Kako se odzvati?

Če mu ona na noben način ne pokaže, pove, da ji tak odnos ne ustreza, nima poskrbet za karkoli, saj se njemu zdi, da vse štima. Tako je, kot njemu paše in zakaj bi to spreminjal, če paše tudi njej (očitno)?[/quote]Ne vem, če so moški res toliko bukovi, da ne skužijo, da ženski, ki je zaljubljena, ni zadosti, da jo tu in tam pokliče, ona pa njemu lahko (ali pa še to raje ne) pošlje sms. Mimogrede, Marko, s tem, kako bi morala ženska tipu izkazovati naklonjenost, ko njemu očitno ni do nje, si frakasiral že v temi na ČI.
Mislim, da bi vsak, pa če je še tako poročen s firmo, zaljubljen v svoje delo, etc.. vsaj prvi mesec poznanstva pokazal malo več zanimanja… sploh če kliče in je bil toliko odločen, da sta se srečala, torej ni nekdo, ki bi bil sramežljiv, ki ne bi znal z ženskami, da bi čakal na njeno pobudo…
Všeč si mu, ampak preprosto ne dovolj…[/quote]
Ej, ne se na mene jezit, da je on tak kot je. Kaj sem zdaj jaz kriv tukaj? Njemu tako ustreza in to kaže s svojimi dejanji. Na njej pa je, da mu pokaže, da ji to ni dovolj in to jasno, direktno in iskreno. Iskreni ni to, da se umakne užaljeno kot majhen otrok, češ da je ded bukov in ne skapira. To je zgrešen pristop že v osnovi. Vsaj z nekom takim, kot je tale njen. Naj mu pove in mu da vsaj možnost, da se spremeni zanjo oziroma zaradi tega, ker se mu zdi vredno jo obdržati. Če pa ne ve, da to njej ni dovolj, pa on sploh te možnosti nima. Zakaj bi se boril zanjo, če se ona še zase ne zna?

On je pač do sedaj bil navajen bolj “lagodnega” odnosa, to pa še ne pomeni, da tega ne more spremenit. Po drugi strani pa se ona od nejga sploh ne razlikuje. Tudi ona živi lagodno, ker namesto, da bi mu povedala, kaj si želi, se bo raje umaknila in mu tako “pokazala”. Če bi le oba videla drug drugega, bi lahko spoznala pravo pot.

[/quote]
Odličen recept za polomijo. Vsaj prvi mesec pokaži zanimanje, potem pa tako več ni treba a ne? :))

Odličen recept za polomijo. Vsaj prvi mesec pokaži zanimanje, potem pa tako več ni treba a ne? :))[/quote]Da bo prav citirano…
No prav, imaš point, po drugi strani pa če ne pokaže zanimanja v prvem mesecu, kdaj ga naj? Poklical jo je, do srečanja mu je bilo, potem pa ne več… kaj to pomeni? In onadva nista v odnosu, da bi lahko ona njemu iskreno in na dolgo in široko razlagala, kaj jo pri njem moti. Onadva nista nič, samo znanca, ki jo on vsake toliko pokliče. In ona dobro ve, da ga ne sme klicati, ker se ne bo oglasil, ne bo poklical nazaj in bo s tem dobila odgovor, ki ga ne želi slišati.
Ne vem, čemu bi razčlenjeval jasno stvar. (No ti si nagnjen k tehničarjenju, ko to ni potrebno, to zdaj že vsi vemo).
Če je zaljubljena, mora ta odnos prekiniti, očitno ji je to premalo, kar ji namenja, več pa ji ne bo dal…

No, zdaj je že bolj všečna debata. 🙂 Res je nista v odnosu, po drugi strani pa spet sta. Nek odnos (že) imata. Ni pomembno. Prav tako se lahko na tole sklicuje tudi on. Zakaj bi jo “gnjavil” vsak dan, če sploh še nisva v odnosu? Mi bo ja pobegnila?!” Recimo kot primer.
Ona ga ne bo poklicala, ker bo s tem dobila odgovor, ki ga ne želi slišat? Prej kot izveš na čem si, bolje je. Razen, če misliš, da si je bolje zatiskat oči pred resnico? To je odličen primer za tisto debato o trpljenju in lažjih ter težjih poteh. Ja, to je težja pot, ki bi jo ona morala izbrati, če želi priti do iskanega.
Na tak način lahko ugotovi, da on ni pravi zanjo ali pa ugotovi, da se je zanjo pripravljen potrudit. Oboje jo osvobodi na koncu.

