Iskrenost
Pred kratkim odprta tema Vse je Manipulacija, vsi manipuliramo, me je spodbudila k temu, da odprem novo temo z naslovom:
ISKRENOST:
[list]
[*] Ali iskrenost še ima pomen, kakršen je imela?
[*] Ali se sploh še upamo biti iskreni v času v katerem živimo?
[*] Kaj vam osebno pomeni iskenost in kako jo doživljate?
[*] Zakaj biti / ne biti iskren?
[*] Ali poznate pravi način za iskrenost in odkritost?[/list]
Osebno cenim iskrenost, ker me le iskreno mnenje prebudi in spodbudi k iskanju novega, učenju in sprejemanju mišljenj in stališč drugih ljudi. Sama prakticiram iskrenost. Ne prakticiram jo le pri ljudeh, ki mi nič ne pomenijo in niso sestavni del mojega življena, ker se mi enostavno ne da kuriti energijo na (zame) nepomembne ljudi in reči.
Spoznala sem tudi, da je zelo pomembno ubrati pravo pot in način izražanja iskrenosti.
Vprašanja:
[list]
[*] Ali znamo izbrati prave besede in pravilno nekomu povedati svoje mišljenje, brez da ga prizadanemo?
[*] Ali pravilno predstavimo/razložimo/povemo razloge za našo odločitev?
[*] Ali se potrudimo dovolj, da nas drugi (tisti, ki nam pomenijo) razumejo?
[*] Ali dovolimo drugim, da spoznajo našo resničnost (njihova je drugačna)?[/list]
V naprej se zahvaljujem vsem za sodelovanje v debati.
Upam, da bo zanimiva in poučna!
Lep pozdrav,
H.M.
Vprašanja:
• Ali znamo izbrati prave besede in pravilno nekomu povedati svoje mišljenje, brez da ga prizadanemo?
• Ali pravilno predstavimo/razložimo/povemo razloge za našo odločitev?
• Ali se potrudimo dovolj, da nas drugi (tisti, ki nam pomenijo) razumejo?
• Ali dovolimo drugim, da spoznajo našo resničnost (njihova je drugačna)?
Odg.1: Trudim se povedati svoje mnenje tako, da ne prizadanem drugega, vendar pa to ni odvisno samo od mene. Nekatere osebe niso samokritične, karkoli rečeš, jih bo bodisi prizadelo ali pa tega ne bodo vzeli resno. Nekateri mislijo, da imajo pravico reči vse, kar se spomnijo, drugi pa naj te pravice ne bi imeli. Izogibam se dvem vrstam ljudi – tistim, ki so osladni in vedno samo hvalijo in tistim, ki so strupeno kritični. :))
Odg.2: Svojo odločitev razlagam drugim samo, če vpliva na druge, npr. na delovni proces ali medsebojni odnos, sicer pa svojih odločitev ne razlagam, ker so moja osebna stvar.
Odg.3: Tukaj se bom morala malo popraviti (poboljšati). Včasih mislim, da če je meni jasno, da je tudi drugemu in se ne zavedam, da temu ni tako. ;))
Odg. 4: Tole še malo pojasni, da ne bom mimo usekala.
Temeljno vodilo: do drugih sem iskrena toliko kolikor so oni do mene.
Ojla,
Pri četrtem vprašanju sem imela v mislih koliko se zbližamo z drugimi. Ali dejansko drugi zares spoznajo nas takšne kakršni smo in obratno.
Mislim, da največ nesporazumov pride ravno zato, ker je naša predstava o drugih drugačna od resničnosti. Npr. Vsi smo bili kdaj v situaciji, da smo mislili kako je nekomu super in oh in sploh (bodisi, ker se nam je oseba sama predstavila v takšni luči ali pa smo videli tisto kar smo želeli), potem spoznali njen pravi obraz in ugotovili, da nam je zelo podobna – čustvena, človeška, jo prizadanejo/veselijo iste stvari ipd. Pa da njeno dojemanje resničnosti in življenja ni enako našemu: njena ideja/predstava dobrega/zadovoljnega življenja je popolnoma drugačna od naše.
