KAKO DELODAJALCI BEREJO NAŠE PROŠNJE
Mene je v to mučeništvo gnalo zdravje. Po končani šoli nisem mogla nobenemu od delodajalcev zagotavljati, da se bom vsak dan, dvajsetkrat na mesec pojavila na delovnem mestu, kjer bi bila deležna slasti, masti in privilegijev. Zame je bila torej edina rešitev, da poskusim sama, z “meni-prilagodljivim” delovnim časom.
Si zdaj srečen? Boš kaj manj zagrenjen nad življenjem, ki tebi (očitno) po poslovni plati ni bilo naklonjeno? Daj prenehaj na vse gledati kot fijakerski konj.
Joooj, pa kje ti živiš?
Pa ti tistih “100.000 + brezposelnih” ne pove, da je v tej mali deželici (pre)malo takih, ki se grejo delodajalce? In da bi jih rabili več in ne manj?
In da če bi bilo tako na izi, kot je v tvojih predstavah, bi zdaj imeli 100.000 + podjetnikov, ki bi hodili na Havaje in za katere bi drugi, namesto 100.000 brezposelnih?
Ti si tud en pametnjakovič 🙂
Največji keč je pa v tem, da če bi temu tipu ponudili tisto delovno mesto in mu morda dali malo stimulacije, da bi verjetno ostal, kar bi pozitivno pripomoglo k podjetju, tako pa so mu dobesedno pripravili teren za odhod. Mah glupi Slovenci![/quote]
Ne spomnim se točno, ker je bilo že ful nazaj, ampak se mi zdi, da ni bila razlika par deset procentov, ampak bolj 150 % …
Imate pa garaški podjetniki čas cel dan viset na internetu. In še v ta pozni čas… Najbrž se tudi to šteje v tisti legendarni šestnajsturni delavnik privatnikov. Tudi prispevki na monu se najbrž štejejo v bilanco poslovnega uspeha. Pri takih delovnih obremenitvah, ki jih prinaša aktivno sodelovanje v čvekalnici, je res težko najti čas še za prebiranje pošte kandidatov za zaposlitev. Kaj se sploh javljajo na razpise? Samo zgago delajo in motijo utečen delovni proces s svojimi prošnjami.
Če opravljaš delo čistilke dobiš plačilo za delo čistilke, pika.
Kake ima veze kakšno izobrazbo ima oseba, ki opravlja to delo? Saj plačilo je vezano na “opis del in nalog” ne pa na to kakšno izobrazbo ima kdo…. :/
Če opravljaš delo čistilke dobiš plačilo za delo čistilke, pika.
Kake ima veze kakšno izobrazbo ima oseba, ki opravlja to delo? Saj plačilo je vezano na “opis del in nalog” ne pa na to kakšno izobrazbo ima kdo…. :/[/quote]
To je sicer res. Prav tako pa podpišeš pogodbo, kjer je med drugim omenjena tvoja bruto plača.
Stvar je bolj v tem, kot piše Pandora, da bo takšen delavec delovno mesto, ki ne ustreza njegovi izobrazbi in s tem pričakovani plači, vzel le kot zasilno in bo takoj, ko bo imel možnost, tudi pobegnil na bolje plačano delo.
Če opravljaš delo čistilke dobiš plačilo za delo čistilke, pika.
Kake ima veze kakšno izobrazbo ima oseba, ki opravlja to delo? Saj plačilo je vezano na “opis del in nalog” ne pa na to kakšno izobrazbo ima kdo…. :/[/quote]
To je sicer res. Prav tako pa podpišeš pogodbo, kjer je med drugim omenjena tvoja bruto plača.
Stvar je bolj v tem, kot piše Pandora, da bo takšen delavec delovno mesto, ki ne ustreza njegovi izobrazbi in s tem pričakovani plači, vzel le kot zasilno in bo takoj, ko bo imel možnost, tudi pobegnil na bolje plačano delo.[/quote]Če je del.mesto slabo plačano ga jaz ne bi jemal kot “za stalno”.
