Hiperaktivne ženske
Iz tega posta in v bistvu vseh tvojih sklepam, da je tema provokacija. Ali pa gre za shizofreničnega človeka. Ljubezen do partnerja in ljubezen do otrok se v funkcionalni družini nikoli ne tepeta med sabo. [/quote]
Saj je na preprost način pojasnil, da si otrok “čez noč” ne želi iz enega razloga, ker se mu zdi, da trenutno ne premore toliko odgovornosti. Iz tega pa se da razbrati nek strah pred izpolniti neko pomembno nalogo, nezaupanje vase, ki lahko izhaja tudi iz slabšega poznavanja sebe. Nič takega. To še ne pomeni, da te naloge res ne bi bil sposoben opraviti, samo boji se je in to iskreno priznava. Od tu naprej se da gradit.
Ta strah je podoben tistemu, ko se prvič vsedemo na kolo brez pomožnih koles in se bojimo, da bomo padli. Potem, ko pa se naučimo peljat, pa se čudimo, kako smo se lahko bali take malenkosti. Eni skočijo na to kolo brez strahu, drugi pa rabijo malo več časa, da zberejo pogum. Odvisno od značaja in načine vzgoje, kar je itak povezano.
Verjetno pa samo še ni našel partnerke, s katero bi začutil, da lahko zgradi funkcionalno družino. Včasih pa moramo tudi pri sebi kaj “popraviti”, da jo lažje zagledamo. :))
Končno en, ki pametno razmišlja.
Pri drugih imam občutek, da imajo otroka za stvar. Pametujejo o otrocih in se zgražajo, če nekdo ne bi kar čez noč dobil par let starega otroka, sami pa še svojih nimajo. Samo pametujejo pa ja.
Tisti, ki ima res tuje otroke in zanje skrbi, tisti pa se ne oglasijo. Zakaj, verjetno zato, ker vedo, da stvar ni tako enostavna in da so bili tudi sami skeptični.
Iz tega posta in v bistvu vseh tvojih sklepam, da je tema provokacija. Ali pa gre za shizofreničnega človeka. Ljubezen do partnerja in ljubezen do otrok se v funkcionalni družini nikoli ne tepeta med sabo. [/quote]
Saj je na preprost način pojasnil, da si otrok “čez noč” ne želi iz enega razloga, ker se mu zdi, da trenutno ne premore toliko odgovornosti. Iz tega pa se da razbrati nek strah pred izpolniti neko pomembno nalogo, nezaupanje vase, ki lahko izhaja tudi iz slabšega poznavanja sebe. Nič takega. To še ne pomeni, da te naloge res ne bi bil sposoben opraviti, samo boji se je in to iskreno priznava. Od tu naprej se da gradit.
Ta strah je podoben tistemu, ko se prvič vsedemo na kolo brez pomožnih koles in se bojimo, da bomo padli. Potem, ko pa se naučimo peljat, pa se čudimo, kako smo se lahko bali take malenkosti. Eni skočijo na to kolo brez strahu, drugi pa rabijo malo več časa, da zberejo pogum. Odvisno od značaja in načine vzgoje, kar je itak povezano.
Verjetno pa samo še ni našel partnerke, s katero bi začutil, da lahko zgradi funkcionalno družino. Včasih pa moramo tudi pri sebi kaj “popraviti”, da jo lažje zagledamo. :))[/quote]
Ja, res je, bolj se tam govori o hujšanju, ampak to je po moje zato, ker veliko ljudi povezuje rekreacijo s hujšanjem, kot nujno zlo, ne kot užitek. Oblikovanje telesa že manj, nekaj o športu- so kaka vprašanja tu in tam. Sicer nekateri uporabniki imajo dosti izkušenj na športnem področju (ne samo Mito, tudi Jure Klemenčič, kolesar…), so kljub vsemu kaki dobri nasveti.
