Kako prepričati otroka, da poje kosilo?

Kupuj samo osnovno hrano, krompir, zelenjavo, meso, ribe, jajca, za zajtrk obvezno sadje in košček kruha z osnovnim namazom. Ponudi ji čisto malo na krožnik in če pusti, po koncu obroka pusti še malo na pultu, potem pa vrzi v smeti. To je to. Vmes pojdite vsi skupaj vsak dan na en dolg sprehod. Nič sladkarij, nič kakavčkov, .. Ko bo lačna bo že jedla, srečno!

Ojoj, kako te razumem.
Moja 2,5 letnica je, ampak v tako malih količinah, da groza.
Imamo v družini še 3 mlajše otroke in vsi pojedo več kot ona.

Pa še ko je, je tako poooočasi, ji potem ker sama začnem davat v usta, ker to traaaaja pa traaaja, da ona poje.

Namaz na kruhu…ni teorije.

Jo je vzela moja mama k sebi, da bo jedla pri njej, ni šans. Je samo poklapana prišla nazaj z njo, da ni nič jedla.

Pri tašči me pa jezi, ker ji potem ponujajo same neumnosti. 1x vem, da so ji v 2 urnen obisku ponudili 7!! različnih stvari. Potem je pa pojedl 1 piskot, pa eno zlicko pudinga, pa en ugriz breskve itd.

Sama jo probam pustit lačni do naslednjega obroka.

Mala tudi sodeluje pri pripravi, z veseljem, ampak ko je treba jest…
Palačinke ji na njeno željo spečem vsaj 2x na teden….in ona jo poje polovičko.

Komaj čakam, da bo vrtec, da se tam ukvarjajo z njeno prehrano, ker sama nimam več moči. Tam sicer je, ampak v malih kolicinah.

Tako, da ga nikoli nisem dovolila. Enostavno. Skuhala kosilo, dala na mizo, nadevala na krožnik kar so hoteli od kuhanega in to je to. Je bilo že jaz tega ne bom. Ni panike, ne rabiš, pojdi od mize in si umij roke in čao. Ko boš lačen/lačna te čaka kosilo ki se bo pogrelo. So stvari, ki jih ne marata in nočeta jest. Ni panike, tudi jaz ne jem vsega. Nobenega siljenja nikoli. Ampak pri vsakem kosilu se najde nekaj kar mu bo všeč in bo jedel. Recimo skuham riž, meso, juho in solato. Oba bosta jedla juho, potem pa se bo hči vrgla bolj na meso in solato, sin pa na riž. Sploh ni panike, kakor komu paše. Da bom kuhala samo par jedi po izbiri neke smrklje? Ni teorije. Vi pa kar. Da bom dretje poslušala zaradi hrane? V moji hiši sigurno ne! Kaj sploh imate za cvilit in debatirat? Boš jedla? Ne? Lahko greš od mize, te bo počakalo da boš lačna. Razumem da otrok par stvari ne mara. To je človeško. Ni pa normalno da le par stvari je!! To pa je izključno krivda staršev, ki to dovolijo in ne naučijo otrok kulture prehranjevanja. Tega pa se ne da s prosjačenjem in posiljevanjem s hrano. Cirkus za mizo ne spada. To bi lahko kot odrasla oseba vedela. Če želiš kaj spremenit enostavno nehaj bit sužnja otroku, nehajta ji morit pri vsakem hebenem kosilu in otrok bo pojedel od kosila kar bo hotel in kolikor bo hotel. Če bo to par žlic bo to pač par žlic. Nekateri pač ne potrebujejo veliko. Važno, da se ponudi raznolika hrana. Otrok bo sčasoma brez prisile začel jest.

Tebi bi prav privoscila takega otroka, ki nič ne je, pa da potem vidim, ce boš se toliko pametna.

Je rekla moja mama “lahko vzgajat otroka, ki se pusti vzgajat” kaj pa narediš s takšnim, ki se ne pusti?