Četrto vprašanje ti je misija nemogoče. Nikoli ne bomo drugega poznali 100 %, saj še sami sebe večkrat presenečamo. :)) Sicer pa, nikoli kar avtomatično ne verjamem tistemu, kar vidim oziroma kakor se želijo posamezniki predstaviti v javnosti. O osebi si ustvarim mnenje po tem, ko jo že nekaj časa poznam, tako da name ne vplivajo ne njeno leporečenje in ne morebitno obrekovanje drugih ljudi.
Lahko se pa naučimo prepoznati razloge za to, da se nekdo spremeni. Ker spreminjamo se vedno in ravno zaradi tega ne moreš poznati nekoga 100%. In prepoznavanje razlogov za lastna presenečanja. To ne pomeni, da jih potem ni več, samo naučimo se jih prejemati in dajati.
Tako kot sladkovodne bisere :))
1. To bi težko ocenila, ker ne vem, kako so včasih gledali na iskrenost. Če gledamo skozi oči cerkve, potem ja. Čeprav, se mi zdi, da je čedalje manj ljudi vernih.
2. Hm… Ja in ne. Marsikdo ne. Ne bi upala razpravljati, ali je za to vzrok čas, mislim, da tudi včasih niso upali biti iskreni. Vsaj vsi ne. Mislim, da za to ni kriv čas.
3. Meni iskrenost načeloma veliko pomeni, me pa zna prizadeti. In včasih si mislim, da bi bilo bolje, če ne bi vedela. Na nek način. Jo pa ne bi zamenjala za neiskrenost. Jap, resnica zna tudi boleti.
4. Zakaj biti iskren. Iz istega razloga kot lahko ne biti iskren. Če z iskrenostjo narediš dobro, absulutno ja. Če narediš “slabo” sem pa jaz raje tiho.
5. Samo en način je za iskrenost/odkritost. Popolna iskrenost/odkritost. Čim nekaj zamolčiš, ne vem če še lahko rečeš da si iskren/odkrit. Saj se hitro resnica popači.
1. Včasih je to zelo težko. Saj prizadenemo že s tem, da smo iskreni. Torej ni “kriv” samo način, ampak sama resnica. Včasih pa je res zelo nediplomatski način, ki še bolj prizadene, če prizadene. Naprimer, če nekdo kriči resnico ali pa ti jo pove na miren, obvladan način, no, je razlika, kajne. Ali ti jo pove z obžalovanjem, ali pa popolnoma ravnodušno, tudi to je razlika, kajne. Jaz mislim, da je velikokrat bolj kriv način izražanja resnice, kot pa resnica sama, pri slabih občutkih zaradi resnice.
2. in 3. Jaz upam, da ja. Se trudim. Če mi pa kdaj ne uspe, … kaj naj rečem, … nisem robot. Pa jasnovidna tudi ne.
4. Absolutno JA. Kolikor le znam povedat, pojasnit. Kolikor to resnico sama razumem. In seveda, vedno, kolikor jo razume in želi razumeti “drugi”.
🙂
Čedalje večji pomen ima.
Ja, ker čedalje več ljudi išče več kot materialne dobrine same po sebi.
Pomeni mi, da se ravnaš po srcu tudi če si zaradi tega izpostavljen. Doživljam jo kot predstavljanje sebe in svojih občutkov.
Zaradi občutka, da delaš pravo stvar.
Po mojem ima vsak svoj način.
Zase mislim da ja. Najbolj objektivno lahko pa drugi povedo.
Jaz bolj slabo predstavljam svoje odločitve. Če me pa kdo iskreno vpraša, se pa trudim razložiti.
Se trudim. Verjamem, da čedalje bolj.
Do neke meje. Neka zasebna resničnost mora po mojem vedno obstajati. Tu pride potem še spoštovanje te zasebnosti pri drugih.
Done! V svojem stilu sem se razpisal kot vedno :))
Seveda je sprememba iz ljubezni najbolj učinkovita. Okoliščin si pa na žalost ne izbiramo vedno sami. Se pa lahko naučimo izogibat tistim, ki nas pripravijo do neljubega vedenja :))[/quote]
Kaj naj rečem, z odgovorom se v celoti strinjam. Le odkod takemu mlademu moškemu toliko modrosti ?!;)) Nočko.
