Hiperaktivne ženske

Čudno je tole. Ponavadi so bile prav ženske tiste, ki so tozadevno vedno želele spreminjati moške in je bila že navadna rekreacija, morda dvakrat tedensko hud problem. Celo zdelo bi se kdaj, da si namerno izberejo take, da jih bodo pozneje lahko spreminjale.

ok, to so bili samo predlogi samecbom se mi zdi, nevem kaj so ti bivši predlagali. Ponos pa samozavest nista ista pojma. Ponos se sklada z egom, pa tud ni vedno slabo.

Uf zdej ste me navdušile za padalstvo, iz letala seveda. Sm ko sem se hotla zavarovat pa takoj rubrika s katerimi športi se ukvarjate, gorsko kolesarstvo, zimski športi,… kr nekaj, ker to če se peljem na krvavec s kolesom se bom pa zih stolkla. Če se hočeš življenjsko zavarovat moraš samo doma v postelji ležat, pa še to si moraš sliko nad posteljo odstranit, ker to je že preveč nevarno.

Za mene, ki še nikoli nisem skočil z jadralnim padalom, je to enako adrenalisnko kot skok za letala. Verjamem pa, da je oboje enako varno, če narediš vse prav. Pa je vedno odvisno samo od mene ali lahko še kaj poseže vmes, da postane malo manj prav?
Za mene je smučanje lahko dovolj adrenallinsko. Pa se mi ni treba spustit smuk. Adrenalin je nekaj, ka ni nujno, da se zavedamo, saj to ni razumsko početje, ampak bolj nezavedno iskanje meja in zviševanje le teh preko svojih sposobnosti. Zadovoljim se lahko z “malenskostmi” (ki zame niso), kot so, gladko izpeljevanje hitrih zavojev po neravnih podlagah, manjši skoki čez prelomnice itn. Bi rekel, da je to za smučarja začetnika kar velika mera adrenalina, četudi zame ni.
Prav tako je lahko paintball za nekoga velik adrenalin. Zame je že bil. Saj ne funkcinonirami vsi tako kot ti. :))

Necla, saj ne skačem iz aviona. To ne bi mogla storit, me je preveč strah :). Jadralno je pa lepo. Iz letala pa menda je super, samo jaz si ne upam.
Drugače pa ja, se strinjam glede zavarovalnic. Športi so menda hudo nevarni, recimo ni pa nevarno, če žreš samo junkfood, če si pijanec, če se drogiraš, če kadiš… to pa ni višja premija. Če pa kolesariš pa si že nevaren.

Boom, ja, če bi se samo 2x na teden rekreairal, bi ga probala spreobrnit. Ah, ne ne bi. Ker se sploh ne zapletam s takimi, ki jih je treba spreminjat. Raje s takimi, ki so že ok. Nisem materinski tip, da bi vzgajala fantke, raje imam moške. Odrasle seveda.

Zate, ki si že preveč “kuhana” ni več nič zadost adrenalinsko, nekomu pa lahko odpove srce, ko bi se spustil s kolesom po domačem klancu…. ;)[/quote][/quote]
Meni se pa le zdi, da imaš ti predsodke in sicer o tem, da jadralno padalstvo ni adrenalinsko. Zame je, verjami mi. Zato vidiš, imaš predsodke ti, razen, če si govorila samo zase. 😉

Marko, a ti si potem ON ali kako? Sem mislila, da sta vidva dve osebi :).
Kaj pa se ti zdi adrenalinskega v jadralnem padalstvu, recimo v primerjavi z vožnjo po naši avtocesti?

S tem se ne strinjam. Nisi opisala ženske narave, ampak naravo človeka, ki se boji ostati sam, zato se prilagodi vsemu in opusti tudi stvari, v katerih je prej užival. Samo zaradi napačnega prepričanja, da bo tako partnerju pokazal, kaj vse je pripravljen “zanj” naredit in ga na nek način prikleniti nase. To je “narava” preveč negotovega človeka, ženske ali moškega, ni pomembno. Vsekakor se je potrebno malo prilagodit, kar velja za oba, nikoli pa ni potebno opustiti vsega, razen, če nas tisto osrečuje še bolj, vendar potem se je za vprašat, zakaj hudiča smo pred tem imeli neke svoje hobije, če smo tako trpeli v njih.[/quote]

Lej ne morem ti točno povedat kej je bilo to dokazano, je pa bilo. Ne morem nalepit linka, ker se ne spomnim url naslova. Imaš pa seveda tudi ti prav, samo pol smo pa spet tam, ali je za vas kompromis samo to, da se dva osebno nekaj dogovorita, vsak malo popusti, ali je kompromis tudi to, da nekdo že prej nekaj naredi ali se temu odreče, ker ve da bo s tem osrečil drugega. Pa to je mišljeno kot nekaj malega in ne kot odrekanje nekemu ekstremnemu športu, brez katerega ne more živeti.

