Gospodinjstvo mi ne diši!

Najdeš pomoč v gospodinjstvu. Gate si pa sam pere. Oz. večina nas ima stroj za to :). Moraš pa vedeti da tudi z pomočjo (recimo tedensko), opravljaš dela. Dnevno. Sploh ko so otroci. Edino česar se rešiš je tedensko redno čiščenje. Razen če boš nekoga zaposlila za dnevno recimo 4h na dan.

Še ena, ki do 20.leta niti perila ni dala prati. Vse je naredila mami. Sem kaj pomila, posesala, kaj več ne.

S fantom sva se poročila, on je izhajal iz družine, kjer jw bila mama doma in gospodinja, nisva znala nič.

Takrat sva se dogovorila, da bova vse počela pol pol, pač skupaj.

Potem sem zanosila, bila na bolniški. In seveda nisem čakala, da pride domov mož in on skuha.

Počasi sem se vsega naučila. Tudi on marsičesa. Denarja za pomoč nisva imela, meni je mama umrla, njegova je daleč stran.

V gospodinjskih opravilih vsekakor nisem uživala. Šla so mi na živce, jemala so mi energijo.

Rodili so se nama 4je otroci, za katere je bilo potrebno poskrbeti. Gospodinjska opravila so postala nujno zlo, a če sva imela urejeno gospodinjstvo, je bilo vse veliko lažje.

Nisem hotela peči tort, a smo za rd enega od otrok dobili pokvarjeno torto. Sem si rekla, da sem pa ja sposobna speči 2 biskvita in ju obmazati s kremo.

Od takrat pečem torte. Niso za na socialna omrežja, so pa dobre, čisto ok in ko mu uspejo, srm vesela, zadovoljna, ponosna sama nase.

Zadovoljna sem celo, ko imam ob 8ih zjutraj predpripravljeno kosilo in vem, da mi bo kuhanje pitem vzelo malo časa.

Zadovoljna in vesela sem, pa tudi ponosna sem, ko je pred nami naporen in natrpan teden, jaz pa imam v nedeljo zvečer poln hladilnik predpripravljenih obrokov.

Ali sploh, ko so otroci majhni, skuhaš kašico in začne z mmmmm…ponos kar frči iz tebe, zraseš kak cm in se še bolj potrudiš.

In ko vse naokoli popljuvajo, počistiš. Če nočeš drsalnice v jedilnici in gojišča bakterij in če nočeš pridelati kakšne driske in bruhanja pri otrocih, ki jih je že tako dovolj.

potem ti otroci vrtičkarji prinesejo domov mamam negospidinskega tipa uši, podančice, bolezen rok, ust.

Nimamo izbire in postanemo strokovnjakinje za čiščenje, iskanje skritih kotičkov za rast mikoroorganizmov.

Na oblačilih je vse več čudnih madežev, ki nočejo stran, saj so jim oblačila noro všeč. Še posebej kakšen dragocen kos oblačil.

Negospidinje postanemo strokovnjakinje za madeže in žarimo od ponosa, ko kolegici razlagamo, kako smo premagale ta in ta madež.

Ne izdamo pa, da bi najraje fliknile v smeti celo omaro, pralni stroj in vse pripomočke in šle raje v shoping po nova, neomadeževana oblačila.

Občutim zadovoljstvo, ko je pralnica v piko pospravljena, v košarah brez umazanega perila, vse zlikano, nikjer smeti in praha.

To traja sicer samo kakšne pol ure ali celo celo dopoldne, če so otroci v šoli. Ta red rada pofotkam. Slikco pošlhem možu, on pa mi odgovori s srčkom ali roko mišico.

Takšna postanejo pitem ljubezenska sporočila po 20ih letih.

On mi pošlje fotke v nulo pospravljene garaže, predala, kamor dajemo vse, za kar ne vemo, kam spada, opranih in zloščenih čevljev. Tudi on dobi srčka ali tisto roko z mišico.

Prav fino je, če je nekdo v družini talent za pospravljanje stvari, ki nikamor ne spadajo. To osebo potem nagradiš s pohvalami in mu predstavis, da je rešitelj. Zagotovljeno imaš storitev še naslednjič.

