Ko imaš deloholika
“enTip”: No vidiš, vsakemu je treba dat šanso, da ga spoznaš. Tisti prvi vtis mogoče ne igra vedno glavne vloge :))) Sej tud tvojega pisanja sem se že navadla, čeprav od začetka si bil orenk zatežen in agresiven :))
Ja js moram res delat na odločnosti, to že vem, on pa ……. sam že ve al pa bo še spoznal.
Če bi rajši videla, da pegla kavč al pa se zapija v oštariji…punca on dela, ok, pomaga doma, saj to je ja normalno, če tam živi. Ne vem, tele ki govorjo oi maminem sinku…ja ne vem, al mislite da bo pri meni sin gledal u luft doma, pa čakal kdaj ga kaka frajla pokliče al bo tud kaj naredil doma.
se mi zdi, da če boš poslušala en tipove nasvete, da ti zna uspet. Pa verjemi, da se da.
Saj, če gresta kdaj kam skupaj in ga tako malo povprašaš o njegovih sanjah in pričakovanjih glede prihodnosti, ne bo to nobeno teženje.
Mislim, da je problem bolj pri tebi, ker si ne upaš izraziti svojih želja in se odkrito pogovarjati z njim. Zato se nagibaš k pretiravanju, da s tem opravičiš pomanjkanje samozavesti.
Če se ne bosta pogovarjala, bosta vedno kot neka tujca in boš zmeraj pogrešala bližino. In verjetno je to razlog, da sta se spoznala, saj ti malo (nezavedno) ustreza to, da sta na neki distanci, ker se tako počutiš bolj varno.
Moraš spet pretiravati ? 🙂
Nič ne pišem o zahtevah in polaganju računov, ampak preprosto le to, da ti nekdo, ki si z njim zamišljaš resno vezo, razloži kaj si on predstavlja pod resno vezo.
In če on pove, da mu bo njegova družina vedno na prvem mestu in bo raje poslušal mamo, kot partnerko in če je to zate nesprejemljivo, potem več na čem si in kako naprej.
V tem primeru pa je problem pomanjkanje komunikacije.
V katero pa si si želela ?
Mislim, da ta tvoj fant ni vzel vajine veze tako zelo resno, kot si sama. Vprašaj ga, kakšne ima on plane in načrte in bo ti potem bolj jasno ali ima smisel z njim vztrajati ali pa ne. Treba je razčistiti kaj si kdo želi in kako si predstavlja vajin odnos. Namesto, da si vsak le misli svoje in živi v svojem svetu.[/quote]
Saj vidi njegova dejanja, njegov (ne)prispevek, da bi se veza razvijala. Po treh mesecih srečevanja sem ter tja ti pa res ni treba polagati računov, se mučiti s pojasnjevanji in od njega zahtevati analizo sedanjega in prihodnjega stanja. Preprosto zaključiš zgodbo, ki se še začela ni prav dobro.[/quote]
Ampak ona molči in nič ne reče, da bi rada kako drugače. Torej tudi on vidi njena dejanja, kjer prav tako ni videti nekega pravega interesa.
Saj vidi njegova dejanja, njegov (ne)prispevek, da bi se veza razvijala. Po treh mesecih srečevanja sem ter tja ti pa res ni treba polagati računov, se mučiti s pojasnjevanji in od njega zahtevati analizo sedanjega in prihodnjega stanja. Preprosto zaključiš zgodbo, ki se še začela ni prav dobro.[/quote]
Ampak ona molči in nič ne reče, da bi rada kako drugače. Torej tudi on vidi njena dejanja, kjer prav tako ni videti nekega pravega interesa.[/quote]
Po treh mesecih še ne delaš planov za ohcet. Njej se očitno to dogaja, ampak žal je nevesta brez ženina. Očitno pa želi vztrajati, čeprav so že zdaj nepremostljive razlike. Ampak ok, vsak se mora kdaj zaleteti, a ne.
Ampak ona molči in nič ne reče, da bi rada kako drugače. Torej tudi on vidi njena dejanja, kjer prav tako ni videti nekega pravega interesa.[/quote]
Po treh mesecih še ne delaš planov za ohcet. Njej se očitno to dogaja, ampak žal je nevesta brez ženina. Očitno pa želi vztrajati, čeprav so že zdaj nepremostljive razlike. Ampak ok, vsak se mora kdaj zaleteti, a ne.[/quote]
Jaz ne vidim prav nobene nepremostljive ovire, kvečjemu pomanjkanje komunikacije, ki pa se je jo dal z malo volje in poguma spravit v red.