Je pa res, da imaš kup delodajalcev, ki se jim je..e za delavce in dajo neko mizerijo, ker je pač delavcev dovolj in se lahko delajo norce iz njih. Takim ni smisel brat prošenj in izbrat nekoga, ki bo v podjetje prinesel neko dodano vrednost, pač vzamejo prvega “obupanca” in ga izkoriščajo kolikor časa se da. Glavno da se pospravi “dobiček” v njegov žep.
Po sistemu “lako čemo” :/
Ali se ti ne zdi, da na zadevo gledaš malce (preveč) romantično?
Moj delodajalec ni poročen z menoj, ni moja družina, jaz pa nisem neka nebogljena duša, za katero bi moral delodajalec “skrbeti”. Lahko sama zase poskrbim. Če ne morem, so tu družina, država, sindikati, … ne pa delodajalec.
Z delodajalcem imam eno pogodbo, kjer v zameno za določene usluge dobim plačilo. Če pač s plačilom za moje usluge ali drugimi pogoji dela nisem zadovoljna, lahko dam odpoved in grem drugam. Če on ni zadovoljen z uslugami, ki jih za plačilo dobi, bo pač našel drugega. Če jaz nimam kam “drugam”, delodajalec jim ima pa 200 pred vrati, ki bi lahko opravljali moje delo v sekundi – to je moj problem, ne delodajalčev. Če jaz lahko grem drugam, na trgu pa ni kadrov, ki bi lahko kolikor toliko dobro opravljali moje delo – je to delodajalčev problem ne moj.
Delodajalec skrbi za firmo (saj je vendar njegova!!!), jaz skrbim zase. Narobe svet je ta Slovenija, kjer bi morali delavci delat gratis v dobro firme … 🙁 Če bi več ljudi skrbelo zase (se izobraževalo, pridobivalo znanja), jim ne bi bil tak problem, če bi šla firma zu grund, ker bi lažje našli drugo delo. In hkrati, če bi bolj skrbeli za svoje znanje in sposobnosti, bi šlo manj firm zu grund, ker bi lahko računalo na delovno silo, ki raste. .
Če sodim v kategorijo “obupanec” pa res ni odgovoren delodajalec. V prvi vrsti sem za to odgovorna sama, pa verjetno še nekaj ljudi okoli mene, pa recimo še kakšne zunanje okoliščine.
Če se delodajalec drži veljavne zakonodaje, ima do mene nek korekten in profesionalen odnos, se meni zdi to vse, ker “mora” početi. Če potem razvijeva malo bolj tesen, prijateljski odnos, super. Ni pa to muss.
Prošnje se sortirajo povsod in se ne berejo od A do ž. V najbolj cvetočih časih našega gospodarstva (ko je bila kao brezposelnost majhna), so za eno k… mesto tajnice na Telekomu v 24 urah dobili več kot 1700 prošenj. A misliš, da so vse brali? iN kolikor grozljivo se to zdi na prvi pogled, med tistimi 1700 prošnjami je ziher bila ena najboljša, ki je pa nihče ni šel iskat, ker je verjetno vsaj 200 bilo popolnoma primernih za tisto delovno mesto… Brat vseh 1700 torej ne bi bilo racionalno, pa tudi ni bilo potrebno, da bi našel primerno osebo.
To, to razmišljanje glede kadrovanja, to mi je res čist mimo. Mislim, kakšno uvajanje pa rabiš, za delo čistilke, naprimer – pa bi to delo lahko opravljala tako oseba z OŠ, kot z magisterijem. Ali pa za smetarja, naprimer. Koliko uvajanja rabiš pri tovrstnih delih?
Jaz, kot delodajalec, se ne bi ozirala na izobrazbo (že v štartu !), ki jo ima kandidat, ampak na neka prepričanja, ki jih goji, na nek slog življenja, ki ga živi… Nedolgo nazaj smo ugotavljali, da je vse več mladih, študiranih, ki študirajo, ker ne dobijo dela. In potem, namesto da bi si odpirali dodatna zaposlitvena vrata, si le ta še bolj zapirajo, zaradi prevelike izobrazbe???
Mislim, logika, logika.