Otroci postanejo najstniki. Prej pospraviš, skuhaš, narediš sam, dokler njih zmotiviraš.

Pa se greva z možem igrico trenerjev. Tudi oni ne hodijo na igrišče, ne delajo namesto igralcev, športnikov, ampak spodbujajo in uporabljajo različne taktike.

Občasno se vseeno sprehodiva do njihovih sob. A to vzameva kot izlet v Ikeo.

ven prideva s pladnji, kozarci, podstavki, skledami, priborom….napolniva pomivalca in prideva do stvari, ki bi jih bilo potrebno že kupiti, tako pa jih dobiva “zastonj”.

Otroke prosiš, naj za božjo voljo obračajo nogavice prav, ker če so zvite v kepo in je v njih šecza kepo trave in blata, se ne bodo oprale ali pa se gre oseba pred pranjem taktilno igrico. Za 4imi otroki, mladostniki se nabere ogromno nogavic in si ahko v nekaj dneh privoščiš uro trajajočo igrico, kaj bom našel v nogavici, žepu…otipaš, ugibaš, pogledaš in skoraj bruhaš.

tTako ti karpalci ob določenih letih pridejo zelo prav. Mislim, da je to sistemska rešitev.

Če ima mama karpalca, pač ne more obračati 1000 nogavic tedensko. Ta naloga preide na podmladek, ki se začne spraševati, če imamo morda stonoge v hiši.

Da je obračanje nogavic fuj in uj. Če karpalc kar vztraja, se mladež celo navadi in ob sezuvanju sama obrne nogavice.

Tako nekoč ženski negospodinjskega tipa, ki se je silom razmer spremenila v gospodinjo, celo uspe uživati v trenutkih negospidinjenja, ko nekatere naloge slovesno preloži na druge člane.

V zadovoljsvo mi je klub temu, da imamo sistem pospravljanja perila, zlaganja. Kar nekaj praktičnih rešitev smo našli.

Če bi mi kdo 25 let nazaj rekel, da bom gospodinja, kot trenutno sem, bi bila prepričana, da bom prej predsednica zda.

Glede na trenutno situacijo, je zo danes celo bolj verjetno, kot takrat.

Tudi hčeri sem nekako razložila, da gospodinjiš ne iz čistega veselja, ampak preprosto zato, ker je treba.

Če imaš denar, si plačaj pomoč. Pomivanje oken, tedensko čiščenje in podobno. A še vedno mora gospodinjstvo nekdo voditi. Je življenje potem lažje, če ne tratiš časa zaradi slabe organizacije.

Seveda pa otrokom privoščim, da si bi lahko privošćili kar vsakodnevno pomoč. Zakaj pa ne, če finance dovoljujejo.

Je pa gospodinjenje nekaj, kar ti da malo samozavesti v drobnih stvareh in ob dnevu, ko ti gre vse narobe, najdeš hitro pozitivno stvar.

Uspelo ti je ravno prav zapeči jajčka in wc školjka se sveti kot zobje iz reklame!

Kapo dol in poklon!

Sem malo preletela komentarje, pa se v tonu in vsebini zelo strinjam z Daisycutter. 

Naredi komoromis: enkrat na teden ti pride hišna pomočnica v nekaj urah očistiti stanovanje do optimalne stopnje, tudi likanje naj bo vključeno in imivanje oken, vsakdanje pospravljanje za sabo bosta pa zmogla  tudi sama.

Mislim, da se bo zapletlo pri skupnih obedih. Nisi navdušena kuharica. S čim je to povezano pri tebi? Nimaš izbrane hrane? Nimaš svojega okusa? Ne čutiš potrebe ugajati fantu s kuho, ker to ni tvoja domena? Prehranjevanje je ena najpomembnejših dejavnosti v življenju.  In prav zato, ker tega večina ljudi ne upošteva, se prehranjuje katastrofalno in si prisluzi bolezni s hitro in slabo hrano. Nekega dne boš imela otroke in prva snovna komunikacija z njimi bo njihovo prehranjevanje. Vsak človek, se posebej pa je to ženska domena, se mora spoznati na zdravo prehrano, če se ima za odgovornega. Moje mnenje.