Done! V svojem stilu sem se razpisal kot vedno :))
Seveda je sprememba iz ljubezni najbolj učinkovita. Okoliščin si pa na žalost ne izbiramo vedno sami. Se pa lahko naučimo izogibat tistim, ki nas pripravijo do neljubega vedenja :))[/quote]
Izogibanje je lahko včasih dobra rešitev, ne moreš se pa vedno izogniti….odvisno za koga gre. Verjetno pa so najbližji, tisti ki nas najbolje poznajo in tisti ki nas pripravijo do marsičesa….
Lahko se pa naučimo prepoznati razloge za to, da se nekdo spremeni. Ker spreminjamo se vedno in ravno zaradi tega ne moreš poznati nekoga 100%. In prepoznavanje razlogov za lastna presenečanja. To ne pomeni, da jih potem ni več, samo naučimo se jih prejemati in dajati.
Tako kot sladkovodne bisere :))[/quote]
Jaz mislim, da niti ne gre za prepoznavanje razlogov za spremembo ampak za skupno rast. Naši najbližji na nek način rastejo z nami in tako se nam nikoli ni treba ukvarjati kakšne spremembe so/smo doživeli, ker človeka spoznavamo skozi različne situacije in počasi/postopoma. Tako se počasi na dajanje/sprejemanje navadijo tudi tisti, ki tega niso bili vajeni. Tisti ljudje, ki ne rastejo pa se nekak sami odstavijo.
Težave nastanejo, ko imaš ob sebi ljudi, ki se ne spreminjajo pa jih ne moreš kar odstaviti oziroma izločiti iz družbe.
1. To bi težko ocenila, ker ne vem, kako so včasih gledali na iskrenost. Če gledamo skozi oči cerkve, potem ja. Čeprav, se mi zdi, da je čedalje manj ljudi vernih.
S tem se strinjam, vendar je čedalje manj ljudi vernih zato, ker predstavniki vere in tisti, ki bi nam morali biti za vzor, to niso.
2. Hm… Ja in ne. Marsikdo ne. Ne bi upala razpravljati, ali je za to vzrok čas, mislim, da tudi včasih niso upali biti iskreni. Vsaj vsi ne. Mislim, da za to ni kriv čas.
Čas v katerem živimo ima svoje omejitve, tako kot socializem, ipd. Naši predniki so živeli v času, ko so za resnico bili poslani v zapor, goli otok, ipd. Ker so sami živeli v strahu so ta strah prenesli na nas in smo danes, mogoče – pravim mogoče, nekateri ljudje bolj zadržani, ko gre za svobodno izražanje mišljenja in iskrenost. Tako jaz gledam – smo vseeno programirani za določene stvari, če to želimo ali ne. Sicer pa, ni bilo vladavine, države, časa v katerem ljudje niso bili ustrahovani in kaznovani za resnico in iskrenost.
3. Meni iskrenost načeloma veliko pomeni, me pa zna prizadeti. In včasih si mislim, da bi bilo bolje, če ne bi vedela. Na nek način. Jo pa ne bi zamenjala za neiskrenost. Jap, resnica zna tudi boleti.
Natanko. Sama bi dodala, da resnica boli dan, dva, teden, mesec; Neresnica pa veliko dlje.
4. Zakaj biti iskren. Iz istega razloga kot lahko ne biti iskren. Če z iskrenostjo narediš dobro, absulutno ja. Če narediš “slabo” sem pa jaz raje tiho.
Po čigavi oceni ˝narediš slabo˝? Kako lahko oceniš kaj je za nekoga drugega slabo oziroma kako lahko osebi, ki jo dobro poznaš in veš da ceni iskrenost (v nasprotnem ne bi bila tvoja prij.) ne poveš iskreno? Ali ni res, da s tišino včasih povzročimo več bolečin. Npr. nekaj zamolčimo, potem se na ta kupček nabere še nekaj prahu, ker smo se zapletli v verigo napletanja zgodb, potem pa iz tega nastane en velik balon, ki slej ko prej poči. Torej, če je ta hip slabo, in če točno to ne rešimo takoj, je lahko celotna zadeva dolgoročno samo še slabša.
5. Samo en način je za iskrenost/odkritost. Popolna iskrenost/odkritost. Čim nekaj zamolčiš, ne vem če še lahko rečeš da si iskren/odkrit. Saj se hitro resnica popači.