Tudi sama sem delala v privat podjetju, v isti pisarni z ženo direktorja. Sama politika zaposlovanja, torej to razmišljanje, mi je še kako znano. Ne zaposlovati mladih žensk, ker bodo imele otroke, bolniške oz. nege, ker ne bodo 100% na delovnem mestu, ne starejših, ker bodo spet bolniške ali pa ker že imajo otroke in s tem posledično nege/bolniške, ne stare, ker… no, so stari… Zdaj smo vsemu temu še dodali, ne zaposlovati osebe z višjo izobrazbo, ker vejo, kdaj se jim godi krivica, ker ne bodo pohlevno tiho, enostavno, ker niso neumni… Takšno, točno takšno, je razmišljanje. Da bi se zjokal.
In da vam podam, kako bi jaz zaposlovala, če bi imela svojo obrt oz. bi bila podjetnik. Zaposlovala bi tiste, ki mi lahko največ doprinesejo v podjetje. Ne samo po izobrazbi, ampak tudi po nekih delovnih izkušnjah. Torej tudi starejše, saj imajo sigurno ogromno praktičnega znanja, ki bi ga lahko prenašali na mlade (in velikokrat žal neizkušene) in službe željne roke. Kolektiv bi oblikovala na način, da ima vsak nekoga, ki ga lahko “pokriva”. In predvsem, skrbela bi za pozitivno klimo, klimo po principu pripadnosti, cenjenosti, vrednosti. Vsekakor bi skrbela, da bi se delavci v podjetju počutili prijetno in vredno. Vedno pa tudi višina plače ni vse.
Seveda, pa mi za zagon neke obrti manjka predvsem dvoje: ideja, kaj odpreti, in začetni kapital. Predvsem to zadnje. 🙂
To je že res, ampak vse to se spremeni v problem v trenutku, ko je vedno več delodajalcev takšnih, ki nudijo preslabe pogoje in vedno več obupanih delavcev, ljudi, ki so te pogoje pripravljeni požrte. S časom ti zmanjka prostora, vsaj takšnega, kjer bi lahko zadovoljila svoje pogoje pri delu.
Različni delodajalci različno iščejo. Pred leti je prijateljica ostala brez službe. Pri 45-tih, več kot 20 let delovne dobe, z ogromno izkušnjami iz kadrovanja, računovodstva in prodaje. Glede na to, da je bil soprog pravnik, je bila podkovana tudi s tega področja. Javila se je na oglas, ki ji je bil pisan na kožo: manjše podjetje je iskalo sodelavko, nekakšno “deklico za vse”.
Za moje pojme ne bi mogli dobiti boljše osebe. Torej, ženska je v teh letih zagotovo resna in odgovorna, še vedno polna energije, otroci so že odrasli (torej razne bolniške odpadejo), predvidevaš, da ima urejeno življenje, kajti tudi če je bil mož po najbolj črnem scenariju psihopat je to zagotovo že ugotovila in ga dala na čevelj. Spozna se na računovodstvo, kadrovanje in prodajo. Če zagusti, ti hrbet krije njen mož že zavoljo tega, ker je zaposlena pri tebi. Kaj češ lepšga?
Vendar odgovor je bil vseeno negativen, pojasnilo, ki ga je dobila po telefonu pa je bil, da si je za to delovno mesto direktor zamislil mlado osebo.
Moj zaključek je bil, da je iskal tajnico z velikimi joški. Stara tajnica mu ni pasala v njegove ganz-nove poslovne prostore. Ni se ujemala z modernim pohištvom. Ker ne moreš iskati mlade izkušene osebe. To je oksimoron. Pojma, ki se izključujeta. Ali je oseba mlada, ali pa izkušena. Oboje ne more biti.
To je že res, ampak vse to se spremeni v problem v trenutku, ko je vedno več delodajalcev takšnih, ki nudijo preslabe pogoje in vedno več obupanih delavcev, ljudi, ki so te pogoje pripravljeni požrte. S časom ti zmanjka prostora, vsaj takšnega, kjer bi lahko zadovoljila svoje pogoje pri delu.[/quote]
EU ima skupen trg dela. V bistvu lahko delaš kjerkoli želiš- Pa je kar nekaj držav, kjer se delodalci držijo zakonov in ni takšen “wild wild west” kot v Sloveniji. Nisem pa prepričana, da zahtevajo manj kot tukaj, prej verjetno več. Včasih za bistveno boljšo plačo (in potem je to res smiselno…), včasih pa niti ne.
