Česa se tako boji ta moški ?
zeloodvisno02, 20.08.2025 ob 18:19
lloyd, 20.08.2025 ob 17:32
Zartrose, 20.08.2025 ob 16:34
eh, kakšen strah, to je le izgovor kot marsikater drug.. pač mu nisi in to je to. bi bilo pa fer povedat tako, da ne izgubljaš dragoceni čas, energijo. a veš.. če bi pa una druga hotla kaj z njim, ga pa čudežno ne bi več bilo strah hehe..
Me je ravno spomnilo, sem se takole dopisoval z eno precej dolgo… Pa mi dolgo časa ni bilo jasno… a me kdo zajebava, mi trola, pisanje ni bilo podobno ženskemu pisanju, kot bi pisal chat gbt, samo brez čustev. Mogoče ženska z težkimi travmami, zbiram korajžo da bi jo povabil ven, pa začne take zganjat da nisem vedel kaj narest. Ok, si rečem dajmo mal počakat, da vidim kako in kaj, spet isto. Čas pa teče. Na koncu sva oba fasala popizditis. Še zdaj ne vem kaj naj si mislim. Hvala bogu da mi nekaj ni klapalo. Ker bit z nekom, ki premore stabilnost nitroglicerina… Če bi vedel tudi začel ne bi. Izkušnja brez katere bi zlahka živel. Stran vrženo leto življenja. Samo zaradi strahu.
Leto pisarjenja ,ma dober si…sicer so ženske različne ,dosti njih išče pozornost ,so pa tudi take in jim dam prav ,par sporočil , en klepet po telefonu ,zmenek .V zrelih letih ,ko nisi nek devičnik,če je vse ok ,se stvari morajo hitro odvit naprej…
Od marca 2005 do januarja 2008 sem bil v stiku z eno iz Slak pri Podčetrtku. V tem času se nisva niti enkrat videla, ker nisem mogel k njej. Med krajema (razdalja 40 km) ni povezave z javnim prevozom. Avta nisem imel, niti si ga nisem imel od koga izposodit.
Anonimno343, 21.08.2025 ob 08:35
Očitno je zelo težko spoznati nekega normalnega moškega ali žensko po 50-em letu, vsi so nekaj zatravmirani, čustveno zaprti, polno osebnih dram, ali nagnjeni k neiskrenosti v odnosu, raje se grejo igre vroče mrzlo
Zelo težko je spoznat kogarkoli po 50. Sumim da je del odgovornosti tudi na vas, ki vam je vse očitno in jasno.
mogoče392, 20.08.2025 ob 23:29
Ga je strah? Če je zelo čustven človek in je razhod-izdajo od bivše težko prebolel, potem je možno, da se drži nazaj ( se boji pokazati čustva/ se prepustititi), ker se boji bolečine, katero bi spet čutil, če bi ga zdaj še ti izdala ali zlorabila njegovo zaupanje in bi se na koncu razšla. Mogoče še ni predelal te bolečine in potrebuje čas – še ni zrel za zdravo vezo.
Povem iz lastnih izkušenj. S tem, da pri nama sem jaz cincala skoraj eno leto. Srečo sem imela samo to, da je vztrajal. Najbolj so mi bili mučni pogovori z njim, da to ni normalno, da vse skupaj počneva, le seksava ne in njegova vprašanja, če me ne privlači, če mi ni všeč, kaj me na njem moti, kaj naj še zame naredi,…. Jaz sem se ponavadi takrat ful razjezila in mu tudi povedala, da ne bom seksala z njim niti z nikomer drugim samo zato, ker vse naredi zame, ampak izključno takrat, ko bo moje telo začutilo željo po seksu. Samo jaz sem njemu čist na začetku dala jasno vedeti, da lahko prijateljujema in on če si želi vezo, da bo moral iskati naprej ter da se lahko do takrat druživa, ko bo našel primerno kandidatko za vezo, pa se bom kot prijateljica spoštljivo umaknila. Ob misli, da ga izgubim, mi je šlo na jok, ampak sem sprejela to “igro”, ker sva se res super zaštekala. Sprva sem se z njim res videla samo v prijateljskem odnosu. Z nikomer si nisem želela v vezo in sem mu to tudi povedala in da se ne gre za to, da bi me na njemu kaj motilo, ampak da enostavno ne čutim želje po vezi z moškim . Sva pa se vseeno veliko stiskala pred tv in se tudi drugače objemala in si izmenjavala “mamine poljubčke”. Čez kakšno leto mu je uspelo, da je odtalil ledeni oklep okrog mojega srca in sem se tudi jaz ogrela zanj. Zdaj sva že nekaj časa par in oba zelo uživava v tej vezi. Upam, da se tudi za vaju tako dobro izide, kot se je za naju.
