Bogati ali srečni
Tule gor seveda pogosto piše o tem, da žensk moški brez službe ne zanima. Če je star 30+, brez službe, brez stanovanja, ni zanimiv za ženske. Zakja pa ne ?
Resnično sem tudi že moške slišala kako jih ženske zaslišujejo kaj imajo. Če izgubijo službo in vseeno iščejo žensko, se ponavadi zanimanje ohladi, ko ženska zve, da je brezposeln.
Najbolj pogost kriterij mon, je služba in da ne živi pri mami.
Ugotavljam, da nekateri pošteno mešate med sabo pojme dostojnega življenja s srečnim (ki ni nujno srečno in/ali bogato). Hkrati navijate za resnico, da je sta sreča in ljubezen rezervirana le za tiste, ki niso revni – ljudje, ki tako razmišljate, si pravzaprav prave sreče in ljubezni niti ne zaslužite.
Nikoli nisi šla na šolski izlet? Nikoli nisi hodila z družino na izlete, na morje, v gore? Nisi hodila na rojstne dni vrstnikov oz. oni k tebi? Nikoli šla v disko, na žur? Vedno samo doma in v šolo, nikoli igrat k vrstnikom? Nisi hodili vrstniki k tebi domov?[/quote]
Jaz sem menda iz enega drugega časa ali pa morda celo planeta kot ti. 🙂
Moji šolski izleti so bili še v socializmu. Pa ne zastonj. Otroci smo morali v okviru šole delat za en bližnji proizvodni obrat in s tem smo si zaslužili denar za izlet. To je bilo zelo konkretno delo. Verjetno smo pridelali veliko več kot zgolj za izlet, pa nihče ni protestiral, da je to izkoriščanje otrok.
Nekih velikih rojstnodnevnih zabav takrat prav tako nismo prirejali. Mogoče je kakšen sosed prišel mimo za rojstni dan, ampak toje bilo vse tako zelo po domače, brez daril, z doma napackano torto. Prvo baribko sem dobila, ko sem bila stara 10 let. Igrače na splošno bolj kot ne tudi enkrat na leto, za rojstni dan. Za igranje z vrstniki niso bili pomembni dragi rekviziti.
Stroškov z morjem nisem imela. Zahvaljujoč geografiji. V gore in na smučanje kot otrok nisem hodila. V disko, v obdobju ko sem bila najstnica, tudi kvečjemu nekajkrat. Lahko preštejem na prste obeh rok. Sem se zelo aktivno ukvarjala s športom in niti ni bilo časa za takšne neumnosti. V klubu smo se vedno spopadali s finančnimi težavami, ki smo jih sami reševali. Niso bogati starši financirali.Itd. Niti fanta nisem imela, čeprav, priznam, da je z njihove strani zanimanje bilo, ampak tudi za to si moral imet čas. Denarja večina deklet takrat ni imela, pa zaradi tega fantom niso bile nezanimive. Je tako težko verjet, da je lahko ženska pri 18 še nikoli pijana, nedolžna in srečna celo brez žurov in brez fanta? Očitno res. 🙂
Ko sem šla na faks v Ljubljano, sem živela v študentskem domu, ne v luksuznem stanovnaju. Zelo hitro sem začela delat in skrbet sama zase (po en mesec sem delala tudi med počitnicami v 3. in 4. letniku gimnazije) in krojit svojo finančno usodo in svojo osebno srečo. Vse tiste zadeve, ki jih ti omenjaš, sem si privoščila pozneje, tudi žure, potovanja in počitnice. Z denarjem, ki sem ga sama zaslužila. Nekako samoumevno se mi je zdelo, da je to tako. Da bi bila zaradi tega kaj bolj bistveno srečna kot takrat ko sem bila najstnica, pa ne. Mene so vseskozi osrečevale druge stvari in zanje nisem potrebovala denarja.
Sem pa bolj kot za denar hvaležna za to, da sem bila vseskozi zdrava, pa da mi je bila mati narava toliko naklonjena, da mi ni nabila še kakšen hud kompleks glede zunanjega videza. Tudi to je za marsikoga lahko velik razlog za nesrečo.
Ja, Sadni, kaj hitro boš dobil čevelj. Samo sem gor bo pa pisala kako denar ni pomemben :).
Bikini, mi smo morali kar lepo plačevat izlete, šole v naravi. Ne delat, ampak plačevat z denarjem. Če bi lahko delali in na ta način zaslužiili, bi bilo super.
