Bo otrok v življenju uspešnejši, če veliko potuje?

vsekakor otrok dobi na potovanjih širino, pa če se še tako posmehujete temu, se posmehujete, ker te širine nimate!!! spanish dictionary

Ne bo. Uspeh je pogojen od lastnega truda in nekaj sreče na katero nimaš vpliva.

Ali lahko napises, kaj kokretno razumes pod sirino? Je to sirina v pasu, sirina stopala, ker je med potovanjem veliko na nogah ali kaksen abstrakten pojem brez vsebine?

Moj sin ni veliko potoval, mi smo šli v par držav v Afriki, pa po Evropi, tako da nekajkrat je letel z letalom. Pa z družbo hodijo z avtom do Nemčije, Francije, Nizozemske. Uspešen je, naredil je poslovno informatiko v roku, ta smer je zelo iskana pri podjetjih, hitro je našel solidno službo, že prej je delal kot študent. Njegova znanka, hči znanih Slovencev (ne bom omenjala kdo ), ni končala študija, šla je po gimnaziji študirat eno total brezvezno smer, ki je nezaposljiva, sedaj bluzi po svetu, Azija, Amerika, po mesece jo ni. Meni je ona izgubljena, ne uspešna .

Nekaj sveta je seveda fajn videti, da znaš oceniti, kako živimo v Evropi, da dobiš neko razgledanost, vidiš kako se živi drugje. To ne pomeni mesecev in mesecev bluzenja po svetu in iskanja smisla. Mi gremo vsako leto kam, ne govorim o Hrvaški, Grčiji,  ampak druge celine prvič ni casa, ni toliko dopusta,  niti nisem tip da bi si želela dva meseca okoli bluzit dolgčas bi mi bilo.  Doma imam vrt, imam mucka, imam kužka, saj lahko uredim varstvo, ampak jih pogrešam, rada pokosim travo, rada kaj naredim zunaj, pospravim.

Odkar je letanje sem in tja postalo dostopno večini, se je nekako “usidralo” prepričanje, kako samo s potovanji lahko dobiš neko širino in razgledanost, potovanja so postala nov statusni simbol in ljudje so to zagrabili z vsemi štirimi.

Čudno, da so tudi v časih pred dostopnostjo potovanj živeli ljudje z ogromno širine, znanja, razgledanosti… večina je bila nekako povprečna, kar se teh zadev tiče, nekaj pa je bilo totalno zaplankanih. Isto kot danes. Potovanja v resnici nimajo prav veliko s tem.

Hočete, da so otroci iznajdljivi? Pustite jim, da sami rešujejo svoje težave, da sami komunicirajo z drugimi, da sami urejajo razne birokratske zadeve, da sami opravijo nakupe v trgovini, da gredo kdaj kam z javnim prevozom, da sami zorganizirajo druženje z vso logistiko vred, pojdite kampirat z njimi, magari v bližnji gozd za dva dni, z omejeno pripomočki… dokler so mlajši jih pri vsem tem spremljajte, spodbujajte in jih postopoma navajajte na samostojnost.

Hočete, da so empatični, odprti, da sprejmejo drugačnost? Dokler so majhni jim dajajte zgled s svojim sprejemanjem drugačnosti, ne učite jih predsodkov, naj vidijo, da ste do drugih spoštljivi. Ko so starejši naj bodo prostovoljci in preživijo nekaj časa v lokalnem domu za ostarele ali VDC-ju, CSD vedno rabi prostovoljce za delo z otroki iz ogroženih družin, delo s tujci, delo z romi, pomoč ostarelim pri raznih opravilih, včlanite jih v kulturno društvo, kjer bodo spoznali stare običaje in pomen kulturne dediščine, se navadil nastopanja, tudi razna društva in zavetišča za živali vedno rabijo pomoč pri skrbi za kosmatince…

Hočete, da bodo imeli širino, razgledanost, znanje? Peljite jih v knjižnico, v gledališče, v muzej, namesto nekih komercialnih filmov si skupaj oglejte poljudnoznanstvene oddaje, spodbujajte jih k raziskovanju, iskanju informacij, branju… naj kdaj obiščejo dogodke v knjižnici, na ljudski univerzi, peljite jih na dan odprtih vrat ali kakšno predstavitev, predvsem pa jih podpirajte in spodbujajte na področjih, ki jih zanimajo, hobijih, pri razvijanju talenta…

Hočete, da kaj zanimivega vidijo in doživijo? Začnite pri Sloveniji. Naj najprej spoznajo našo zgodovino, običaje, naša mesta in kulturo… tudi naravnih znamenitosti je pri nas toliko, da si ne ogledaš zlepa vsega in prav škoda je, da se ljudje tako pehajo za vsem, kar je v tujini, ne vedo pa kaj vse imajo dobesedno pred nosom.

