fant nikakor ne (z)more zapustiti doma
Torej, po tvoje se “vse da, če se hoče”?
Meni to deluje na rinjenje z glavo skozi zid …[/quote]
Dokler se nekomu zdi, da gre za rinjenje z glavo skozi zid, potem se res ne da. Saj nisem rekel, da vsak zmore. 🙂
Če lahko tudi jaz zrno dodam:
V vsakem odnosu bo potrebnih nekaj kompromisov vendar. če pa neka zveza temelji pretežno na kompromisih, je precej kilava in v takem primeru pravzaprav izgubljata (in ne dobivata, kot običajno) oba.[/quote]
moje mnenje je naslednje:
omenila si most. kaj je most? most je vez med dvema bregovoma, ki sta si lahko povsem različna. preko mosta lahko prehajaš na drugo stran, a se vedno tudi vračaš na svojo. na mostu ne zgradiš hiše, ki bi bila rezultat teh dveh povezujočih si bregov. most je samo zato ,da se lahko sprehajaš, da lahko prehajaš, ni pa namenjen skupnemu življenju.
ljubezen je samo trenutno stanje, ki se ponavadi pri nas začne na podalgi všečnega zunanjega videza in kemije. zdaj … če je človek v principu tak, da mu je vseeno kje živi, kako živi, od česa živi, potem se lahko prilagodi katerikoli situaciji, če pa je organsko vezan na neko določeno krajino, skupnost, jezik, primarni dom, pa mu bo povsod, kjer ne bo tam, kjer je on doma, tuje in odvečno in ne bo srečen. saj si že slišala za primere, ko so ljudje prepotovali pol sveta, srečali svojo dušo dvojčico, jo ponavadi pripeljali tja, kjer je “bolj civilizirano” (beri afričani v evropo, himalajec v evropo, tajka v evropo, obratno pa ne), a je bila to vsiljena selitev. bila je samo zaradi ljubezni, ne pa zaradi resnične želje dotičnega človeka po spremembi, po izkoreninjenju in vkoreninnjenju v nov svet. pa niti ne rabiš tako daleč hodit … poglej naše slovence po svetu, s kakšno nostalgijo hodijo v slovenijo, imajo tu vikende, itd itd, čeprav so si ustvarli mešano družino, čeprav otorci ne znajo slovensko, čeprav njihovh partnerjev slvoenija ne zanima. in ko se premakneš na nižjo raven, na raven mesto/vas je stvar povsem enaka. imaš ljudi, ki jim je vseeno kje živijo, imaš take, ki so v bloku totalno nesrečni in celo življenje študirajo samo to, kako bodo šli ven iz mesta, si nekje postavili hišo …
kot sem že nekje drugje pisala je v naši kulturi tako (vsaj zadnjih 100 let), da se ljudje sparčkamo večinoma na osnovi zunanje privlačnosti, ne zanima pa nas podstat, torej temelji človeka.na japonskem, kjer obstajajo resne tovrstne agencije, ljudi spoznavajo po povsem drugačnem ključu. tam je pomembno
iz kakšnega razreda prihaja družina
kakšna je družinska zgodovina (ekonomska, poroke, socialna mreža)
običaji in navade družine
cilji in želje posameznikov, ki iščejo partnerja
zdravstveno stanje
premoženjsko stanje
…
potem šele je na vrsti zunanji videz. na tem forumu ste že velikokrat “ugotovili”, da zunanja lepota z lti zbledi – kar je tako ali tako znano, ostanejo pa človekove vrline in manjki. nekdo, ki rad čita, si rad izmenjuje misli o prebranem, ga zanima družba, išče informacije o njenem delovanju, itd. bo zelo težko živel ob nekom, ki ga to sploh ne zanima, ki mu je dovolj dnevnik, pa še to mu je odveč, knjige in druga čtiva pa ga niti najmanj ne zanimajo.
nekdo, ki rad športa in si ne zamišlja tedna brez kakega izleta v hribe ali nordijsko hojo, itd. bo na dolgi rok zelo nesrečen s partnerjem, ki mu gibanje ne pomeni nič, ki mu je celo sprehod odveč.
