moški, mož…
Pomembno/nepomembno – odvisno s katerega vidika se gleda. Iz pravnega in farškega vidika seveda ni pomembno. Vseeno pa je vsaj za moje pojme TUDI pomembno (čeprav morda nekoliko manj) ali je otrok resnična volja obeh ali je pristanek enega posledica čustvenih ipd. izsiljevanj. Pomembno ali ne, vseeno bi lahko bilo vzrok njegovemu obnašanju.[/quote]
Popolnoma nezrelo….tudi če je otrok sad neke kvazi prevare….otrok ni nič kriv.
Zneseš se nad žensko, ki je izsilila svoje in ne nad otrokom, če si približno zrel človek.[/quote]
Izsilila!? Da je on šel seksat z njo?… :/
Popolnoma nezrelo….tudi če je otrok sad neke kvazi prevare….otrok ni nič kriv.
Zneseš se nad žensko, ki je izsilila svoje in ne nad otrokom, če si približno zrel človek.[/quote]
Izsilila!? Da je on šel seksat z njo?… :/[/quote]
Meni je to jasno, odgovarjam Boomu, ki meni, da moški pri spočetju ne nosi nobene odgovornosti…
Pomembno/nepomembno – odvisno s katerega vidika se gleda. Iz pravnega in farškega vidika seveda ni pomembno. Vseeno pa je vsaj za moje pojme TUDI pomembno (čeprav morda nekoliko manj) ali je otrok resnična volja obeh ali je pristanek enega posledica čustvenih ipd. izsiljevanj. Pomembno ali ne, vseeno bi lahko bilo vzrok njegovemu obnašanju.[/quote]
Popolnoma nezrelo….tudi če je otrok sad neke kvazi prevare….otrok ni nič kriv.
Zneseš se nad žensko, ki je izsilila svoje in ne nad otrokom, če si približno zrel človek.[/quote]
Se popolnoma strinjam drugače. Pa vendar ljudje reagiramo kot pač reagiramo. Tudi tisti, ta najbolj pravičniški, ko se sami znajdejo v kakšni (ne)primerni situaciji in vedno tako dobro vejo kaj je in kaj ni prav, ko gre za druge.
Pa vendar … ko marko že sodi o prav/ne prav, v tem smislu lahko hitro nadaljujemo v to, da je njen mož njena izbira in da naj posledično sama nosi del odgovornosti za njegovo ignoriranje tudi njenih otrok. Prav ali ne prav?
Popolnoma nezrelo….tudi če je otrok sad neke kvazi prevare….otrok ni nič kriv.
Zneseš se nad žensko, ki je izsilila svoje in ne nad otrokom, če si približno zrel človek.[/quote]
Se popolnoma strinjam drugače. Pa vendar ljudje reagiramo kot pač reagiramo. Tudi tisti, ta najbolj pravičniški, ko se sami znajdejo v kakšni (ne)primerni situaciji in vedno tako dobro vejo kaj je in kaj ni prav, ko gre za druge.
Pa vendar … ko marko že sodi o prav/ne prav, v tem smislu lahko hitro nadaljujemo v to, da je njen mož njena izbira in da naj posledično sama nosi del odgovornosti za njegovo ignoriranje tudi njenih otrok. Prav ali ne prav?[/quote]
Saj ona svojega nosi, problem je ker ON svojega ne….ona še kako čuti posledice (drugače ne bi
jamrala sem gor) ….on jih pa ne. On dela točno tisto, kar mu paše.
Otroci so pa tudi njegovi. Tako ali drugače.
Se popolnoma strinjam drugače. Pa vendar ljudje reagiramo kot pač reagiramo. Tudi tisti, ta najbolj pravičniški, ko se sami znajdejo v kakšni (ne)primerni situaciji in vedno tako dobro vejo kaj je in kaj ni prav, ko gre za druge.
Pa vendar … ko marko že sodi o prav/ne prav, v tem smislu lahko hitro nadaljujemo v to, da je njen mož njena izbira in da naj posledično sama nosi del odgovornosti za njegovo ignoriranje tudi njenih otrok. Prav ali ne prav?[/quote]
Saj ona svojega nosi, problem je ker ON svojega ne….ona še kako čuti posledice (drugače ne bi
jamrala sem gor) ….on jih pa ne. On dela točno tisto, kar mu paše.