V vrtcu, ker so zraven drugi otroci, otrok v družbi pozabi na svojo trmo. Poje male količine zato, ker ima skrčen želodček, ampak je pri vsakem obroku.
Jaz bi pri vas sedla za mizo, ko je obrok in potem bi ignorirala njeno obnašanje. Pogovorjaj se z možem, šalita se, normalno jejta. Njene hrane ne komentirajta. Tako je v vrtcu, vsak se ubada s seboj, otrok je številka in mu drugega ne preostane.
Rečeš recimo: Ko pojeMO kosilo, greMO na sprehod do jezera. Ker ji mora biti jasno, da je sprehod do jezera nekaj lepega za VSE VAS in NI odvisen od tega, a bo ona jedla ali ne. Starši radi grozijo, če ne poješ, ne greš z nami. In potem otrok vseeno gre. In mu je točno jasno, da bo itak vse po njegovo. Ko je kosilo končano, mirno, brez padanja v stres, odidete na sprehod. S seboj imate samo vodo. Po 3 urah, ko ona hodi in teče, pridete domov. Ni prva hrana. Uredite se najprej, sedete za mizo in postaviš večerjo. In spet se ukvarjaš s svojim krožnikom in ne njenim.
Kuhaj, kar rada poje. Bo pa vsak drug dan makaronovo meso na mizi. Ko se navadi enega okusa, greš na drugega.
Smutiji so pa dobra zadeva. Če jih bo hotela piti, si na konju.
Predvsem pa zlato pravilo. Vzpostavi 3 obroke brez prigrizkov. Sadje postavi na mizo kot del obroka. Če se odloči, da bo vzela sadež, naj bo to njen obrok. Nikar ji ne ponujaj banane eno uro pred kosilom. Ali še slabše, da ima na razpolago sladkarije.

Samo ne zganjajte cirkusa. Moj osemletnik že od nekdaj malo je (je po teži tudi precej pod krivuljo). Stvari so se precej izboljšale, ko smo ga nehali opozarjat, da naj je in se pogovarjat in pregovarjat o tem, koliko poje. Najtežje je bilo to doseči pri tašči, ki je hrano izrabljala za grožnjo (če ne boš tega pojedel…), tudi mojo mamo je bilo težko prepričat, naj ne kuha treh kosil. Jaz sem se morala pa sprijazniti s tem, da če je lahko cel dan v bazenu / na biciklu, že ne trpi kroničnega pomanjkanja.
Najtežje se je bilo pa navaditi njegove počasnosti – je reees počasi, včasih po ustih valja še požirek vode…
V zadnjih letih se mu je nabor jedi za kosilo, za katere lahko rečem, da jih poje, povečal na dobrih deset. Zelenjave ravno ne je (razen v kremnih juhah in omakah), je pa nekaj vrst sadja. Tudi pri sladkarijah je zelo izbirčen. In če reče, da je sit, tudi sladkarij ne more.
Je pa bil ravno na sistematskem pregledu in je zdravnica rekla le, da naj mu damo za jest, kar mu pač prija.

Ampak res ve babe delate invalide iz teh svojih ” sonckov” pa ne je tega, a bos to , sej je vas za u rit sunt ne mulca.
Pri nas se vsedejo za mizo, uredu ne mara graha, sprckej ven ostalo ma da je talar prazn. Ne je pese ne rabi, sam druge solate tisti dan ni .
Da bi moja sla nekej posebej kuhat za mulca k se zmina , njo nakurm.
To je moja mat delala nekej casa, dokler nism zvedu.
Od sestre tamav jo je pa zdresiral da je to delala . No tega nasi delal , ne bojo!
Ce mu ne pase jest , ne rabi, lahko gre od mize. Sam ce ga dobim da cez pol ure reze kruh pa nutelo gor maze al pa malca politanke. Potem se pa malo drugace meniva. Po tamalen je bicikl zaklenjen, pa igrce ukinjene.
Tamala , pa tud. Se tud zanjo najde kazen k prizadane.