Torej si se igrala z vrstniki, sosedi so prišli na rojstni dan. V disko si tudi hodila. In s športom si se ukvarjala. Torej le nisi okusila kako je, če si vsega tega ne moreš privoščit. verjemi mi, da je tudi danes ogromno oz. vse več takih, ki lahko samo sanjajo o tem, kar si ti imela.
Koliko firm propade? Koliko otrok bi rado treniralo pa ne morejo, ker je predrago? MIsliš, da so srečni in polni ljubezni?
Jaz trdim, da sem srečna, ker sem v prvi vrsti zdrava in ker imam službo. Če bi izgubila službo, bi bila hudo hudo nesrečna, sploh, če ne bi kar našla nove službe. Sem pa tudi nesrečna, ker imam podpovprečno plačo, rada pa bi bolani mami poklonila en mesec zdravilišča, ki bi ji močno koristilo pa si ga ne more sama plačat.
Mogoče pa bila moja sreča danes drugačna, če bi se kot najstnica namesto da sem se učila in športala, naokoli gonla s tipi, si morda še kakšnega otroka pridelala, se recimo še za posladek malo zafiksala, se pozneje zaposlila kot nekvalificirana delavka v kakšnem šivilskem obratu in danes kot brezposelna mati samohranilka travmirala po forumu. Po možnosti bi me zaradi nepravilne prehrane pestila še debelost in moj sreča bi bila popolna.
In kdo za vraga bi mi bil kriv za to????
Ah daj ne filozofiraj. V mojih časih vsi otroci niso šli v šolo v naravi. Več kot eden. Toliko o tem. Delali smo marsikaj. Tudi star papir zbirali, pa še kaj. In ne mi govorit, da bi danes otroci v osnovni šoli delali. Ne bi, ker jim to niti zakon ne dovoljuje.
Če hočeš športat, pa pejd ven, pa laufaj. Koliko te to stane??
Z vrstniki smo se preganjali zunaj po svežem zraku. Nismo viseli za računalniki niti kje drugje. Zakaj danes otroci tega ne morejo? Zakaj danes mama enkrat na leto ne more otroku za rojstni dan napackat torte? Pri ans so to lahko anredili tudi sto elt nazaj v največji revščini. Če so holteli in znali. Zakaj imajo ljudje danes večje želje kot finančne zmožnosti? Zakaj mularija samo čaka, da jim nekaj z neba pade, noben se pa ne bo potrudil, pa nekaj sam naredil. Pa ne mi zdaj,da bi, če bi imeli možnost. Poznam 2, 18 let stara srednješolca, ki imata možnost, pa nočeta. In verjetno do septembra svoje riti ne bosta premaknila izpred računalnika. Potem bosta pa jokala česa vse jima starši danes ne morejo kupit, pa kam vse ne morejo it.
Ma ja, najlažje je tarnat pa travmirat. Jaz sem tudi samozaposlena, nič mi ne pade z lufta, in se mi ne cedita med in mleko, nihče mi kar tako ne da plače, niti podpovprečne, nobenega regresa, tudi za pačevnaje prispevkov se moram sama potrudit, da jih imam s čim. Se ne pritožujem. sEm srečna. Ampak s tvojo logiko bi se pa verjetno že 10 let svetila na zavodu za zaposlovanje in jokala kako človek ne more bit srečen brez denarja.
Ne more bit srečen, če ima luft v glavi. Pa če ima nič ali gore denarja.
To o zdravju se popolnoma strinjam, toda o videzu – ta je pa nekoliko nanavadna teza; veliko lepotcev in lepotic ne dojema svojega videza kot srečo.[/quote]
Seveda ne. Najbrž pa poznaš koga, ki je zelo nesrečen zaradi svojega videza.
Ne vem kako bi bilo z mano, če bi bilo drugače. Mogoče bi bila nesrečna. ne vem. Sem pa vesela, da so mi takšne travme prihranjene.
Jaz govorim, da bi bila jaz vesela, če bi lahko delala v OŠ in tako zaslužila za izlet. Pa nismo imeli te možnosti.
Star papir smo zbirali samo nismo imeli nič od tega. No 1x sem imela, ker sem bila med prvimi tremi najbolj zagnanimi, sem šla na izlet. Nagrade so dobili najboljši v razredu. POnavadi so zmagali tisti, ki so imeli starše na taki mestih, da so jim dali papir.
Aha, ti ven pošiljaš ljudi laufat. Ti si pa trenirala v klubu. Zakaj pa v klubu? Marsikdo si to želi pa ne more, ti si imela srečo, da si lahko.
Revni nimajo računalnikov. Ti ne veš kaj so revni.
Saj pravim s polno ritjo je lahko srati.
