Ga naj čakam ali prebolim?
Moje mnenje pa je, da je ta vlak že odpeljal. Fant, ki je bil v oretekkosti že prizadet stežka zbere pogum in punco voraša če bi bila z njim. On je to storil in bil zavrnjen. Druge priložnosti zate pri njemu ne bo saj te je 7 mesecev preboleval. Ne delaj si lažnih utvar sporočilo je bilo jasno čeprav malo zmedeno. Pusti času čas motda se oktobra zbljižata.
Neskončno analiziraš in s tem pretiravaš. Za zvezo se človek ne odloči s kalkulacijami in merjenji in ugotavljanji, koliko ima kdo koga rad. To se začuti in to ne moreš od daleč.
Pojdita ven, preživljaj z njim več prostega časa, saj ni treba, da nekaj takoj označiš in etiketiraš za zvezo. Lahko, da se bosta super pobrala in bosta pristala skupaj brez, da bi sploh o tem razmišljala. Lahko da bosta po nekaj randijih in poljubih ugotovila, da to ni to.
Nehaj od daleč analizirat in kalkulirat.
Ga imaš rada? Dejstvo je, da te ni zavrnil. Mogoče je želel da spoznaš kako se je sam počutil ob zavrnitvi. Mogoče te samo preizkuša, če misliš resno ali je to modna muha. Mogoče bo čakal do oktobra in te testiral. Ne vem. Res daj času čas. Če je res pravi zate bosta skupaj za vedno. Drugače te pravi čaka za vogalom. Vendar si moraš razjasniti svoja čustva kaj sploh hočeš.
To zgoraj opisano mi diši na igrice. Če mu je res do nje, se tega ne bo šel, ampak bo povedal iskreno. Testiral? Omg. To dejansko ljudje počnejo in se sploh ne zavedajo koliko škode take stvari povzročijo. Žalostno, da niti osebi s katero bi delil ljubezen ne moreš več zaupati. Drugače pa jaz gledam na te stvari tako.. če ni ja, glasen, odločen ja, je pač ne. In nekomu, če iz prve nisi tisto nekaj, brez česa ne more več, noče, ampak se mu trže od želje, da bi te vsaj videl, taknil, objel, slišal tvoj glas…ne bo kasneje nikoli bolje. 1001 izgovor, upravičeni ali neupravičeni pomisleki, cincanje, čakanje, vmes ima druge, pol ti še reče da ne ve, ni siguren…ti pa čakaš. Pa čakaj. A leta grejo naprej. Bodi žalostna, uniči si življenje v čakanju in upanju, medtem konbinte nekdo drug brez pomisliti 1 sekundo držal kot kapljico vode na dlani. Pa ne le eden, več njih, če bi jim le dala možnost in ne držala priprtih vrat temu, ki se s teboj in tvojimi čustvi le igra, saj mu paše tvoja pozornost, da je nekomu pomemben in da je nekdo zaljubljen vanj. To je pa tudi vse.
Na tebi je, da se odločiš ali boš šla skozi to, ali boš raje obrnila list in si dovolila biti srečna, tako kot si zaslužiš.
Nekaj si mu napisala. In sedaj čakaš, da ti odpiše…. Otroci. Feromoni krešejo na meter razdalje, ne na virtualno. Pogledaš ga v oči, ko mu rečeš, da nisi vedela, da ti je tako všeč. Ima pa pubec prav. Preveč ljudi se spušča v zvezo dogovorno. Malo simpatije in to je to. Sama nestrpnost. Brez ugotoviti, kaj vaju povezuje in kaj so točke, po katerih se ne ujemata. Če sta že tako ali tako prijatelja, ga povabi kam, na kavo, na izlet, ali ga prosi, da ti pride kaj pomagat in ne čakaj na magične besede. Če v nekem času ne bo stopil korak naprej, stopi ti korak nazaj.
Ali pa, če hočeš na brzino rešit zadevo, mu reči, da si razvila tako močna čustva, da te njegova bližina boli in da se ne želiš srečevati z njim. Se pa ti lahko zgodi, da bo to sprejel, ne zagrabil. Odvisno od tega, kaj še čuti do tebe.
Reci mu ok, sva samo prijatelja…. vabim te na kavo….