Saj hujšanje je oblikovanje telesa. Če ne, ni hujšanje. :))
Sicer pa če že uživaš v športu, se verjetno ne ukvarjaš s samim oblikovanjem telesa, ampak se prepuščaš užitkom v samem športu. Oblikovanje pa postane posledica tega predajanja. Če pa se posvečaš športu zaradi oblikovanja telesa, pa si nekje tam, kot tisti, ki hujšajo iz “nujnega zla”. Le lepše se sliši.
Mislim, čisto slučajno sem zelo aktivna gorska kolesarka, + 30, mamica, ločenka, hodim v službo, študiram ob delu (uspešno), sem v razmerju, ostane pa mi čas tudi za prijateljice in še za kakšen drug šport ala pohodništvo, fitnes, smučanje………..pa šoping, frizerko, manikuro, kino, gledališče, večerjo.
Mislim, noben mi še nikoli ni rekel, da sem možača ali kaj podobnega, ali pa da sem premalo ženstvena……..ker to pač enostavno ne drži!!!
Dajte se malo nad sabo zamislit tisti, ki imate probleme sami s sabo in svojim egom……..kaj pa naj bi po vaše; doma sedela in se sama sebi smilila??
In pač, če je dec ta prav, si bo vsaka ženska z veseljem vzela čas zanj in se odrekla tudi kakšni uri športanja, manikuri, pedikuri itd. Seveda, še najbolje je, da imata skupen hobi, potem je to le samo pika na i – kot pri meni :-))
Mislim, da prehitro obupuješ nad hiperaktivninmi ženskami in bi bilio veliko bolje, če bi razmišljal kako to hiperaktivnost koristno uporabiti. Tu se lahko malo zgleduješ po kinologiji, kjer lovske, pastirske… predispozicije psov strokovno preusmerjajo v razne športno kinološke dejavnosti. Z malo volje, truda in znanja bi morda kaj takega lahko uspelo tudi tebi in bi lahko to hiperaktivnost preusmeril na gospodinjsko področje. Predvsem pa je pri tem pomembno, da ohranjaš in spodbujaš multidisciplinarnost, torej razne bi, tri, tetratlonske discipline. Recimo postavljanje rekordov v kombinaciji kuhanja, pospravljanja, peglanja, s tem da ti vmes prinese h kavču hladno pivo in zamenja program na TV.
Ja in ne, človek ki se dobro zaveda svojih miselnih in vedenjskih vzorcev in za katere prepozna, da so slabi zanj in za druge jih lahko spremeni, tudi računalnik lahko formatiraš in naložiš drugačen OS gor, zakaj človek ne bi tega zmogel na sebi, le pošteno dejaven in neprestrašen za te spremembe mora biti. Trdim, da je človek, ki je ves čas enak oz se ne spremeni niti malo v (besedah in dejanjih), da zna postati akutno predvidljiv, dolgočasen, sčasoma kompletno odveč….tudi zato sem raje samska, hehe….[/quote]
Ampak človeka ni možno formatirati, mu zbrisati spomin in s tem ustvariti drugačno osebnost.
Človek lahko le s svojo zavestno voljo in zavedanjem o drugačni realnosti, kot jo nosi v sebi, nadgrajuje vzorce preko izkušenj.
Kot praviš, pa je treba biti dejaven, neprestrašen in se podati v izzive preko katerih sebi omogočiš spoznanje, da svet in ljudje niso vsi takšni, kot menimo.
Seveda se oglasijo.
Pomembno je le, kaj želi kdo videti. 🙂
Misliš, da bi žensko preusmeril ali sebe ?
Težava bi naj bila “hiperaktivne” ženske, ki so preveč na terenu in s tem odsotne. In takšne ženske so odsotne ponavadi zato, ker jim neko ustaljeno družinsko življenje in s tem gospodinjska dela ne dišijo.
Seveda pa ni problem v ženskah. Obstajajo takšne in drugačne. Razlogi pa so v nas kakšne srečujemo.