Seveda lahko otroci na potovanjih pridobijo ogromno, ampak to nikakor ne pomeni, da sicer ne morejo ali da bodo kakorkoli na slabšem, če ne bodo že pred 20im videli pol sveta.

O uspehu pa ne bi, ker je lahko to, kar je za nekoga uspeh, za drugega vse prej kot to in obratno…

Odvisno od namena potovanja, vrste prevoza, okolja kjer potuje, starosti otroka, znanja otroka, njegovih želja in še in še če-ejev. Potovanje mu je lahko tudi muka.

Ne moremo si privoščiti potovanj. Oba sva na minimalcih v najemu. Gremo na občasne enodnevne izlete, ki so lahko zelo dragi. Hrano imamo vedno s seboj. Veliko hodimo po naših hribih. Ven iz države žal ne moremo.

Vsako potovanje je samo plus, pa je vseen al gre za turizem – izležavanje, al potovanje – raziskovanje, da le greš v drugačno kulturo, si že velik dosegel. Že po Evropi se mentalitete in način življenja zelo razlikujejo med sabo, izven pa sploh in fino je da otroc to spoznajo.

Naprej je pa odvisno, kolk se z njimi pogovarjate, razglabljate o teh rzlikah in o drugih stvareh. Redki so otroc, ki sami po seb želijo vedet in it … večinoma jim je treba radovednost privzgojit. Nimajo vsi starši časa in volje za to, škoda.

Mi potujemo kadar lahko, čimveč – tem blje, kamorkoli, najrajš v azijo, pa tud okolica je že zelo dobro obdelana.

Tisti ki potuje je boj toleranten, razume sočloveka in mentalno, je velik manj omejen kot so zapečkarji, ki nekje neki slišijo, preberejo in si ne znajo predstavljat kako bi to v resnici lahko bilo, potem pa napletajo neke svoje brezvezne teorije. MON je poln takih.

Privoščite jim počitnice v zgodovinski pokrajini Grčija zato izberite kak samoten otok s samotnik hotelom v zakotnem zalivu. Pregledujte prospekte, da boste znali odgovarjati na morebitna vprašanja. Odpočili se boste in hvalili, da ste bili na dopustu v zgodovinski Grčiji ali morda kje drugje.

Ne ne bo. Če ga ne zanima država kjer potujete, je samo brezvezen dodaten strošek vašemu proračunu. Če pogledaš po letališčih vidiš frocovje do 10 let in starejše od 20. Vmesni težaki so doma, ker so zoprni pametnjakoviči ki jim je škoda vsakega časa za oglede, zato jih starši ne vlečejo zraven.

Če otrok ni sposoben samostojno organizirati svojega rojstnega dneva, iti v kino z javnim prevozom, nima avto izpita, ne zna zamenjati gume na avtu, ne zna skuhati 7 različnih jedi in podobno, mu nobeno potovanje ne bo širilo obzorja. Samo strošek je. Stran vržen denar.

“Potovanja so lahko poučna”, nehaj se napihovati in hvaliti. Ti si šele ozka, čeprav misliš, da si ne vem kaj dosegla v tvojem lajfu. Upam, da nimaš več kot 20 let, ker drugače si otročja s tem tvojim zapisom. Kot bi poslušala osnovnošolske punce. Širina, ma umska, to manjka. Kaj ti veš, kaj koga veseli, kakšne so njegove prioritete, kakšne ambicije ima neglede na “status”. Vsak dela, kar mu paše, nisi pa zato ti čisto nič več vredna od njega. In to kar naštevaš, ni nek presežek, zato se nehaj smešit.

iznajdlivost ja ,res  smo tudi povezani z internetom ,tega včsih ni bilio in tisti ,ki je šel v tujino ,je prekašal vsakega, tudi visoko izobraženega ,ker se ti odprejo nova spoznanja ,zanimivi ljudje ,je neka evolucija miselnosti ,ki z vso inteligenco nekdo ,ki ostane v mali državi kot smo mi ,ne more napredovati…

Tudi bralno razumevanje je pomemben del izobrazbe. Branje urnikov, branje voznih redov pa tudi razumevanje tujih zapisov na internetu. Kako bi lahko pri dvajsetih delala 15 let v istem podjetju? Pred tem je bilo še nekaj krajših zaposlitev po leto ali dve.