Pojdita skupaj na kavo…. pa ne samo enkrat, večkrat… Saj ni treba, da ti takoj potrdi, da bo za vedno s tabo…. Mogoče te mora še spoznati… v tem smislu, da bo vedel, da ti lahko zaupa, da se prepriča, da tokrat misliš resno in ne bo isto kot zadnjič… Počasi si pridobi njegovo zaupanje. Boš videla kam bo peljalo… Če so iskrice, bodo s skupnim druženjem gotovo prerastle v ljubezen. Če ne bodo, boš vedela, da si naredila vse, ampak ni usojeno…
Draga Mija, me veseli, da so ti odgovori v pomoč in spodbudo. Kar pogumno in sproščeno, zaupaj pa se bo vse dobro odvilo.
Jaz sem prehodila kar dolgo pot osebnega spoznavanja in razvoja, terapevtsko, ‘duhovno’, da tako rečem, meditacijsko…imam nekaj izkušenj, z odnosi in življenjskih izkušenj nasploh – potem človek, če se zna opazovat, lahko gleda na življenje malo bolj sproščeno, z malo več sposobnosti samoopazovanja in nasploh opazovanja situacij, ne da samo reagira ali skoči na prvo žogo:) Razviješ malo več notranjega prostora, znaš biti bolj v poziciji opazovalca, s tem pride avtomatično več sočutja in razumevanja tudi do drugih ljudi in do življenjskih situacij, ki so vedno kompleksne.
Bistvo je v prostoru znotraj – da znaš dihat, da se notranje odpreš: potem deluješ iz občutka svobode, ne prisile. S tem tudi pri drugih lahko spodbudiš podoben odziv.
To je tako kot pri zunanjem prostoru – ne sme biti zatohlo:) moraš malo ‘prezračit’, predihat, potem se lažje notri biva in vsi dobijo dovolj prostora, da se lahko gibljejo, ne da bi se zaletavali drug v drugega. Zelo podobno je pri notranjem prostoru – rabimo ga odpret, razširit, se pravi v sebi najti več občutka svobode, miru, širjenja – če delujemo iz tega, potem se tak prostor avtomatično odpre tudi pri drugih.
Zlasti odnosi nas dajo na to preizkušnjo, še posebej če se zaljubimo – ker potem se naš notranji prostor napolni z drugo osebo, in je drama:) Tudi to je treba, vsekakor, to je življenje, v tem je lepota in druga oseba nas širi na poseben način – samo vseeno ne smemo pozabit ‘prezračit’ svojega prostora, vsaj vsake toliko:) Se malo ustavit, dati času čas – in razumet, da tudi druga oseba ima svoj prostor ter da če včasih ni pripravljena takoj se mešati z našim, to ne pomeni, da nas ne mara, ampak samo rabi malo dihat. Če v odnosih najdemo tak ritem ‘vstopanja in izstopanja’ iz osebnega prostora, da enkrat dovolimo, da nas oseba ‘naseli’, drugič si vzamemo malo več svobode zase, potem se da lepo sobivati.
Mislim, da si zelo rahločutna in inteligentna punca, znaš se opazovat, razmišljat, zato si vsekakor na dobri poti, da najdeš ljubezen, kjer boš znala cenit prostor drugega in on tvojega. Tako da kar mirno pa pogumno naprej:)
Draga Mija, me veseli, da so ti odgovori v pomoč in spodbudo. Kar pogumno in sproščeno, zaupaj pa se bo vse dobro odvilo.
Jaz sem prehodila kar dolgo pot osebnega spoznavanja in razvoja, terapevtsko, ‘duhovno’, da tako rečem, meditacijsko…imam nekaj izkušenj, z odnosi in življenjskih izkušenj nasploh – potem človek, če se zna opazovat, lahko gleda na življenje malo bolj sproščeno, z malo več sposobnosti samoopazovanja in nasploh opazovanja situacij, ne da samo reagira ali skoči na prvo žogo:) Razviješ malo več notranjega prostora, znaš biti bolj v poziciji opazovalca, s tem pride avtomatično več sočutja in razumevanja tudi do drugih ljudi in do življenjskih situacij, ki so vedno kompleksne.
Bistvo je v prostoru znotraj – da znaš dihat, da se notranje odpreš: potem deluješ iz občutka svobode, ne prisile. S tem tudi pri drugih lahko spodbudiš podoben odziv.
