Kako veste, da se ujemata čustveno, telesno, duhovno…

Mislim da tako simple še tu ne gre.[/quote]
Kar nekako tako gre ja. No, vsaj teorija je. Koliko je resnična, niti ni tako pomembno, saj so spoznanja tista, ki so pomembna. Vsako šolo bi si naj namenili z namenom, da lažje pridemo do potrebnih spoznanj. In, če nam to ne uspe v tem življenju, si v naslednjem nastavimo še težjo nalogo (več trpljenja).

Mislim da tako simple še tu ne gre.[/quote]

Po njenem new-age prepričanju ni naključij. Ker ni naključij, potem lahko damo vsemu smisel. To je toliko bolj razumljivo, zakaj se je to versko prepričanje v ponovno rojstvo prijelo recimo v Indiji. Temu je vzrok huda revščina in vernik lahko svoje življenje v slumih usmsili z vero, kot tolažba, da v naslednjem življenju mroa biti boljše, da se samo “uči”, da je revež z razlogom in višjimi cilji, saj se mora nekaj naučiti iz tega. Potem pa pride Zahodnjak v vsej svoji duhovni mizeri, pa kar posnema to, vzame ideje, ki mu pašejo in se gre poceni “poduhovljenca”, ki je plehek v razmišljanju, drugače ne bi rabil receptov.

Mislim da tako simple še tu ne gre.[/quote]

Po njenem new-age prepričanju ni naključij. Ker ni naključij, potem lahko damo vsemu smisel. To je toliko bolj razumljivo, zakaj se je to versko prepričanje v ponovno rojstvo prijelo recimo v Indiji. Temu je vzrok huda revščina in vernik lahko svoje življenje v slumih usmsili z vero, kot tolažba, da v naslednjem življenju mroa biti boljše, da se samo “uči”, da je revež z razlogom in višjimi cilji, saj se mora nekaj naučiti iz tega. Potem pa pride Zahodnjak v vsej svoji duhovni mizeri, pa kar posnema to, vzame ideje, ki mu pašejo in se gre poceni “poduhovljenca”, ki je plehek v razmišljanju, drugače ne bi rabil receptov.[/quote]
Ne vem, če si teorijo dobro razumel al pa je indijci niso. 🙂 Če se v tem življenju učimo, se lahko imamo že v tem življenju boljše, ni treba čakati na naslednjega, v tem pa se sprijazniti in trpeti. Kajti, če samo trpiš in ničesar ne ukreneš, se tudi ničesar ne naučiš. Se pravi, ti v naslednjem življenju ne bo šlo nič boljše.

Se podpišem pod Marka. Vsi imamo karmo in če z nekom nismo imeli dobrega odnosa, si duša običajno izbere v naslednjem življenju še težjo situacijo, težje razmere, zato ker to je šansa da tokrat dojame lekcijo. Odpusti duši in move on.

Če se vrnem na osnovno vprašanje. Ne vem pravzaprav, kako veš. Lahko ti povem le, kako je bilo pri meni. Ujemala sva se telesno, saj me je noro privlačil. Tako kot ti, tudi jaz nisem bila noro zaljubljena. Vse drugo pa se mi je zdelo precej na majavih tleh, ko sem racionalno pomislila, koliko ta moški ustreza mojim pričakovanjem in kaj sem zase želela in si predstavljala. Tako da v začetnih par letih je bilo tako, da so srce in čuti govorili eno, pamet pa drugo.

Zakaj sem nadaljevala v tem razmerju? Ker sem imela dober feeling. Drugače ti tega ne znam razložiti. Imela sem občutek, da je tako prav. Da sodim k njemu. In sem si razčistila, da ne glede na to, kako se bo končalo, je vredno uživati v tem, kar imam zdaj. Da je dovolj dobro, da je vredno časa, ki ga bom preživela z njim. In bolj kot se je razmerje razvijalo, bolj sem ugotavljala, da dobro zadovoljuje moje čustvene potrebe, da zna iz mene potegniti najboljše in da ni zgrođen nad najbolj črnimi platmi mojega značala.

Skupaj sva rastla in se razvijala. Duhovno morda nisva v popolnem sozvočju, ampak intelektualno in čustveno pa sva se razvi(ja)la v isto smer in sva na popolnoma isti valovni dolžini. In tudi zdaj, ko se soočiva s kakšno krizo v odnosu, si vedno mislim, da četudi to partnersko razmerje razpade, je to še vedno človek, ki bi v drugačnih okoliščinah bil moj najboljši prijatelj in s katerim bi na vseh področjih lahko fantastično sodelovala.

Ne vem sice,r kakšno razmerje imaš s tem fantom, ampak jaz sem se v življenju naučila, da je smiselno vprašati to, kar želiš imeti. N vedeti je slabše kot vedeti, če si le pripravljen slišati in sprejeti tudi stvari, ki bodo morda bolele. Če imaš dvome o njegovih čustvih, o tem, kaj razmišlja in “kje” je, zakaj se enostavno ne moreš pogovoriti z njim?

