Če bi lahko kaj spremenili na sebi, kaj bi to bilo?

No, kaj bi spremenili na sebi, če bi lahko, pa ste neodločeni za spremembe ali nimate finančnih sredstev ali ne obstaja rešitev?

Kaj je tisto, kar vas obremenjuje vizualno na sebi, morda pegice kot na Piki Nogavički? 🙂

dej no, da bi karkoli spreminjali na sebi? to je čist politično nekorektno govorjenje, to pomeni da se ne sprejemaš, mislimmmm)) če pa že, gre moj glas k temu))

Vizualno nič. Kaj mi pa manjka? :))))

Jaz organsko oz. estetsko ne bi nič spreminjala, bi pa spremenila open mind govorico mojega obraza.
Ne znam skriti svoje osebnosti oz. zasebnosti, kar mi povzroča težave pri namenu sklepanja poznanstev s strani tistega, ki prvi pristopi k meni, ne glede na spol.

Mi pa je zanimivo, da veliko mojih prijateljic oz. skodrane ženske umirajo za ravnimi laski in obratno. 🙂 Jaz sem fifti-fiti, pa me prav mal briga ali imam danes bolj ali manj skuštrano svojo levjo grivo. 🙂

Jah, vizualno pa imaš celo preveč…zdaj ko te gledam…kako naj te opišem…čisto preveč si luštkan! :)))))

brez zamere, ampak si mi položila na jezik : pa je-li, curo, mora da ti kurac iz očiju gleda 😉

brez zamere, ampak si mi položila na jezik : pa je-li, curo, mora da ti kurac iz očiju gleda ;)[/quote]

Ni zamere, še nasmejalo me je. 🙂 Ne gre se za to, takih signalov ne oddajam :))), ampak, da sem tako odprta oz. komunikativna, da se jih potem veliko njih zateka k meni, kakor da jaz poznam odgovor na vse kakor da sem psihoterapevt. :))) V službi kakor da imam samo jaz prisluhnem ljudem in se počutim kot mama koklja, ki za vse skrbi. :))) A to me res utruja.

To je samo zato, ker ne znaš rečt NE. Zakaj ne znaš, moraš sama spoznat.

Vidiš jaz bi pa ravno to spremenila, sem full nekomunikativna, full introvertirana, full dolgočasna. Midve bi bili lepo povprečje verjetno 🙂 🙂

Ja res ne znam rečt ne, ker mi je bed rečt ne. Nekdo, ki mi pove, da je splavila, da je izgubil službo, da jo je oče pretepal, da je hudo bolan, da jo mož vara, da so ga na banki zajebal, da…

Jaz jih razumem, da so v stiski in jih ne samo poslušam in čez eno uho not in drugo ven, ampak jih tudi razumem in jim stojim v podpori vsaj razumevanja, v kolikor jim ne znam ali ne zmorem drugače pomagati.

Bed ti je rečt ne, na koncu pa te utruja. Treba se bo odločit kaj ti pomeni več. Tvoje počutje ali občutek, da nekomu daješ razumevanje. Sicer ne vem, kaj je pri tem utrujajočega. Mene razumevanje drugih namreč ne utruja, kvečjemu me pomirja. Treba bo ugotovit, kaj točno te utruja.

Glej, jaz sem non-stop hecam, rada se smejim in rada nasmejim ljudi. Menim takole: če dan začnem z nasmehom, ga bom tudi končala z nasmehom, to pomeni, da pač moram sama skrbeti za lastno dobro voljo in voljo okolice, da se v sožitju z njo dobro počutim, torej veselo.

Da spremeniš to, kar si ti želiš, je potrebno to da ti ni mar, kaj si bodo mislili drugi, in čez čas jih boš nalezla svoje dobre volje, s katero boš podrla vse bariere komunikacije in svoje miselnosti o introvertiranosti oz. dolgočasenosti.

Ker če si želiš to spremeniti, ti to govori tvoj pravi jaz. In ne oviraj se pri tistemu kar si. Zakaj bi? S tem škoduješ sebi, ker se s tem omejuješ, kar posledično omejuje tiste, ki bi se jim, taka kot si, zdela superca.

Just speak loud, girl. 🙂

Ja utruja me to, ker potem o teh osebah in o njihovih izpovedih in težavah še dooolgo razmišljam, ker mi težko padajo na srce, ko jim ne moreš pomagati. In v veliko primerih, ko je tako bilo, ko nisem imela spodbudnega odgovora, nasveta, ideje, pomoči, so mi na nos vrgli, da me ne brigajo, kar ni res. In to boli.

Saj mogoče nočem tega spremeniti… malo me je zavedlo v naslovu… pač taka sem. Fajn bi samo bilo, če bi spoznala koga ki je podobno introvertiran, miren po karakterju… pa da bo božjem slučaju ni pesimističen…

To je pa empatija. To so ti rekli zato, ker si sicer komunikativna, tu pa ti je zmanjkalo. Mogoče je boljše bit tiho, ko poslušaš, kot pa reči, da ne znaš pomagat. Se mi zdi, da preveč hočemo pomagat z nasveti, sploh ženske kar takoj imajo nasvete. Dosti pomaga samo to, da poslušaš.

Nekaj ti bom povedal. Ta občutek, da moraš nekomu pomagat, ampak nimaš moči, prihaja iz tebe. Sebi želiš pomagat, ampak ne veš kako. Zato ta občutek. Drugim pa vedno lahko pomagaš, pač po svojih močeh. Če nekdo izgubi partnerja, ni tvoja dolžnost, da mu ga nadomestiš, če sodelvako pretepa mož, ni tvoja dolžnost, da ji to bolečino odvzameš, tako da to je samo izgovor, da te to utruja. Utruja te nekaj drugega in to je lastno nezadovoljstvo oziroma nemoč to spremenit..