Mulc rabi vzgojo, da se navadi tudi spostovat delo drugih. Navsezadnje , a se potrudite kosilo narest al ne. Ce tega ne ucite svojih mulcov pol vam pa prvoscim da se vam na glavo userjejo.

ko je naša lačna, poje vse
če pred kosilom karkoli žvaka, bo izbirčna

torej….

skenslat vse prigrizke, posladke in ostale pyzdarije in nudit otroku osnovno hrano. slej ko prej bo pojedla to, kar je na mizi.

se pa nikoli nisem obremenjevala s tem, ali je, ali ne
v vrtcu so mi rekli, da poje vse. pol že ni tak hudo

Vztrajaj, da poje vsakega vsaj par žličk. Hrano ji daj na majhen krožnik, zelo majhne količine, da se ne ustraši. Tekom dneva jo pusti, naj bo malo lačna. Dr. Ščuka Viljem, znani pediater je rekel, da mora biti otrok lačen vsaj dvakrat na dan. Nobenih piškotov, bonbonov itd. med obroki. Tako majhnemu otroku je dovolj že en piškot, da mu vzame apetit.
Nekateri otroci so bolj ješči, z drugimi so veliki problemi. Kuhaj tisto, kar ji je všeč. Če prav ne more pojesti, je ne sili.
Jaz se kot otrok spomnim, kako mi je pri jedi velikokrat obračalo. Nisem mogla jesti fižola, prav tako se spomnim, kako mi je obračalo, ko me je nona hranila z belo kavo in kruhom (podrobljeno v kavo). Ko sem imela polna usta sem tekla ven in vse izpljunila.
Poskusi z zelenjavnimi juhami, vse dobro zmiksaj, dodaj malo masla, da bo bolj okusno. Med obroki je najboljše ponuditi sadje npr. na majhne koščke zrezano jabolko, banana ipd.
Kaj pa ostale juhe, pire krompirček, če ne mara mesa poskusi s polpetami…Še in še bi lahko naštevala, ampak zavedam se, da je to velik problem, če otrok noče (ne more) jesti.

A lahko nehate z nasveti Saj bo že jedla, moji so se tudi unesli….

Kaj pa če ne bo? Mislim, zakaj vse otroke vedno primerjate s svojimi? Zakaj mislite, da bodo tuje izkušnje identične vašim? Nehajte že s tem enkrat! Niste samo vi in niso samo vaši otroci neko merilo, vsak otrok je drugačen!

Ne govorim o nasvetih, te seveda dajte, samo nehajte pa s tem, kako se bo že unesla z leti in kako bo jedla, ker vaši so pa tudi. Kaj pa če ne bo? Saj ona NI vaš otrok! Že vaša dva sta si različna, kako naj bo ena tuja enaka kot vaš?

Avtorica, predlagam ti, da takšne izjave preskočiš. Si dobila pa veliko dobrih nasvetov, od tega, da nehajte dajati toliko pozornosti hrani, do omejitve ali ukinitve prigrizkov, do smutijev, ipd. Samo morata biti pa dosledna, ne pa da potem vseeno dobi piškot, ker se vama smili in mislita, da mora nekaj pojesti.

1. vse sladko ali drugače slastno (čips,…) naj gre takoj iz stanovanja oz. hiše. Ne kupite ničesar sladkega več.
2. Je naj se samo med obroki. Če ne poje obroka v 20 minutah, vzemite krožnik in naj bo lačna. Do naslednjega obroka bo sigurno obrnila ploščo in hotela jesti.
3. hrana naj se ceni zaradi njene tečnosti, ne okusa (sorry, ampak vidim, da so šli nekateri starši res predaleč s svojim razvajanjem, ko otroku kupujejo vse najslajše, namesto, da bi jim kupovali in pripravljali že od starta samo zdravo hrano, priboljške pa samo za rojstne dneve, ipd). Tudi starši morajo pokazati, da zelenjava tekne, ne pa, da je nujno zlo.

