Kako prepričati otroka, da poje kosilo?

Jaz sem bila kot otrok izbirčna. Niso je silili in šele pri 30+ sem začela jesti kaj več zelenjave. Moji otroci jedo vse – več kot jaz, pa so ravno tako bili izbirčni. Samo jaz sem za razliko od mojih staršev vztrajala, da morajo nekaj poskusiti. Da morajo nekaj pojesti (vsaj malo). In se je obrestovalo. Tudi jaz bi jedla več, če bi je kdo prisilil, da moram vsaj malenkost pojesti. Tako da se ne strinjam s tabo – otroka moraš prisiliti, da poskusi, drugič da poje vsaj eno ali dve žlici. In tako naprej, dokler se ne navadi in je normalno.
Da otrok pri tem dela sceno, je tudi normalno. Moja tamala je eno uro sedela za mizo in tulila, ker ni hotela popiti domačega jagodnega soka. Kupljen je bil pa božanski, samo domač je bil pa grozen po njeno. Na koncu ga je popila pol deci. Drugič je bil tudi cirkus, samo krajši, tretjič nejevolja,…danes ni problema, je celo zelo dober 🙂 Tako da ja, jaz sem pristaš tega, da otroka prisiliš, da poskusi nove stvari in da mora pojesti tudi kaj, kar ni dobro. Ne, da poje celo porcijo, ampak vsaj malo. Za nagrado pa potem dobi tisto, kar rad je. Brez tega ni nagrade.
[/quote]

mene je babica silila, me lovila po stanovanju s hrano, me tepla ce nisem hotela pojesti do konca itd, tudi skrivala sem se ji. prenehala je sele, ko sem postala kronicni bolnik in pristala na dieti. upam, da do svojih tridesetih tudi sama premagam svojo “food traumo” in se pricnem prehranjevat bolj raznoliko

mene je babica silila, me lovila po stanovanju s hrano, me tepla ce nisem hotela pojesti do konca itd, tudi skrivala sem se ji. prenehala je sele, ko sem postala kronicni bolnik in pristala na dieti. upam, da do svojih tridesetih tudi sama premagam svojo “food traumo” in se pricnem prehranjevat bolj raznoliko
[/quote]
No, to je bilo res too much. Sem proti temu, da se sili, da otrok poje vse, ampak se začne tako, da najprej poskusi, potem pa postopoma vedno več.

Ko sem odraščala, sem veljala za hudo neješčo in bila tudi pretirano suha. Težavo moji starši skupaj z zdravniki reševali z sirupi železa, vitamini in siljenjem. Tako sem postala vsejedka – v resnici pa zasvojena s belimi zadevami in sladkorjem). Vzrok moje neješčnosti sem odkrila šele v odraslosti.
Moji starši na žalost niso imeli pojma o hranjenju (seveda so mislila, da so pojedli vse znanje tega sveta). Jedli smo izrazito neprimerno moji konstituciji (ajurveda) in večinoma nezdravo. Moje telo potrebuje ogromno maščobe in kvalitetnih beljakovi (ostalo je bolj dodatek). Doma smo na primer jedli pogosto meso, samo kaj, ko je bilo brez vseh maščob. Spomnim se, kako grozovito laćna sem bila kdaj pred kosilom. Ko pa smo začeli jesti, pa mesa nisem in nisem mogla spraviti dol, ker mi je šlo na bruhanje. Občudovala sem starša, ki sta ga lahko jedla. Jaz pa sem jedla testenine iz juhe in krompir, ki je bil vsaj nekoliko masten, da sem se za silo nahranila. Poleg je bila solata, ki je spet nisem mogla jesti (seveda zdravo nemastna). Na tak način sem sicer ostala suha, sem pa si z leti pridelala številne zdravstvene težave.
Po moje starši manipulirate s svojimi otroci, ko se greste razna pogajanja, prosjačenja, kuhanja posebej, siljenja in podobno ali pa nimate osnovnega pojma o hranjenju in kuhanju, pa si tega niti samim sebi ne upate priznati. Številni pa ste verjetno sami predebeli oziroma se borite s kilogrami, in kot zasvojenci s hrano, če se še tako trudite, ne morete vedeti, kaj je “normalno” hranjenje za otroka.

