Kateri magistrski študij, da bom lažje zaposljiva?

Diplomirala sem po univerzitetnem bolonjskem dvopredmetnem programu z sedajšnjima nazivoma: dipl. slov. (UN) in prof. ped. (UN). Ker želim dalje študirati, najverjetneje izredno, a sem v dilemi oziroma pravzaprav v temi, kaj sploh izbrati, da bom lažje dobila dobro službo, prosim za predloge. Seveda da ni preveč diferencialnih izpitov pred vpisom glede na mojo smer in da je študij v Mariboru oziroma na daljavo. Najlepša hvala za odgovore.

Pojdi v tujino! Samo to ti lahko svetujem iz lastnih izkusenj.

In seveda naj nekdo namesto tebe naredi domačo nalogo in razišče perspektiven študij?

In kaj bo v tujini študirala s slovenistiko in pedagogiko in kje?

sama redno spremljam delovna mesta in v šolstvu vedno iščejo specialne in rehabilitacijske pedagoge. kako je s študijem, ne vem, pozanimaj se.

Se strinjam z zgoraj napisanim. Specialne in rehabilitacijske pedagoge vedno iščejo, jih je premalo. Tudi logopedov primanjkuje, vendar ne vem ali se da to študirati samo na višji bolonjski stopnji.

To je res, diferencialne ti določijo, enkrat na leto je razpis, ponavadi decembra, nato dobiš sklep, računaj na 6 izpitov, ki imajo podizpite, časovno minimum 3 leta, magistrski študij traja 1 leto.

Študiraj tisto, KAR TE VESELI!!! Kaj ti bo služba, iz katere se boš vsak dan vrnila izčrpana in nezadovoljna? Govorim za primer, da se odločiš za študij samo na podlagi zaposljivosti. Vsi poklici so zaposljivi, drugače ne bi obstojali.
Razmisli sama. Zase. Razen, če res želiš slediti trendom, ki jih narekuje nekdo drug.

Iz katere pravljice si pa ti ušla? Kaj ti pomaga 30 ali več novih muzikologov, kulturologov, umetnostnih zgodovinarjev, če jih na leto rabijo 3? Ostali kelnarijo, v klicnih centrih ponujajo robo iz Top shopa, sprehajajo pse ali pa visijo na socialki oziroma na ramenih staršev. Prav gotovo uživajo v tem, da še po 30. rintajo za minimalca brez prave perspektive in socialne varnosti, saj so vendar študirali to, kar jih veseli. Marsikakšna izčrpana trgovka, ki dviguje težke zaboje in fila police za minimalca v petek in svetek, je upoštevala tvoje načelo. Verjetno kar cveti od zadovoljstva, da ni sledila trendom in si omislila študija in poklica, ki bi ji lahko omogočal vsaj solidno preživetje. Nič hudega, če je sanjala, kako bo kot arheologinja raziskovala izginule kulture, zdaj pa dopuste preživlja v Fiesi. Bo pa poslušala vtise s potovanj svojih znank, ki so rajši študirale kaj zaposljivega in si s tem omogočile drugačno kvaliteto življenja, kot ti jo nudi brezperspektiven poklic.

Zaupaj nam, kje lahko to veselje unovčiš za plačilo položnic, najemnine in hrane. Veliko večletnih iskalcev služb z diplomami neuporabnih faksov ti bo hvaležnih.

Problem, da zgoraj opisanih na leto v Sloveniji rabijo samo 3, je v tem, ker je naša družba taka. Dvomim, da je npr. na norveškem enako.

Zaupaj nam, kje lahko to veselje unovčiš za plačilo položnic, najemnine in hrane. Veliko večletnih iskalcev služb z diplomami neuporabnih faksov ti bo hvaležnih.
[/quote]

Nasploh je večina služb v Sloveniji okrog in pod jurja. Vseeno a študiraš a ne, nad 1500 jih pride relativno malo

Tako je. Čisto vseeno je kaj si in kaj študiraš, dobrih služb je pač malo in majhen je tudi {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi ki v njih dela. Če ne verjamete si poglejte mediano plač. Najlažje je dobit v gostinstvu, plače tam pa vemo kake so ponavadi. Evo, najbolj zaposljiv poklic, za katerega še srednje ne rabiš…

Drznil si bom svetovati ravno obratno. In celo opozoriti na škodljivost takšnih njuejdževskih floskul. Naši prihodki so odvisni od splošno sprejete vrednosti tega, kar ponujamo. Torej od pripravljenosti nekoga plačati oz. plačevati za nekaj. Drugi pomemben dejavnik je to, da smo ponudniki nečesa redkega. In tretji pomemben dejavnik je, da so ljudje pripravljeni za to plačati.