Ne zganjaj drame, če ne je, pač ne je, to je ena od stvari, ki starše najbolj skrbi, pa na koncu po pretečenih letih uvidijo, da ni bilo potrebe. Ne more jesti iz kakršnegakoli razloga ali pa ima preveč drugih dobrot, ki jo nasitijo.
Kako se vam kaže pomanjkanje vitaminov ali se ti to samo zdi. Ker poznam veliko mamic, ki imajo ne vsejede otroke, in tudi moji so glede hrane štrajkali, pa ni bilo pomanjkanja vitaminov, rasli so, na sistematskem nikoli nič posebnega. Sem pa dajala občasno žličko medomixa za polizat, ali tistega medenega sirupa z rdečo peso. Pa odstrani prigrizke in vmesne obroke, torej ne imejte na voljo bobi palčk, smokijev in take navlake, tudi bonbonov se otroci zelo najejo in nasitijo.
Smutijev nismo delali, kot eni pišejo, otroci se morajo tako kot odrasli naučit žvečit in hrano mlet v ustih, jo okušat. Hrana ni samo za spit, pa da ne veš, kaj je not. Je se tudi z očmi.
Tudi moji teh brozg niso pili, sploh pa karkoli z banano ne. In eden še danes ne je banane, pa kaj.
Drugače pa tudi moji niso jedli mesa zeeelo dolgo, en do desetega, drugi do 12 leta, žvečil žvečil v ustih in na koncu izpljunil, ni mogel pogoltniti. In še ogromno zadev.
Pač glej, da je hrana na krožniku okusna, to pomeni tudi začinjena, pa pestra, ne skoz futrat samo s pomfrijem. Če ne bo mesa, se bo pa nasitil s stročnicami, pa šmornom ipd. Mi smo pogosto pekli šmorn, palačinke, v taki hrani imaš kar nekaj hranil in tudi beljakovine.
Otroci bodo zrasli in prav nič jim ne bo manjkalo.
Je pa res, da smo blazno zaskrbljeni, ker ne jejo zelenjavo in karkoli pač. Bodo že, če ne zdaj, pa čez 3 leta. Samo ne sekiraj se in ne polagaj temu pozornosti, da otrok ne prihaja v stisko, prisežem, da ne bo posledic 🙂

Ce bu nasa mularija sestavljala jedilnik bi bil nekako takole.

Zajtrki, tunina pasteta in turisticna pasteta( dve tolk je lacn) , nutela ,cokolino, kaksna jajca na oko sem ter tja , pa hektolitri juica ali mrzlega kakava.

Kosila. Spageti bologneze, pizza, pohani zrezki ( 10 kom ! ), kaneloni, kalamari /tatarska, pa puranovi zrezki v smetanovi omaki in pire, pohan sir poleti se burgerju in cevapcici.

Vecerja , cips, pomfri,politanke, oreo piskoti, jaffa piskoti, cokolino, in nutela z zlico iz teglca.

Vmesno pa, vse kar je sladkega, od sadja banana v cokoladni torti, ananas, kaksna mandarina sem ter tja ce je brez pesk. Jabolka v cezani in strudlu… pa hruske v vanilijevi kremi.

A kdo najde kaksno zelenjavo kje?! Solato ?
Pri vsem ostalem je zmrdovanje.

Se pravi da po nasvetu psihologa jih potem pitas s tistim kar jejo radi. ? !?

A vi to resno , al kaj ?😐

Naš, takrat petletnik, je imel podoben meni: jedel je smokije, čokolino, pa čisto govejo juho z zlatimi kroglicami. Kakšna zelenjava, sadje, meso, gres,.. ni variante. Pa so mi rekli, da je bolje, da vsaj nekaj je, kot da nič ne je sploh… In sva nekako vozila, sem in tja kakšen sok zmešanček,.. Potem se je pa nehalo.