Moram reči, da se strinjam… menda prvič 🙂 🙂

To pomeni, da se je začelo nekaj spreminjat v tebi. 🙂

ShyGirl

Kdo pa pravi, da je introvertiranost (usmerjenost navznoter) nekaj slabega, ekstrovertiranost (usmerjenost nazven) pa pozitivnega? Pri določenih poklicih je recimo bolje nagib k ekstrovertiranosti (igralci, pevci, politiki, delo z ljudmi, družabnost…), pri drugih pa introvertiranost, npr. psiholog, ki je zmožen poglabljanja vase (kontemplacija), lažje razumevanje sebe in tudi drugih ljudi, misleci/filozofi, potem recimo tudi računalniški programer, ki išče ideje za rešitve v svojem notranjem svetu… Slabost izrazite introvertiranosti je zožen socialni krog, nedružabnost, slabost izrazitega ekstroverta pa površni odnosi, nestanovitnost, ekscesi na zabavah.

Moram reči, da se strinjam… menda prvič 🙂 :)[/quote]

Ja, ja, točno to me utruja, ker me potre ta nemoč, da nekomu ne morem pomagati, ko resnično trpi zaradi trpkega življenja. In želim si, da mi te osebe nikdar ne bi zaupale tega, a po drugi strani, ko vidim objokane in neprespane učke…ne morem si pomagati, da človeka ne olajšam, kar nosi v srcu izza te posledice.

Ampak, zanimivo, skoraj vedno vsaj na nek način ali v določeni meri lahko pomagam, a sebi ne. Mislim, kako sem sama sebi bedna.

Kdo pa pravi, da je introvertiranost (usmerjenost navznoter) nekaj slabega, ekstrovertiranost (usmerjenost nazven) pa pozitivnega? Pri določenih poklicih je recimo bolje nagib k ekstrovertiranosti (igralci, pevci, politiki, delo z ljudmi, družabnost…), pri drugih pa introvertiranost, npr. psiholog, ki je zmožen poglabljanja vase (kontemplacija), lažje razumevanje sebe in tudi drugih ljudi, misleci/filozofi, potem recimo tudi računalniški programer, ki išče ideje za rešitve v svojem notranjem svetu… Slabost izrazite introvertiranosti je zožen socialni krog, nedružabnost, slabost izrazitega ekstroverta pa površni odnosi, nestanovitnost, ekscesi na zabavah.[/quote]

Res je. Jaz recimo v poslu izredno veliko javno komuniciram, torej v prisotnosti številčne množice ljudi. A ker gre za poslovno komuniciranje, te prevzamejo čisto drugačno dimenzijo namena in pomena komunikacije. To je poslovno veselje.
Zasebno veselje je družabnost, brez katere bi jaz umrla.

To pomeni, da se je začelo nekaj spreminjat v tebi. :)[/quote]
Jaz sem to tudi opazil…:)

Jaz tudi nočem tega spremeniti, pa čeprav imam iste lastnosti…Zakaj pa bi ? Zakaj bi se moral podrejati nekim družbenim normam. Nikoli nisem tega želel.
Pomembno je, da se dobro počutim s tem, kar sem.
Slabo in introvertirano se najbolj počutim med raznimi pijanci in primitivci..S tistimi se nimam kaj meniti.

Če pa se najdeta dva, ki imata podobne poglede in čutita, da se lahko brez strahu izrazita, pa ni več dolgočasno.

To je zato, ker v sebi nosiš občutek krivde. Čutiš, kot da si ti odgovorna, ker je nekdo slabe volje.
Pa nisi..

Kdo pa pravi, da je introvertiranost (usmerjenost navznoter) nekaj slabega, ekstrovertiranost (usmerjenost nazven) pa pozitivnega? Pri določenih poklicih je recimo bolje nagib k ekstrovertiranosti (igralci, pevci, politiki, delo z ljudmi, družabnost…), pri drugih pa introvertiranost, npr. psiholog, ki je zmožen poglabljanja vase (kontemplacija), lažje razumevanje sebe in tudi drugih ljudi, misleci/filozofi, potem recimo tudi računalniški programer, ki išče ideje za rešitve v svojem notranjem svetu… Slabost izrazite introvertiranosti je zožen socialni krog, nedružabnost, slabost izrazitega ekstroverta pa površni odnosi, nestanovitnost, ekscesi na zabavah.[/quote]
Zakaj nam to razlagaš, psiholog && php programer, nihče ni napisal, da je katerakoli od teh dveh lastnosti apriori slabša in vsi smo dovolj inteligentni, da znamo prepoznati dobre in slabe stvari pri eni in drugi.

Marsikaj napišemo le zaradi sebe. Da se ne bi počutili slabo. Zato s pisanjem neko misel naredimo bolj resnično in vplivnejšo.

Vem da ne, vendar ti ljudje so tisti, ki mi to pokažejo. A več kot obrazložiti jim to ne morem in ne znam.

No, zdaj sem se pa res fino izpovedala na to temo. Tako prija… Hvala vsem.

Introveniranost ni nič drugega kot strah pred izražanjem sebe, lastnih prepričanja in želja, strah pred pričkovanji, to je biti nesprejet. Vse to se lahko hitro spremeni že samo ob določeni osebi, ko začutiš, da te sprejema v vseh pogledih.