Primer: Najboljši nogometaši na svetu niso več kot odlično plačani zaradi kakršnekoli diplome niti zaradi trdih treningov. Plačani so izključno zaradi tega, ker množice drejo gledat njihove veščine na stadione ali prikovani doma pred TV zaslone in zapravljajo denar, najsi bo za pivo in kokice ali za vstopnico.

Torej poišči področja, ki so trenutno družbeno pereča in razmisli o rešitvi. če se lotiš problemaza milijon evrov, boš zaslužil(-a) milijon evrov. Če se lotiš problema za droben denar, boš delala za droben denar. Razmisli torej, s katerimi problemi se sooča današnja družba in razvij idejo za rešitev tega problema.

O čem ljudje govorijo, da jih moti? Kaj si ljudje želijo, da bi bilo na razpolago? Kaj ljudi frustrira v njihovem vsakdanu? Kaj ljudje dojemajo kot skrajnje neprimerno in bi se tega radi znebili, to obšli? In ko temeljito raziščeš težave, s katerimi se ljudje soočajo, se vprašaj, kateri izmed njih so zares relevantni, torej vredni reševanja. Ni vsako jamranje vredno reševanja. Treba je izluščiti tiste, za katere so ljudje pripravljeni nekaj dati v zameno.

Nenazadnje premisli tudi o skalabilnosti. O t.i. multiplikatorju učinka. Kajti če vzamemo to, kar so ti nekateri predlagali, torej specialno pedagogiko… če nameravaš celo življenje delati s takšnimi ali drugačnimi težavnimi učenci, je tvoj zaslužek omejen s tvojim časom prisotnosti pri delu. To te omejuje. Ne zgolj finančno, temveč tudi dinamično, z vidika razvoja in inovacij. In tako se bo ne glede na morebitno všečnost dela tvoj vsakdan spremenil v utrujajočo, izčrpljujočo rutino.

Če poskusim razviti idejo, ki so ti jo dali(nisem strokovnjak na tem področju, pa še iz glave pišem, zato se mi ne smejat, če bom štorast). Naredi magisterij iz vizualnih umetnosti. Vmes poučuj, da si nabereš izkušnje, neposredne izkušnje težav, s katerimi se soočajo učenci in učitelji. Nato. npr. omogoči staršem, da otroke pošljejo k tebi zgolj dvakrat, trikrat na teden, preostala dvakrat, trikrat na teden pa jim omogoči utrjevanje preko video vsebin, ki si se jih naučila delati skozi priprave na magisterij. In tako ti ostane kar naenkrat polovica časa, za isti denar. In sedaj ta čas investirašv to, da ustanoviš zavod, v katerem implementiraš svojo učno metodo in jo razširiš po celi državi. Ne pozabi, imaš čas zato… in ko ti uspe, je multiplikator ogromen. 🙂

Opomba: res, ne vem, ali je to kakorkoli sploh dobra ideja, ali že obstaja, itd. Pojma nimam. Želel sem zgolj predstaviti, kako je bolj smotrno pristopiti k zadevi in si zagotoviti spodobne dolgoročne finančne vire.

10 let imam diplomo in strokovca. V svojem poklicu. Sem delala 4 mesece, v podaljšanem bivanju 10 mesecev.

Moj nasvet je – naredi eno poklicno ali 4 letno šolo. Denar za magisterij pa raje bolj pametno porabi. Z magisterijem si boš namreč lahko samo ritmu obrisala.

Kranjsko sorbono – informatiko.
V informatiki so vedno kakšna predavanja (tvoja osnovna znanja), izdelava navodil, …. vodenje delavnic za programsko opremo …

Nasploh je večina služb v Sloveniji okrog in pod jurja. Vseeno a študiraš a ne, nad 1500 jih pride relativno malo
[/quote]

Če želiš relativno hitro dobiti službo in priti nad 1500, imaš precej večjo možnost, če študiraš npr. kemijo, farmacijo, fiziko, medicino, tudi računalništvo in pravo, kot pa z etnologijo, primerjalno književnostjo, krasoslovjem.