Otroci so pa tudi njegovi. Tako ali drugače.[/quote]
Ne vem če. Nisem prebral, da bi kaj dosti nad sabo jamrala. 🙂
Popolnoma nezrelo….tudi če je otrok sad neke kvazi prevare….otrok ni nič kriv.
Zneseš se nad žensko, ki je izsilila svoje in ne nad otrokom, če si približno zrel človek.[/quote]
Se popolnoma strinjam drugače. Pa vendar ljudje reagiramo kot pač reagiramo. Tudi tisti, ta najbolj pravičniški, ko se sami znajdejo v kakšni (ne)primerni situaciji in vedno tako dobro vejo kaj je in kaj ni prav, ko gre za druge.
Pa vendar … ko marko že sodi o prav/ne prav, v tem smislu lahko hitro nadaljujemo v to, da je njen mož njena izbira in da naj posledično sama nosi del odgovornosti za njegovo ignoriranje tudi njenih otrok. Prav ali ne prav?[/quote]
Seveda je prav.
Saj ona svojega nosi, problem je ker ON svojega ne….ona še kako čuti posledice (drugače ne bi
jamrala sem gor) ….on jih pa ne. On dela točno tisto, kar mu paše.
Otroci so pa tudi njegovi. Tako ali drugače.[/quote]
Ne vem če. Nisem prebral, da bi kaj dosti nad sabo jamrala. :-)[/quote]
Joj no. Ona ne jamra nad sabo, ona jamra nad POSLEDICAMI, ki jih ona občuti in prenaša, on pa ne, ker
dela točno to, kar se mu zdi, ne glede na druge.
ONA se ukvarja z otroki (ker nekdo se pa MORA se ti ne zdi), ona se ne more kar naprdniti in si najti
drugega dela, ki bi njej bolj pasalo….on se lahko zmišljuje, ona pač ne.
Saj ona svojega nosi, problem je ker ON svojega ne….ona še kako čuti posledice (drugače ne bi
jamrala sem gor) ….on jih pa ne. On dela točno tisto, kar mu paše.
Otroci so pa tudi njegovi. Tako ali drugače.[/quote]
Ne vem če. Nisem prebral, da bi kaj dosti nad sabo jamrala. :-)[/quote]
Saj nad sabo nimam kaj jamrat – živim lahko kakor želim, grem lahko kamor bi želela. Mož mi ne brani. Težava je, ker je potem otrok na ulici, pri vseh sosedih, ….povsod po svetu, mala lutalica, kajti mož vse dovoli, samo da ima svoj mir. Žal, naj izgleda še tako jamrajoče, ampak….raje sem doma, kot pa da se otrok potika kot nek vaški potepin okrog in okrog. Potem pa posluša od sosedov – se kar pozna, če vas ni doma, takoj vidimo kdaj je sam z očijem…
Če se pa že gremo kdo kje kaj – jaz sem bila proti drugemu otroku, ne mož, jaz sem želela na splav, pa me je prepričal v nasprotno. Zdaj pa ????? Otrok definitivno tukaj ni nič kriv kdo ga je ali ni hotel. Tukaj je, najin je in – ne glede kaj je bilo pred rojstvom, ga imam sedaj neskončno rada!
Pa misliš, da bi mož tebi “dovolil” takšno neodgovorno življenje, kot ga živi sam? Misliš, da ne bi začel malo bolj gledati na otroke, če bi ga ti malo oponašala (kar se je sicer ob otrocih, za katere te skrbi, težko it). Ali pa da bi ti vsaj začel “težiti”, tako kot zdaj ti njemu? Mislim, da če bi ga malo spravila v položaj, v katerem si sama, da bi te vsaj lahko razumel. Tako pa te ne in mu niti ni kaj veliko mar. Ker mu preprosto ni treba, ker si ti tako pridna.