Sicer pa lahko vedno ustanoviš svoje podjetje in … potem boš živel od dobička, ki ga bodo ustvarjali drugi in ležal na Havajih 🙂
Mimo heca… premalo mladih ljudi se odloča za to zadnjo možnost. In po mojem mnenju je marsikomu kasneje tudi žal. Će si delaven in si se pripravljen učit (pridobivat znanje, ki ga rabiš, da ti uspe), je to po mojem mnenju daleč boljša opcija kot se “ubadat” z delodajalci. Seveda ne more vsak pričakovat, da bo postal novi Bill Gates, ampak si lahko zagotoviš neko dostojno življenje in bistveno večjo svobodo.
Ali se ti ne zdi, da na zadevo gledaš malce (preveč) romantično?
Moj delodajalec ni poročen z menoj, ni moja družina, jaz pa nisem neka nebogljena duša, za katero bi moral delodajalec “skrbeti”. Lahko sama zase poskrbim. Če ne morem, so tu družina, država, sindikati, … ne pa delodajalec.
Z delodajalcem imam eno pogodbo, kjer v zameno za določene usluge dobim plačilo. Če pač s plačilom za moje usluge ali drugimi pogoji dela nisem zadovoljna, lahko dam odpoved in grem drugam. Če on ni zadovoljen z uslugami, ki jih za plačilo dobi, bo pač našel drugega. Če jaz nimam kam “drugam”, delodajalec jim ima pa 200 pred vrati, ki bi lahko opravljali moje delo v sekundi – to je moj problem, ne delodajalčev. Če jaz lahko grem drugam, na trgu pa ni kadrov, ki bi lahko kolikor toliko dobro opravljali moje delo – je to delodajalčev problem ne moj.
Delodajalec skrbi za firmo (saj je vendar njegova!!!), jaz skrbim zase. Narobe svet je ta Slovenija, kjer bi morali delavci delat gratis v dobro firme … 🙁 Če bi več ljudi skrbelo zase (se izobraževalo, pridobivalo znanja), jim ne bi bil tak problem, če bi šla firma zu grund, ker bi lažje našli drugo delo. In hkrati, če bi bolj skrbeli za svoje znanje in sposobnosti, bi šlo manj firm zu grund, ker bi lahko računalo na delovno silo, ki raste. .
Če sodim v kategorijo “obupanec” pa res ni odgovoren delodajalec. V prvi vrsti sem za to odgovorna sama, pa verjetno še nekaj ljudi okoli mene, pa recimo še kakšne zunanje okoliščine.
Če se delodajalec drži veljavne zakonodaje, ima do mene nek korekten in profesionalen odnos, se meni zdi to vse, ker “mora” početi. Če potem razvijeva malo bolj tesen, prijateljski odnos, super. Ni pa to muss.
Prošnje se sortirajo povsod in se ne berejo od A do ž. V najbolj cvetočih časih našega gospodarstva (ko je bila kao brezposelnost majhna), so za eno k… mesto tajnice na Telekomu v 24 urah dobili več kot 1700 prošenj. A misliš, da so vse brali? iN kolikor grozljivo se to zdi na prvi pogled, med tistimi 1700 prošnjami je ziher bila ena najboljša, ki je pa nihče ni šel iskat, ker je verjetno vsaj 200 bilo popolnoma primernih za tisto delovno mesto… Brat vseh 1700 torej ne bi bilo racionalno, pa tudi ni bilo potrebno, da bi našel primerno osebo.[/quote]Ne vem, če je v mojem pisanju veliko romantike bi pa rekel, da je v tvojem precej “kapitalističnega razmišljanja”, ki nima veliko skupnega s človečnostjo. Pač ponucaš “kapital delovne sile” do zadnjega in po uporabi zavržeš in nabaviš novo delovno silo.
In iz tvojega pisanja lahko razberem, da človek živi za to da dela in ne da dela zato da živi.
Dvomim, da so lahko tako “brezosebna podjetja” dolgo uspešna, sploh ko se med zaposlene naseli melanholija in delajo izključno tisto kar imajo v opisu del in nalog in v obsegu, ki je predpisan +-.