Če želiš relativno hitro dobiti službo in priti nad 1500, imaš precej večjo možnost, če študiraš npr. kemijo, farmacijo, fiziko, medicino, tudi računalništvo in pravo, kot pa z etnologijo, primerjalno književnostjo, krasoslovjem.
[/quote]

Ja, in povsem zanemarimo dejstvo, da te fakse zaključi malo študentov ker tega ne moreš it študirat če te snov ne zanima. Yay gremo fiziko študirat zaradi keša, 10 jih konča v roku super

iskreno, če hočeš priti realno hitro nad 1500, greš v tujino. Če seveda nisi talent za programiranje, fiziko in kaj jaz vem še vse. Mi je pa zanimivo da omenjate take študije kot da ste sami kdaj to študirali. Najlaže je imet srednjo šolo narejeno pa govorit enemu kaj naj gre študirat

Zdravstvena nega. Vsakodnevno veliko razpisov za dipl med sestre

Razmisli, kaj si želiš…
Sama sem bila v drugem poklicu, imam končan magisterij po starem sistemu, delala sem vse možno… Nimam tiste “žilice” o kateri piše DP. Njegova ideja v osnovi ni slaba, ampak v življenju se zgodi veliko nepredvidljivih dogodkov.
Sama sem se usmerila v šolstvo zaradi objektivnih razlogov. Mož je zbolel za neozdravljivo avtoimuno boleznijo, zato sem se morala usmeriti v nekaj, kar mi omogoča, da velik del svojega dela opravim doma.
Glede na tvoj dodiplomski študij predvidevam, da si si želela delati v šolstvu.
SRP pa je trenutno edini poklic v tej branži z zagotovljeno službo, tako bo še kar nekaj let.
Je pa to poklic, ki ti mora biti nekako pisan na kožo.
Sama sem se našla, delam v super kolektivu, enostavno je narava dela taka, da držimo skupaj, si pomagamo. Je pa psihično zelo težko delo. Plača je boljša kot v redni šoli, imaš višje izhodišče, dodatke, več dopusta, napredovanje je lažje…
Otroci so pa… Vsak po svoje, včasih adijo pamet, če sem odkrita, ne moreš da jih ne vzljubiš, vsak ima svojo zgodbo, napredek je majhen, truda je ogromno, ma mi ni žal niti minute. V teh nekaj letih sem se naučila ogromno, na življenje gledam drugače. Mislim, da sem boljša žena in mama, hvaležna sem za vse tisto, kar mi je bilo prej samoumevno.

Zavedaj se necesa: na soli in na faksu nas ne ucijo inovativnih pristopov k resevanju problemov, temvec ustaljenih vzorcev pristopa k problemom, ki so povecini ze reseni. Sam faksa nikoli nisem dokoncal. Ce se zdaj povsem umaknem iz operativnega dela in nekoga zaposlim, da operativno delo opravlja namesto mene, mi bo iz naslova licencnin kapnilo za dve dobri slovenski placi, se vsaj kakih 5 ali 10 let. In v tem casu imam dovolj maneverskega prostora, da se ukvarjam z resevanjem povsem novega problema… pa sem navaden gimnazijski maturant. 😉

Zavedaj se necesa: na soli in na faksu nas ne ucijo inovativnih pristopov k resevanju problemov, temvec ustaljenih vzorcev pristopa k problemom, ki so povecini ze reseni. Sam faksa nikoli nisem dokoncal. Ce se zdaj povsem umaknem iz operativnega dela in nekoga zaposlim, da operativno delo opravlja namesto mene, mi bo iz naslova licencnin kapnilo za dve dobri slovenski placi, se vsaj kakih 5 ali 10 let. In v tem casu imam dovolj maneverskega prostora, da se ukvarjam z resevanjem povsem novega problema… pa sem navaden gimnazijski maturant. 😉
[/quote]

Ne vem če si povsem razumel moj komentar. Nisem rekel, da so ljudje s srednjo šolo nekaj manj, ampak da je nekako trapasto govorit nekomu, naj gre študirat naprimer kemijo, če sam faksa niti videl ni, kaj šele študiral kemijo sam. Lahko pa rečeš; če te zanima naravoslovje poskusi to pa to…ljudje podcenjujejo koliko truda gre v študij in mislijo da je to kar tako, da prideš, se pač mal pomatraš in narediš faks. Službe že letijo, samo da vidijo da si končal kemijo. Ja, v pravljični deželi mogoče