Ne vem če. Nisem prebral, da bi kaj dosti nad sabo jamrala. :-)[/quote]
Saj nad sabo nimam kaj jamrat – živim lahko kakor želim, grem lahko kamor bi želela. Mož mi ne brani. Težava je, ker je potem otrok na ulici, pri vseh sosedih, ….povsod po svetu, mala lutalica, kajti mož vse dovoli, samo da ima svoj mir. Žal, naj izgleda še tako jamrajoče, ampak….raje sem doma, kot pa da se otrok potika kot nek vaški potepin okrog in okrog. Potem pa posluša od sosedov – se kar pozna, če vas ni doma, takoj vidimo kdaj je sam z očijem…
Če se pa že gremo kdo kje kaj – jaz sem bila proti drugemu otroku, ne mož, jaz sem želela na splav, pa me je prepričal v nasprotno. Zdaj pa ????? Otrok definitivno tukaj ni nič kriv kdo ga je ali ni hotel. Tukaj je, najin je in – ne glede kaj je bilo pred rojstvom, ga imam sedaj neskončno rada![/quote]
Ko sem jaz bil ”mali” smo tudi skakali okrog kot ”potepini” cele dneve smo se med bloki igrali, pa ni noben nič reko…. pa oba starša sta to ”pustila”
Tak da to mi zdaj sliči na malo ”veliko” kontrolo tebe kot mame nad otrokom….
oče dela pomoje PRAV…. sploh če je otrok starejši (tu mislim na 10+)
Pa misliš, da bi mož tebi “dovolil” takšno neodgovorno življenje, kot ga živi sam? Misliš, da ne bi začel malo bolj gledati na otroke, če bi ga ti malo oponašala (kar se je sicer ob otrocih, za katere te skrbi, težko it). Ali pa da bi ti vsaj začel “težiti”, tako kot zdaj ti njemu? Mislim, da če bi ga malo spravila v položaj, v katerem si sama, da bi te vsaj lahko razumel. Tako pa te ne in mu niti ni kaj veliko mar. Ker mu preprosto ni treba, ker si ti tako pridna.[/quote]
Po drugi strani pa bi tudi ti lahko spoznala, da morda želiš sedaj imeti preveč kontrole in skrbi nad otroci (kot pravi Matkič). Nekaj je pač pametno/potrebno spremenit, če že ta stari način ne deluje.
Avtorica: na osnovi tega, kar si sama zapisala, mislim, da je jasno, da sta zavozila razmerje. Če želiš razmerje rešiti (in misliš, da je to sploh mogoče), boš morala najprej najti način, kako vzpostaviti z njim stik. Kaj ko bi poskusila nekaj bolj enostavnega od družinskih izletov in druženja v družbi. Recimo ga povabila na eno večerjo v dvoje. Ali mu rekla, da bi rada preživela eno uro samo z njim. Ali pa ga napeljala, da ti pri nekem “delu” pomaga (izbrat nove zavese, skopat luknjo za kompostnik, očistit stropne luči v hiši). Ko boš vzpostavila stik z njim, pa bi se morda poskusila pogovoriti v vajinem partnerskem življenju (ampak ne tako, da bi ti rada šla na izlete in v družbo; raje ga vprašaj, kaj si on želi; če je srečen tako; ali mu družinsko življenje sploh ustreza, …). Nič ne bosta rešila, dokler ne bo sam spoznal (in priznal), da obstaja problem.
Takrat ko načrtuješ familijo, vidiš kako so dojenčki lepi, pa kako lepo se je eno uro na teden igrat s sosedovim otrokom. Ko ta familija “pride” ugotoviš, da obveznosti in stroškov ni konca, da si nekaj let kronično utrujen in včasih neprespan, da časa zase nimaš več nič, časa za odnos s partnerjem skoraj nič ali nič, o rekreaciji in hobijih ni več ne duha ne sluha, in vikende in proste dneve preživljaš s starši ali partnerjevimi starši, ki seveda morajo vnuke kdaj videti – in če se ti ne odpraviš na obisk k njim, kampirajo pri tebi. Višek rekreacije je to, da počistiš svinjak pod mizo, tekaš za kolesom, dvigaš otroka v in iz stolčka v avtu, l… Prej si lahko v najbolj “lenih” dneh pojedel en sendvič in še kakšno malenkost iz hladilnika, zdaj moraš zagotavljat pet obrokov na dan (če je v vrtcu/šoli, med tedno samo 2 ali 3) In če mu/ji daš junk food, imaš slabo vest…
Ko nekoliko odrastejo postaneš dežurni šofer in financer vseh mogočih aktivnosti, ponovno hodiš v šolo, kjer neka učiteljica ti razlaga, kaj je vse narobe z otrokom (kar te nemalo spominja na to, kako je podobna učiteljica oštevala tebe, ko si bil v šoli). Če imaš malo nesreče, se jovo na novo učiš matematiko, zemljepis, zgodovino, …
Prej si hodil na počitnice za dva tedna, v hotel, poležaval na plaži in jedel v restavraciji, polpenzion. Z istim denarjem greš lahko zdaj s familijo v kamp ali pa lahko najameš apartma, Ampak, glej ga zlomka, tam ni kuharja, niti natakarja, niti nekoga, ki bi pomil posodo, male zverine pa se ne zadovoljijo z zajtrkom in večerjo, ampak moraš imeti tudi nekaj za kosilo in za malici. To pomeni, da moraš iti tudi v trgovino… Na plaži več ne poležavaš, ampak loviš male zverine in si na preži, da se ne utopijo (ali še slabše, utopijo koga drugega). S počitniš prideš bolj ckrnjen kot takrat, ko si šel.
