Govorilne ure-samo resne odgovore prosim

Ali si na govor.urah (1. triada) želite samo pozitivne novice? Ko povem, sicer previdno, po pohvalah kaj negativnega (težave pri zapisu, jezikanje, vedenje, odnos do nekaterih sošolk), pri starših opazim slabo voljo. Hočem pa biti realna, tako kot je. zakaj ne bi tudi ta področja izboljšali. Ali pa, da ne bi rekli čez 3 leta, ja zakaj pa takrat ni nič rekla.

Ali naj raje zamolčim, kot kolegica iz 1. razreda, vedno nasmejana, pocukrana, pa je izpadla zelo fajn in prijazna. Jaz pa hočem biti realna in hočem imeti red.

Potem pa pride okoli novica, kako sem to in to rekla, dvakrat okrog obrnjeno, naj bom drugič raje tiho? Pa nisem začetnica. Hvala, lp!

Jaz raje vidim, da mi povejo stanje tako kot je. Ker imam dislektika, bi bilo verjetno veliko lažje, če bi me opozorili že v prvi triadi, ne pa šele v četrtem razredu. Pa še sama sem spraševala, a je to to, pa mi niso znali pomagat. Pocukranih ljudi pa jaz že na splošno ne maram.

Tudi jaz raje vidim, da mi povejo dejansko stanje, ne pa samo da je vse oh in sploh. Kako naj vem, da obstajajo težave, če mi nihče ne pove.

Ti kar povej tako, kot se ti zdi prav. Tudi negativne stvari. Imam prijateljico, profesorico razrednega pouka, ki je dokaj stroga, zahteva red itd. Vedno je staršem povedala, kje so problemi, kaj ni v redu, trudi se dati vse od sebe, tudi pri slabših učencih najde kaj dobrega, se z njimi uči… Staršem seveda ni všeč, ko izpostavi negativne stvari, a čez leta priznajo, da če bi bile vse učiteljice take, bi otroci danes radi brali, pisali drugače, bili bolj samostojni… Žal se šele kasneje izkaže, kaj je dobro.

Bolje v prvi triadi realne odgovore, kot pa kasneje težave. Kolegica je ravno imela s tem težave. V prvi triadi je v šoli poslušala, kako gre hčeri oh in sploh super, v 4. razredu so se borili za 3-ke.

sicer pa se enako pišejo testi, s tem, da ni ocene, so pa točke. Tako je bilo pri hčeri.

Če je od 28 točk doseženih pod 15, pol tako vsak starš, ki ima kaj v glavi tako ve kakšno je to znanje.

Torej…direkt brez ovinkarjenja in očepšavanja.

Nimam (še) otrok a bolj kot vse bi si za svojega otroka želela realno učiteljico, ki zahteva red in spoštovanje, ki pa zna biti tudi prijazna,topla,subtilna, nasmejana, pozitivna – tako do otrok kot do staršev. Zdi se mi lepo, da najprej poveš to kar je dobro in da na slabe stvari opozarjaš previdno. Sama bi bila ob opozorilu vesela tudi kakšnega dobrega nasveta, predloga za odpravo težav. Mislim, da delaš dobro, zlobni jeziki pa so in bodo obstajali vedno in se zaradi njih ni vreno obremenjevati. Srečno in lp,E.

Naš ima tudi učiteljico, ki vse pove. Najprej je bil kar šok, ker iz vrtca tega nismo bili navajeni, je vsekakor dobro, da se te stvari rešujejo takoj od začetka, za sproti. Raje vidim, da mi pove, kje je problem, kot da bi ji zrasel čez glavo.

Jaz sama vprašam, kako se otrok znajde v razredu, kje učiteljica opaža, da ima težave pri delu itd.
Mislim, res ne rabim poslušat samo, kje mu gre dobro, ker to načeloma opazimo.

Seveda želim slišati če so težave, ne pa da me bo butnilo, ko bo prepozno.
Sama sem tudi v tvoji koži, ko starši nimajo radi “kritike”. Kljub pedagoškemu sendviču.

Lepo je, če zveš pozitivne stvari o svojem otroku na GU. Ampak… jaz grem na GU predvsem za to, da mi povejo, kaj ni v redu, kje so težave, da se pogovorimo, skušamo premagati težave ter pravočasno otroku pomagati, kjer se mu ustavi.
Včasih je že en mesec preveč. Jaz sem itak zagovornik tega, da se rešuje težave takoj, ko nastopijo (no, čimprej).

Rada sem na tekočem in večkrat vprašam tudi drugje kako mu gre in ali so kakšne težave (verouk, ID)…

Pa še drugačna izkušnja.
S prvih govorilnih ur v 1. razredu sem prišla majhna kot mezinček. Moj otrok naj bi brutalno napadel drugega otroka, ga skoraj ubil, poleg tega naj bi imel resne grafomotorične težave, ni sledil pouku, neurejen.