To je tako kot pri zunanjem prostoru – ne sme biti zatohlo:) moraš malo ‘prezračit’, predihat, potem se lažje notri biva in vsi dobijo dovolj prostora, da se lahko gibljejo, ne da bi se zaletavali drug v drugega. Zelo podobno je pri notranjem prostoru – rabimo ga odpret, razširit, se pravi v sebi najti več občutka svobode, miru, širjenja – če delujemo iz tega, potem se tak prostor avtomatično odpre tudi pri drugih.
Zlasti odnosi nas dajo na to preizkušnjo, še posebej če se zaljubimo – ker potem se naš notranji prostor napolni z drugo osebo, in je drama:) Tudi to je treba, vsekakor, to je življenje, v tem je lepota in druga oseba nas širi na poseben način – samo vseeno ne smemo pozabit ‘prezračit’ svojega prostora, vsaj vsake toliko:) Se malo ustavit, dati času čas – in razumet, da tudi druga oseba ima svoj prostor ter da če včasih ni pripravljena takoj se mešati z našim, to ne pomeni, da nas ne mara, ampak samo rabi malo dihat. Če v odnosih najdemo tak ritem ‘vstopanja in izstopanja’ iz osebnega prostora, da enkrat dovolimo, da nas oseba ‘naseli’, drugič si vzamemo malo več svobode zase, potem se da lepo sobivati.
Mislim, da si zelo rahločutna in inteligentna punca, znaš se opazovat, razmišljat, zato si vsekakor na dobri poti, da najdeš ljubezen, kjer boš znala cenit prostor drugega in on tvojega. Tako da kar mirno pa pogumno naprej:)
[/quote]
Bi bila zelo vesela kakšnega priporočila ..knjige, terapevta ali karkoli je tebe pripeljalo do teh spoznanj. Balzam za dušo taki komentarji in želim si, da bi pisala več. 🙏
Se opravičujem za malo pozen odgovor. Imate prav in zelo so mi všeč prispodobe s prostori. Hvala vam, da ste me usmerili na pravo pot. Mislim, da bo še vse tako kot mora biti. Tudi jaz si želim, tako kot predhodnica, da bi več sodelovali na forumu, saj res lepo svetujete in napišete – zavzamete se za človeka in to mi je zelo všeč.
Vse dobro vam želim,
Mija
No, sva bila na kavi oziroma bolje rečeno smo bili, saj je zraven nenapovedano prišel še njegov kolega.. glede tega imam mešane občutke, kot da si je želel zagotoviti, da najin prejšnji pogovor ne pride na dan? Ne razumem zakaj svoja čustva in občutke tako potiska v ozadje in me zraven kar naprej mede. Sama sem človek, ki dam karte na mizo in zato v vsakem trenutku veš kje si. On pa kar nič. Mogoče še izpostavim to, da sem ga vprašala kako je z projektom, če še delava skupaj ali mu ni več do tega (delamo v dvojicah, izbire bi imel tudi drugače dosti ker je projekt obsežen) in je rekel, da on bi najraje delal z menoj. In tam mu očitno nebi bil problem, da sva sama, na kavo pa ne moreva it sama.. Ne želim več dolgo živeti ˝v takšnem vprašaju˝, rada bi da je z menoj iskren, ker sem bila tudi jaz vedno z njim. Ker tako kot je sedaj, dobesedno trati moj čas. + Da ne boste rekli, da se nisem nič naučila. Razumem, da mu o tem ni prijetno govoriti ali pa da ni pripravljen, ampak že to da bi mi rekel ¨ej Mija, trenutno še nisem pripravljen o tem govoriti, daj mi še čas˝ ali pa karkoli na ta način BI RAZUMELA. Ne pa da ni nič od njega, nič ne reče, sploh ne vem kaj se mu dogaja v glavi.
Kako grdo z njegove strani. Ma glej, si se potrudila. To zadostuje. Na njemu je sedaj, da naredi naslednji korak, če želi. Bolj kot boš silila za kakšne odgovore, slabše bo. Pusti času čas in zadevam naj se odvijejo naravno, kot morajo. Ne razmišljaj o tem, posveti se svojim zadevam in pojdi naprej z življenjem. Če bo čutil, da te pogreša, ima telefon naj pokliče. Če se nič ne oglasi… sorry. Očitno ni to to.