Lahko pa se umakne, čaka da on spet pokaže malo interesa, toliko da jo spet malo zdrma, ogreje in potem takole ponavlja na vsake kvatre, ker pač ona itak ni dovolj resna, zakaj bi se on sploh resno trudil zanjo?! Na koncu pa ugotovila, da je izgbljala časa z “nepravim”, ne bo pa spoznala, da je to sama dopustila in bo pri naslednjem ponovila isto napako, saj oni ni bila nič “kriva”, on je bil.

Pa ne bo sedaj izpadlo, kot da vse sloni na njej. Seveda bi tudi on lahko pokazal več interesa. Ne vemo niti, koliko ga dejansko je. Vsekakor pa s svojimi odločitvami dejanji in nedejanji vplivata drug na drugega in je vprašanje, koliko se tega oba zavedata. Če ti nekdo ne pokaže takšnega zanimanja, kot si sam zamisliš, da bi ti ga moral, to še ne pomeni, da nekomu nismo všeč. Morda se tisti na drugi strani prav tako boji zvedet resnico in je bolj previden na nek svoj način. Očitno je on njej na nek način zelo všeč, ampak z umikom mu tega ravno ne bo pokazala, posebej če je (še) bolj nesiguren vase na tem področju. Prav tako pa seveda tudi on verjetno ob sebi želi odraslo žensko, ki zna povedat, kaj si želi in ne “otroka”, ki se kuja, ko nekaj ne gre po njenih pričakovanjih. Mogoče ravno to v njemu vzbuja dvome, da zanjo ni dovolj dober in zaradi tega ne pokaže več interesa. Zato je potrebno take stvari odprto razčistit, če je potrebno tudi z vprašanji, ki nam lahko dajo boleče odgovore.

To osvoboditvene zaklučke lahko izpelje že sedaj, ima zadosti faktov, ki kažejo na to.

Kolikor je meni znano, se ljudje, ki so v vezah, pa zaradi kakih okoliščin živijo ločeno, slišijo vsak dan. Taka je tudi moja izkušnja iz moje zveze. Ko dva začenjata zvezo, se še toliko bolj slišita vsak dan. Če se z nekom ne slišiš vsak dan, je to lahko sicer lahko zelo lepa stvar, kar imata, ni pa to ljubezenski odnos.

Jaz ne bi rekla da gre za izgubo časa, gre bolj za to, da “vnemar” razvija svoja čustva, in ko se bo končno rešila te situacije, bo postala razočarana, zakrnjena samska ženska, ki ne bo sposobna več iskreno ljubiti drugega človeka oziroma vračati ljubezni nekomu, ki bi jo imel rad.

To osvoboditvene zaklučke lahko izpelje že sedaj, ima zadosti faktov, ki kažejo na to.