Moram reči, da sem presenečen nad tole zgodbo, ki je … tako drugačna od večine drugih oz. drugačna od “kakršna bi morala biti”. Kapo dol!! Sicer pričakujem tudi marsikakšno oporekanje in kdove kaj na to poreče moja zvesta foruimska prijateljica, ki mi je nekoč očitala tudi prevelik poudarek na telesnosti :-))))

Mimogrede, koliko časa pa to že traja?

Ljubezen res ne komplicira, ker ljubezen ni kompliciranje, ampak sprejemanje.

Zato, ker ne verjameš v ljubezen.
Tvojo nevero in dvome je zato prejšnji fant lepo kompenziral z besedami, kar je pomirilo tvoje dvome.
In isti dvomi so še vedno v tebi, saj lahko le njegova bližina pomiri tvoj strah in dvome v ljubezen.

Vsi tvoji napori in tvoje vprašanje je usmerjeno v to, kako utišati dvome. Zato iščeš znanje, da bi vedela kdo je pravi, da bi potem v sebi imela mir in bi lahko v miru imela koga rada.
A takšnega znanja ni. Ne obstaja.

Zadeve se lotevaš na napačen način. Nobeno znanje ne bo moglo preglasiti dvomov. Razen, če boš postala vsevedna.

Tvoji dvomi so le odsev preteklosti in odsev nekega drugega življenja….Ti si jih le sprejela za svoje in si z njimi krojiš usodo.
Osredotoči se na ta trenutek in na resnico, ki jo živiš sedaj.

Bi še samovšečno pomislila, da misliš mene, ampak takih je mnogo, ki bi to očitali, saj to je klasika, največ zvez pač nastane zaradi in iz fizične privlačnosti, in potem nekateri delajo neke računice za nazaj; to je tudi neumno, in če ona ne rabi, ker sta se očitno našla skupaj prava človeka, zakaj te to toliko fascinira? tako bi moralo biti pri vseh–verjetno niti s popredmetenjem nimata takih težav kot hm..ti? Ne moreš biti z nekom, ki ti ni fizično všeč, sama nisem nikoli trdila drugače, samo ne ločim ravno fizično od psihičnega, pač nekdo ti je všeč ali ti pač ni, ne vem zakaj zdaj tu dlakocepiti, ali ti je fizično, psihično, duhovno, intelektualno… te analize so za prosti čas ne pa za ugotavljanje, ali si s kom za skupaj. Lahko ti je nekdo zanimiv, lahko ti je všeč, pa vseeno z njim ne moreš biti. Lahko ti kdo ni všeč, pa se posiljuješ, da je boljše biti z njim kot sam… sem na teh straneh že čudne stvari prebrala, mislim, da je bila neka tema z naslovom “Za koga bi se odločile” ali na primer tista od oglasa na ljubezenskih nasvetih. Nekje sem pač napisala, da vsi niso tako na fiziko, no ko sem se sama odločala med fiziko in kemijo, sem se pač za slednjo, sem imela občutek, čeprav takrat še nisem mogla vedeti, intuicija mogoče? da se jo lažje da vplesti v teorijo popredmetenja z strani žensk, zame je najgloblja oblika izkazovanja ljubezni do moškega v kuhinji, to je bližje kemijskim kot pa fizikalnim reakcijam (brcanje iz postelje ali kaj si ti mislil?)

eh, kaj naj rečem: ko človek začne prebirati takle tvoj post, se mu trne misel, da je zate še kanček upanja – kot svetla lučka na koncu tunela, ki jo tako z zadnjim stavkom tako hladno in brezčutno ugasneš.

Tvoj način izkazovanja ljubezni pa ne more biti popoln, če v tvoji kuhinji ni tudi pralnega stroja. :-)))))

Katenjka si razmišljala, da bi se zaposlila kot kuharica? Tako bi ves čas izkazovala ljubezen na najgloblji možen način, ne samo svojemu, tudi vsem ostalim, katerim bi stregla hrano.
…malo v hecu, malo pa zares.:)

Ma ne, to pa že preveč spominja na – prodajalke ljubezni. :-)))))

misliš zato, ker bi dobivala redno plačo a to? 😉

Ma ne, to pa že preveč spominja na – prodajalke ljubezni. :-)))))[/quote]Če bi je imela toliko, bi jo pa še res prodajala, čeprav ne rabim denarja, živim namreč od idealov.

Ma ne, to pa že preveč spominja na – prodajalke ljubezni. :-)))))[/quote]Če bi je imela toliko, bi jo pa še res prodajala, čeprav ne rabim denarja, živim namreč od idealov.[/quote]

Jaz sem to dvoje vedno nekako povezoval: ideale in ljubezen in se mi je vedno zdelo, da jo premorejo precej prav taki, ki živijo od idealov. Bolj so problem tisti, ki ideale samo iščejo.