Ne verjamem, da je tukaj potenca problem, ker potem bi si vseeno želel tvoje bližine – objeme, poljube, držanje za roko,…
Če še nista imela pogovora o tem kako se kateri vidi v vajinem odnosu čez leto, pet let, je skrajni čas, da to obdelata. Veliko sreče
Ta tvoj ,je bil vztrajen ,tudi če si ga zavračala,mu je na koncu uspelo.Ko dva začneta zmenkovat ,si mislim ,da tudi iz neke všečnosti ,prijetnega druženja. Normalno je, da se odpreta ,drug drugemu, zaupata tudi pretekle veze ,kako je bilo ,zakaj je šlo narazen…potem prepoznaš človeka ,njegove občutke ,travme…Vseeno smo moški in ženske različni, mi smo lovci, nekako tudi bolj udarjeni na spolnost ,to je naravno …tako ,da ,lahko je impotenca,ali pa si mu všeč samo za krajšanje časa…ma ti bi morala to vedet,po urah druženja ….
lloyd, 20.08.2025 ob 21:14
kenguru, 20.08.2025 ob 20:14
@lloyd, iz tvojega odgovora Zartrose, za moje pojme ni toliko problem v času, trajanju, ampak tole: “pisanje ni bilo podobno ženskemu pisanju, kot bi pisal chat gbt, samo brez čustev. Mogoče ženska z težkimi travmami, zbiram korajžo da bi jo povabil ven, pa začne take zganjat da nisem vedel kaj narest. Ok, si rečem dajmo mal počakat, da vidim kako in kaj, spet isto.”
To je profil ženske, ki te je pritegnil, da si vztrajal eno leto in jo vabil na zmenek? Se zavedaš, da opisuješ bitje, ki tako rekoč niti človeško, živo ni? Mi diši po tem, da si iskal vlogo odrešenika (ali bolje: ‘oživitelja’), in torej žrtev, a na koncu vendarle odrešil (oživil) samega sebe. Jaz bi rekla, bodi si hvaležen za to leto (namesto obžalovanja), da boš zato naslednjič znal izbrati, ravnati bolje. Stvar perspektive. Včasih nas samo bolečina, trpljenje lahko premakne iz mrtve točke (vem, ni popularna ideja za današnji čas, ampak marsikaj pojasni). In šele to dejanje odmika nam omogoči novo, drugačno perspektivo o tem, kaj smo (zares) počeli.
Uh, no odrešenik pa res ne. Pa ne, nisem je vabil, je nisem upal, Nikoli si nisem bil na jasnem a bi jo al ne. Ne vem. Vem samo da je bilo izredno zoprno. Kakšen teden ja, vse kul, potem pa spet en tak zoprn občutek, da nekaj ne klapa. En tak cikel… Pa sem šel mal po datumih, ne vem kakšne pol leta, tri četrt mogoče. Nima veze. Pogorel sem na vsej črti. Pač zatravmiran pa trmast.
Je kar je, pustimo to, A misliš da se bosta avtorca in njen našla. Lepo bi bilo, pogrešam take ta pocukrane konce.
