar ne lasti in iluzirno je živeti zgolj v okvirju, da je nekaj trajno, če ni pač ni, nekaterim je to dano, številnim pa ni, če so se drugi pobrali, zakaj se vidva ne bi oz on? Vkolikor te res le skrbi njegova prizadedost pa to pomeni, da nisi dovolj močna iti narazen – kaj boš imela od tega?
No, pa smo tam, ko sem rekel, da si se v bistvu že odločila…zdaj potrebuješ samo še pravi način kako zadevo izpeljat…imam prav….pa tule iščeš vzroke, da bi lahko napeljali krivdo za nastalo situacijo na partnerja, da dobiš kakšno idejo…da ti elengantno preložiš odgovornost…in greš čista naprej! Že videl..lp
Kako pa veš kaj je ognjemet, če nimaš primerjave in ga nikoli ni bilo ?
Razen, če imaš neko idealizirano podobo v sebi. Vendar pa so vsi naši ideali le ovira pri doživljanju prave ljubezni. Prava ljubezen ne pride kar tako, ampak je potrebno za njo nekaj narediti. Ideali so kot neka neizpolnjena hrepenenja, ki jih nikoli nismo doživeli. In ker jih nismo doživeli, jih ne znamo realizirati. Razen, če se to naučimo skozi odnos in se temu približamo.
Hudo ti je, ker boš prizadela sebe. Saj veš, da boš z njim marsikaj izgubila. Če od samega odnosa ne bi imela koristi, te ne bi skrbela prizadetost.
Ali pa misliš, da ga ne bi smela prizadeti…..?
Mogoče si je treba le priznati, da vajin odnos ni tako idealen, kot bi rada, da bi bil.
Lahko pa nekaj na tem naredita, da bo več strasti ali pa to poskusita v naslednjem odnosu.
Zakaj pa potem sploh odhajaš, če je v bistvu vse tako kot je bilo na začetku? Oziroma, zakaj si se že od začetka odločila zanj, če ni bilo “ognjemeta”. In ja, kot Robi pravi, kaj sploh je ognjemet, zakaj ga sploh “iščeš” drugod, če pa sploh ne veš, kako bi naj zgledal?
Zmedena samica, saj se včasih tako katastrofalno obnašam, da grem še sebi na živce… On pa požira in požira. Kolikor se jaz obnašam grdo, se on lepše oziroma mi še več pozornosti namenja. V bistvu nekaj takega, kot opisuje exotic, da se je bivši obnašal do nje, se jaz do njega.
Mogoče je problem ravno tu, da jaz njemu preveč pomenim in me to duši… Kaj pa vem…
Mislim, da bi zame bila idealna rešitev, da končava vezo in ostaneva prijatelja, saj bi ga tako še vedno imela ob sebi na nek način, saj ga v vseh pogledih vseeno ne želim izgubiti, tudi če se v vezi z njim več ne vidim. Vem pa da iz njegove strani ne bi bilo pripravljenosti na to, saj vem, da me z drugim ne bi mogel gledati, pa še omenil je že večkrat, da ko je enkrat konec je zanj konec, v vseh pogledih. Da stikov on ne misli ohranjati. Saj to razumem, tako bi najbrž bilo še težje zanj, bi pa bilo lažje zame 🙂
V takšnih okoliščinah se radi tolažimo z besedami, da če te ima rad in se hkrati zaveda, da si nesrečna, ti bi moral dati prosto pot. Lažje reči kakor storiti.
Bi ti zmogla živeti s tem, da bi popolnoma pretrgal stike s tabo? Za začetek naredi nekaj za to, da si ne boš šla na živce, to nima smisla. Vsekakor je iz celotnega pisanja razumeti, da je vajin odnos nekoliko nezdrav, partnerja katerega imaš si definitivno prerasla in te omejuje.
skromniT pa zakaj ti mene nenehno napadaš? Nikjer nisem prevalila krivde na fanta, niti to ni moj namen.
Vem, da je problem v meni, kar sem že nekajkrat omenila. Dovolj let sem vložila v zvezo, ki očitno nima prihodnosti, in mislim, da je moja pravica, da odidem iz nje, če me ne osrečuje več.
Zanj sem se odločila na podlagi drugih lastnosti, takrat sem bila še zelo mlada in mi to ni toliko pomenilo… In Marko, ljudje se razvijamo, rastemo, spreminjamo želje… Najbrž sem se tudi jaz toliko spremenila, da mi to kar mi je včasih, sedaj več ne odgovarja. Glede “ognjemeta” pa toliko;
Glede na to, da me sploh ne vzburi več, oziroma, da rabim zelo dolgo, da doživim vrhunec, sklepam, da to ni to… Verjetno si moraš spolnega partnerja vsaj malo želeti, kar pa si ga jaz ne…
Če nekaj prerasemo, potem nas tisto več ne omejuje.
Mogoče prej naveličala, kot prerasla.[/quote]
Ravno zato, ker ni več možna z njim rasti je omejena, njena rast je omejena.[/quote]
Meni pa se bolj zdi, da raje beži od tega kot, da bi se soočila s težavami in s tem rastla.
Saj piše, da mu ne upa povedati resnice.
Ravno zato, ker ni več možna z njim rasti je omejena, njena rast je omejena.[/quote]
Meni pa se bolj zdi, da raje beži od tega kot, da bi se soočila s težavami in s tem rastla.
Saj piše, da mu ne upa povedati resnice.[/quote]
Po moje pa gre za to, da se ga je na nek način navadila in sčasoma ugotovila, da se počuti ujeto, omejeno z njim, ker je “vse tako isto”. Tudi to je rast, da nekaj zgolj prenašamo, ker se zavedamo svoje izbire in da nočemo nikogar prizadeti….ko več ne zmoremo rasti v to smer “postanemo živčni” kakor avtorica teme 😛
Kaj mu ne upa povedati, že zdavnaj bi mu, pošteno jo daje moralni maček, če bi to dejanje bilo pošteno – do nje ja, do njega – who cares? :)))))
Tudi jau sem mnenja da sem bivsega dusila n nek nacin, ga mela raje kot on mene, vec dajala kot prejemala… kar je napaka.
glede prijateljstva pa, ce ga res zelis spustiti od sebe, da on na novo zazivi, gre dalje, predela custva, je ignore najbols za OBA.
men je ignor po dveh letih koncno prinesel mir, dokler on ni predlagal pijace, po pol leta pristala, vedno kenslala ker me je bilo strah, kot da ga se nisem prebolela..in res je bilo tako, me.je spet zacel mest..
if two past lovers can remain friends, its
either they are still in love, or never were. –
Unknown.
Mislim, da zmedena samica še nekako najboljše razume moje občutke 🙂
Zdi se mi, da me ravno to najbolj moti, da sama sebi nisem všeč, ko sem ob njem…oziroma, kot da nisem jaz ko sem ob njem… kot, da je to neka druga “zlobna” oseba…
Kot že omenjeno v vezi z njim se več ne vidim, da bi ostala prijatelja si pa srčno želim… Nič posebnega ne občutim, ko sem intimna z njim, to mi je bolj obveza kot želja…
Forum je zaprt za komentiranje.