Kolikor je meni znano, se ljudje, ki so v vezah, pa zaradi kakih okoliščin živijo ločeno, slišijo vsak dan. Taka je tudi moja izkušnja iz moje zveze. Ko dva začenjata zvezo, se še toliko bolj slišita vsak dan. Če se z nekom ne slišiš vsak dan, je to lahko sicer lahko zelo lepa stvar, kar imata, ni pa to ljubezenski odnos.
[/quote]
Hah ja, ona misli, da jih ima. Prejle si napisala, da njun odnos še ni tako daleč, da bi lahko govorila o svojih željah, pričakovanjih. Je možno, da ima ona samo nerealna pričakovanja glede tega odnos, ki sploh še ni odnos? Je pravično, da nekomu niti ne pove svojih želja in bi jih drugi moral ugranit, kljub temu, da osebe niti ne pozna? No, zame je to otročje in povsem napačen pristop, čeprav o temle težko sodim, ker ni zelo veliko povedanega. Pa še samo ena plat zgodbe je slišana.
Kdaj pa sploh nek odnos preide v fazo nastajanja? Po prvem zmenku, drugem, tretjem? Kolikokrat sta pa se slišala pred zmenkom, ničkrat, 10 desetkrat? Jaz ne bi tega posploševal le na en recept, ker se razlikuje od značajev in izkušenj ljudi in od posamezne situacije. Tale dva sta se videla enkrat za eno uro. Je to že začetek ljubezenskega odnosa? Si lahko vzamemo pravico nekomu že posvečati toliko pozornosti, kot si je potem, ko smo že pol leta v zvezi?
Si pa lahko predstavljam, kako tak odnos, kot je njun deluje in vem tudi kaj je potrebno, da nek odnos zaživi in postane trden. In to govoto ni le v iskanju popolnega ideala, ki se bo prilagodil vsem našim pričakovanjem. Tudi mi se bomo morali prilagoditi in opustiti določena osebna pričakovanja, takšna je resnica dobrih odnosov.

Če ne bi ljudje tako hitro obupavali drug nad drugim, kot je to v tem primeru (čeprav je še nekaj upanja) in podobnih, bi se imeli možnost veliko prej obrusiti in oklesati, da bi lahko postali boljši. Tako pa vsak živi le po nekih svojih “romantičnih” pričakovanjih, kjer bi moral drugi vse storiti popolno (ker sami itak vse storimo popolno a ne), sicer že ni pravi za nas. Resnica pa je takšna, da smo tudi sami potrebni brušenja in klesanja, le da si tega ne upamo priznati oziroma tega v nekem trenutku ne vidimo. In potem raje pobegnemo v želji oziroma pričakovanju, da poiščemo nekoga, ki v nas ne bo vzbujal nekih slabih občutkov, dvomov, ter nam dal tako vedeti, da smo popolni. Ampak tega nam nihče ne bo dal, to si lahko damo le sami, tako da se obrosimo, prilagodimo, izboljšamo. Da pa to naredimo, moramo videt svoj delež odgovornosti v nekem odnosu, ki ni po naših pričakovanjih.
Lahko pa tudi čakamo, ampak bomo čakali zelo dolgo, saj ljudje potrebujejo veliko časa, da se obrusijo, do neke zrelosti, ki je potrebna za kveliteten in trden odnos, veliko pa jih seveda tega nikoli ne doseže, tako da so naše možnosti ob čakanju precej slabe. Govorim izključno o partnerskih odnosih.
Kdor ima torej željo po resni zvezi, družini in tega še nima ali pa ima in ni tako, ko si je zamislil, da bo, bo moral krepko pogledati vase in se soočiti z resnico o tem, kdo sploh je in kaj vse je do sedaj počel točno tako, da je njegov odnos, takšen kot je.

Kakšnega upanja? Spet pišeš neumnosti, kje je marinec.si? Ravno v imenu tega, da bo lahko nekoga drugega enkrat imela iskreno rada, mora s tem človekom obupati oz let him go. Namreč ravno zato, ker se vztraja na napačnem koncu pri napačnem človeku, postajamo malodušni, depresivni, agresivni, pišejo se teme tipa “zakaj so vsi moški p****” in podobne.
Lahko ga vpraša preko smsa ali po telefonu, ko jo bo čez dva tedna spet poklical, ali preko fbja ali kaj jaz vem, lahko o tem razčelnjeuje in razpravlja s tabo, če ti bo lažje. Ampak sama mislim, da to nima smisla. Ker ne gre za neodločnega čeloveka, ki bi mu bilo nerodno, ki ne bi bi prepričan, če je njej všeč, kako naj jo povabi ven etc. enkrat jo je povabil, drugič je pa ne. On zelo dobro ve, kaj hoče in česa noče. To so telefonski pogovori, ko mu je pač malo bad, ker je pač sam, očitno pa mu ni, da bi bil z njo.