Drži samo to zadnje. Učiteljica pač po enem mesecu ni mogla spoznati otroka, niti njegovih odlik niti slabosti. Servirala mi je samo slabosti. Nikogar ni napadel, pač pa je bil brutalno napaden on sam (učiteljica je narobe razumela, kaj so ji povedali otroci), grdo je pisal, ker je pač že znal pisati in mu je bilo trapasto risati neke črte levo desno, ko so začeli jemati male tiskane črke, je bilo vse v lepopisu brez problema. Pouku ni sledil iz istega razloga – ker mu ni bilo treba. Ko je vse to čez nekaj mesecev ugotovila, ga je znala tudi ustrezno zaposliti in je bilo vse OK.
No, sama sem mislila, da je otrokova močna stran matematika, pa tudi jezik, na testu nadarjenosti se je pokazalo, da izrazito štrli iz povprečja po – ustvarjalnosti. Jaz tega ne bi rekla, pa non stop nekaj packamo doma.

Jaz imam rada realno sliko o svojih otrocih. Zelim vedeti kje so njihova mocna podrocja, pa tudi sibkejsa.
Ni mi vsec, ce uciteljica govori “na splosno”, zelim vedeti konkretne primere.

Vcasih je res tezko povedati na “pravi nacin” starsem kaj je tisto, kar ne gre najbolje na tak nacin, da stars to sprejme. Ce me kaksen zacne cudno gledati, ponavadi vprasam, ce govorim o drugacnem Juretu, kot ga oni poznajo.
Ponavadi se drzim metode “plus, minus, plus”. TOrej povem nekaj dobrega, potem nakazem kje ne gre najbolje, na cem bi bilo dobro delati.. in zakljucim s kaksnim primerom, kjer je bil otrok uspesen.

Komunikacija je res hudic. Ker to kar en rece, ni nujno da bo drugi razumel na isti nacin. Ena mama bo pripoved razumela kot kritiko na njenega soncka, druga pa kot “u, fino, da tale uciteljica pozna mojega otroka”.

Jaz osebno bi rada, da mi učiteljica predstavi realno sliko. Na govorilne ure ne grem, da poslušam hvalnico svojemu otroku, čeprav seveda vsi radi slišimo kaj pohvalnega. Še posebno mi gredo na živce pohvale, za katere ne veš kaj naj si o njih misliš – zveni kot blazno hvaljenje, a na koncu nisi prepričan, kaj ti učiteljica sploh želi povedat. Jaz hočem vedet, kako gre mojemu otroku v šoli. in če so težave, bi rada pravočasno vedela, da se da kaj ukrenit. Pa tudi sicer, če učiteljica vse probleme v razredu pomete pod preprogo, potem se ti (v nižjih razredih) samo zakrivajo in izbruhnejo bolj silovito kasneje (ko je že marsikaj zamujeno) – pa ne gre nujno samo za znanje; tudi odnose med sošolci …

Jah, pri nekaterih starših je potrebno stvari dejansko v celofan zaviti. Nihče ne mara, da takoj ven butneš s kritiko in pritoževanjem, v čem je njihov otrok moteč. Kakšno imaš pa ti taktiko?
Kolikor jaz opažam, veliko bolje speljem zadevo, če začnem s pozitivnimi stvarmi – recimo: vaš sin/hči je super na teh in teh področjih, zelo dobro se znajde v teh in teh situacijah, vendar bi veliko bolje funkcioniral/a, če bi … Ali: vaš sin zna biti silno prijeten otrok, vendar ima na teh in teh področjih težave. Ker sama z njim zelo težko najdem skupen jezik, bi bila zelo hvaležna, če bi me lahko pri tem podprli tudi vi itd itd.

Nekateri z veseljem sodelujejo, pri nekaterih pa res še tako previdna strategija ne pomaga, žal imam tudi jaz take izkušnje.

Jaz hodim na govorilne zato, da izvem, kje ima mulc bremze in kaj je potrebno popravit.
Po uciteljicinem hvaljenju se pocutim kot debil, da sem sploh sla na govorilne.

Zakaj le? Otrok si verjetno želi, da slišiš tudi od učiteljice, kako fajn je. Ma jaz moram obvezno skoraj na vsake govorilne, ker me otrok priganja, pa bi mirno lahko kakšne spustila.

Zakaj le? Otrok si verjetno želi, da slišiš tudi od učiteljice, kako fajn je. Ma jaz moram obvezno skoraj na vsake govorilne, ker me otrok priganja, pa bi mirno lahko kakšne spustila.[/quote]

Otrok itak ne slisi, kaj mi uciteljica govori.

Saj pase, ce ti povejo kaj lepega o otroku, a mene bolj kot to zanimajo “pomankljivosti” in to je tudi razlog, zakaj grem na govorilne.