Meni in mojemu možu, ki jeva vse od A do Ž (edino česar jaz ne jem, so kurja jetrca in konjsko meso, on pa ne mara sladkarij), je bilo to res grozno za gledat (pa hkrati smešno). A veste kaj sem začela delat? Malemu sem dala normalno na lep otroški krožnik porcijo iste hrane, kot sva jo jedla midva.
Jok, vrišč, ihtenje (tisto ko se jasno sliši, da izsiljuje), metanje ob tla,.. midva sva pa mirno jedla in ga ignorirala.

Ni pojedel, kar je bilo na krožniku in zahteval čokolino. NE. Hrano imaš na krožniku. Niti poskusil nisi, če ti je dobro.

Se je šel igrat. In prišel čez eno uro v kuhinjo, MAMI JEDEL BI. Postregla sem mu zelenjavno juho (in par zlatih kroglic gor), piščančji zrezek in na novo skuhan pire krompir. Malo spakovanja, zmrdovanja, tistega ihtenja,… ampak na koncu je pojedel vse.
In dobil za nagrado puding (tistega z igračko notri).

Zdaj je star 8 let in je skoraj vse, to, da pa česa res ne mara, pa čisto razumem. Ne mara recimo brstičnega ohrovta, zelja v nobeni obliki in pa hrenovk. Vse ostalo je… Aja, pa da ga pohvalim – pije samo vodo, tudi če mu ponudiš da lahko pije sok, bo rekel ne, vodo bom. 😀

Da se javim še jaz – izbirčna že kot otrok in še vedno sem izbirčna. Ne razumem pa, zakaj bi bil to kakršen koli problem? Problem nastane šele, ko te zaradi izbirčnosti nekdo začne siliti s hrano – so me silili v vrtcu in vse, kar lahko rečem, je: ne počnite tega otrokom! Pustite jih naj od kosila pojejo, kar želijo, če česa ne marajo ali jim ne paše, naj pač pustijo.

Predstavljajte si, da bi vam nekdo določal, kaj in koliko morate pojesti, vam prigovarjal, da še malo pojejte, vam ukazoval, da ne smete od mize, dokler ne pojeste, vam skrival hrano, ki je ne marate, v druge jedi …

Nič kaj prijetno, poleg tega pa na tak način hranjenje postane predmet konfliktov, celo izsiljevanja, merjenja moči. Res to hočete?

Da odgovorim še na tole: otrok ne pitaš ne s tem, kar imajo radi, ne s tem, kar nimajo radi. Otrok ne pitaš!!!

Ko so dojenčki, jim daš za preiskusit različne vrste hrane, takrat probavajo, nekaj pojejo, nekaj ne. In enako je kasneje – skuhaš normalno kosilo in vsak pove, kaj od tega kosila bo jedel. Poskrbiš le za to, da je vsaj ena jed taka, da jo otrok mara. Potem pa sam izbere, ali bo jedel samo krompir, samo meso, oboje, še špinačo ali solato zraven itd. – o tem odloča otrok, ne ti. Ti kot starš le poskrbiš za to, da nobena njegova izbira ni zares napačna ali slaba: torej, da na mizi ni 10 pohanih zrezkov, ki bi jih lahko pojedel, ampak ima na voljo le enega, ali pa da pohanih zrezkov pač sploh ne pečeš.

Enako velja za ves tisti junk food, o katerem pišeš: zakaj imate sploh to doma in predvsem toliko vsega? Ja, saj imamo pri nas tudi kakšne piškote in čokolado in čips, ampak ko se to poje, potem zmanjka in je naslednjič treba izbrati za malico kaj drugega. V trgovini tega ne kupujemo kar tako (torej majhni otroci nimajo dostopa do takih prigrizkov), večji otroci, ki imajo svoj denar, pa si lahko prigrizke kupijo za svoj denar – ampak kmalu ugotovijo, da se ga bolj splača porabiti za kaj drugega, za kakšno igračo, računalniško igrico itd.