A kar prijatelja je pripeljal🤢.. Naslednjič babico, mamo, učiteljico iz 1.razreda.. ccc Moški. Nikoli ne bom takih razumela. 🤷♀️
Je bilo malo grdo ane? Prva stvar za katero sem se odločila po kavi je, da počakam, da da on naslednjo pobudo, če je ne bo, se bova pač videla šele ko se začne projekt. Jaz mu ne napišem nič. Jezi me, ker imam pred sabo zelo pomembno študijsko leto in imam misli povsod, samo pri gradivu ne. Se bom res mogla čimprej zbrihtat, čeprav se mi zdi da to nikamor ne gre, še vedno sem na mrtvi točki in očitno tudi še kar nekaj časa bom..
Samo glej, da sebe ne izgubiš v tej “borbi” … in ne imej prevelikih pričakovanj, da ne boš razočarana. Če se pa lepo izide, toliko boljše. Bi te rads potolažila, samo nisem prava oseba za to. Bo kdo drug bolj primeren, upam da se oglasi tista zelo modra uporabnica od zadnjič… 🙂 Ti pa držim pesti še naprej, da se ti izide tako kot si želiš
Ja, saj razumem kaj misliš in enako. Zdaj je vse na njem. Včasih si želim, da bi videla v prihodnost, bi mogoče bolj vedla kako ravnati. Se bom probala zdaj čim bolj zatopiti v študijsko delo, čeprav vem, da s tem nebom nič rešla, samo čustva bom potlačila.. hvala vsem, ki spremljate tole limonado in še niste obupali zraven haha:)
Če ne bi nič naredila, bi rekla da tlačiš čustva.. tako pa, če so enostranska je skoraj boljše da jih čim prej potlačiš, v izogib nadaljnjim razočaranjem. Težko je biti pameten v takih situacijah, a če te ovira v tvojem življenju, je cena žal previsoka. Nekdo, ki mu je mar zate bo poskrbel, da ti ni “pain in the ass” ampak bolj v oporo, spodbudo, da ti polepša dan…da te vidi uspeti v tvojih prizadevanjih, ciljih, sanjah in željah. Ne pa da ti povzroča “sive”… no, me ženske na to tako gledamo. Vprašanje pa je kaj se mota po glavi tem moškim😅 Včasih se zdi, da so bolj praktični in nič ne komplicirajo, včasih pa (ko najbolj ni treba) zakomplicirajo stvari u iber
Ja, res je. Še sam mi je rekel, da mu je že toliko ljudi reklo, da si preveč zakomplicira vsako stvar v življenju. Po eni strani bi rada šla naprej, po drugi pa še vedno upam, nisem še zaključila, še vedno se mi zdi da imava prihodnost.. mislim da je celotna situacija takšna, samo zaradi tega ker on ne spregovori o svojih čustvih iskreno. Če bi, bi se tudi jaz lažje premaknila naprej.
Ti verjamem. In sočustvujem s teboj. Smo različni in to je ok. A če želi karkoli lepega začeti, bo pač moral tudi sam za trenutek iz cone udobja, te svoje komplikacije pustiti h kraju, zbrati pogum in povedati kaj čuti, kaj bi in kaj ne. Tvegati. Znakov si mu dala več kot dovolj, da ve, da si “za” karkoli pač bo ratalo iz te zgodbe.
Ni za obupati, daleč od tega, samo zaščiti svoje srce, ne delaj si mentalnih zgodb, še preden se karkoli zgodi. V tem smislu. Nizka pričakovanja…če se lepo izide, te bo itak razveselilo in imaš čas biti vzhičena in vesela rudi takrat…če pa ne, vsaj ne boš preveč razočarana in boš lažje šla naprej.
Si še mlada.. vse je pred teboj. Z vsako izkušnjo pa rasteš in nabiraš spomine. Nekoč ti bo vse to zabavno in se boš sama sebi nasmehnila, s čim si si belila glavo 😊 Če vama je namenjeno, bosta spomine obujala skupaj. 😉
Včasih sem verjela, da moraš zato da dokažeš svoja čustva poteptati svoj ego, saj ima ljubezen prednost. Danes pravim, da za tistega pravega ti to nikoli ne bo treba narediti, ker bo znal pristopiti – ne da bi se kdorkoli od vaju moral ponižati, prositi, čakati, poteptati sebe in svoje želje, svoj jaz. To kar si je vse kar imaš in niti za trenutek ne pomisli, da nisi vredna, posebna ali da moras karkoli spremeniti. Ta pravi te bo želel točno tako kot si, ker te bo sprejel v celoti. S tvojimi plusi in minusi. Takrat boš vedela, da je to to in ti ne bo pustil nobenega dvoma. To je ta varnost.
Forum je zaprt za komentiranje.