nekdo, ki je rad doma bo težko venomer sklepal kompromise s partnerjem, ki izjemno rad hodi okoli. itd itd …
res je, da se ljudje tudi spreminjamo, da nam kdaj postane všeč nekaj, kar nam prej nikoli ni bilo, da se navdušimo nad nečem, kar nam je bilo prej deveta briga, ampak naše osnovne značilnosti, tiste, ki delajo naš značaj, pa so vedno iste. in preko njih ne moremo. lahko še tako fejkamo, da nam je nekaj ok, slej ko prej bomo izbruhnili in povedali, da to delamo zaradi njega / nje, ker njej to toliko pomeni.
ker je življenje v dvoje, torej partnerska veza, več kot cimrstvo, ker bi naj nam bil partner najboljši prijatelj, zaupnik, svetilnik, pomočnik, rama, veselje in sreča, bi bilo zelo fajn, če bi si bili podobni. lahko imamo različne hobije, ampak imamo tudi skupne. imamo različne prijatelje, ampak imam otudi skupne, gremo lahko sami nekaj, ampak raje gremo z njim, ker nam je z njim boljše, se imamo bolj fajn, … to ni skrajnost, da brez partnerja ne obstajamo in nas ni, ampak da smo sposobni sami, a nam je z njim lepše.
kompromisi so zadeva, kjer obe strani izgubita. primer: jaz si zelo želim hodit v ghribe in me morje ne zanima, moj partner pa izjemno uživa na morju, pa mu je hoja po hribih mentalna in fizična muka. kakšen kompromis lahko midva skleneva? da bo obema ok? nikakršnega. če hočeva, da se bova imela oba v svojem izletu max lepo, grem jaz sama ali s prijatlejicami v hribe, on pa s svojimi na morje. kakršen koli kompromis bi pomenil, da se nekdo nekomu prilagaja samo zato, da ima oni občutek, da sta skupaj, istočasno pa gledko spregleda dejstvo, da njemu ni do tega izleta in da komaj čaka, da ga bo konec.
Kompromis mora bit tak, kjer še obe strani pridobita. Če ne je bolje, da ga ne delata. It nekam samo zato, ker tja gre partner, tebi pa do tega ni, to sploh ni kompromis, pač pa prilagajanje, ki je škodljivo za oba.
Vidva bi recimo lahko šla skupaj na morje nekam, kjer je tudi bolj hribovito. Medtem, ko bi ti bila na plaži, bi on odšel na sosednji hrib. Zvečer bi bila lahko pa skupaj in bi si delila dogajanje skozi dan.
Za tega pajka resno sumim da je doma iz nekega primestnega sela,ker to svojo LJ malomeščanskost poudarja prav povsod in ta pojav mi je še tako poznan še iz srednje šole,sami ljubljančani so zelo redko taki. Spider kaj nimaš ničesar drugega na kar bi bil ponosen razen tega,da živiš v Ljubljani? Al ti je kaka vaška deklina kdaj dala košarico,ker si mislu da bo kr dol padla če si z Ljubljane? Če si se vsaj sam preselu tja in ti je bil to največji cilj v življenju je to olajševalna okoliščina.Sicer pa življenje v Ljubljani ni nič posebnega;kot študent sem se sicer imel lepo,imaš družbo pa mlad si ,malce starejši potem ugotoviš,da ti prija včasih tudi malo miru. Sploh pa če bi kdaj zapustil to veliko vas bi ugotovil da je Ljubljana eno selo med mesti, ženo sva kot mlada prehodila nekaj sveta in naju zato LJ čisto nič več ne impresionira. Sva šla za novo leto malce na sprehod pa kako večerjo pa sva potem hodila po centru pa ni nič posebnega, neki se je novga nrdil pa mal obnovil samo duše pa mesto še vedno nima. Ostalo v Ljubljani je pa en sam socializem,brez kančka estetike. Pustimo Ljubljano.
K težavam dekleta. Dekle je samo dejalo,da se boji svoje primarne družine,problem lahko pa sploh ni v njegovi družini najbrž je ona niti ne pozna. Midva sva se preselila k ženi pa sem bil skeptičen in ne v tako slabem finančnem stanju,da ne bi mogla iti druge variante. Seveda pa sem poprej,takoj ko sem se začel iti neko resno vezo želel spoznati tasta,taščo in ugotovil da sta čisto normalna človeka seveda vsak s svojimi upokojenskimi muhami;tast je navijal naglas radio v jutru za poročila ,ker malo slabše sliši pa še to je bolj motil mojo kot pa mene,ker spim kot ubit. Takoj sem ju iskreno vprašal kaj si mislita če bi živela tu in jima dal vedet da če nama tu ne bo v redu ni nobenega problema da greva drugam.