za @lloyd, če ne bo citiralo:
Se opravičujem, če sem šla predaleč, hotela sem samo izpostaviti neko drugo možnost branja te izkušnje, kot (poskus) reševanja samega sebe. Ker verjamem, da karkoli naredimo, naredimo iz lastnega interesa, iz neke pozitivne intence in svojega trenutnega maksimuma, tudi če na prvi pogled ni tako videti, ker nam ne daje želenih, zastavljenih rezultatov (ali pa nekega dejanja moralno ne odobravamo). Ne, ker bi bili dobri kot angeli, ampak ker smo sprogramirani za preživetje. Tudi, ko je naše početje videti neproduktivno ali celo kontraproduktivno. Danes, v času ideologije ‘vitkosti’, ni veliko razumevanja za to, saj se na vse gleda z vidika obvladovanja stroškov, kjer je vse, kar ne prinaša takojšnjega profita, videno kot izguba časa, energije in resursov, kot ‘problem’, ki ga je potrebno odpraviti (in se zato rado seka bližnjice, kjer se odgovornost pripisuje drugim, da nas ovirajo, onemogočajo; to je ta lažni ego-pozitivizem: jaz sem čist(a) kot solza, drugi pa zlobni). V bistvu pa je ta ideologija neživljenjska, brezživljenjska, skregana s temeljnimi principi življenja. Kot otroci smo velikokrat padli, preden smo se naučili loviti ravnotežje in smo lahko shodili. Tudi Edison je imel veliko neuspešnih poskusov, pa tudi v znanosti je do marsikaterega odkritja in izuma prišlo po naključju in zaradi – tehnično gledano – ‘napake’. Rast ni nikoli linearna, še manj eksponentna. V družbi, kjer bi morali biti vsi srečni, ne znamo bolečine integrirati v svojo življenjsko izkušnjo: ljudje se bodisi utapljajo v njej ali pa se je izogibajo kot hudič križa.
Morda Rumi to pove krajše in bolj poetično: The wound is the place where the Light enters you. (Ne pomeni, da modrost in ‘globina’ prideta iz napajanja, hranjenja z lastno bolečino – ker ravno to je način, kako dvignemo roke od sebe (in t.i. self-abandonment je kompleksen, večplasten pojav) – ampak v iskanju poti iz tega, nazaj k sebi. Brez teme, nikoli ne bi spoznali, prepoznali svetlobe. Če bi izbrisali temo, bi se oropali tudi za svetlobo.)
Se mi zdi, da nihaš med cinizmom in idealizmom (želiš si ‘pocukranega konca’, a hkrati sam vanj ne verjameš). Je že pred časom Carlin to pogruntal (Scratch any cynic and you will find a disappointed idealist.) Saj razumem, realizem zna biti dolgočasen. 🙂
Anonimno253, 21.08.2025 ob 08:15
Pol leta nista intimna? Tu ne bo nikoli kemije, vprašaj ga , kaj je razlog. Ali mu nisi privlačna, je prikrit gej, nekaj je. Jaz bi to uredila z njim, jasno in glasno da se zjasni, ker ti od njega želiš, on pa ne bi.
Zakaj že? Noben dober, kvaliteten odnos ni nastal iz forsiranja. Če ji tak odnos in tak način ne-komunikacije ne ustreza (več), naj ga zaključi. Naj izhaja iz tega, kar je; ne iz tega (fantaziranja), kaj bi lahko bilo. Zato je (zanjo) v končni fazi je vseeno, zakaj on ravna tako, kot ravna (to je njegov problem). No, kvečjemu gre lahko za golo ( 🙂 ) radovednost.
Anonimno 2198, 21.08.2025 ob 08:51
za @lloyd, če ne bo citiralo:
Se opravičujem, če sem šla predaleč, hotela sem samo izpostaviti neko drugo možnost branja te izkušnje, kot (poskus) reševanja samega sebe. Ker verjamem, da karkoli naredimo, naredimo iz lastnega interesa, iz neke pozitivne intence in svojega trenutnega maksimuma, tudi če na prvi pogled ni tako videti, ker nam ne daje želenih, zastavljenih rezultatov (ali pa nekega dejanja moralno ne odobravamo). Ne, ker bi bili dobri kot angeli, ampak ker smo sprogramirani za preživetje. Tudi, ko je naše početje videti neproduktivno ali celo kontraproduktivno. Danes, v času ideologije ‘vitkosti’, ni veliko razumevanja za to, saj se na vse gleda z vidika obvladovanja stroškov, kjer je vse, kar ne prinaša takojšnjega profita, videno kot izguba časa, energije in resursov, kot ‘problem’, ki ga je potrebno odpraviti (in se zato rado seka bližnjice, kjer se odgovornost pripisuje drugim, da nas ovirajo, onemogočajo; to je ta lažni ego-pozitivizem: jaz sem čist(a) kot solza, drugi pa zlobni). V bistvu pa je ta ideologija neživljenjska, brezživljenjska, skregana s temeljnimi principi življenja. Kot otroci smo velikokrat padli, preden smo se naučili loviti ravnotežje in smo lahko shodili. Tudi Edison je imel veliko neuspešnih poskusov, pa tudi v znanosti je do marsikaterega odkritja in izuma prišlo po naključju in zaradi – tehnično gledano – ‘napake’. Rast ni nikoli linearna, še manj eksponentna. V družbi, kjer bi morali biti vsi srečni, ne znamo bolečine integrirati v svojo življenjsko izkušnjo: ljudje se bodisi utapljajo v njej ali pa se je izogibajo kot hudič križa.