Mi smo z otroki (zdaj 5 in 8) tudi že kar nekaj sveta obredli. Pa lahko zato delim nekaj lastnih izkušenj, kaj otroci s tem pridobijo:

– vseeno jima je, ali je človek črn, bel, rumen, odkrit, zakrit ali kakorkoli drugače “čuden”, ker jima je to vse popolnoma normalno

– jesta hrano zelo različnih okusov, tudi pekočo

– sta izjemno radovedni in sta pridobili ogromno splošnega znanja

– ne rabita telefonov in tablic, ko gremo v gostilno (vidim, da ima veliko njunih vrstnikov precej težav s sedenjem za mizo)

– znata si najti družbo tudi med otroki, ki govorijo povsem drug jezik

– super se znajdeta v kaosu

Če pa se nekdo zapelje nekam daleč v all inclusive resort z zahodnjaško hrano in kjer domačina srečaš le, ko te postreže, pa dvomim, da je od tega kakšna večja korist. In tudi ne pričakovati, da so otroci silno imoresionirani, ko v Parizu vidijo Eifflov stolp ali Amfiteater v Rimu. Njim so na potovanjih pomembne povsem druge stvari kot pa morda nam odraslim.

Ne.

Tisti ki potuje je boj toleranten, razume sočloveka in mentalno, je velik manj omejen kot so zapečkarji, ki nekje neki slišijo, preberejo in si ne znajo predstavljat kako bi to v resnici lahko bilo, potem pa napletajo neke svoje brezvezne teorije. MON je poln takih.

***

Evo, ti si tipicen primer ljudi, ki se imajo zaradi potovanj za bolj siroke, razgledane, odprte in tolerantne, a iz tvojega pisanja izzareva ena sama netoleranca do tistih, ki ne potujejo, do drugacnih in obsojanje ljudi, ki razmisljajo drugace kot ti. Eni ste res solski primeri za dvolicnost.

Prebrat vozni red v tujem jeziku.. ??Ne me je..at.

Dej no? Primer prosim.

Moja sestra veliko službeno potuje, tako smo jo šli obiskat na sever Avstrije, kjer je delala doktorat, spali smo na Dunaju v njihovem službenem stanovanju, njena sinova sta bila čisto majhna v Singapurju, pa še v Hamburgu so živeli pol leta, kjer mlajši sin ni hotel v vrtec, letos so bili recimo skupaj na terenu v Južni Afriki. Bratovi otroci tudi radi potujejo, vendar bolj po zahodni Evropi, z vlakom in šotorom, tudi z letalom. Vsako leto grejo v tujino smučat in poleti z avtodomom na morje, v Italijo ali Dalmacijo. Sama sem bila razen Avstrije še v Benetkah, Zagrebu in Dalmaciji, tja do Dubrovika že kot otrok. Tako, da nisem nek svetovni popotnik. Sem si pa zelo dobro ogledala Slovenijo. Hodila sem veliko v hribe, na planinske tabore, poleti za en dan v Strunjan, toplice, muzeje, gradove, naravne znamenitosti in sem kar uživala. Ležati na plaži mi ni udobno, raje kaj počnem. Na Tajsko ne bi šla, ker sem gledala film Bangkok Hilton. Z agencijo baje preveč hitijo, sama pa se ne bi znajdem, družbe pa nimam. Mislim pa, da tudi knjige širijo obzorje, zdaj berem Moja Aljaska.

z kolesom, nimaš nobenih skrbi za karte in prestope

“sama pa se ne znajdem”

Pomembna korist potovanj je, da postanemo nekoliko kompetentnejši.

Seveda je precej odvisno od vrste potovanja, izvedbe in destinacije.  Namreč, nobenega dvoma ni, da je velika razlika, če se sami za vse namenimo prepotovati drugi kontinent ali, če zgolj sledimo navodilom agencije s katero smo se odpravili na lenarjenje v resort.  V prvem primeru moramo marsikaj raziskati še pred prvo rezervacijo, daleč pred odhodom.  Med potovanjem je vedno kaj za splanirati, reševati nove probleme, raziskati kako kam priti, kje kaj pojesti, maksimizirati doživetja in optimizirati stroške, itd.  Veste kak prepad nastane med človekom, ki to redno počne, in nekom, ki še ve ne za kaj vse se gre?  Mislite, da te veščine nimajo nobene praktične vrednosti v vsakdanjem življenju ljudi?  Sploh, ko smo soočeni z neznano situacijo in novimi okoliščinami?