opazam, da vec ali manj samo tisti, ki smo bili kot otroci “posiljevani” z razno nam neustrezno hrano, vemo, kako resne posledice to lahko na cloveku pusti…pa naj gre za fizicne ali psihicne posledice.
se popolnoma strinjam s predstavljenim mnenjem. tudi zgodba se slisi zelo podobna moji.

mene je babica silila, me lovila po stanovanju s hrano, me tepla ce nisem hotela pojesti do konca itd, tudi skrivala sem se ji. prenehala je sele, ko sem postala kronicni bolnik in pristala na dieti. upam, da do svojih tridesetih tudi sama premagam svojo “food traumo” in se pricnem prehranjevat bolj raznoliko
[/quote]

iščem en odgovor kjer so avtorici svetovali naj otroka s hrano lovi po stanovanju in jo tepe, pa mi ne uspe, mi lahko pomagaš? zakaj bo torej po tvojem polovico naših otrok imelo prehranjevalne motnje? ker ne dovolimo preserancije? popolnoma NIHČE ni svetoval naj se otroka sili z hrano. niti enega samega nasveta v tej smeri ni, torej tudi tvojih travm ta otroke ne bo imel. in jih ne projeciraj na druge. očitno še nisi lastno psiho razpucala, pa obvezno stori to preden misliš imet otroke in še nanje projeciraš lastne travme. tako kot da bi alkoholik nekomu ki spije eno pivo mesečno težil da bo postal alkoholik. razrešite lastne travme in potem svetujte drugim.

iščem en odgovor kjer so avtorici svetovali naj otroka s hrano lovi po stanovanju in jo tepe, pa mi ne uspe, mi lahko pomagaš? zakaj bo torej po tvojem polovico naših otrok imelo prehranjevalne motnje? ker ne dovolimo preserancije? popolnoma NIHČE ni svetoval naj se otroka sili z hrano. niti enega samega nasveta v tej smeri ni, torej tudi tvojih travm ta otroke ne bo imel. in jih ne projeciraj na druge. očitno še nisi lastno psiho razpucala, pa obvezno stori to preden misliš imet otroke in še nanje projeciraš lastne travme. tako kot da bi alkoholik nekomu ki spije eno pivo mesečno težil da bo postal alkoholik. razrešite lastne travme in potem svetujte drugim.
[/quote]

ne mislim imet otrok, presrecna sem s svojim partnerjem in psoma, ti razcisci lastno psiho preden to svetujes nekomu, o kom ne ves popolnoma nic drugega kot to, kaksen odnos do hrane ima. mislim, da sploh ne ves, kaj projeciranje v praksi pomeni. brzdaj se 🙂

iščem en odgovor kjer so avtorici svetovali naj otroka s hrano lovi po stanovanju in jo tepe, pa mi ne uspe, mi lahko pomagaš? zakaj bo torej po tvojem polovico naših otrok imelo prehranjevalne motnje? ker ne dovolimo preserancije? popolnoma NIHČE ni svetoval naj se otroka sili z hrano. niti enega samega nasveta v tej smeri ni, torej tudi tvojih travm ta otroke ne bo imel. in jih ne projeciraj na druge. očitno še nisi lastno psiho razpucala, pa obvezno stori to preden misliš imet otroke in še nanje projeciraš lastne travme. tako kot da bi alkoholik nekomu ki spije eno pivo mesečno težil da bo postal alkoholik. razrešite lastne travme in potem svetujte drugim.
[/quote]