Morda Rumi to pove krajše in bolj poetično: The wound is the place where the Light enters you. (Ne pomeni, da modrost in ‘globina’ prideta iz napajanja, hranjenja z lastno bolečino – ker ravno to je način, kako dvignemo roke od sebe (in t.i. self-abandonment je kompleksen, večplasten pojav) – ampak v iskanju poti iz tega, nazaj k sebi. Brez teme, nikoli ne bi spoznali, prepoznali svetlobe. Če bi izbrisali temo, bi se oropali tudi za svetlobo.)
Se mi zdi, da nihaš med cinizmom in idealizmom (želiš si ‘pocukranega konca’, a hkrati sam vanj ne verjameš). Je že pred časom Carlin to pogruntal (Scratch any cynic and you will find a disappointed idealist.) Saj razumem, realizem zna biti dolgočasen. 🙂
No, bolj sem mislil, da nočem preveč zasmetit te teme s svojimi težavami, bi blo skoraj boljš da za seciranje mene odpreva novo temo.:-D Ja sigurno sem se zavedal kako globoko v zosu sem bil, sigurno nisem nikogar potegnit v ta pekel. Ob enem je bil a to šansa da bi se iz tega mogoče z njeno pomočjo zvlekel, pod pogojem da je bila to kar se je predstavljala. Ampak a nima pravice da dobi nekoga ki ima vse pošlihtano, sploh glede na to da je imela že sama kup problemov. Dejansko ji takrat nisem imel kaj ponudit. Sploh ker sem poskušal reševat par drugih zadev… potem se pa kolebanje, bi, ne bi. Kaj rešim s tem, kakšne probleme lahko naredim tu, tam, itd… Potem misli resno, ne misli resno… se zafrkava, kaj sploh rabi, čista zmeda. Sicer, zdaj ko pogledam nazaj, je skoraj smešno, zadeve so se nekako rešile. Postajam spet cel. In spet se vtikujem v ljudi za katere mislim da jim lahko pomagam, pa me verjetno niti ne rabijo uin sem samo v nadlego. White knight sindrom 😀 Ahja.. ne vem, spet brez repa in glave… kako je men ratalo esej na maturi napisat…
zeloodvisno02, 21.08.2025 ob 09:00
sej ,smo vedli ,da je ta številka kenguru ….
Bohtigavedi, kakšno breme tujih preteklih misli sem si zdaj s tem nakopala. Bom raje živela v blaženi nevednosti. 😉
Tudi ni za pričakovat, da bodo to kdaj popravili in da te bo opozorilo pred objavo, da nisi vnesel nicka.
Anonimno120, 20.08.2025 ob 10:24
Če po pol leta še ni pokazal želje po spolnih odnosih s teboj, je to rdeča zastavicami, da ni vse tako, kot bi moralo biti. Lahko da je res impotenca, ali pa ga ne privlačiš dovolj, te ima bolj za prijateljico.
to ne drži.
Nekateri moški prihajajo iz tako psihično uničujočih vez, da dolgo rabijo, da vse prebolijo, predelajo, zacelijo svoje rane.