Da odgovorim še na tole: otrok ne pitaš ne s tem, kar imajo radi, ne s tem, kar nimajo radi. Otrok ne pitaš!!!

Ko so dojenčki, jim daš za preiskusit različne vrste hrane, takrat probavajo, nekaj pojejo, nekaj ne. In enako je kasneje – skuhaš normalno kosilo in vsak pove, kaj od tega kosila bo jedel. Poskrbiš le za to, da je vsaj ena jed taka, da jo otrok mara. Potem pa sam izbere, ali bo jedel samo krompir, samo meso, oboje, še špinačo ali solato zraven itd. – o tem odloča otrok, ne ti. Ti kot starš le poskrbiš za to, da nobena njegova izbira ni zares napačna ali slaba: torej, da na mizi ni 10 pohanih zrezkov, ki bi jih lahko pojedel, ampak ima na voljo le enega, ali pa da pohanih zrezkov pač sploh ne pečeš.

Enako velja za ves tisti junk food, o katerem pišeš: zakaj imate sploh to doma in predvsem toliko vsega? Ja, saj imamo pri nas tudi kakšne piškote in čokolado in čips, ampak ko se to poje, potem zmanjka in je naslednjič treba izbrati za malico kaj drugega. V trgovini tega ne kupujemo kar tako (torej majhni otroci nimajo dostopa do takih prigrizkov), večji otroci, ki imajo svoj denar, pa si lahko prigrizke kupijo za svoj denar – ampak kmalu ugotovijo, da se ga bolj splača porabiti za kaj drugega, za kakšno igračo, računalniško igrico itd.
[/quote]

Ce bi vprasali mojega necaka, bi jedel krompir s krompirjem v vseh oblikah in okusih. To je njegova najljubsa hrana.
Druga je sirova strucka.
Potem se pa ze neha.

Star je 15 let in ima neke sportne ambicije, tako da se s tem tudi neha njegova izbircnost, ker pri teh letih mu je ze jasno, da za zdrav razvoj potrebuje se kaj drugega kot le krompir.
Svakinja mu je dala na voljo, bo jedel meso ali fizol in strocnice, bo jedel zelenjavo ali sadje in v kaksni obliki, naj si sam izbere. In poje koscek mesa in tudi sadja in zelenjave, poskusa razlicne okuse, kaksna stvar gre lazje, kaksna tezje, kaksna pa sploh ne, ampak je razumsko razsiril svoj nabor jedi, ker ve, da samo od krompirja ne bo nic.

Da odgovorim še na tole: otrok ne pitaš ne s tem, kar imajo radi, ne s tem, kar nimajo radi. Otrok ne pitaš!!!

Ko so dojenčki, jim daš za preiskusit različne vrste hrane, takrat probavajo, nekaj pojejo, nekaj ne. In enako je kasneje – skuhaš normalno kosilo in vsak pove, kaj od tega kosila bo jedel. Poskrbiš le za to, da je vsaj ena jed taka, da jo otrok mara. Potem pa sam izbere, ali bo jedel samo krompir, samo meso, oboje, še špinačo ali solato zraven itd. – o tem odloča otrok, ne ti. Ti kot starš le poskrbiš za to, da nobena njegova izbira ni zares napačna ali slaba: torej, da na mizi ni 10 pohanih zrezkov, ki bi jih lahko pojedel, ampak ima na voljo le enega, ali pa da pohanih zrezkov pač sploh ne pečeš.

Enako velja za ves tisti junk food, o katerem pišeš: zakaj imate sploh to doma in predvsem toliko vsega? Ja, saj imamo pri nas tudi kakšne piškote in čokolado in čips, ampak ko se to poje, potem zmanjka in je naslednjič treba izbrati za malico kaj drugega. V trgovini tega ne kupujemo kar tako (torej majhni otroci nimajo dostopa do takih prigrizkov), večji otroci, ki imajo svoj denar, pa si lahko prigrizke kupijo za svoj denar – ampak kmalu ugotovijo, da se ga bolj splača porabiti za kaj drugega, za kakšno igračo, računalniško igrico itd.
[/quote]

Tebi pa tale tvoja zbircnost vpliva na dojemanje prebranega.
Zgoraj je avtorica odgovarjala na post ko je ena napisala da se da otrokom jesti kar jejo.
In nastela kaj bi po njihovo oni jedli. In ne kaj jejo.

