moški, mož…
Vprašanje je, koliko pozornosti si sploh želi en takšen starejši otrok, ki je že v puberteti in si želi samostojnosti.[/quote]
No, meni se niti sanja, koliko je ta osnovnošolec star – od 6 do14, a ne?
No, meni se niti sanja, koliko je ta osnovnošolec star – od 6 do14, a ne?[/quote]
Ja, tu nekje. 🙂
Sem pa zato pisal za starejše.[/quote]
Aja, za starejše si pisal? No, potem pa res ne vem, zakaj si moj post citiral, ki se je navezoval na osnovnošolca konkretno. 
[img]http://izgnaniizraja.mojforum.si/images/smiles/icon_rolleyes.gif[/img]
Pa daj no, saj sem pisala, da delamo skupaj. Ampak – takšno druženje je premalo, sploh če slišiš otroka, ki prosi očeta, če se gresta malo žogati? In nimamo kmetije, posestva, da bi vsak dan bilo tako nujno potrebno delati.
Tavelik mu očita, da nikoli ni imel časa zanj, in da naj ne dela isto z malim. Jaz in tavelik se igrava, ampak – če želi očeta, ga prosi….Pri 10 je otrok, in nikakor ga ne moreš tretirati kot odraslega. Ima obveznosti, še vedno pa je otrok, ki se lahko tudi igra, ko svoje obveznosti izpolni.
Najbolj prav imajo tisti, ki pišejo da ga spremenila ne bom, to mi je jasno. Tak pač je, ampak – vsaj malce bi mu pa lahko potegnilo, da je druženje z družino sprostitev po napornem delu nekaj čudovitega.
Eni pišete, kot da ga z družino izkoriščamo. NE, ni res. Trdim samo, da druženje ob delu NI DOVOLJ. Sploh če je vmes jeza, ker nekaj ne delaš prav, ker to nisi naredil dobro. In ni potrebno delati 16 ur na dan petek in svetek. Služba je obveznost, da pa doma nenehno iščeš delo, si odpreš 10 “gradbišč” kjer nič ne dokončaš… To pa je res beg od vsakdana družine! To pišem za tiste, ki verjetno mislijo, kako še dodatno kje služi denar za leno družino.Ga ne!
Delo si išče doma, seveda večino ne želi nikogar ob sebi, ker se ga preveč sprašuje kaj, kako…
Očitno se bo treba sprijazniti ter živeti po svoje!
ZGODBA ZA PREMISLEK
SIN: “Očka, ali te lahko nekaj vprašam?”
OČE: “Seveda, kaj pa?”
SIN: “Očka, koliko zaslužiš na uro?”
OČE: “To se te ne tiče. Zakaj te sploh kaj takega zanima?” je razburjeno vprašal oče.
SIN: “Rad bi le vedel. Povej mi prosim, koliko zaslužiš na uro?”
OČE: “Če že moraš vedeti, zaslužim približno 10 €.”
SIN: “Uff!” je odvrnil mali fantek in sklonil glavo. “Očka, ali mi posodiš 5 € prosim?”
Oče je v trenutku postal živčen: “Če je edini razlog, da si me vprašal, to, da si boš ponovno kupil kakšno nesmiselno igračo, potem samo izgini v svojo sobo.”
Fantek se je obrnil in žalosten stekel v svojo sobo.
Oče se je čez nekaj trenutkov umiril ter začel razmišljati: “Morda pa kaj resnično potrebuje in bi si s temi 5 € to kupil. Po drugi strani pa me še ni velikokrat vprašal za denar.
Odšel je do sinove sobe in na vratih potiho vprašal: “Spiš, sin moj?”
“Ne, očka, buden sem,” mu je odvrnil sin.
“Veš, razmišljal sem, morda sem bil prej pregrob in se nisem kaj prida vživel vate. Utrujen sem od dela in potem kdaj reagiram tako, kot si ne želim. Glej tukaj imaš 5 €, za katere si me prosil.”
Mali fantek se je iskrivo nasmehnil. “O hvala očka!” je navdušeno dejal. Potem je hitro dvignil svojo blazino in povlekel ven precej kovancev.
Oče je debelo pogledal, saj je uvidel, da ima že kar nekaj denarja. Ponovno se je razburil.
Mali fantek je počasi pričel šteti denar. Nato je pogledal očeta.
“Zakaj potrebuješ še več denarja, če ga že imaš?” je spet razburjeno, a nekoliko bolj umirjeno kot prvič vprašal oče.
“Ker ga nisem imel dovolj, ampak sedaj ga imam,” je odvrnil sin. “Očka, sedaj imam 10 €. Ali lahko kupim uro tvojega časa? Prosim, pridi jutri prej domov. Rad bi da večerjaš z nami.”
Oče se je zlomil. Močno je objel svojega sina in v solzah prosil odpuščanja.
Težka bo…., ker njemu bližina družine ni sprostitev (kot je nap tebi), njemu je to napor in se ob vaši bližini počuti neugodno zato najeda, če se mu kdo preveč približa. Lahko se pogovarja o biločem (kot si na začetku napisala) ne prenese pa čustvene bližine, iskrenega pogovora z vami, zato se umika v delo.