Tukaj sem mislila predvsem na način dostave sporočila…ali znamo izbrati prave besede, pravilen način komunikacije ipd. Sorry, mogoče nisem bila dovolj natančna.
1. Včasih je to zelo težko. Saj prizadenemo že s tem, da smo iskreni. Torej ni “kriv” samo način, ampak sama resnica. Včasih pa je res zelo nediplomatski način, ki še bolj prizadene, če prizadene. Naprimer, če nekdo kriči resnico ali pa ti jo pove na miren, obvladan način, no, je razlika, kajne. Ali ti jo pove z obžalovanjem, ali pa popolnoma ravnodušno, tudi to je razlika, kajne. Jaz mislim, da je velikokrat bolj kriv način izražanja resnice, kot pa resnica sama, pri slabih občutkih zaradi resnice.
Iskrenost po moji oceni prizadane le kratkoročno. Neiskrenost pa vedno kratkoročno in dolgoročno. Sama resnica po moji oceni nikoli ni kriva. Na dejstva ne moreš vplivati, saj vedno gre za nekaj kar se je zgodilo. Izbrati pravi trenutek in način komunikacije in izražanje je pa res ogromen zalogaj…sploh ko gre za kakšno pikro stvar.
2. in 3. Jaz upam, da ja. Se trudim. Če mi pa kdaj ne uspe, … kaj naj rečem, … nisem robot. Pa jasnovidna tudi ne.
4. Absolutno JA. Kolikor le znam povedat, pojasnit. Kolikor to resnico sama razumem. In seveda, vedno, kolikor jo razume in želi razumeti “drugi”.
:-)[/quote]
Tvoj zadnji stavek mi je dal misliti. Res je, da nagonsko odreagiramo in na dejanja drugih v večini primerov le odzovemo (na njihove besede/obnašanje).
Pa vendar, jaz osebno, ko nisem iskrena z drugimi imam občutek, da nisem iskrena s seboj, ker oseba na drugi strani ne ve kaj jaz mislim, ne ve ali sem ji povedala iskreno ali ne. V trenutku dogajanja le jaz vem kaj je resnica, torej je od mene odvisno ali jo bom prakticirala in jaz imela čisto vest.
Čedalje večji pomen ima.
Ja, ker čedalje več ljudi išče več kot materialne dobrine same po sebi.
Pomeni mi, da se ravnaš po srcu tudi če si zaradi tega izpostavljen. Doživljam jo kot predstavljanje sebe in svojih občutkov.
Zaradi občutka, da delaš pravo stvar.
Po mojem ima vsak svoj način.
Zase mislim da ja. Najbolj objektivno lahko pa drugi povedo.
Jaz bolj slabo predstavljam svoje odločitve. Če me pa kdo iskreno vpraša, se pa trudim razložiti.
Se trudim. Verjamem, da čedalje bolj.
Do neke meje. Neka zasebna resničnost mora po mojem vedno obstajati. Tu pride potem še spoštovanje te zasebnosti pri drugih.[/quote]
Sanjski moški. To pa verjetno že vešl…:)
Kaj pa mislite o čedalje večjem ponarejanju razlage/pomena vrednot, s ciljem doseganja boljših pogojev oziroma pozicije?
Npr. (namišljena zgodba): ugotovim, da je v naši druščini nekdo, ki je džanki. Ker sem iskrena in mi ta oseba nekaj pomeni, se odločim stopiti do njegovih staršev in razložiti celotno situacijo – z dobrimi nameni. Ker je danes tako kot je, doživim hladen tuš in obtožbe, da si jaz preveč dovolim, da tako pa ja ne bom delala in govorila o njihovem otroku…itn, itn. Skratka, sem črna ovca.
Zanima me predvsem kako in zakaj je prišlo do tega, da ljudje, ki bi mogli ceniti to iskrenost, odreagirajo kot v zgoraj opisanem primeru in njemu podobnim. Kaj si ne bi želeli vsi, da bi nas kdo zresnil, ko je to potrebno in nas usmeril na pravo pot kadar malo zalutamo? A ni to bistvo družine / prijateljev / sorodnikov in iskrenih / odkritih odnosov? Zakaj pustiti nekoga, da si uniči življenje samo zato ker mi nismo pripravljeni povedati / sprejeti resnico in iskrenost / odkritost?