Šef (in šefčiči) je pa zato v podjetju, da jim šteje minute za malico, prihod-odhod, wc, kavo, kontrolira opravljeno delo in jim kaže s prstom kaj še ni narejeno pa bi moralo bit, ker če se oni ne bodo potrudili jih pred vrati čaka nekdo, ki bi rad to delal…..
Ja samo koliko časa v takih pogojih, kjer si le sredstvo za ustvarjanje dobička nekomu…. :/
On, si povzel moje misli. Sem se ob Pandorinem postu tudi spraševal, kaj je (njej) smisel življenja. Delo in čim večji dobiček in še enkrat delo? Če to koga osrečuje, prav, ampak močno dvomim v tole.
Ali se ti ne zdi, da na zadevo gledaš malce (preveč) romantično?
Moj delodajalec ni poročen z menoj, ni moja družina, jaz pa nisem neka nebogljena duša, za katero bi moral delodajalec “skrbeti”. Lahko sama zase poskrbim. Če ne morem, so tu družina, država, sindikati, … ne pa delodajalec.
Z delodajalcem imam eno pogodbo, kjer v zameno za določene usluge dobim plačilo. Če pač s plačilom za moje usluge ali drugimi pogoji dela nisem zadovoljna, lahko dam odpoved in grem drugam. Če on ni zadovoljen z uslugami, ki jih za plačilo dobi, bo pač našel drugega. Če jaz nimam kam “drugam”, delodajalec jim ima pa 200 pred vrati, ki bi lahko opravljali moje delo v sekundi – to je moj problem, ne delodajalčev. Če jaz lahko grem drugam, na trgu pa ni kadrov, ki bi lahko kolikor toliko dobro opravljali moje delo – je to delodajalčev problem ne moj.
Delodajalec skrbi za firmo (saj je vendar njegova!!!), jaz skrbim zase. Narobe svet je ta Slovenija, kjer bi morali delavci delat gratis v dobro firme … 🙁 Če bi več ljudi skrbelo zase (se izobraževalo, pridobivalo znanja), jim ne bi bil tak problem, če bi šla firma zu grund, ker bi lažje našli drugo delo. In hkrati, če bi bolj skrbeli za svoje znanje in sposobnosti, bi šlo manj firm zu grund, ker bi lahko računalo na delovno silo, ki raste. .
Če sodim v kategorijo “obupanec” pa res ni odgovoren delodajalec. V prvi vrsti sem za to odgovorna sama, pa verjetno še nekaj ljudi okoli mene, pa recimo še kakšne zunanje okoliščine.
Če se delodajalec drži veljavne zakonodaje, ima do mene nek korekten in profesionalen odnos, se meni zdi to vse, ker “mora” početi. Če potem razvijeva malo bolj tesen, prijateljski odnos, super. Ni pa to muss.
Prošnje se sortirajo povsod in se ne berejo od A do ž. V najbolj cvetočih časih našega gospodarstva (ko je bila kao brezposelnost majhna), so za eno k… mesto tajnice na Telekomu v 24 urah dobili več kot 1700 prošenj. A misliš, da so vse brali? iN kolikor grozljivo se to zdi na prvi pogled, med tistimi 1700 prošnjami je ziher bila ena najboljša, ki je pa nihče ni šel iskat, ker je verjetno vsaj 200 bilo popolnoma primernih za tisto delovno mesto… Brat vseh 1700 torej ne bi bilo racionalno, pa tudi ni bilo potrebno, da bi našel primerno osebo.[/quote]
Ne vem, če je v mojem pisanju veliko romantike bi pa rekel, da je v tvojem precej “kapitalističnega razmišljanja”, ki nima veliko skupnega s človečnostjo. Pač ponucaš “kapital delovne sile” do zadnjega in po uporabi zavržeš in nabaviš novo delovno silo.
In iz tvojega pisanja lahko razberem, da človek živi za to da dela in ne da dela zato da živi.
Dvomim, da so lahko tako “brezosebna podjetja” dolgo uspešna, sploh ko se med zaposlene naseli melanholija in delajo izključno tisto kar imajo v opisu del in nalog in v obsegu, ki je predpisan +-.
Šef (in šefčiči) je pa zato v podjetju, da jim šteje minute za malico, prihod-odhod, wc, kavo, kontrolira opravljeno delo in jim kaže s prstom kaj še ni narejeno pa bi moralo bit, ker če se oni ne bodo potrudili jih pred vrati čaka nekdo, ki bi rad to delal…..