Katenjka, ne vem kakšen odnos je tebi cilj doseči, ampak sodeč po tem kar pišeš, očitno tak, kjer si ti v podrejenem položaju in nimaš pri tem nobene besede. Vse mora naredit on in to točno tako, kot si si ti zamislila, sicer ni pravi. Se ti je to že obrestovalo?

Zlobna provokativna opazka. Ne, pustil me je, saj sem o tem že pisala.
Ampak ko sva začela, je delal prilično tako, kot sem si jaz to zamislila. In še kako leto po tem.

Zlobna provokativna opazka. Ne, pustil me je, saj sem o tem že pisala.
Ampak ko sva začela, je delal prilično tako, kot sem si jaz to zamislila. In še kako leto po tem.[/quote]
Pa ne bi malo spustila svoje kriterije ? Ker marsikaj obsojaš, kar ni točno tako, kot sama misliš, da je prav.

Katenjka ni nobena zlobna provokativna opazka ampak je le in samo opazka, ki temelji na tem, kar si povedala in na tem, kar si doživela. Torej gre le za resnico.

Zlobna provokativna opazka. Ne, pustil me je, saj sem o tem že pisala.
Ampak ko sva začela, je delal prilično tako, kot sem si jaz to zamislila. In še kako leto po tem.[/quote]
Pa ne bi malo spustila svoje kriterije ? Ker marsikaj obsojaš, kar ni točno tako, kot sama misliš, da je prav.[/quote]Kje sem pa koga ali kaj obsojala?
Meni je pač marko čuden s tem svojim perpetuum mobile stilom, ne morem pomagati… gre za moje mnenje, ko ga že toliko berem, ker toliko piše stalno na en in isti način. V tem primeru mislim, da zavaja avtorico, sicer se pa naj sama odloči.

Marko, men je pa tvoje razmisljanje vsec in se tud najdem v njem oz.glede na mojo preteklo situacijo 🙂 sem pa misljenja da ce je zenska vsec moskemu je z njo vsak dan ali pa na par dni v kontaktu, ne pa na nekaj mesecev. In moski prej rinejo v zensko da dobijo odgovore kok ji je do njih kot pa da bi pustili zadevo stat ker mislijo ‘eh sej itak ni zainteresirana’…
jaz bi pa rada enega povabla na vecerjo oz.v stilu ce si ha lahko rezerviram ta petek..pa ne vem kok je to primerno, da ne bo izpadlo vsiljivo, glede na to da nazadnje ni mogel se dobit z mano, vbistvu je skenslu v zadnjem momentu in sem mal dvignla nos in odpisala grdo nazaj in seveda ni bilo odgovora, in zdej cakam…. res nevem kje najdem jaz zadnja leta take neopredeljene(?) moske, da dajo pobudo, ko zagrabim, se ohladijo, tistim katerim sem pa jaz ok so pa oni meni samo kot prijatelji, in to ze v startu razcistim oz.ko vidim da kdo zacne namigovat da sem mu ok, mal vec kot samo prijateljica.

Nisem mislil, da si koga obsojala. Mislim na splošno za dejanja, ki jih ljudje počnemo. Toleriraš ozek spekter človeških dejanj.
Vsaj takšen občutek imam..Lahko pa se motim. 🙂