Zrd takih pacjentov k se venomer počutjo napadene se sploh splača brat Mon🤣🤣🤣 SJW SHiT🤪🤪

iščem en odgovor kjer so avtorici svetovali naj otroka s hrano lovi po stanovanju in jo tepe, pa mi ne uspe, mi lahko pomagaš? zakaj bo torej po tvojem polovico naših otrok imelo prehranjevalne motnje? ker ne dovolimo preserancije? popolnoma NIHČE ni svetoval naj se otroka sili z hrano. niti enega samega nasveta v tej smeri ni, torej tudi tvojih travm ta otroke ne bo imel. in jih ne projeciraj na druge. očitno še nisi lastno psiho razpucala, pa obvezno stori to preden misliš imet otroke in še nanje projeciraš lastne travme. tako kot da bi alkoholik nekomu ki spije eno pivo mesečno težil da bo postal alkoholik. razrešite lastne travme in potem svetujte drugim.
[/quote]

Citiram eno zgoraj:

Tako da se ne strinjam s tabo – otroka moraš prisiliti, da poskusi, drugič da poje vsaj eno ali dve žlici. In tako naprej, dokler se ne navadi in je normalno.

Ona je vsaj povedala tako kot je – prisiliti. Drugi napišejo “prepričati, vztajati ipd.” Pri meni se je to vztrajanje skoraj končalo z zadušitvijo, ker sem kose mesa goltala namesto da bi jih prežvečila, ker so se mi upirali do bruhanja. Ker so moji starši vztrajali, da moram pojesti vsaj 3 kose. Goltala sem jih kot tablete, 1x pa nisem več mogla dihati, s kasljanjem in tolcenjem po hrbtu je potem cel kos zletel ven. Seveda sem bila spet kriva jaz, ker ne žvečim. Je pa to bilo 40 let nazaj, težav s hrano zaradi tega nimam, meso jem, a ga pripravim tako, da mi je vsec. Kuhinja moje mame pa mi se vedno ne sede.

Tudi moja nista hotela jesti zelenjave. Dala sem kosilo na mizo in rekla, da solata pa ni za njuju, la za naju z možem. Iz principa, da ni za njiju, sta oba začela jesti. Srečno.

moja dva otroka sta bila tudi izbirčna. Ker že tako nista pojedla veliko, smo jim dali, kar sta pač želela. Z vsakim letom se njun jedilnik poveča za kakšno jed. Starejši sin je sedaj 18 in je skoraj vse. Mlajši sin pa je zelo blizu tega. Zakaj bi hranjenju posvečali tako pozornost. Važno, da poje toliko, da ne shujša preveč in da dobi za silo tistega, kar rabi. Če česa preveč manjka, imamo na srečo tudi dodatke k prehrani. Mogoče tako razmišljam, ker sem vedno imela težave s prekomernim tekom in odvečnimi kilogrami, pa nočem pri otrocih zajeb**, da pridejo v ta pekel še oni. Jemo zato, da (pre)živimo. Včasih so imeli še manj raznoliko hrano, pa so preživeli. Vse ob svojem času, z odraščanjem se okus spreminja in še veliko možnosti bo, da postane dober jedec….

Moj brat je bil tak v puberteti. Pa so mati po kosilu kuinjo zaklenili, Pa se ti je**. Nisi jedu kosila?! V kleti so japke in hruške in čakaj večerjo. Po pol leta je jedel vse …

Poleg drugih nasvetov.. Ne pozabi na začimbe. Začimbe vsebujejo mnogo vitaminov in jih lahko praktično podtakneš v katerokoli jed. Priporočam knjigo Zdravilna moč začimb.

Zanima me, kako izgleda njen jedilnik v dnevu, kaj in kdaj kaj poje? Šele na podlagi tega lahko svetujemo.

Vse dobro!

Jaz sem zrasla ob čisti juhi, v katero sem nadrobila pol žemlje.

Za zajtrk in večerjo pa mleko s pol žemlje.

To je to, kar sem jedla. Pa čez nekaj časa sem začela jesti domače sadje.

Določenih jedi še danes ne jem, recimo krompirja v nekaterih oblikah, fižola, žgancev, določenih enolončnic.

Pa mi nič ne manjka.

K sreči nimam težav z neješčostjo, ampak… zrasla sem ob nezdravi hrani – pomfri z majonezo, paštete, zrezki, solate in sadja skoraj nič, itd.