Ja samo koliko časa v takih pogojih, kjer si le sredstvo za ustvarjanje dobička nekomu…. :/[/quote]
Pandora je 99% ekonimistka. :))) Se strinjam s tabo, ampak tako, kot je opisala Pandora, pa funkcionira današnji (poslovni) svet, žal. Nekje sem slišal od ekonimista, ki je rekel, da v socializmu smo živeli v živalskih vrtovih, kjer so ti prinesli hrano, bil si na toplem, a vendarle omejen v kletki – sedaj pa je, kot če smo v džungli, svobodni, ampak si vsak sam vloviti svojo hrano, sicer pa pogine od lakote. Dejansko darvinistična filozofija.
Ali se ti ne zdi, da na zadevo gledaš malce (preveč) romantično?
Moj delodajalec ni poročen z menoj, ni moja družina, jaz pa nisem neka nebogljena duša, za katero bi moral delodajalec “skrbeti”. Lahko sama zase poskrbim. Če ne morem, so tu družina, država, sindikati, … ne pa delodajalec.
Z delodajalcem imam eno pogodbo, kjer v zameno za določene usluge dobim plačilo. Če pač s plačilom za moje usluge ali drugimi pogoji dela nisem zadovoljna, lahko dam odpoved in grem drugam. Če on ni zadovoljen z uslugami, ki jih za plačilo dobi, bo pač našel drugega. Če jaz nimam kam “drugam”, delodajalec jim ima pa 200 pred vrati, ki bi lahko opravljali moje delo v sekundi – to je moj problem, ne delodajalčev. Če jaz lahko grem drugam, na trgu pa ni kadrov, ki bi lahko kolikor toliko dobro opravljali moje delo – je to delodajalčev problem ne moj.
Delodajalec skrbi za firmo (saj je vendar njegova!!!), jaz skrbim zase. Narobe svet je ta Slovenija, kjer bi morali delavci delat gratis v dobro firme … 🙁 Če bi več ljudi skrbelo zase (se izobraževalo, pridobivalo znanja), jim ne bi bil tak problem, če bi šla firma zu grund, ker bi lažje našli drugo delo. In hkrati, če bi bolj skrbeli za svoje znanje in sposobnosti, bi šlo manj firm zu grund, ker bi lahko računalo na delovno silo, ki raste. .
Če sodim v kategorijo “obupanec” pa res ni odgovoren delodajalec. V prvi vrsti sem za to odgovorna sama, pa verjetno še nekaj ljudi okoli mene, pa recimo še kakšne zunanje okoliščine.
Če se delodajalec drži veljavne zakonodaje, ima do mene nek korekten in profesionalen odnos, se meni zdi to vse, ker “mora” početi. Če potem razvijeva malo bolj tesen, prijateljski odnos, super. Ni pa to muss.
Prošnje se sortirajo povsod in se ne berejo od A do ž. V najbolj cvetočih časih našega gospodarstva (ko je bila kao brezposelnost majhna), so za eno k… mesto tajnice na Telekomu v 24 urah dobili več kot 1700 prošenj. A misliš, da so vse brali? iN kolikor grozljivo se to zdi na prvi pogled, med tistimi 1700 prošnjami je ziher bila ena najboljša, ki je pa nihče ni šel iskat, ker je verjetno vsaj 200 bilo popolnoma primernih za tisto delovno mesto… Brat vseh 1700 torej ne bi bilo racionalno, pa tudi ni bilo potrebno, da bi našel primerno osebo.[/quote]Pandora1, pa si ti prepričana, da si melanholik ali to sklepaš po svojih nohtih? Pa tudi kolerično se to pisanje ravno ne čita…
Brez zamere.. ampak ko to vstavim med ostale podatke, mi prevajalnik javlja Fatal Error:Not properly defined…try different character……..
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Se načeloma strinjam, ampak avtoričin začetni post jasno kaže, da se prošnje NE soritrajo, ampak se pavšalno pošilja šablonske odgovore. Če bi tako površno delala recimo medicinska sestra pri odvzemu krvi…
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Forum je zaprt za komentiranje.