Vcasih je dobro kaksn post prebrat 2x predno gres nekoga obtozevat kaj kdo komu ” pita” in kaj ima doma. Sploh se ste bolj pocasnega dojemanja.

Velika vecina mulcev bi jedla sam junk food. Ne govorimo samo o dojenckih in “todlerjih” . Otroci so zbircni in nejesci tudi kasneje.

Če ima otrok slabo kri, da mu ped. predpiše sirup z železom in je vedno globoko pod normalno krivuljo po teži je težko rečt Ne sekiraj se, če noče pač noče, bo že jedel ko bo lačen…
Mene so 30 let nazaj tudi pustili, da bom lačna, pa nisem bila, za meso, krompir, zelenjavo, nikoli. Edino špagete in govejo juho sem rada jedla, pa čokolino, vikikremo in drugi cukr seveda, za vse ostalo so bile bitke vsakdan. To je zgledalo tako, da sem jedla samo zajtrke in večerje, če so bile na sladko, za kosilo samo špagete ali juho. Vse ostalo se mi je upiralo do bruhanja. Lačna nisem bila, sem imela skrčen želodec najbrž in mi je bilo to dovolj. Enkrat so me pustili 3 dni brez hrane, razen zajtrka, da bi občutila lakoto, 3. dan je mama obupala in mi skuhala špagete… v vrtcu so me silili, še zdaj imam travme. Vedno, še danes, kot trlica, uradno podhranjena, čeprav zdaj jem normalno, skoraj vse, a tipične slo. hrane še vedno ne maram. Obožujem pa azijsko, sladkarije še vedno. Hočem reči, da ni vedno tako enostavno “če noče pa nič”, če je otrok slabokrven, podhranjen, bled…
Tisti, ki imate normalno zbirčne otroke tega ne morete razumeti.

Zmotilo me je pa tole glede vrtca, da naj se tam ukvarjajo z njeno prehrano. Je vaš otrok ali otrok vzgojiteljice? Vi ste njena mama, če ste mogoče pozabili in vaša skrb je, da jo nahranite, pa ni važno kako utrujeni ste od njenege neječnosti.

Da, tudi jaz sem uradno podhranjena trlica in še vedno izbirčna, ampak z mojim zdravjem ni zato nič narobe. Zdravniki vedno vijejo roke nad mojo nizko težo, a po pregledu krvi nimajo pripomb, ker je vse ok. Misliš, da če bi jedla npr. solato, bi bila pa blazno drugačna? Dvomim.

Ko enkrat nisem imela dobre krvi, pa mi noben zdravnik ni svetoval drugačne prehrane oz. so celo povedali, da to bolj malo pomaga. Če ti recimo primanjkuje železa, je nujno jemati sirup ali tablete – samo s spremembo prehrane ne bo šlo.

Če je problem v zdravju, je treba reševati zadevo z zdravniki, ne pa s siljenjem s hrano – to ne reši ničesar. Otrok, ki ga nenehno siliš s hrano, bo do hrane dobil odpor. Če ga hočeš navdušiti nad določeno hrano, ker mu zdravnik to priporoča, potem ga ne siliš z njo, ampak mu jo pripraviš na različne načine, okrasiš, se z njim pogovoriš o tem, na kakšen način bi to najlažje pojedel … Saj verjetno otroku tudi žlice sirupa ne tiščite v grlo, ampak ga nekako drugače na lep način prepričate, da ga je pametno pojesti?

Na silo je po moje najslabše. Stradat namenoma otroka, tudi po mojem ni ravno ok. Dobro, enkrat se proba, če kaj spremeni, drugače pa ne.

