iskanje partnerja in depresija
Lep pozdrav!
Sama se zdravim za depresijo in socialno fobijo. Stara sem 27 let, in še nisem imela fanta, tudi kaj neresnega ne. Se pa zadnje čase več sprašujem in ukvarjam s tem, želim si imeti fanta, toda kdo me bo sploh hotel, če sem bolna.
Tu je tudi problem spoznavanja. V živo, mi ne gre ravno od rok. Malo sem poskusila preko neta, vendar ne pride do česa več, kavica in to je to. Tako, da razmišljam, da je problem v meni, da sem tako neprivlačna? – da nikomur nisem všeč. Res je, da imam par kg preveč zaradi tablet, drugače pa z mano na zunaj ni kaj narobe. Se mi zdi, da delujem preveč obupano, mogoče jih to odvrača.
Strah me je tudi, da sem izgubila najlepša leta – drugi imajo že partnerske izkušnje in se čustveno razvijajo, jaz pa sem kar nekje obstala.
To je podobno, kot tistale, ki išče “iskreno prijateljstvo” preko foruma…
Meni to ni jasno, to je tako, kot če po rami potrkaš tipa, ki je slučajno pred tabo v vrsti pred blagajno
in ga vprašaš_ ” A bi bil ti moj najboljši prijatelj'”
Tako ne gre.
Ne išče se partnerja za vse življenje in ne iskrenega prijatelja, pač pa se dela na sebi in svojih
socialnih spretnostih, da se naučiš druženja z ljudmi NA SPLOŠNO, interakcije, zakonitosti, težav…
In potem, ko imaš zadostno bazo poznanstev, (socialno mrežo) se LAHKO pojavi tudi prijatelj ali
partner.
Dokler pa ti (ali una osamljena debeluška zgoraj) sedita vsaka na svojem samotnem otoku in
sprašujeta, kdo bi priplaval do vaju….pa ni ravno obetajoče, se ti ne zdi?
Depresija je resna stvar, ni pa nepremagljiva in nikakor ne sme biti izgovor, zakaj se ne “vržeš med
ljudi”….kar pravzaprav spada že med terapijo. Glede na pogostnost depresije je gotovo, da ima cel
kup depresivnih ljudi partnerje – kar pomeni, da ni vzrok, da ga ti nimaš. Je pa lahko priročen izgovor…
Dekle glavo pokonci!
Če boš svojo bolezen dajala v ospredje, boš težko naredila korak naprej k temu, da se razvijaš v tisto, kar si sama želiš. Vsak človek ima kak problem in se sooča z njim, ne pa da drugim pere možgane kako je bogi. Iz depresije se lahko izvlečeš, samo najprej se moraš sama sebe prepričat, da to ni težko. Pogumno naprej in boš videla, da ni nobenega bav, bava, ampak si moraš življenje vzet kot izziv, ki ti na tej poti postavlja določene ovire in jih preskakovat. Poskušaj se ne smilit sama sebi, ker to ljudi odbija, ampak z glavo pokonci in pogumno naprej.
V glavnem si si že sama odgovorila na zastavljena vprašanja in navedla razloge za svojo osamljenost. To so nizka samozavest, nezaupanje, strah, občutek, da nisi vredna česa boljšega….Vse te misli te držijo in so te pripeljale v takšen položaj, v katerem si.
Če želiš spremeniti svoj zunanji svet, je treba spremeniti svoj notranji svet in odnos do sebe.
Seveda razumem, da to ne gre tako zlahka. Zato ti naj bodo v pomoč razne knjige, skupine za samopomoč….In seveda lasten pogum, da boš sposobna premagati svoj strah, zaradi negativnih misli ter se podati novim izzivom naproti. Začni skrbeti zase, za svoje zdravje, dobro počutje, zdravo hrano in shujšaj. Tako se boš počutila bolje, bo več energije in manj obupanosti.
Kje pa so razlogi za depresijo ?
Avtorica. Dobro, ampak res dobro preberi zadnji Robijev stavek in si sama najdi odgovore nanj.
Tableti zadevo umirijo, ampak razloga pa ne odpravijo. Tu moraš začeti. Razčistiti razloge depresije. Upam, da ti čimprej uspe.
Pa strokovna pomoč (v smislu pogovora in ne le tablet), knjige na to temo, ter tek oz. nek drug redni trening.
Sama se tudi spopadam s temi stvarmi, se pa starejša od tebe pa se vseeno ne dam. Tako, da nisi edina. Upam, da nama obema uspe.
Seveda je. A enkrat je treba začeti ta projekt, če želiš spremembo. Ne pa se ustrašiti in že (spet) obupati nad tem ogromnim projektom ter ostati v stanju depresije in samopomilovanja.
Naj bo pomembna pot, ne pa se obremenjevati s ciljem.[/quote]
Robi, ponudi ji roko:).[/quote]
Potem bi moral z njo živeti. 🙂
To potem pomeni projekt za dva.
Vem, zato sem napisal, da to potem pomeni projekt za dva.
Po drugi strani pa sam prav tako nisem popoln in imam še kar nekaj dela na sebi. 🙂
Predvidevam, da bi bilo s tabo lahko (pre)živeti. :)[/quote]
Zdaj iščeš izgovore:)). Meni se zdiš primeren za kaj takega. Morda bi pomoč drugemu pomagala tudi tebi:).
Z mano je težko, saj sam občutiš:)).
Pred kakšnimi 20-timi leti bi se mogoče res odločil za kaj takega, ker bi se počutil primernega. Vendar pa sem v vseh teh letih že nekaj naredil na sebi in ne čutim več takšne potrebe, da bi bil s takšno osebo.
Res, ful težko ostajam resen, ko te berem. :))[/quote]
Kdo govori o tem, da moraš drugo osebo sprejeti za partnerja, če mu želiš pomagati? Govorim o brezpogojnem prijateljevanju:).
Saj si ne želim, da postaneš v korelaciji z mano resen:). Torej smeh do nebes:))).
Forum je zaprt za komentiranje.