Jaz sem okusila pravo revščino. Zdaj pa ko sem prišla ven iz tega, ne pljuvam po revnih. Vem, da jim je hudo. Vem kako jim je. Bodi srečna, da si imela kar si imela in ne pametuj o stvareh, ki jihne poznaš.
To o zdravju se popolnoma strinjam, toda o videzu – ta je pa nekoliko nanavadna teza; veliko lepotcev in lepotic ne dojema svojega videza kot srečo.[/quote]
Seveda ne. Najbrž pa poznaš koga, ki je zelo nesrečen zaradi svojega videza.
Ne vem kako bi bilo z mano, če bi bilo drugače. Mogoče bi bila nesrečna. ne vem. Sem pa vesela, da so mi takšne travme prihranjene.[/quote]
Moram priznati, da nikogar; sreča je zame tudi to, da se lastnega videza in videza drugih ljudi kaj dosti ne zavedam, mene bolj premami značaj, lep značaj/narava. Človek, ki bi bil izključno nesrečen zaradi svojega videza – ali sploh kaj takšnega obstaja? Upam, da ne; ni vredno.
Ja in? Se mi bolj zdi,da je tvoj svet ČB. Nekako takšen kot tisti, o katerem sem pisala v temi o ljubljanskih kokoškah.
Jaz bi v vsakem primeru športala. Tudi brez financ.
Pa to, kar ti opisuješ, ni neka splošna družbena travma. To je samo psoledica tega kako NEKATERI posamezniki dojemajo to svojo srečo in vlogo v družbi, vključno s svojim socialnim življenjem.
Jaz sem imela fanta brez službe. In tudi danes ima kakšna punca fanta brez službe. Da samo zaradi tega ne dobijo punc, je bolj slab izgovor. Jaz se na njihovem mestu sploh ne bi ukvarjala s takšnimi puncami, ki imajo takšne pogoje.
Nedolgo nazaj, kakšno leto, je bil nekje en fant brez službe. In punca, ki ga je imela rada. Pa jo je pustil, ker je iskal takšno varianto, da se mu ne bo treba kaj dosti “borit” v življenju (njegove besede). Varianto, da se bo on sam lahko pripopal nekomu, ki mu bo omogočal finančno stabilnost.
Verjetno nima smisla razlagat, da je bil iz Ljubljane.
Seveda ne. Najbrž pa poznaš koga, ki je zelo nesrečen zaradi svojega videza.
Ne vem kako bi bilo z mano, če bi bilo drugače. Mogoče bi bila nesrečna. ne vem. Sem pa vesela, da so mi takšne travme prihranjene.[/quote]
Moram priznati, da nikogar; sreča je zame tudi to, da se lastnega videza in videza drugih ljudi kaj dosti ne zavedam, mene bolj premami značaj, lep značaj/narava. Človek, ki bi bil izključno nesrečen zaradi svojega videza – ali sploh kaj takšnega obstaja? Upam, da ne; ni vredno.[/quote]
Jaz jih poznam nekaj. Tudi med invalidi. Imajo močno psiho, ampak včasih imajo vseeno tudi trenutke slabosti In takrat je hudo.
Nimam plače. 🙂
Sem pa že, dobesedno za nič, bivši cimri v tujino nakazala 150 evrov, ker je bila v veliki frki. Pa 100 dolarjev sem recimo pustila v eni sirotišnici v Afriki. Tudi v Sloveniji smo že marsikomu pomagali. Tudi zato, ker je moja družina aktivna pri eni humanitarni organizaciji. Ampak ni da bi se človek s tem hvalil, ker se potem vse razvrednosti. Še posebej na tem forumu.
Ne bom pa nikoli dajala denarja človeku,ki si lahko sam pomaga, pa noče. Tebi ga recimo ne bi. Tvojemu otorku, mogoče. Torto bi mu splekla za rojstni dan. Ker je ti očitno ne znaš. 🙂
Moram priznati, da nikogar; sreča je zame tudi to, da se lastnega videza in videza drugih ljudi kaj dosti ne zavedam, mene bolj premami značaj, lep značaj/narava. Človek, ki bi bil izključno nesrečen zaradi svojega videza – ali sploh kaj takšnega obstaja? Upam, da ne; ni vredno.[/quote]
Jaz jih poznam nekaj. Tudi med invalidi. Imajo močno psiho, ampak včasih imajo vseeno tudi trenutke slabosti In takrat je hudo.[/quote]
Torej bi lahko rekli, da tisti, ki so nesrečni zaradi svojega videza, naj okrepijo svojo duševno plat, da bodo to “nesrečo” presegli. Make sense.
Forum je zaprt za komentiranje.