Moje dve punci sta kot noč in dan. Starejša, 12 letnica je izbirčna. Tudi kak kg bi lahko imela več. Meso niti ni problem, nekatere zelenjave je, ne pa vseh. Rižev narastek je super, dokler ne vidi rozin notri. Ali jabuka.
Bo pa jedla večino sadja. Tudi solato je, ampak nič z kisom, oljem. Čisto brez vsega.

Tudi količinsko. Poje 2 čevapčiča in je to dovolj. Mlajša, 2 leti stara poje brez težav 5 čevapčičev.
Tudi sicer je, kar ji daš. Upam da tako ostane še dolgo.

Je pa tako, včasih naredim kaj ekstra za starejšo, ker vem da kosila ne bo jedla. Drugače pa imam nekako pravilo, da novo stvar mora probat, vsaj žličko. Če ji ne potegne, pač ni treba.

Dostop do sladkarije je prosto dostopen, ampak sta oba otroka navajena, da vprašata, če lahko. Večinoma se dovoli, včasih tudi ne (npr. pred kosilom, ali če se je že kaj sladkega jedlo prej).

Jaz kot otrok in še sedaj jem več ali manj vse. Se mi je pa enkrat enostavno zagabila goveja juha in jih več let nisem niti poskusil. Pa mama naredi super juhe. Sedaj jih jem ob posebnih priložnostih, pri nam doma, pa juhe le redkoma pridejo na mizo.

z denarno nagrado pri nas rešujemo tovrstne probleme.

V vrtcu je, ker tam nihče ne pleše okoli nje in je nihče ne pita. Po prebranem vas večina mam otroke dobesedno vzgaja v slabe jedce in manipulante. Zakaj je treba delati tak teater okoli hrane? Jed se da na mizo, poje ali ne poje, ko je obeda konec, ga je konec. Pa nobenih čokoladic, pa bonbončkov, pa kokic, pa Nutelc in podobnega sranja. Včasih, ko so še imeli po 5 in več otrok, se noben ni zmrdoval nad hrano, ker mame enostavno niso imele časa otrokom streči spredaj in zadaj.

Točno tako! Otrok dobro ve, da se vi ukvarjate z njegovo prehrano in seveda manipulira z vami. Hrana tako ni več primarna potreba, pač pa sredstvo manipulacije. Imam 4 otroke in sem sama sebi obljubila, da ne bom otrok nikoli in nikdar silila s hrano. Mene so namreč silili, bila sem koščena, nisem hotela jesti, lovili so me okoli in me futrali: eno žličko za mamo, eno za atija, eno za sosedovo babo…. Iz zgodnjega otroštva se spomnim sirupov za odpiranje apetita in lovljenja in prepričevanja, da bi kaj jedla. Seveda se mi je vse zagabilo!

Skuhaj, kar ti hočeš. Daj na mizo, če noče, pa nič. Rečeš, da bo naslednji obrok večerja. IN SE NE SEKIRAŠ!! V družinah, kjer se starši ne sekirajo ,koliko otrok poje, nimajo nobenih težav s prehrano otrok. Še več, odganjat jih morajo iz kuhinje. Ko bo otrok videl, da se z njegovo prehrano ne misliš več ubadat, da naj pač je, če hoče in ne je, če noče, bo njegova tesnoba tudi prenehala. Ko bo končno kaj pojedel, nikar ne hvalite, napaka!!! Zakaj bi bil otrok priden, če je pojedel, ker je bil lačen??? Sploh se ne zmenite za to. Brez skrbi, da od lakote ne bo umrl!! Nekateri suhi otroci rabijo zelo malo hrane. Čimprej prenehajte s tem, kaj vse bi mu pripravili, da bi mu bilo všeč….. če reče, da ne bo nič jedel, recite, super, bo več za nas.

Mislim, pa nehajte s tem siljenjem s hrano, ker se otroku vse zagabi, vi pa izgubljate živce.