V glavnem teren je treba pretipat, na skrivat situacijo dokler lahko nekega dneva pa kar pridet domov, to je moj izbranec/izbranka živela bova skupaj doma in morate naju sprejet po možnosti naju še v celoti financirat. V nobenem primeru pa ne bi oba živela v mestu. Pa sva pregruntala. Zakaj bi dajala denar nekemu za stanovanje,če bo žena edinka v vsakem primeru nekoč dobila hišo. Postavla sva določeno distanco pred njima pa mogoče sploh ne bi bilo treba ,lepo svoj vhod svoj del dvorišča zase,svoj vrt poštni nabiralnik,števec za elektriko,…Konec koncev bi lahko, če enkrat umreta potem imeli stanovanje za otroke ali pa ga oddava v najem,če bova ”pretežka” za naše ta mlade. Sedaj pa z družino raje kam odpotujemo na morje ali pa na smučanje kot da bi odplačevali kredit za neko stanovanje,del denarja pa dajem na stran za otroke in njihovo šolanje,ker bo kot kaže v prihodnosti vse plačljivo.
Pogovor in poslušanje sogovornika to sta rak rani današnjih ljudi.
Torej pokušajte podrobno spoznat starše,vsi s podobnimi nameni, prej ko slej ugotoviš kaj ju moti in njune muhe tega se ne da kar skrit je pa treba pozorno opazovat. Saj v bloku boste morali ravno tako bivati z kakimi psihopati tam jih je pa še nekaj več, na majhnem placu,sliši se vsak prdec pa seksati se tudi ne da ,ne da te sliši pol bloka.No in boste pa jambrali kot moje sodelavke kje živite in se tolkli po glavi zakaj niste kje drugje. Zmerom je treba doseči nek konsenz včasih požreti par besed, vendar znati postaviti mejo naj si bo to v službi, s sosedi ali pa tastom in taščo. Če tega ne znaš potem živiš težko bilo kje.
Škoda, da si samo potoval po svetu, manj pa bral knjige, saj ti razumevanje dela težave, vidim, ti bom pomagal: kje za vraga sem napisal, da živim v Ljubljani???? Ful imam rad, ko se polpismeni raspištolite in odgovarjate na nekaj, kar nikoli ni bilo napisano.
Še posebaj pa imam rad take “svetovljane”, ki ne pozabijo poudariti, koliko da so prepotovali ( s prstom po zemljevidu najbrž), obenem pa nazorno kažejo svoje protimestne frustracije.
Lepo, da imaš rad mir, sem vesel zate. Zdaj bi moral s tabo zgleda udariti malo šolo razlike urbano-primestno-ruralno, kjer bi ti razložil, da je Ljubljana mesto, manjše od Dunaja sicer, ampak še vedno mesto. Ampak tako izkušenemu svetovljanu bi to moralo biti itak jasno.
Če mu bi res bila ti na prvem mestu, potem sploh ne bi bilo dileme.
Ta njegova izjava je izraz pretiravanja, kar pomeni, da ni iskren s tabo.
Če bi živel s tabo, potem še to ne pomeni, da se mora s svojimi skregat.[/quote]
Se popolnoma strinjam. Nobenega od vaju se ne da precepit, ker sta tudi že prestara za to, noben od vaju ne bo čisto srečen. Da pa bi zavestno sprejela kompromis je pa že na višji ravni.
Odločitev je pa vajina. Pa bodita enkrat zgodba o uspehu, dogovorita se, da vama bo uspelo, ne pa, če vama bo uspelo ostati skupaj.
Imam sina iz prejšnje zveze. S sedanjim partnerjem pa imava še dva otroka. Ko smo sami je vse ok. Problem je, da živimo pod isto streho s taščo in tastom in še s staro mamo… Torej, nas je osem. Prostora je sicer dovolj za vse, ker je hiša res zelo velika. Na kmetiji pomagamo vsi.Vajeni smo vsakega opravila. Zalomi se, da ne naredim nič prav, da je prvi sin vsega kriv, če se kateremu od mlajših dveh kaj zgodi, tudi če vidijo, da ni temu tako… Vpričo partnerja je vse ok, ko pa ostanemo sami, pa je kot da sem med levi… Kuham jim, perem, hodim v službo, otroka sta v vrtcu, starejši v šoli, ne potrebujem varstva, plačujemo račune, poleg tega je s tremi otroci toliko dela, da ne vem kje se me glava drži. Ko partnerju to povem, mi reče naj ne poslušam očitkov, naj malo potrpim… Ampak meni bo slej ko prej dvignilo pokrov, ker nočem, da MOJ otrok trpi. Otroka zaničevati, ker ni njihove krvi-ABSURD…. Če rečem, da gremo na svoje, ne odgovori ničesar, enostavno presliši. Se mi zdi, da se popkovina še kar ni pretrgala… Za znoret… Očitno ni rešitve, rabim pa vsaj tolažilno besedo… hvala.