Jaz se tudi strinjam s tem, ampak nekdo ti ne more kar postat všeč po eni skupni preživeti uri. Tudi, če imam kot moški občutek, da bi mi ženska lahko bila všeč, ne bom kar navalil “ko zec na kupus”, saj je pomembno tudi to, ali je ona meni všeč. Meni namreč ni v interesu kazati “pretiranega” interesa nekomu, ki ga jaz ne zanimam, zato si tudi sam želim, da si določene stvari pove. To je nekako moj način, ki teži k temu, da je odnos zgrajen na podlagi dveh enakopravnih posameznikov, kjer ni eden podrejen bolj kot drugi, kjer ni nihče več vreden kot drugi, kjer imata oba pravico in tudi željo izražati svoje občutke. In ne, da se o njih ugiba na podlagi nekega čustvenega “izsiljevanja” in otročjega vedenja. Seveda pa ne moremo s takim odnosom kar začeti od samega začetka, ampak je potrebno najprej veliko postoriti pri sebi in za to mora bit pripravljen tudi drugi, ne le en. Verjamem, da je kakemu paru tudi to uspelo brez večje drame, vendar so redki primeri, v to sem prepričan in če si domišljamo, da mi spadamo med te ta redke, se lahko v tem zelo motimo, dokler tega tudi ne doživimo. 🙂

popravek: saj je pomembno tudi to, ali sem jaz všeč njej. Pač nisem preveč domišljav, nekdo bo pa rekel, da nisem dovolj pogumen. Ni pomembno. 🙂

Nisem mislil, da si koga obsojala. Mislim na splošno za dejanja, ki jih ljudje počnemo. Toleriraš ozek spekter človeških dejanj.
Vsaj takšen občutek imam..Lahko pa se motim. :)[/quote]Res tako misliš? Na podlagi pisanja ali tega, kar povem v živo?

Glej, prvič, tema ni moja. Drugič bi me sicer zanimala resnica, ker kakšna je, še moj bivši fant in jaz ne veva, in me prav fascinira, da ti veš, ampak kot sem že napisala, tema ni moja. Tretjič sem zelo malo pisala o tem, namerno (melo)dramatično, in točno vem, da nisem v bistvu nič napisala, no ti seveda poznaš resnico…

Četrtič če se vrnem k temi… sama sem malo podobna avtorici, da ne bi tipa postavljala pred zid, spraševala, kaj misli, če bi mi sam to dal vedeti na tak način. Onadav nimata nekega odnosa, če ga ona ne upa poklicati in ima občutek, da je že smsm too much… nekatere stvari čutiš, ne rabiš vsega preračunavati z diferencialnim in infinitezimalnim računom.

Predpostavljam, da je bila tema prestavljena iz SČ in zapisanemu avtorica najbrž ne sledi.

Če pa bi se vseeno kdaj pojavila tu gor, naj ‘pristavim svoj piskrček’, da s takim človekom, ki daje obljube, a jih ne izpolni, nima smisla izgubljati energije. Čeprav je morda prezaseden, s svojimi reakcijami pove, na katerem prioritetnem mestu si mu. Je pa tudi on človek in rabi nekoga, kjer na drugi strani začuti veselje, ko se oglasi in s katerim na trenutke prijazno pokramlja. A takrat in tako, kot to on hoče.

Škoda se zapletati v kaj globjega …

Čutiš lahko mariskaj že samo na podlagi nekih slabih izkušenj in to zamenjuješ s tretutno izkušnjo, katere konec ni nujno enak tisti ta slabi, razen če imaš namen narediti vse enako, kot si takrat. Misliš, da on ne čuti (ko se ona ne odziva)?

Iz izkušnje lahko povem, da to ni res. Je pa res, da je treba znati človeku na pravilen način pokazati njegovo “nepravilno” vedenje in pokazati kaj je pri nas še dopustno. Namreč nihče se ni rodil popoln in brez napak. Vsak se lahko nauči novega in pravega vedenja. Vprašanje je le, koliko mi sami v to verjamemo. Če se sami nikoli nismo spremenili za ped, potem zelo težko.

Nisem mislil, da si koga obsojala. Mislim na splošno za dejanja, ki jih ljudje počnemo. Toleriraš ozek spekter človeških dejanj.
Vsaj takšen občutek imam..Lahko pa se motim. :)[/quote]Res tako misliš? Na podlagi pisanja ali tega, kar povem v živo?[/quote]
Tistega, kar poveš v živo. 🙂