Zakaj torej nismo pripravljeni sprejeti resnico, ki je v vsakem primeru najboljša dolgoročno. Ker, ko poznaš resnico se lahko usmeriš v iskanje rešitve, v nasprotnem še vedno tavaš.
Zato, ker se vedemo neodgovorno, zato ker lahko zelo boli, posebej ko si dolgo zatiskamo oči ali pa ko imamo predstavo o nečem drugačno od resnične in to predstavo je včasih zelo težko spremenit, sprejet. Občutki so lahko težki, pa vendar so na dolgi rok osvobajajoči. Kdor se tega zaveda in to spoznava skozi izkušnje, je vedno pripravljen na resnico, si je želi na nek način, čeprav je še vedno boleča.
•Ali iskrenost še ima pomen, kakršen je imela?
Odg. Seveda ga ima. Samo ljudi, ki to cenijo, je vedno manj
•Ali se sploh še upamo biti iskreni v času v katerem živimo?
Odg. Jaz si upam, ker imam čisto ves glede vsega.
•Kaj vam osebno pomeni iskenost in kako jo doživljate?
Odg. Pomeni mi izjemno veliko in jo doživljam zelo čutno. Ker sem sam iskren, pričakujem in želim to tudi od drugih
•Zakaj biti / ne biti iskren?
Odg. Ker si s tem, ko si iskren do drugih, istočasno iskren tudi do sebe. To je pa bistvo vsega.
•Ali poznate pravi način za iskrenost in odkritost?
Odg. Kaj si s tem želela vprašat ? Način je ta, da si ti sam tak
Vprašanja:
•Ali znamo izbrati prave besede in pravilno nekomu povedati svoje mišljenje, brez da ga prizadanemo?
Odg. Jaz osebno jih znam. Se da vse na lep, normalen način povedat in pojasnit, ne da bi prizadel tistega, ki je na drugi strani.
•Ali pravilno predstavimo/razložimo/povemo razloge za našo odločitev?
Odg. Jaz poskušam razložit in argumentirat svoje odločitve. Ali me oseba na drugi strani razume ali ne, je njena stvar. Jaz vedno poskusim vse lepo razložit in se pri tem potrudim… :)))
•Ali se potrudimo dovolj, da nas drugi (tisti, ki nam pomenijo) razumejo?
Odg. Seveda se moremo potrudit. Velikokrat lahko pride do nesporazuma, sploh npr. če nekoga spoznavaš na novo. Če npr. punci na zmenek ne prineseš nič, bo lahko ena punca to razumela kot tvojo totalno nepozornost in ti bo to štela v minus. Kakšna druga punca ti bo to lahko štela v plus, ker bo dobila občutek nevsiljivosti. Samo kot primer… :)))
•Ali dovolimo drugim, da spoznajo našo resničnost (njihova je drugačna)?
Odg. Jaz jim dovolim. Vprašanje pa je, če si oni želijo videt in sprejet nekaj, kar je njim tuje. Meni je lahko všeč rock glasba, vprašanje pa je, če se bo nekdo, ki ni rocker, želel “spustit” v to glasbo in v njej poskusil videt tisto, kar vidim jaz. Odnos je vedno dvostranska zadeva. Ti lahko dovoliš, vendar si more tudi tisti na drugi strani želet, da spozna nekaj, kar mu ni znano
LP, Mel
Čedalje večji pomen ima.
Ja, ker čedalje več ljudi išče več kot materialne dobrine same po sebi.
Pomeni mi, da se ravnaš po srcu tudi če si zaradi tega izpostavljen. Doživljam jo kot predstavljanje sebe in svojih občutkov.
Zaradi občutka, da delaš pravo stvar.
Po mojem ima vsak svoj način.
Zase mislim da ja. Najbolj objektivno lahko pa drugi povedo.
Jaz bolj slabo predstavljam svoje odločitve. Če me pa kdo iskreno vpraša, se pa trudim razložiti.
Se trudim. Verjamem, da čedalje bolj.