Avtorica,
par utrinkov:
1. Iz tvojega zadnjega zapisa bi sklepala, da problem ni v tem, da želi delat, ampak da enostavno ne želi biti z družino.Igranje z otrokom mu ni v sprostitev, prav tako pa mu ni v sprostitev zabava, še manj pa to, da delate skupaj (ker nič ni narejeno po njegovo). Ali imata v zakonu (posledično tudi družini) kakšne težave (on je pri stvari bistveno manj kot ti misliš, da je še… in se ne vidi več kot član družine) ali pa je enostavno v delo tako vklopljen, da ne zna, ne zmore več odklopiti. Na uč bi rekla, da si delo poišče ne “zato, ker je treba delat”, kot sam utemeljuje (oziroma opravičuje), ampak enostavno zato, ker deep down “hoče delat”. ker očitno se samo ob tem čuti izpopolnjenega (ob tebi in otrocih pa očitno ne).
2. To se mi samo po sebi ne zdi tako kritično, ker imam podobnega moškega doma. Moj sicer ni niti slučajno tak deloholik kot tvoj, ampak je moški, ki mu delo pomeni veliko. Če gremo na dopust, je o.k. Če pa je nekaj dni doma brez “dela”, postane prav živčen in nas vse po vrsti dela živčne. S tem, da je pri njem delo povezano vedno s poslom, delo na vrtu in v hiši pa mu je španska vas. In ko je enkrat naneslo tako, da je moral sam skrbeti za družino in gospodinjstvo dva tedna, je bil na koncu že živčna razvalina in sem ga dobila, kako ob 4. ponoči piše maile. Ne zato, ker služba ne bi mogla preživeti brez njega še nekaj dni, ampak ker je njegovo delo ključna sestavina njegove življenja, ker se brez njega počuti, kot da ni naredil nič, da je zapravil čas. Delo mu je pomembno tako kot zrak. Skozi leta skupnega življenja sem ugotovila, da razmerje funkcionira najbolje takrat, ko skupaj “delava”. Nazadnje sem to “rešila” tako, da sem se mu pridružila na nekem projektu, ki ga zdaj skupaj “delava”. Njemu paše to v kategorijo “delo”, meni pa v kategorijo “hobi” ali “izziv”. Druživa se z ljudmi, ki delajo na tem projektu in tako se zabava zlije z delom. In ker “delava” skupaj, sva si bistveno bolj blizu kot takrat ko sva “delala” zgolj ločeno, kar pomeni, da je tudi lažje reci – o,k., zdaj si pa vzamemo vikend fraj in gremo na izlet. Bližje sva si, zato on lažje odklopi in se lažje sprosti v družbi familije, in mu je to tudi zelo všeč. V obdobjih ko nisva “delala” skupaj ničesar, se je v najslabših trenutkih dogajalo tudi to, da je bilo popolnoma nesmiselno preživljati čas skupaj, saj je on razmišljal zgolj o “delu”, jaz pa sem bila za to nekompetenten (in nezainteresiran) zagovornik, Distanca, ki se je zaradi tega ustvarila med nama, pa je bila tolikšna, da ga nisem uspela več “pritegniti”, da bi se pogovarjala o drugih, bolj mondenih zadevah, da bi se zabavala, ipd. Torej: če želiš, da se ti on približna in ga nekako “speljati” iz tega omejenega življenja, mu razširiti obzorja, se mu moraš najprej približati. S pristopom, ko ga “kritiziraš” in mu “narekuješ”, kaj bi moral početi, dosežeš samo to, da se postavlja v borambni položaj in se ti upira.
Rabi v tem smislu, da pač ima družino in da ne izpade čuden.
Ti izhajaš iz sebe in zate predstavlja sprostitev. Za njega pa je to nekaj povsem odveč in nekaj, kar otrok ne potrebuje. Zato predvidevam, da je sam prav tako bil prepuščen samemu sebi in se njegov oče ni nič ukvarjal z njim. Zato preprosto ne zna biti z otroki, pa čeprav se bo potrudil, ne bo vedel kaj početi in bo vse skupaj doživljal kot prisilo.
V sebi nosi prepričanje, da je mati tam da skrbi za otroke, oče pa tam, da dela po cele dneve.
Zato si za njega idealna, oziroma boš idelna, če boš sprejela takšno vlogo in njega.