Res je.
Verjetno se partner ne želi zameriti staršem in si zato ti s svojim sinom drugotnega pomena.
Ne bi ti rad dajal nekega lažnega upanja, da se bo samo od seba kaj spremenilo. Ti ne moreš kaj veliko vplivati. Lahko pa tvoj partner, če bo imel interes.
Po drugi strani pa je težko najti osebo, ki ne bo delala razlik med svojim in tujim otrokom.
Neke razlike vedno bodo.
Res je.
Verjetno se partner ne želi zameriti staršem in si zato ti s svojim sinom drugotnega pomena.
Ne bi ti rad dajal nekega lažnega upanja, da se bo samo od seba kaj spremenilo. Ti ne moreš kaj veliko vplivati. Lahko pa tvoj partner, če bo imel interes.
Po drugi strani pa je težko najti osebo, ki ne bo delala razlik med svojim in tujim otrokom.
Neke razlike vedno bodo.[/quote]
Lahko vpliva tudi ona. Samo dovolj jasno mora povedat, da v takem okolju ne namerava živet. Ko človek resno misli, je pripravljen za to tudi nekaj naredit, da ne ostane le pri besedah. Mož mora opaziti njeno resnost.
Je pa tako, da je določene stvari dobro predvidet prej, saj globje v jamo ko zabredeš, daljša in težja je pot nazaj ven.
Pomembno je, kako daleč je sama pripravljena iti in po(trpeti). Partner lahko govori, da naj potrpi, saj njega nič ne moti in mu takšna situacija ustreza. Na nek način mu je vseeno.
Zadevo je treba rešiti čim prej, preden komu dvigne pokrov.
Vsak malo popusti. Malo partner, malo pa avtorica, da iz majhnih razlik ne naredi katastrofe.
Ah to je pa težko. Sama poznam tri take primere, vsak je svoja zgodba. So pa vsi ti prvi otroci od prej zelo hitro odrasli v resne in razmišljujoče ljudi, si zelo hitro našli punce.. vsi trije od vstopa srednje šole tudi niso več živeli z materjo in očimom. Jaz bi se na tvojem mestu s svojim sinom (predvidevam) samo čimveč pogovarjala.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Kje sem pa napisala, da sem na silo v obupni zvezi? Poznam preveč moških, svetovljanov, izobraženih, zanimivih (tudi zdravniki, fiziki, inženirji med njimi), ki so se jim na začetku zdele manj izobražene ženske bolj zanimive in bolj seksi mačke od “zapiflanih žensk za knjigami” in so zaželi zvezo z njimi, si ustvarili družino. Zdaj po nekaj letih pa jamrajo, kako pogrešajo neko žensko partnerko, ki bi jim nudila tudi duhovno hrano, kompetenten pogovor, mentalno stimulacijo, s katero bi lahko hodili na izlete, obiskovali muzeje in kompetentno debatirali o umetnosti, filmih itd., pa jim ženka tega ne more nuditi. Edino, kar imajo skupnega z njimi, je otrok, zaradi katerega so na silo v zvezi.
Ne ni treba, da je tako!
To zadevo s starši mora reševat on in ne ti. Njemu ne bodo zamerili, ker je njihov otrok, tudi če bodo, ne bodo za dolgo. Ti boš pa vse najslabše, če boš karkoli rekla zato je pomembno, če te partner spoštuje in ima rad, da on uredi zadevo, če ne…. si pa prišla z dežja pod kap… :/
Sinu pač iskreno povej, da bo pripravljen, da ga drugače obravnavajo (čeprav to že sam ve/čuti), ker očitno tastari ne doumejo svoje omejenosti. Naj ve, da bo pri tebi našel uteho, varnost pa naj se zgodi karkoli.
Forum je zaprt za komentiranje.