Jaz sicer ne bi rekla, da sem hiperaktivna. Res pa imam poleg službe in študija še kup razno raznih hobijev, od jezikov naprej, predvsem pa šport. Pa kaj?
Meni je ok.
Ja, Robi, prav imaš, ne dišijo mi gospodinjska dela. Zakaj bi se ubadala z njimi, če je pa lepše uživat? Gospodinjska dela pač toliko kot je nujno potrebno. Pomivanje posode je nujno, likanje recimo ni, peka peciva tudi ni nujna, tako, da tega ne počnem.
Uh ste se pa razpisali, da sploh nisem mogla vsega prebrat (ni tok časa danes). Mene pa samo zanima, zakaj vztrajaš v zvezah, sej se že po tednu ali dveh vidi, kaj počne v prostem času in koliko ekstremnih hobijev ima. Kakšna zapečkarica bi pa gotovo zate rekla, da imaš preveč hobijev, da te ni nič doma, da nista nič skup,…
Ubistvu imam kar nekaj znank, ki so samske in okoli 35 pa ni nobena taka kot ti opisuješ. Veliko jamrajo, kako je življenje krivično, nič se jim ne da, nikamor nočejo it, pa za vse to so seveda krivi bivši in okolica. Tko, da bi bil lah srečen, da nisi na takšne naletel. Pa kolikor jaz vem, moški nočete žensk brez hobijev in brez življenjske energije. No to je spet deljeno mnjenje. In verjamem, da se je marsikatera temu prilagodila, da bi dobila kakšnega.
Kot sem rekla nisem vsega brala, ampa ženske se res podzavestno prilagajamo moških in opuščamo stvari, da bi bilo vam tako prav, no takšna je naša narava. Mogoče so tvoje bivše želele narediti nate vtis in pokazati kako so samostojne, polne energije, itd.
Pa to, da tiste, ki še nismo 30 nismo resne ne velja. Po mojem mnenju je to res odvisno od človeka, pa čeprav je bilo tože stokrat napisano, izrečeno.
Necla, po mojih izkušnjah sodeč, moške te moje aktivnosti res zelo motijo, ampak jaz se ne dam. Motijo tudi ženske. V glavnem vsi mi perejo glavo s tem kako bi morala pridno gospodinjit in ne počet stvari, ki jih počnem. Ja pa otroke bi tudi morala že obvezno imet.
Se mi je že zgodilo, da so moški pričakovali, da ko bom v vezi, da bom pa opustila nekatere svoje hobije pa jih nisem pa je šla veza v franže. Nekako mi še ni uspelo moškega pritegnit v svoje dejavnosti. Vedno trmasto vztrajajo, da jih to ne zanima. Če imajo sami hobije, so veseli, ko se jim jaz pridružim,da bi se pa oni meni pa ne gre. In potem gre veza v franže.
Ne vem zakaj, ampak moški zgleda, da hočejo, da ženske letamo z njimi, oni pa ne z nami.
Včasih je pa kdo tudi “malo” zasvojen s kakimi adrenalinskimi športi. Enostavno mu manjka tista doza adrenalina in je neznosen dokler jo ne dobi in peka piškotov enostavno ni dovolj adrenalinski šport :))
Nap. padalstvo, kolesarjenje po kakšnih brezpotjih… Tudi smučanje je lahko zelo adrenalinsko, če ravno ne vijugaš v počasnih zavojih dol po strmini 😉
Gre za to da se možgani navadijo na dozo adrenalina, ki potem deluje kot droga in nikoli ni dovolj, vedno je treba it dlje, da se ohrani dovolj visoka doza, ki daje užitek.
Padalstvo misliš jadralno ali iz letala? Jadralno se namreč meni ne zdi ravno adrenalinsko, razen, če bi v zraku začelo zapirat padalo, ampak to se ponavadi ne zgodi, če se ustrezno izobraziš, če po pameti nabiraš izkušnje in seveda, če imaš zraven rezervno padalo, če slučajno do tega pride.