Zate, ki si že preveč “kuhana” ni več nič zadost adrenalinsko, nekomu pa lahko odpove srce, ko bi se spustil s kolesom po domačem klancu…. ;)[/quote][/quote]Kakšni predsodki? 🙁

Kaj je za koga adrenalinsko je zelo relativna zadeva. Nekomu nabije adrenalin že to, če bi se usedel na kolo na vrhu klanca, drugemu niti salta na kolesu ne da več pravega užitka.
Ne moreš tako na lahko presodit kaj je komu adrenalinski šport….. :/

[/quote]Kakšni predsodki? 🙁

Kaj je za koga adrenalinsko je zelo relativna zadeva. Nekomu nabije adrenalin že to, če bi se usedel na kolo na vrhu klanca, drugemu niti salta na kolesu ne da več pravega užitka.
Ne moreš tako na lahko presodit kaj je komu adrenalinski šport….. :/[/quote]

No pa je končno nekdo do pameti prišel. Ja nismo vsi enaki

To ti ves čas namigujem, da je bedasto govorit o adrenalinskih ali pa ekstremnih športih.
Recimo tek ni nič posebnega, če tečeš ultramaratone pa bo večian rekla, da je to ekstremen šport.

[/quote]Kakšni predsodki? 🙁

Kaj je za koga adrenalinsko je zelo relativna zadeva. Nekomu nabije adrenalin že to, če bi se usedel na kolo na vrhu klanca, drugemu niti salta na kolesu ne da več pravega užitka.
Ne moreš tako na lahko presodit kaj je komu adrenalinski šport….. :/[/quote]

Višina in razmišljanje o tem, kaj se mi lahko zgodi, če me recimo veter potegne v nenadzorovano gibanje, ki bi me lahko sunilo v kako drevo ali v tla. Moj sošolec je tako recimo umrl. Zagrabil ga je vrtinec (ali nek sunek vetra pač) in ga zabrisal na tla.
Po avtocesti pa res ne čutim adrenalina, razen, če kak kamijon zapelje ven tik pred mano, ko ga želim prehitevat, ali pa kaj podobnega.

Pa si že poskusil?
Jaz sem na avtocesti doživela že veliko več adrenalinskih zadev kot v zraku. Pa k sreči nisem še nikoli naletela na nikogar, ki bi vozil proti meni. Je pa vsak dan toliko izsiljevanj, toliko neprimernih prehitevanj, na navadnih cestah prehitevanj v škarje… včasih pa tudi kaka žival skoči na cesto in zavreš in adrenalin nabije do plafona.
Tudi pri cestnem kolesarstvu doživim veliko več adrenalina kot pri gorskem, ker me vedno kdo izsili, prehiteva tako, da me skoraj zraven zvleče, …

Višina in razmišljanje o tem, kaj se mi lahko zgodi, če me recimo veter potegne v nenadzorovano gibanje, ki bi me lahko sunilo v kako drevo ali v tla. Moj sošolec je tako recimo umrl. Zagrabil ga je vrtinec (ali nek sunek vetra pač) in ga zabrisal na tla.
Po avtocesti pa res ne čutim adrenalina, razen, če kak kamijon zapelje ven tik pred mano, ko ga želim prehitevat, ali pa kaj podobnega.[/quote]

Pa ti si prava “miguša” :)))))

Jaz sem pa želel povedat, da nekdo “okužen” z nekim športom išče v njem doze adrenalina (vedno več si upa) podobno kot to počne nekdo, ki se drogira in mu ni mar za preostali svet. Takem potem nek partner, družina predstavlja oviro pri njegovem “drogiranju”.
Enostavno se ni več zmožen kontrolirat, noče se, ker mu “črviček” v glavi skoz nekaj prigovarja….. 😉

Dobro, zdaj če se ti vse to dogaja na avtocesti, potem morda ne voziš v pravo smer. 😉 Padala pa nisem poskusil. Verjetno se zadovoljim z drugimi “zadevami” ali pa še teh nisem iztrošil. Sem že razmišljal o tem, ampak samo razmišljal.