Ne kritiziram ga, ne najedam mu (vsaj mislim). Včasih ga prosim, če bi si le utrgal čas, da naj ne dela toliko, ga prosim, če gremo skupaj na sprehod, povem da smo kam povabljeni – vsi…. Res pa je, da ob njegovih zavrnitvah, ko ga poskusim mirno s pogovorom vključiti med nas, družbo, se obrnem ter odidem, saj me prizadene ter ne želim, da v takratni situaciji pride do težkih besed, saj sem v tistem razočaranju sposobna reči marsikaj. Če ti reče – pusti me, tako mi odgovarja, idite sami, teh ljudi ne prenesem, ti so čudni… Za vsakega je nekaj. Če ga kdaj povprašam o delovnem dnevu, službi (ne zanimajo me podrobnosti!, samo kako je preživel dan) – dobim odgovor da je to njegova služba, tu jaz nimam kaj, da se zanimam. Imam občutek, da je res popolnoma dal družino na odstavni pas, pridruži se nam, ko mu je, drugače ga pač naj pustimo. Skupnih interesov tako ne moreva imeti niti pod razno, saj mene njegovo ne sme zanimati, njega moje ne zanima. Otroci so edina skupna točka ter delo doma. Redke izjeme, če kaj komentirava drugega, vsekakor pa so to teme, ki so popolnoma nevtralne, neodvisne od naju.
Če sedaj malo sestavim sliko, malce razmislim o vsem – očitno smo kot družina zavozili že pred leti in v vseh obveznostih se tega nisva zavedala (tudi jaz), dokler sedaj nisem prišla v stanje, da vidim več, ker pač trenutno ne obremenjuje večurna služba. Hmmm, zaključek pa bo….. Kakor bom sama želela, sigurno. Ali bom s tem živela kot do sedaj, ali pa spakirala. Težka bo, ampak ne predam se takoj.
To ni pomembno. Spočela sta jih oba in spopadati s tem se bosta tudi morala oba. On z njenim in otrokovim “teženjem”, ona pa z njegovim neinteresom. Možnosti so tri. Prvi je sprejeti trenutno stanje in se prilagoditi. Drugi je še naprej nekako trmasto vztrajati pri spremembah, pa ne doseči bistvenih sprememb in tretje tvegati tako zelo, da je možen ali razhod ali pa pozitivne spremembe.
Lej – mogoče malo nepraktičen ali celo neumen nasvet, kako takemu gumpcu priti do živega…
(lahko ti samo povem, kako bi v podobnem primeru ravnala jaz):
Jaz bi ga izločila popolnoma iz družinskega življenja. Recimo – bi naredila žurko za otroški rojstni dan,
popolnoma mimo njega, niti povedala mu ne bi. Šli bi na izlete, samo otroci in ti, seveda celodnevne,
doma ne bi bilo kosila itd.. Hodili bi na obiske in tudi SPREJEMALI bi obiske, brez njega. Ker – če njemu
družba ne paše, to ne pomeni, da se ji morate vsi odreči, ali pač?
Sploh se ne posvetuj več z njim, če bo protestiral – “saj si rekel, naj ti ne težim več s tem”…in ravnaš po
svoje.
Če ga bo motilo, bo poskušal kaj spremeniti.
Če ga pa ne bo motilo – boste vsaj imeli nekaj od tega, ne pa da se zaradi njega odrekate družbi in zabavi…
No, to je tista tretja možnost, ki lahko pripelje do tega, da se mož malo zamisli (da ga rukne), ali pa da rep med noge in gre.
To ni pomembno. Spočela sta jih oba in spopadati s tem se bosta tudi morala oba. On z njenim in otrokovim “teženjem”, ona pa z njegovim neinteresom. Možnosti so tri. Prvi je sprejeti trenutno stanje in se prilagoditi. Drugi je še naprej nekako trmasto vztrajati pri spremembah, pa ne doseči bistvenih sprememb in tretje tvegati tako zelo, da je možen ali razhod ali pa pozitivne spremembe.[/quote]
Pomembno/nepomembno – odvisno s katerega vidika se gleda. Iz pravnega in farškega vidika seveda ni pomembno. Vseeno pa je vsaj za moje pojme TUDI pomembno (čeprav morda nekoliko manj) ali je otrok resnična volja obeh ali je pristanek enega posledica čustvenih ipd. izsiljevanj. Pomembno ali ne, vseeno bi lahko bilo vzrok njegovemu obnašanju.
To ni pomembno. Spočela sta jih oba in spopadati s tem se bosta tudi morala oba. On z njenim in otrokovim “teženjem”, ona pa z njegovim neinteresom. Možnosti so tri. Prvi je sprejeti trenutno stanje in se prilagoditi. Drugi je še naprej nekako trmasto vztrajati pri spremembah, pa ne doseči bistvenih sprememb in tretje tvegati tako zelo, da je možen ali razhod ali pa pozitivne spremembe.[/quote]
Pomembno/nepomembno – odvisno s katerega vidika se gleda. Iz pravnega in farškega vidika seveda ni pomembno. Vseeno pa je vsaj za moje pojme TUDI pomembno (čeprav morda nekoliko manj) ali je otrok resnična volja obeh ali je pristanek enega posledica čustvenih ipd. izsiljevanj. Pomembno ali ne, vseeno bi lahko bilo vzrok njegovemu obnašanju.[/quote]
Popolnoma nezrelo….tudi če je otrok sad neke kvazi prevare….otrok ni nič kriv.
Zneseš se nad žensko, ki je izsilila svoje in ne nad otrokom, če si približno zrel človek.
Forum je zaprt za komentiranje.