Padalstvo iz letala pa se mi zdi res adrenalinsko.
Kolesarjenje pa moraš bolj definirat. Zdaj, če si mislil skoke s kolesom, to se strinjam je adrenalinsko. Gorsko kolesarjenje pa se mi ne zdi adrenalinsko. Največ nesreč in poškodbe je tako v cestnem kolesarstvu.
Smučanje, če upoštevaš pravila smučišč, če upoštevaš svojo telesno pripravljenost, tehniko, imaš čelado… ni prav nič adrenalinskega. Če pa tega nimaš in se greš smuk ja potem je. Samo te tako ali tako odstranijo s smučišča.
Turna smuka: prijeten užitek v naravi in ne adrenalinski šport.
“takasem” nisem mislila zate, da bi mogla opustiti kakšen hobij, sploh ne! Lahko si ponosna nase, da “živiš sebe”, ker če bi opustila nekaj hobijev samo zato, ker od tebe to tvoj zahteva, bi bil na začetku ves srečen, ker si te je uspel podredit čez čas bi ti pa očital kaj visiš samo na njemu in če nimaš nobenega svojega hobija. Ja a ne, začaran svet je tale svet moških. Ravno tako kot pravijo kako je težko razumet ženske, enako velja za moške.
Da nekomu nekaj prepoveš, to še nikoli ni bil kompromis, ki jih je treba ustvarjati v zvezi.
Od tebe bi bilo narobe samo to, da bi vse predloge (pr. večerje, poležavanja na plaži, gledališče,…) zavračala, ampak vidim, da to ni problem pri tebi.
To, da pa moški hočejo, da letamo za njimi in ne obratno, je čisto res. Pa tudi to, da nas preizkušajo, do katere mere jih bomo popustile, do katere mere nas lahko nadzorujejo je čisto res, pol pa če to priznajo ali ne imajo to v svoji naravi.
Od gospodinjstva pa tako, če ti to ni za delat pa ne. Meni je to kul, pa me je pri bivših vedno teplo, ker rada kaj skuham in počistim, ampak so me začeli dojemati kot čistilko in kuharico in ne kot vredno punco.
Za otroke, pa tud jaz bi jih morala že imeti, kolegici se prav smilim, ker sm boga sama in neporočena brez otrok, po njenem mnjenju ves čas samo jokam zaradi tega. Ampak to je splošno mnjenje v Slo. in meni se pa ona smili, ker svojega leto in pol starega otroka uči, da je njegov očka slab, čeprav je proti njej dober kot kruhek. Se mi zdi, da še nisi spoznala moškega, ki bi cenil tebe takšno kot si, mogoče si malo premalo samozavetna?
Hja, ponos je tak tak, moškim to ni ravno všeč. No poležavanje na plaži, gledališče… res niso meni ljube zadeve :). No, 1x ali 2x na leto bi se dala tudi prepričat v gledališče, opero pa ni šans. Poležavanje ne plaži pa ne vem no, ne hodim sploh na morje. Poležavanje ob jezerski obali pa je super tako za en dopoldan ali popoldan :).
S tem se ne strinjam. Nisi opisala ženske narave, ampak naravo človeka, ki se boji ostati sam, zato se prilagodi vsemu in opusti tudi stvari, v katerih je prej užival. Samo zaradi napačnega prepričanja, da bo tako partnerju pokazal, kaj vse je pripravljen “zanj” naredit in ga na nek način prikleniti nase. To je “narava” preveč negotovega človeka, ženske ali moškega, ni pomembno. Vsekakor se je potrebno malo prilagodit, kar velja za oba, nikoli pa ni potebno opustiti vsega, razen, če nas tisto osrečuje še bolj, vendar potem se je za vprašat, zakaj hudiča smo pred tem imeli neke svoje hobije, če smo tako trpeli v njih.
Forum je zaprt za komentiranje.