Če si namesto poležavanja na plaži preživel počitnice na kakšnih potovanjih, se temu moraš odpovedati za vsaj enih 10 let, potem pa je seveda cena 2x višja, če voziš s sabo dve zverinici, ki morda nad takšnim preživljanjem prostega časa nista najbolj navdušeni.
Morala zgodbe: otroci so izjemno veselje in verjamem, da se jim nihče ne bi odpovedal, potem ko jih enkrat ima. Ampak če bi ljudje PREJ vedeli, kaj jih čaka, mislim, da bi se za familijo odločilo bore malo ljudi…
Pandora, hipotetično: če bi se ti zavedala prej, kaj vse te čaka, ali bi bila med tistimi, ki so se odločili za družino ali ne?[/quote]
Pomoje da to le redke ženske(ljudje) lahko objektivno odgovorijo…. ker ko maš enkrat otroka ne pomisliš da bi ”zgino” in rečeš da je itak bla to tvoja želja 😛
Vsaj jaz bi verjetno tak mislo 😀
Pandora, hipotetično: če bi se ti zavedala prej, kaj vse te čaka, ali bi bila med tistimi, ki so se odločili za družino ali ne?[/quote]
Pomoje da to le redke ženske(ljudje) lahko objektivno odgovorijo…. ker ko maš enkrat otroka ne pomisliš da bi ”zgino” in rečeš da je itak bla to tvoja želja 😛
Vsaj jaz bi verjetno tak mislo :D[/quote]
Zato je vprašanje hipotetično 😀
Pomoje da to le redke ženske(ljudje) lahko objektivno odgovorijo…. ker ko maš enkrat otroka ne pomisliš da bi ”zgino” in rečeš da je itak bla to tvoja želja 😛
Vsaj jaz bi verjetno tak mislo :D[/quote]
Zato je vprašanje hipotetično :D[/quote]
Zato pa sem napisal kar sem:
Ženske imate z hipotetičnimi vprašanji dostikrat obilo problemov, ker (pre)večkrat vežete na miselni proces svoje čustvovanje…
Pandora, hipotetično: če bi se ti zavedala prej, kaj vse te čaka, ali bi bila med tistimi, ki so se odločili za družino ali ne?[/quote]
Iskreno povedano, ne vem. Ko enkrat imaš otroka, si ne predstavljaš, da ga ne bi bilo, oziroma te ob tej misli obdaja groza, ker ta otrok zdaj JE.
Materinstvo te spremeni. Postaneš bolj mehka, bolj občutljiva, bolj dovzetna za šibke plati življenja. To je za odločno, ambiciozno žensko zelo velika sprememba. Jaz čutim, da zame na bolje. Ne vem, če vse ženske tako čutijo. Postala sem drugačna, verjetno bolj ženstvena, bolj umirjena, morda celo bolj nežna.