Do neke meje. Neka zasebna resničnost mora po mojem vedno obstajati. Tu pride potem še spoštovanje te zasebnosti pri drugih.[/quote]
Sanjski moški. To pa verjetno že vešl…:)[/quote]
Seveda Snoopard ve, da je sanjski moški, to mu jaz vsak dan povem in to večkrat! :))
Ja kaj sedaj, a si iskrena ali nisi?
Ne moreš reč, da si samo malo noseča malo pa nisem, ko tudi drugi niso…. nesmisel.
Iskren sem zaradi sebe ne zaradi drugih, zaradi lastnega čustvenega ugodja (čeprav včasih v lastno (materialno) škodo), verjetno sem zaradi tega včasih komu grob (mogoče prostaški ; ), samo tak sem zaradi sebe in to, da me kdo označi ta nekaj (?) vzamem v zakup.
Izvor vseh naših težav na tem svetu je LAŽ.
“Diplomatski” starši otroku ne povejo resnice niso iskreni z njim in jih kao za otrokovo dobro farbajo z nekimi izmišljotinami, “diplomatski” so učitelji, ki učijo stvari v katere še sami ne verjamejo in vedo da so prikrojeno resnične, “diplomatski” so politiki ki se slepijo z nečim in prikrojijo razne podatke, ki so potem osnova za “boljši jutri”…itd.itd
Ko rečeš, da si raje bolj “diplomatski” si z drugimi besedami povedal, da si nekoliko prikrojil resnico oz nisi povedal vsega z namenom neke manipulacije, koristi, ki jo pričakuješ od drugih, to pa ni več iskrenost. Tako preprosto je to.
Je pa zanimivo kako takšni “diplomati” reagirajo na iskreno mnenje, ko čutijo, da se jim rušijo temelji njihovih “diplomatskih” besed…. Nimajo pravega orožja proti resnici, iskrenosti in takrat se počutijo nemočni in postanejo nasilni (verbalno ali fizično). No kar, sem pripravljen na to igro, ki se na dolgi rok nikoli ne izide v njihovo korist 😉
Ja kaj sedaj, a si iskrena ali nisi?
Ne moreš reč, da si samo malo noseča malo pa nisem, ko tudi drugi niso…. nesmisel.
Iskren sem zaradi sebe ne zaradi drugih, zaradi lastnega čustvenega ugodja (čeprav včasih v lastno (materialno) škodo), verjetno sem zaradi tega včasih komu grob (mogoče prostaški ; ), samo tak sem zaradi sebe in to, da me kdo označi ta nekaj (?) vzamem v zakup.
Izvor vseh naših težav na tem svetu je LAŽ.
“Diplomatski” starši otroku ne povejo resnice niso iskreni z njim in jih kao za otrokovo dobro farbajo z nekimi izmišljotinami, “diplomatski” so učitelji, ki učijo stvari v katere še sami ne verjamejo in vedo da so prikrojeno resnične, “diplomatski” so politiki ki se slepijo z nečim in prikrojijo razne podatke, ki so potem osnova za “boljši jutri”…itd.itd
Ko rečeš, da si raje bolj “diplomatski” si z drugimi besedami povedal, da si nekoliko prikrojil resnico oz nisi povedal vsega z namenom neke manipulacije, koristi, ki jo pričakuješ od drugih, to pa ni več iskrenost. Tako preprosto je to.
Je pa zanimivo kako takšni “diplomati” reagirajo na iskreno mnenje, ko čutijo, da se jim rušijo temelji njihovih “diplomatskih” besed…. Nimajo pravega orožja proti resnici, iskrenosti in takrat se počutijo nemočni in postanejo nasilni (verbalno ali fizično). No kar, sem pripravljen na to igro, ki se na dolgi rok nikoli ne izide v njihovo korist ;)[/quote]
On_, si imel kdaj občutek, da se neiskreni ljudje bojijo tistih, ki so iskreni? Včasih se mi zdi, da tisti, ki imajo veliko masla na glavi zelo radi klepetajo z “istomislečimi”, ker se jim nekako zdi, da so si podobni in da imajo vsi kakšno “temno skrivnost”. Tiste osebe, ki pa so iskrene in direktne, pa so večkrat iz tega “kroga” izključene. Meni se je že večkrat zgodilo, da je kakšno sodelavko črvičilo v moji bližini, vem pa, da je to zato, ker se je zavedala, da z mano ne more manipulirati.