Meni osebno ni tuja ideja, da si s partnerjem deliva delo v najini skupnosti. Res je, da se on skoraj ne pritakne ‘ženskih del’, je pa tudi res, da skoraj vsa ‘popravila’ in dela v in okoli hiše prevzame on. Res je tudi, da v povprečju vlagam več v najino skupnost, na dnevni in dolgoročni ravni, vendar pa je res tudi to, da mi on svetuje tako dobro okoli mojih vlaganj in odločitevin dela na sploh, da mi ni težko delati in vlagati več. Je pa to vseeno moja večna napetost: da mu ne očitam, da ne pospravi niti svojih nošenih nogavic, kakor je to tipično za to plat ‘zakonskega življenja ‘. Opažam pa, da če sem jaz idealna, bo on optimalen, tako v delu, življenju in ustvarjanju, kot tudi v spoštovanju najine skupnosti, če pa sem jaz zgolj povprečna, bo pa on zelo nezainteresiran in bo živel dvoje življenje, neozirajoč se na moje ekstra želje.  Potrebe so v glavnem zadovoljen ori nama, gre za nujne presežke.  Menim, da vama bo torej vseeno uspelo, avtorica, ampak največ je odvisno od ženske, tako opažam na splošno.  Ne trdim, da niso nekateri pari drugačni, da mogoče moški podpira štiri vogale pri hiši, vendar v splošnem je to ženska domena. Lahko pa poskusiš s kako revolucijo na tem področju, mogoče ti uspe. Jaz se – vsaj manjšim – ‘revolucijam’ še nisem odrekla.  V kratkem mu mislim reči, da če bo noč preživel na zofi v salonu, kakor po navadi, ko se ukvarja s ‘svojo obsesijo’ (poslušanje glasbe), bo zjutraj sam, pred službo pospravil ležišče, kar mu vzame 7 minut max. Če mi to uspe, mi bo uspelo še marsikaj, recimo redno obnašanje smeti … ampak to so že sanje … je pa včeraj iz lastnega žepa kupil laksarco in manjšo motorko, tako da bom raje tiho, ker bo verjetno oblikoval okolje hiše do spodobne slike. Tako se nadejam. Zagotovo pa ni mačji kašelj življenje v dvoje.  Mi2 dva se našla že v zrelih letih, tako da je obojestransko spreminjanje še oteženo  … no, moje ne, si domišljam  ?

Se strinjam s tabo, ” ne pretiravaj”.  Umislita si pomivalca, pralni stroj, sušilca in robotski sesalnik. Likanje je čisto nepotrebno, če rabiš kaj zlikano, daš likat ven za mali denar. Dokler sta sama si ne komplicirajta s kuhanjem. V službi malica = kosilo, za vikend si pa kaj spacajta doma ali pa gresta na obisk h tašči ali mami. Kar se pomivanja tiče, če nimata malih otrok in hišnih ljubljenčkov ter če se sezujeta pri vratih ni nobene potrebe da pomivata vsak teden. Sploh če je na tleh parket. Brisanje prahu? Dober vic, opremita stanovanje minimalistično, za garderobo pa si omislita vgradno omaro.

Bi pa še dodala 2 zadevi. Prva je pucanje v sobotah. To je bila navada naših babic. Zakaj bi jo ohranili če lahko vikend bolje izkoristimo? S sprotno higieno lahko dosežeta da ni treba pucat vsako soboto. Pa druga zadeva,  če gresta živet v eno garsonjero ali enosobno stanovanje pa res ni problem tista 2 okna spucat 3 krat letno. Lahko pa takrat najameš čistilko, ki ti poleg tega naredi še generalko.

Ste mi pa smešni s pranjem gat. A res umazano perilo delite na moje in tvoje?

ZAKAJ PONOVNO ODGOVARJATE NA ZGODBO, KI JE BILA OBJAVLJENA ŽE PRED LETOM ALI VEČ????