Skoraj nikoli nisem bila bolna, redko prehlajena, do določenih let celo presuha, nato normalno hranjena. Kri sem imela odlično. Še danes nisem ljubitelj solate. Jem pa zelenjavo (največkrat kot priloga – na pari).

Kaj bi naredila? Iskreno ne vem. Kak smuti, poskušala kuhati čim bolj tako hrano, da ji je všeč in dodajala vsega malo.

Ja, tudi jaz mislim, da ni treba, da se toliko ukvarjate s to hrano. Pač ne rabi toliko. Naribano jabolko z zmletim piskotkom za zajtrk enkrat, drugič kruh z ribjim namazom tretjič samo jabolka in kosilo ob 11ih. Če ne je, je ne sili, lahko da se v vrtcu naje dovolj. Moja hčerka nikoli ni nič jedla med tednom, za vikend pa najraje meso in klobase. Potem mi pa vzgojiteljica pove, da vsakič vzame repete in da ji tretjič ne dovoli;)  Predvsem vmes brez prigrizkov in sladkih pijač. A je presuha ali normalna?

Zdaj ko razmišljam za nazaj se mi zdi, da je res najpomembnejše ne imeti doma sladkarij, prigrizkov in sladkih pjjač. Otroci potem jedo, kar je na mizi. Če kdaj spusti obrok ali dva tudi ni problem. Saj ko ima človek virozo po več dni ne je. Glavno da dovolj pije in da ne delate drame zaradi te hrane. Predvem pa otroka ne sprašujte če bi jedel in kaj bi jedel. Če ne je, das krožnik na pult, otrok pa naj počaka, da vsi pojedo kosilo do konca. Imejte zajtrk, kosilo vecerjo skuoaj, če je le mogoče.

Me ravno spominja na nečakinjo od svakinje.ona tudi ne zna kuhat, kaj ti pomaga kuhinja za 5000e če ne ve druga naredit kot iz pakla juho. Kako palačinko in knedle. To je vse kar gospa ve razen hrenovk in jajc. Bruhas.. Punca je bila pri meni, nič od kosila ni poskusila. Ko jo je otrok vprašal če bo nutelo ah to pa takoj. Suha kot drek.

Če mate res probleme, pač pogruntajte, kaj ima otrok rad, pa tja not vtaknite malo zelenjave, mogoče zmiksane. Če ne deluje, mu pa dajte vsaj sladkarije, pa naj se s tistim baše, v kakšnih sadnih bonbonih so tud vitamini dodani. Bolje, da je nezdravo hrano v otroštvu, kot pa nič ali premalo.

Hvala kurcu da nimam frocov.Sami problemi 40 let

Glej. Enkrat sm to nardil. Tri dni nism jedu na morju. Vročina, vzhičenost, otroška glava…Četrti dan je mama prjela v roke kuhlo, tisto za skuhat in mi je skuhala eno pesmico, nabila me je ko vola!!! Ne vem kako vi gledate na te metode, ampak takrat so bila devetdeseta…še dandanes se spomnem in makaronflajša in apetita, ki sm ga pridobil s tisto kuhalnico…

Kuhaj raznovrstno hrano, vsak dan  nekaj drugega. Zelenjavne juhe zmiksaj, noter zakuhaj kakšno naribano kašo ali pa dodaj kroglice. Pašto z mletim mesom, gor naribaj sir, palačinke z marmelado, mlečni zdrob, riž na mleku, pire krompirček. Kuhaj okusno, v juhe daj košček masla ali sirček. Punčka naj poje vsakega par žlic. Vztrajaj. Med obroki ni bombončkov in sladkarij.

Predvsem naj veliko pije. Ponudi ji kakšen sadni jogurt, kakav, kakšno jajčke, sadje, jabolko, zrezano na krhlje ali pa jabolčno čežano. Mirno, brez panike.  Ne glej striktno, kaj je zdrava hrana. Če se bo naučila jesti vsakega malo, si zmagala.

Ne poslušaj tistih, ki pravijo, da ko bo lačna, bo že jedla. Slabokrvnost je zaskrbljujoča.

ravno cuker, ki ga omenjaš, je še najmanj potreben