Hvala Bogu, da so še take učiteljice kot si ti.
Tudi moj sin ima eno takih, na srečo. Mislim, da morate veliko, ampak res veliko poudarka v 1. triadi dati na VZGOJO, ker je dosti staršev samih nevzgojenih in ščitijo svoje otroke,ter ne verjamejo učiteljevi besedam o neprimernem vedenju njihovega otroka.
Se strinjam, da je znanje tudi zelo pomembno, ampak to znanje, ki ga da današnja šola v 1. razredu, mislim, da večina otrok prinese z vrtca. Osnovnih manir obnašanja pa nažalost ne.

Seveda tudi pohvale dobro denejo, če le niso pretirane. Naša učiteljica tudi pove kje se da kaj popraviti in napredovati in to se mi zdi prav, saj samo tako lahko uspešno sodelujemo. Ko sem npr. hodila na govorilne v vrtec mi je bilo vse skupaj prav čudno, ker ni bilo drugega kot sama hvala. Kot da ne bi govorila o mojem otroku. 🙂

LP

Nisem vsega brala, vendar mislim, da smo starši tisti, ki prvi spoznamo napake in težave. Ne vem zakaj bi morali biti realni starši užaljeni, če jim poveš probleme in težave njihovih otrok? Ti kar sledi svojemu notranjemu čutu in še vedno sem prepričana, da je resnica veliko boljša kot “vse je lepo in super..” ne maram nerealnosti pa čeprav včasih malo boli.
Pa da ne bi slućajno mislili, da imam superiorne otroke-odličnjake, ne nimam. Precej težavne po učnem uspehu.

Sama povem az težave, povem pa tudi za predloge …
nA TO, KAKO STARŠI REAGIRAJO,pa moraš včasih kot učitelj marsikaj požreti.

Starši bi najraje, da jim poveš same pozitivne realne novice. Če že nekaj časa spremljaš ta forum, potem to veš, če ga ne , vtipkaj v iskalnik kakšne šolske teme, pa boš lahko prebrala. Na MON-u o same prfektne mame, s super sončki, ki bi rade vse najboljše.
To, da se zraven vtikajo v druge otroke (mislim, da je bila ta tema včeraj, ali dva dni nazaj), da verjamejo samo tisto, kar jim otroci povedo, za drugo mnenje pa imajo ušesa zaprta, oz. ga jemljejo kot napad na sebe in sovjega otroka,…
Jaz bi na tvojem mestu najprej starše malo potipala, kako oni vidijo svojega otroka, njegov odnos do šolskega dela in podobno. Potem boš že videla, kako relani so. Tako kot so reslni oni, tako si reslna lahko tudi ti.
Pozabi, da bi vsi radi videli realno sliko. Če redno spremljajo delo svojega otroka jo imajo, če ne, jim je ne boš mogla dati, ker ne bodo na podlagi besed ene učitljice spremenili svojega mnenja o otroku.

Jaz rada slišim realno sliko. Pluse in minuse.
Seveda pa ne samo minusov:-))

Ne obremenjuj se, če so starši slabe volje, ko jih poveš minuse. Saj je normalno, da ne bodo ravno vsi veseli. Ampak saj pridejo na govorilne in ne v kino gledat komedijo. To je tako kot pri zdravniku – nimaš prav dosti razlogov za smeh, ampak ni zdravnik kriv za to.

To je pa čisto odvisno od tega kaj poveš in na KAKŠEN NAČIN poveš.

Biti realen je vredu, saj boš tudi v spričevalo nspisala vse realno. Če imaš pa ob tem pomanjkanje empatije pa ni vredu.

Če poveš, da je otrok nemiren, pivej tudi kaj si naredila, da si to popravila in pomagaj staršu, da popravi tudi on. Če ti ne veš kaj storiti, ko si to študirala, kako naj starš ve kaj storiti?

Če otrok ne zna brat, pomagaj staršu, da se otrok nauči.

Opravka imaš z OTROCI, se pa učiteljice pogosto obnašate tako, kot da so otroci krivi za slabe razmere doma. Če ima otrok doma grozne starše in je zato tudi sam grozen… A nisi ti tista, ki mu boš pokazala kaj je pozitiven odnos do življenja? Boš to naredila s kaznijo ali z ljubeznijo.

Pizda ste vsekane. Oprosti, sem samo realna.

A ti staršem rečeš oprostite ali morda bo zvenelo hudo, toda vaš otrok ima težave. Imam načrt kako bi težave odpravili? Ne, ne rečeš tega?

Potem nisi realna, ampak si prasica.

Želim slišati vse.
In tudi mulc (zdaj res že 5R) ve, da bom slišala vse. Zato, da bomo reševali skupaj, kot ekipa.