Ja kaj sedaj, a si iskrena ali nisi?
Ne moreš reč, da si samo malo noseča malo pa nisem, ko tudi drugi niso…. nesmisel.[/quote]
Iskrena sem vendar ne zabijam časa in energije na ljudi, katerih namen je le provociranje in takrat, ko mi oseba na drugi strani ne pomeni nič…..
Primer, ko se ne ukvarjam z drugimi in si mislim svoje: ko ti slučajni mimoidoči na cesti / trgovini ipd. reče nekaj samo zato, da nahrani svoj ego – ne odreagiram in mu ne rečem, si pač en navaden kreten – kar bi mu v tistem trenutku mogoče najraje rekla. Če sem sposobna dati dobro izjavo s katero nekoga postavim na realna tla in vseeno povem svoje – ja, če pa ne znam odreagirati tako kot se spodobi (se pravi brez krega, ustvarjanja dodatnih konfliktov, ki so ponavadi prisotni v kakšni situaciji), raje nič ne rečem in samo grem mimo……
To je podobno kot takrat, ko si v družbi v kateri se na veliko razpravlja o politiki in vsem možnem, po določenem času ugotoviš da se razpravlja le z namenom mašenja in zapravljanja časa. Ponavadi se v takšnih situacijah na začetku trudiš, sodeluješ v debati, poveš svoje mnenje, si iskren, potem pa ugotoviš da je tako in tako brezpredmetno…..na to sem mislila, ko sem pisala o svoji neiskrenosti.
Do ljudi, ki mi pomenijo nekaj (moji najbližji) in s katerimi lahko normalno komuniciram (tudi, če so slučajni mimoidoči), pa vedno povem tako kot mislim – iskreno, brez zadržkov in odkrito.
Ja kaj sedaj, a si iskrena ali nisi?
Ne moreš reč, da si samo malo noseča malo pa nisem, ko tudi drugi niso…. nesmisel.
Iskren sem zaradi sebe ne zaradi drugih, zaradi lastnega čustvenega ugodja (čeprav včasih v lastno (materialno) škodo), verjetno sem zaradi tega včasih komu grob (mogoče prostaški ; ), samo tak sem zaradi sebe in to, da me kdo označi ta nekaj (?) vzamem v zakup.
Izvor vseh naših težav na tem svetu je LAŽ.
“Diplomatski” starši otroku ne povejo resnice niso iskreni z njim in jih kao za otrokovo dobro farbajo z nekimi izmišljotinami, “diplomatski” so učitelji, ki učijo stvari v katere še sami ne verjamejo in vedo da so prikrojeno resnične, “diplomatski” so politiki ki se slepijo z nečim in prikrojijo razne podatke, ki so potem osnova za “boljši jutri”…itd.itd
Ko rečeš, da si raje bolj “diplomatski” si z drugimi besedami povedal, da si nekoliko prikrojil resnico oz nisi povedal vsega z namenom neke manipulacije, koristi, ki jo pričakuješ od drugih, to pa ni več iskrenost. Tako preprosto je to.
Je pa zanimivo kako takšni “diplomati” reagirajo na iskreno mnenje, ko čutijo, da se jim rušijo temelji njihovih “diplomatskih” besed…. Nimajo pravega orožja proti resnici, iskrenosti in takrat se počutijo nemočni in postanejo nasilni (verbalno ali fizično). No kar, sem pripravljen na to igro, ki se na dolgi rok nikoli ne izide v njihovo korist ;)[/quote]
On_, si imel kdaj občutek, da se neiskreni ljudje bojijo tistih, ki so iskreni? Včasih se mi zdi, da tisti, ki imajo veliko masla na glavi zelo radi klepetajo z “istomislečimi”, ker se jim nekako zdi, da so si podobni in da imajo vsi kakšno “temno skrivnost”. Tiste osebe, ki pa so iskrene in direktne, pa so večkrat iz tega “kroga” izključene. Meni se je že večkrat zgodilo, da je kakšno sodelavko črvičilo v moji bližini, vem pa, da je to zato, ker se je zavedala, da z mano ne more manipulirati.[/quote]
BINGO!
Ravno to sem želela izpostaviti v nadaljevanju…
Hvala Antilopa!
Forum je zaprt za komentiranje.