Za stvari, ki sem se jim zdaj morala odpovedati, si prej niti predstavljala nisem, da bi se to lahko sploh kdaj zgodilo. Npr. karieri. Je bila težka odločitev, sem se ji upirala zelo dolgo. Potem sem pač ugotovila, da je na tehtnici prevagalo kaj drugega. Zakon, vzgoja otrok, predvsem pa lastno zdravje. Bere se zelo “konservativno” in “predano”, ampak v realnosti je v bistvu zelo egoistično: sem imela poln kufr tega, da nisem imela časa za frizerko enkrat na par mesecev, za skočit na fitnes enkrat na teden, za dopust dvakrat na leto, da po tedne nisem uspela iti v službi na eno pametno kosilo ali vsaj spodoben sendvič, ampak sem se prehranjevala s svinjarijami in da kozmetičarke nisem videla tudi po leto dni. Da sem vsak večer kljub vsem gospodinjskim pomočnicam in možu, ki je pomagal, kolikor je zmogel, enostavno crknjena padla v posteljo. In nenazadnje, da nisem imela energije, da bi se s svojim partnerjem pogovarjala, kaj šele kaj drugega … Imela sem poln kufer tega, da v službi nisem mogla parirati po urejenosti drugim ženskam, ker neostavno ni bilo nikoli časa za make up ali lakiranje nohtov. Še umivanje las je postajalo luksus. O kakšnem kinu in gledališču ni bilo ne duha, ne sluha, in to nekaj let. Največji luksuz kakšna hitra večerja v dvoje … Da je bil vedno problem, če je bil otrok bolan – ali sem bila v službi z moralnim mačkom, da bolnega otroka puščam varuški, ali sem bila doma in v službi čutila, kako me gledajo postrani, čeprav so bili popolnoma gluhi na moje prošnje, da bi delala doma (ker narava mojega dela to omogoča). In mislim, da je bila to pika na “i”, ko sem po tedne in tedne delala doma kot živina ob bolnem otroku, v službi pa so zahtevali bolniške liste in mi izplačevali bolniško nadomestilo namesto plače. Vedela sem, da ne morem enostavno izginiti za nekaj tednov vsakokrat ko je otrok bolan, ker imam pač odgovorno funkcijo, vendar se mi je zdelo zelo hinavsko, da so pričakovali, da bo delo opravljeno, hkrati pa nonšalantno izplačevali bolniško nadomestilo (in me seveda ob tem v nedogled maltretirali, če nisem uspela poslati potrdila pravočasno in mi grozili z neplačanim dopustom …)
Jaz sem to lahko naredila – imela sem vsaj izbiro, saj lahko kljub temu, da sem se odpovedala karieri drugače dobro zaslužim z relativno malo dela. Pa tudi če zdaj nekaj let ne bi mogla delati, bi bila materialno preskrbljena. Nekatere ženske pa si ne morejo privoščiti, da ne delajo, da imajo hišne pomočnice, da imajo varuške, in iskreno povedano, ne vem, kako zmorejo. Pa nekatere so poročene še z loleki, ki jim nič ne pomagajo in je dejansko vse na njih. Jaz jih naravnost občudujem …
Tako sem postavila na klin to, kar sem delala 15 let, v smeti zmetala vikende, noči – ves čas, ko sem usposabljala in izboljševala pri svojem delu, gradila kariero, itd. in sem se začela ukvarjati z nečim popolnoma novim.
Pandora, hipotetično: če bi se ti zavedala prej, kaj vse te čaka, ali bi bila med tistimi, ki so se odločili za družino ali ne?[/quote]
Iskreno povedano, ne vem. Ko enkrat imaš otroka, si ne predstavljaš, da ga ne bi bilo, oziroma te ob tej misli obdaja groza, ker ta otrok zdaj JE.
Materinstvo te spremeni. Postaneš bolj mehka, bolj občutljiva, bolj dovzetna za šibke plati življenja. To je za odločno, ambiciozno žensko zelo velika sprememba. Jaz čutim, da zame na bolje. Ne vem, če vse ženske tako čutijo. Postala sem drugačna, verjetno bolj ženstvena, bolj umirjena, morda celo bolj nežna.