Ne sili vanj!
lloyd, 21.08.2025 ob 09:10
No, bolj sem mislil, da nočem preveč zasmetit te teme s svojimi težavami, bi blo skoraj boljš da za seciranje mene odpreva novo temo.:-D Ja sigurno sem se zavedal kako globoko v zosu sem bil, sigurno nisem nikogar potegnit v ta pekel. Ob enem je bil a to šansa da bi se iz tega mogoče z njeno pomočjo zvlekel, pod pogojem da je bila to kar se je predstavljala. Ampak a nima pravice da dobi nekoga ki ima vse pošlihtano, sploh glede na to da je imela že sama kup problemov. Dejansko ji takrat nisem imel kaj ponudit. Sploh ker sem poskušal reševat par drugih zadev… potem se pa kolebanje, bi, ne bi. Kaj rešim s tem, kakšne probleme lahko naredim tu, tam, itd… Potem misli resno, ne misli resno… se zafrkava, kaj sploh rabi, čista zmeda. Sicer, zdaj ko pogledam nazaj, je skoraj smešno, zadeve so se nekako rešile. Postajam spet cel. In spet se vtikujem v ljudi za katere mislim da jim lahko pomagam, pa me verjetno niti ne rabijo uin sem samo v nadlego. White knight sindrom 😀 Ahja.. ne vem, spet brez repa in glave… kako je men ratalo esej na maturi napisat…
Ne bom več 🙂 , bom samo dodala, ker je še nekaj drugih zapisov v tej temi, da (moški) še ni prebolel, da še ni pripravljen, se boji biti v resni zvezi… Za partnerja oz. partnerico v grobem velja podobno, kot v tistem kitajskem reku: When the Student is ready, the Teacher appears. Srečno 🙂
kenguru, 21.08.2025 ob 09:35
Ne bom več 🙂 , bom samo dodala, ker je še nekaj drugih zapisov v tej temi, da (moški) še ni prebolel, da še ni pripravljen, se boji biti v resni zvezi… Za partnerja oz. partnerico v grobem velja podobno, kot v tistem kitajskem reku: When the Student is ready, the Teacher appears. Srečno 🙂
Vedno bolj sem prepričan da to drži. Mamo pa eni mal problem s tem, da nam prepozno potegne, večinoma ko je že mimo.
Hvala, če ti še kaj pride na misel, prosim, napiši, mi prav pride mal premišljevat, se kaj naučit.
Poznam enega takega. Ima prijateljico, s katero je globoko povezan a zadnje bivše ne bo pozabil nikoli. Sploh kar se seksa tiče. V njo je bil zaljubljen kot še nikoli. Še zdaj se občasno slišita. Ve, da z njo nima prihodnosti. Nova mu predstavlja varnost. Zaveda se, da s starostjo pridejo v ospredje druge kvalitete. V bistvu mu je vseeno, če bi prikateljica poiskala seks drugje. On rabi predvsem družbo, da se zamoti, da ne razmišlja toliko o bivši.
Saj te ima rad, prijateljica, samo na drugačen način. Sprejmi. Prej ali slej se bo moral sprijazniti in se s teboj morda povezal tudi intimno.
Prav imajo tiste, ki so napisale, verjetno iz izkušenj, da če ti je ena res privlačna, sploh pa če si do ušes vanjo, gore premikaš, da boš z njo in ji daš vedeti svoje namene, mogoče nisi direkten, če še ni čas za to, ampak ni pa cigu migu bi ne bi, vklopiš romantično oz. seksualno energijo, iskre se krešejo, teme pogovora so drugačne, bolj osebne in globoke, veliko medvrstičnih sporočil…
In ko se te taka dotakne z roko, začutiš nevsakdanjo toplino in povezavo, ne da ne trzneš, ampak želiš, da ne umakne roke.
Nasvet878, 21.08.2025 ob 16:18
Pojdi na božjo pot in se zahvali bogu, da ti je poslal tako dobrega prijatelja. Vsi bi samo kaj dobrega pojedli in popili in malo pofuc… i pol pa adijo?☹️?
Ja, prijateljstvo je in bo ostalo…. ne mislim pa zaradi njega odklanjati druženja z drugimi simpatičnimi moškimi… v kolikor v kratkem ne pokaže zanimanja za bolj intimen odnos.
Pokpollo, 22.08.2025 ob 11:08
Ja, prijateljstvo je in bo ostalo…. ne mislim pa zaradi njega odklanjati druženja z drugimi simpatičnimi moškimi… v kolikor v kratkem ne pokaže zanimanja za bolj intimen odnos.
Seveda si lahko prijateljica ,samo ,pusti filozofije in najdi si pravo ljubezen in vse kar spada zraven ,imaš še toliko časa ,ne preveč ,da ga je škoda izgubljat naprej …ko si starejši ,ti mora bit to še bolj jasno …ne izgubljaj časa .
Forum je zaprt za komentiranje.