Verjetno želi le povedati, da gre za nekoga, ki s športom ekstremno ukvarja. Jaz pravim, da noben ekstrem ni koristen.

Ti si pa res poln predsodkov. Pišeš tako kot, če bi jaz pisala, da si recimo ti odvisen od gospodinjenja in hočeš še več gospodinjit in še več…
Tako kot ti nekoga obsodiš, da se drogira s športom in mu potem ni mar za nič drugega, te bo kdo drug obsodil, da se drogiraš z likanjem in podobnimi zadevami.
Po mojem si ti veliko bolj poln predsodkov kot ti po tvojem zadrogiranci s športom.

Pa ti si prava “miguša” :)))))

Jaz sem pa želel povedat, da nekdo “okužen” z nekim športom išče v njem doze adrenalina (vedno več si upa) podobno kot to počne nekdo, ki se drogira in mu ni mar za preostali svet. Takem potem nek partner, družina predstavlja oviro pri njegovem “drogiranju”.
Enostavno se ni več zmožen kontrolirat, noče se, ker mu “črviček” v glavi skoz nekaj prigovarja….. ;)[/quote]

Marko, mogoče se pa s tabo srečujem na naših avtocestah 🙂 in zato ti ne čutiš adrenalina, jaz pa, ko me izsiliš, čutim.
In kaj je ekstrem?
Ruth Podgornik bi rekla, da 42km teka ni nič, ker je tekla ultramaratone, kdo drug bo pa rekel, da je že 10km ekstrem.

Hmm, mogoče… si mi kaj hvaležna za to dozo? :))

Ne, nisem hvaležna, ker nisem adrenalinska odvisnica 🙁

Saj noben odvisnik ne prizna, da je odvisnik. To je enostavno njegov način življenja, ki je zanj popolnoma normalen in se čudi drugim, ki ne počnejo nekaj podobnega.
Samo če pogledaš realno, čemu toliko tvegat, kaj imaš na koncu od tega?

On_, če bi bila odvsinica, ne bi priznala, da sem, vesela pa bi bila doze, a ne? Jaz je pa ne maram.
In kaj po tvoje tvegam? Kaj počnem po tvojem tveganega?
Razen naših cest seveda, ampak vožnje po cestah žal ne morem skenslat.

Saj noben odvisnik ne prizna, da je odvisnik.[/quote]

Včasih se vendarle najde kdo, ki je toliko fer in pove, da je od nečesa odvisen; toda namesto odobravanja, sprejemanja se zgodi obratno. Mislim, da ima beseda “odvisnež” nek negativen prizvok za večino ljudi in takoj pomislijo na najslabše.

Želel sem vprašat kaj imaš od tega svojega športa, zakaj te vedno znova potegne vanj, zakaj te privlači, kaj je tam tako lepega?
Znaš/hočeš to definirat?

No, realno gledano si v zraku med sunki vetra prav tako odvisna od vetra (ti, tvoje zdravje in tudi tvoje življenje), kot na vesti, kjer je tvoja varnost odvisna tudi od “objestnosti” oziroma vožnje drugih.
Imaš kakšno slabo izkušnjo iz ceste?

Avtocesta je vseeno nekaj drugega.
Ne vem, kaj cutijo tisti, ki izsiljujejo, ogrožajo druge, če je to ravno adrenalin… ne vem, nosijo pač ogromno ogromno jeze v sebi, nimajo obzirnosti, ne upoštevajo pravil, uživajo v nevarnosti… antisocialci pač.
Pri adrenalinskih športih pa ti športniki ne ogrožajo sočloveka, če so za to narejene posebne proge (gorsko) oz. posebna območja (kajak na dvijih vodah recimo- tudi to spada to extreme sports).
Tek pa (tako ga jaz doživljam) ne spada med ekstremne športe, tudi če gre za ultramaratone. Ja, razumem pa, da so lahko razdalje za nekoga ekstremne.