Seveda so to zelo uporabne veščine.

Prepad je po mojem mnenju bolj  med tistimi, ki so po naravi iznajdljivi, odprti, jih ni sram, so zgovorni, jih stvari ne vržejo iz tira in med tistimi, ki so zaprti vase, se obremenjujejo za vsako figo, se jim cel svet podre, če ne gre vse po planu…

Če imaš dva iz prve skupine, je vseeno, če eden potuje, drugi pa ne, ob nepredvidenih okoliščinah se bosta oba znašla.

Če imaš enega iz prve in drugega iz druge skupine pa bo med njima prepad, tudi, če oba potujeta, ker bo tisti iz druge skupine najverjetneje potoval z nekom iz prve skupine in se naslanjal nanj ali pa bo imel vse do potankosti splanirano in se bo strogo držal načrta in se za vsako ceno izogibal nekim spontanim odmikom od načrtovanega. Če se kje kaj zalomi je pri takih pač panika pa naj so doma v kuhinji ali na drugem koncu sveta. Je pa tudi res, da taki največkrat potujejo z agencijo, kjer drugi skrbijo za reševanje težav…

V vsakem primeru so potovanja samo eden od mnogih načinov za učenje/pridobivanje koristnih izkušenj, širine, razgledanosti in tako dalje. To, da se poveličuje potovanja kot nek superiorni način je zame zelo zgrešeno in smrdi po potrošniški propagandi…

Ne verjamem, da je to, ali otroci potujejo ali ne, ključni prediktor njihovega uspeha v življenju.

Seveda so potovanja zgolj en izmed načinov pridobivanja širokega spektra znanj, veščin in različnih življenskih izkušenj.  Pri čemer sem že opisal kakšen tip potovanj je tisti od katerega človek še največ pridobi.  Prisiljen moraš biti, da se čim bolj zaneseš nase, namesto, da zgolj slediš drugim.

1. V takšni situaciji še tak introvert počasi postane malo bolj vešč komuniciranja z neznanci.  To pa je nekaj kar spet pride prav v vsakdanjem življenju, v vseh vrstah odnosov.

2. Poleg tega si v tujem okolju bolj kot ne prisiljen komunicirati v tujih jezikih.  S tem, da slednje praviloma uporabljaš že med pripravo na potovanje.  Spet gre za piljenje vsestransko uporabnega znanja.  Pa še motivira te, da tudi sicer delaš na temu.

3. Čim počneš še kaj drugega kot divjaš iz ene turistične točke do druge in si vzameš čas, da začutiš utrip življenja, navežeš stike z domačini in tujci, ki tam živijo in ali delajo, ne le drugimi turisti, si že malenkost bliže realnejši predstavi o destinaciji.

4. Med potovanji prihaja do spontanih priložnosti za sklepanja raznih znanstev s širokim spektrom ljudi na katere sicer ne bi nikoli naleteli.  Še misliti si ne moreš kaj vse se lahko iz tega kasneje razvije od kar nam internet omogoča pasivno vzdrževanje stikov preko družbenih omrežij.

5. Za razliko od večine, ki je samozaverovano prepričana, da ji je o tujem kraju, državi ali kulturi vse jasno na osnovi indoktrinirane propagande, nam ravno potovanja omogočajo, da dobimo malenkost realnejšo sliko, če smo si za to seveda vzeli dovolj časa in smo zmožni za sabo pustiti predsodke s katerimi smo prišli.

6. Skozi potovanja utegneš počasi priti do malo realnejše slike o lastnem kraju, državi in kulturi, kam “spada”, ne le drugih.

7…

Seveda potovanja tudi nekaj stanejo.  Kaj pa ne?  Vsak pri sebi mora pretehtati koliko mu je kaj vredno.  Ampak, če se že omenja potrošništvo, kaj pa denar, ki ga ljudje namenijo za malo lepše bivališče, novejši avto, modernejša oblačila, zadnji telefon, lažje kolo, ipd?  Ali denar, ki gre vsako leto za nova 2 tedna tradicionalnega poležavanja na hrvaški obali?

Ne spuščam se v to, da se ljudje zelo razlikujemo in vidimo smisel življenja v zelo različnih zadevah.  Če se pa vprašamo, če je od potovanj kakšna korist, pa sem nanizal kar nekaj takšnih točk, ki sicer ne nujno veljajo za otroke.

Sploh pa je lahko več koristi, če čas in denar namenjem potovanjem namenimo za