Za stvari, ki sem se jim zdaj morala odpovedati, si prej niti predstavljala nisem, da bi se to lahko sploh kdaj zgodilo. Npr. karieri. Je bila težka odločitev, sem se ji upirala zelo dolgo. Potem sem pač ugotovila, da je na tehtnici prevagalo kaj drugega. Zakon, vzgoja otrok, predvsem pa lastno zdravje. Bere se zelo “konservativno” in “predano”, ampak v realnosti je v bistvu zelo egoistično: sem imela poln kufr tega, da nisem imela časa za frizerko enkrat na par mesecev, za skočit na fitnes enkrat na teden, za dopust dvakrat na leto, da po tedne nisem uspela iti v službi na eno pametno kosilo ali vsaj spodoben sendvič, ampak sem se prehranjevala s svinjarijami in da kozmetičarke nisem videla tudi po leto dni. Da sem vsak večer kljub vsem gospodinjskim pomočnicam in možu, ki je pomagal, kolikor je zmogel, enostavno crknjena padla v posteljo. In nenazadnje, da nisem imela energije, da bi se s svojim partnerjem pogovarjala, kaj šele kaj drugega … Imela sem poln kufer tega, da v službi nisem mogla parirati po urejenosti drugim ženskam, ker neostavno ni bilo nikoli časa za make up ali lakiranje nohtov. Še umivanje las je postajalo luksus. O kakšnem kinu in gledališču ni bilo ne duha, ne sluha, in to nekaj let. Največji luksuz kakšna hitra večerja v dvoje … Da je bil vedno problem, če je bil otrok bolan – ali sem bila v službi z moralnim mačkom, da bolnega otroka puščam varuški, ali sem bila doma in v službi čutila, kako me gledajo postrani, čeprav so bili popolnoma gluhi na moje prošnje, da bi delala doma (ker narava mojega dela to omogoča). In mislim, da je bila to pika na “i”, ko sem po tedne in tedne delala doma kot živina ob bolnem otroku, v službi pa so zahtevali bolniške liste in mi izplačevali bolniško nadomestilo namesto plače. Vedela sem, da ne morem enostavno izginiti za nekaj tednov vsakokrat ko je otrok bolan, ker imam pač odgovorno funkcijo, vendar se mi je zdelo zelo hinavsko, da so pričakovali, da bo delo opravljeno, hkrati pa nonšalantno izplačevali bolniško nadomestilo (in me seveda ob tem v nedogled maltretirali, če nisem uspela poslati potrdila pravočasno in mi grozili z neplačanim dopustom …)
Jaz sem to lahko naredila – imela sem vsaj izbiro, saj lahko kljub temu, da sem se odpovedala karieri drugače dobro zaslužim z relativno malo dela. Pa tudi če zdaj nekaj let ne bi mogla delati, bi bila materialno preskrbljena. Nekatere ženske pa si ne morejo privoščiti, da ne delajo, da imajo hišne pomočnice, da imajo varuške, in iskreno povedano, ne vem, kako zmorejo. Pa nekatere so poročene še z loleki, ki jim nič ne pomagajo in je dejansko vse na njih. Jaz jih naravnost občudujem …
Tako sem postavila na klin to, kar sem delala 15 let, v smeti zmetala vikende, noči – ves čas, ko sem usposabljala in izboljševala pri svojem delu, gradila kariero, itd. in sem se začela ukvarjati z nečim popolnoma novim.[/quote]
Zelo pošteno/odkrito napisano. Se ti lepo zahvaljujem za odgovor. 🙂
Zato pa sem napisal kar sem:
Ženske imate z hipotetičnimi vprašanji dostikrat obilo problemov, ker (pre)večkrat vežete na miselni proces svoje čustvovanje…[/quote]
Matkić, vozi – tebe čisto nič nisem vprašala![/quote]
Težko…. probaj me banat če ti rata…. po lbom ”vozil” drugač pa nimaš dovolj ”moči” da narediš karkoli 😉
pozdravljene ker mislim da mi boste znale svetovati sem se odločila da pišem imam partnerja in skupaj imava dveletnega sina je dober očka ampak kaj ko je len ko strela služb je zamenjal že ogromno nikjer mu ne odgovarja sedaj je spet že več mesecev doma dolgovi pa se kar kopičijo niti se ne potrudi da bi kaj našel spi do 10 potem gre spat z otrokom ob13 evo zdele spi ko klada potem bomo šli ven ob22 bo že spal kot top znoriš vsako stvar ga je treba prositi na kolenih npr kaj za popravit po stanovanju ne pomaga ne pogovor ne kreganje nič ima še katera tak problem kaj ste storile nevem kako dolgo bom še zdržala hvala ker ste me prebrale in kak nasvet ne bo odveč
Forum je zaprt za komentiranje.