Iz katere pravljice si pa ti ušla? Kaj ti pomaga 30 ali več novih muzikologov, kulturologov, umetnostnih zgodovinarjev, če jih na leto rabijo 3? Ostali kelnarijo, v klicnih centrih ponujajo robo iz Top shopa, sprehajajo pse ali pa visijo na socialki oziroma na ramenih staršev. Prav gotovo uživajo v tem, da še po 30. rintajo za minimalca brez prave perspektive in socialne varnosti, saj so vendar študirali to, kar jih veseli. Marsikakšna izčrpana trgovka, ki dviguje težke zaboje in fila police za minimalca v petek in svetek, je upoštevala tvoje načelo. Verjetno kar cveti od zadovoljstva, da ni sledila trendom in si omislila študija in poklica, ki bi ji lahko omogočal vsaj solidno preživetje. Nič hudega, če je sanjala, kako bo kot arheologinja raziskovala izginule kulture, zdaj pa dopuste preživlja v Fiesi. Bo pa poslušala vtise s potovanj svojih znank, ki so rajši študirale kaj zaposljivega in si s tem omogočile drugačno kvaliteto življenja, kot ti jo nudi brezperspektiven poklic.
[/quote]

Govorim iz osebne izkušnje.
Na željo staršev sem zaključila študij in pridobila poklic, s katerim sem lahko izbirala med službami (in plačami), dela pa nisem opravljala z veseljem. Čedalje več nezadovoljstva in posledično stresa je vodilo k eni in nato k drugi diagnozi. Čeravno ne najmlajša sem se odločila za spremembo. Danes imam poklic, ki ga obožujem, čeprav sodi med tiste, kjer “samo trije dobijo službo”. Odločila sem se biti med temi tremi. 😉
Dovolj velika šola, da vem, da je slediti srcu vedno dobra izbira, poslušati druge pa …. Hja, za tiste, ki jih ne moti biti del “trendov”, tudi.

Ne vem če si povsem razumel moj komentar. Nisem rekel, da so ljudje s srednjo šolo nekaj manj, ampak da je nekako trapasto govorit nekomu, naj gre študirat naprimer kemijo, če sam faksa niti videl ni, kaj šele študiral kemijo sam. Lahko pa rečeš; če te zanima naravoslovje poskusi to pa to…ljudje podcenjujejo koliko truda gre v študij in mislijo da je to kar tako, da prideš, se pač mal pomatraš in narediš faks. Službe že letijo, samo da vidijo da si končal kemijo. Ja, v pravljični deželi mogoče
[/quote]

Ja, zgleda, da sem res narobe razumel. Imas prav. V Sloveniji dejansko je prisotna ta mentaliteta: “Uci se, da ti ne bo treba delat.” Tako so govorili nam in danes je to dobilo samo novo formo, ces da faks je neka magicna formula za to, da bo clovek do konca zivljenja grel stolcek in mu ne bo treba delat. Se strinjam, dalec od resnice. Je pa to del folklore, ki je globoko zakorenjinena v nas.

Danes je problem v Sloveniji dobit vodovodarja, ko cloveku pusca voda. Ko ga clovek klice, je ta zaseden za dva tedna vnaprej, meni pa v stanovanju grozi poplava. Za idelavo spletne strani bom pa dobil 30 ponudb v enem dnevu. In to je tisto, kar sem omenjal prejle (ne v odgovoru tebi, ampak se prej). Prepoznati probleme in razviti resitve. Ni treba spremeniti sveta, dovolj je ponuditi resitve vodovodarja na ucinkovit, inovativen nacin. Inovativen pa pomeni prihranek casa za isti ucinek.

In to je tisto, kar so nam hoteli dopovedati. Le da se rek ni prilagajal ustrezno. Ne gre za to, da cloveku, ki ima znanje ne bi bilo treba delati. Gre za to, da mu ni treba ziveti, da bi delal. Torej uciti se, da bi znali inovativno pristopati k resevanju perecih, aktualnih problemov, na nacin, da nam ni treba cele dneve ziveti za sluzbovanje. Tega pa zal ne uci noben faks, nobena sola. Zato se tudi tu povsem strinjam s teboj, da faks ni macji kaselj in sedenje za knjigami in dudlanje tem, ki nas zanimajo toliko, kot nas zanima vpliv pridelave sladkih kokic na gostoto dlake pri koalah je metanje casa stran.

Casa, ki nam ga nikoli nihce ne bo vrnil. In morda bi bilo za koga bolj smotrno, da bi se skozi ucenje iz napak ukvarjal z idejo, kakonarediti ventil ali spoj, ki bi vzdrzal vecje obremenitve. 😉