Po treh mesecih še ne delaš planov za ohcet. Njej se očitno to dogaja, ampak žal je nevesta brez ženina. Očitno pa želi vztrajati, čeprav so že zdaj nepremostljive razlike. Ampak ok, vsak se mora kdaj zaleteti, a ne.[/quote]
Jaz ne vidim prav nobene nepremostljive ovire, kvečjemu pomanjkanje komunikacije, ki pa se je jo dal z malo volje in poguma spravit v red.[/quote]
Če gledaš z vidika tiktakanja njene biološke ure, potem se je vredno potruditi ja, ker nikoli ne veš, kdaj ti prekriža pot kak drug moški. Nekateri se opirajo zadnjega upanja.
Jaz ne vidim prav nobene nepremostljive ovire, kvečjemu pomanjkanje komunikacije, ki pa se je jo dal z malo volje in poguma spravit v red.[/quote]
Če gledaš z vidika tiktakanja njene biološke ure, potem se je vredno potruditi ja, ker nikoli ne veš, kdaj ti prekriža pot kak drug moški. Nekateri se opirajo zadnjega upanja.[/quote]
Nekateri so pa tudi tako trmasti in so pripravljeni čakat na “princa”, ki bo videl v njihovo glavo, namesto da bi sami izrazili svoje misli, želje.
Če gledaš z vidika tiktakanja njene biološke ure, potem se je vredno potruditi ja, ker nikoli ne veš, kdaj ti prekriža pot kak drug moški. Nekateri se opirajo zadnjega upanja.[/quote]
Nekateri so pa tudi tako trmasti in so pripravljeni čakat na “princa”, ki bo videl v njihovo glavo, namesto da bi sami izrazili svoje misli, želje.[/quote]
Jp…imaš takšne in drugačne.
“Goldfish”: ne načrtov za poroko po treh mesecih res še ne delam. Saj navsezadnje ni mus da bo on moj mož a ne?
“Robi”: pogovarjava se sicer dosti, samo kot sem pa že napisala, se pa te teme res izogibava ja. Ne bom pa več dolgo mogla tole držat v sebi, vem to. In takrat bova pač oba psotavljena pred dejstvo 🙂
Meni se sicer ne zdi, da bi mi ta “distanca” odgovarjala, še manj da bi se ob tem počutila varno.
Sej dam vsakemu izmed vas prav, v vseh pisanjih je nekaj resnice. Odločitev je pa konec koncev moja ja, se zelo zavedam tega :))
Ti priporočam, da se začneš kar odvajat od tega, da držiš v sebi. Že zdaj, takoj, na začetku. Naj te sedaj spozna, kdo si in kaj si želiš. Poleg tega, si sama rekla, da ne želiš biti taka, kot tvoji starši. Evo ti priliko, da to spremeniš, brez izgovorov. Dlje, kot boš čakala s tem, bolj bo vrelo v tebi in bolj močna bo tvoja reakcija. Močnejša kot bo, večja je verjetnost, da ga boš prestrašila. Moje mnenje.
Odgovarja ti v tem smislu, da lahko temo držiš v sebi, ker ti je težko o tem govoriti.
Seveda pa si v konfliktu, ker ta distanca ni tvoja želja. Zato sem napisal, da se gre za nezavedni strah in občutek, da je treba to držati v sebi. Želiš pa se tega rešiti, da ne bi v sebi bila nemirna.[/quote]
Odgovarja ji, da se ji ni potrebno soočiti s tem, kar bi nastalo po tem, ko bi njemu povedala, kaj jo muči. Strah pred tem je prevelik. Razumljivo je, da se izogibamo stvari, ki se jih bojimo, vendar v tem primeru gre za povsem običajne stvari v odnosu, ki jih je treba razščiščevati sproti. Strah oziroma izgovor, da se tega ne lotimo, pa ni v tem primeru nič drugega, kot navajenost iz odnosov v primarni družini. Če se nekoga starši vedno (ali pa zelo pogosto), ko je želel izraziti svoje želje, grajali, kaznovali, kritizirali oziroma mu niso prisluhnili, se človek oddvadi to počet, kot otrok, saj spozna, da je zanj tako lažje (v nezdravih odnosih). Kasneje, v partnerskih odnosih, pa se hočeš nočeš, mora ponovno navaditi pravilno izražati, pri tem pa se mora tudi soočiti s strahom, ki ga podoživlja ob tem.
Morda je pa odgovor čisto enostaven. Morda pač nista za skupaj. Trije meseci so zelo malo. Morda se vama pač ne da prilagajat drug drugemu. In, če vama ni… zakaj bi se trudila. Včasih enostavno ne gre in nič hudega. Ko pride pravi (po mojih izkušnjah), je dovolj časa za vse. In takrat nič ne moti, ker stvari stečejo same od sebe.
Forum je zaprt za komentiranje.