Bo otrok v življenju uspešnejši, če veliko potuje?

Za uspeh je pomembna lakota. Tista lakota, da si necesa zelis, kar nimas in delas dokler nimas.

Taki “svetovljanski” mulcki znajo samo uspesno porabljati denar svojih starsev. Za uspeh so pomembne druge stvari, ne stevilo potovanj izven EU.

So pač bolj dolgočasne sorte, če niso izrazili želje po potovanjih.

Nimajo v sebi pustolovskega duha, strasti in radovednosti.

Pa se mi zdijo to, ključne lastnosti za živeti in doživeti življenje in ne zgolj životariti.

Pustolovski duh, strast in radovednost pa najbolje ubijejo pametni zasloni, virtuala, tiktok, družbena omrežja, pleh komerciala po tv.

Življenje ni črno belo, so nianse, da nekoga definiraš kot dolgočasnega, ker ne izrazi želje po potovanju, tukaj gre za otroke, ki imajo drugačne prioritete kot odrasli.

Sto ljudi sto čudi, smo si različni, kar se nam zdi prav, se lahko druge zdi narobe, vsak ima pravico do svojega mnenja. Spostovati moramo meje drugih, če želimo da spoštujejo drugi naše.

Poznam kar nekaj modrih ljudi, ki niso šli dlje od njihovega vrta, ki so v življenju marsikaj hudega dali skozi in preživeli, pri tem pa ohranili tisto pozitivno energijo, ki je danes velika redkost (prava, ne fake za fasado).

ni citiralo, za Morda kaj delaš narobe pri njih

Sama jih vodim na raziskovalna potovanja,ne pocitnice, izkljucno za pogled v svet, drugacnost, usmerjenost,v razvoj.

vsekakor otrok dobi na potovanjih širino, pa če se še tako posmehujete temu, se posmehujete, ker te širine nimate!!!  Prijateljica je letos prvič sploh kam peljala svoje srednješolske hčerke (Egipt) z agencijo in hčerke pri 17, 18 so bile šokirane nad stanjem kako je vse slabo, umazano, nikakršno…. mislim, da če bi okoli hodile po svetu prej v otroštvu takšnih reakcij ne bi bilo….

otroci v tujini spoznajo različne navade, srečajo različne narodnosti, jezike, vsekakor da to širino,  žal je preveč  zaplankahnih tod okoli, bi vsi rabili za nekaj časa iti v tujino, da bi potem znali ceniti življenje

To je zelo redko. Večinoma postanejo kar isti kot starši. “žrtve”. Jim ni “nihče nič zrihtal” mentaliteta. Ni možno mentaliteta.

Večina želi imeti isti ali pa boljši standard od svojih staršev. Če so prav vzgojeni. Kar pa v resnici nima veze z financami ali potovanji. Večina ljudi ne zna vzgojiti otrok, ki bi znali ustvarjat in si ustvariti življenje kot si ga želijo. Ker si ga tudi starši ne znajo.

Jaz sem ena tistih otrok, ki so jo starši vozili vsepovsod s sabo na potovanja, toliko, da sem videla vse mogoče in zato zelo cenim kar nam ponuja Slovenija v smislu raznolikosti, čiste narave, čisto morje, ne kilometre in kilometre slumov ali na stotine kilometrov monokulturnih polj in puščave, temperatura je tudi v vročih poletjih še vedno takšna, da imamo rastje in da se ne topi asfalt. Ne vidiš sirot, ne vidiš kriminala in ni nevarno. Mi smo potovali po celotnih državah, ne samo od letališča pa mal po glavnih mestih, ker to je povsod v glavnem enako. Najlepše mi je še vedno v razvitem delu Evrope in ne čutim nobene potrebe po potovanjih po nerazvitih krajih, od koder ljudje migrirajo, da pridejo k nam.
Potovanja so mi dala predvsem kritično razmišljanje, ampak ne bi rekla, da to dajo vsem. Večina potuje zato, da se potem tam slika in važi po socialnih omrežjih kako si oni to lahko privoščijo. Večina jih živi v mansardah v hišah od staršev in jim starši plačujejo položnice. Potujejo, njihovi otroci pa ne poznajo niti bližnjega gozda in hriba, kaj šele slovenske pokrajine in običaje. Širina je v tem pogledu zelo ozka in dajejo vtis, da v tistih 2 tednih Hurgade spoznajo cel Egipt in podobno. V resnici poznajo verjetno ne veliko več, toliko ali pa najverjetneje manj kot če bi doma brali potopise, wikipedio in gledali slike.

Se precej strinjam, a po svetu je treba hoditi z odprtimi očmi in srcem in ne le kljukati destinacije in delati selfije. Tudi ni treba večkrat letno na drug konec sveta ali vsak vikend preživeti čez mejo. Za otroke je dobro svet spoznavati postopoma. Za 3-letnika so kamenčki v Strunjanu bolj zanimivi od piramid.

Sam menim, da ja, da je poleg števila knjig v domači knjižnici in da starši otroku berejo in mu privzgojijo ljubezen do knjige, izpostavljenost drugim kulturam in tujim jezikom izjemno pomemben faktor, ki da otroku neko širino duha in intelektualno radovednost, ki mu omogoča, da bolj učinkovito razmišlja in se ne pusti zacementirat v dogmatska prepričanja.

Ampak samo to, da grejo nekam v hotel, kjer so sami turisti, ne pomaga veliko, hoteli so povsod po svetu isti, samo barva kelnerjev se menja.

Jaz mislim da je bolj pomemben karakter. Ko sem jaz odraščala nismo razen na hrvaško v prikolico šli nikamor. Sem pa ogromno brala, ker me je vse možno zanimalo. Šele ko sem odrasla sem začela spoznavati svet, veliko potujem, veliko stvari se učim ker me pač zanimajo, tudi službeno in privat sem kar uspešna bi rekla. Sem zadovoljna s svojim življenjem. Sem si ustvarila takšnega kot mi ustreza. Super je če lahko svojim otrokom pokažeš različne stvari, izkušnje. Ampak če nimajo v sebi tiste zvedavosti, če jih stvari ne zanimajo, ne navdušujejo…..nima nobene vrednosti. To zvedavost ima človek v sebi ali pa nima. Recimo če sedaj gledam nazaj, moja mami tega nima v sebi. Njej je všeč rutina, znano okolje, znana hrana, nič kaj veliko je ne zanima. Isti je recimo en moj brat. Očeta je pa vse možno zanimalo, samo možnosti ni imel. In očitno imam to po njemu. Isto moj starejši brat.

Hja, veliko jih potuje zaradi tekmovalnosti po vrtcih in šolah…pa otroke nič ne vprašajo, če si tega sploh želijo…ker jih vidiš, te otroke po letališčih, zdolgočasene, evo spet matka bezlja in gremo za vsakršne počitnice nekam…meni se ti otroci prav zasmilijo…namesto, da bi se družili v domači soseščini z vrstniki, kolesarili,  v miru brali, se igrali po igriščih…,nee gremo v Dubaj, da te pofočkam kak boš plaval z delfini…to bodo vsi sošolci fouš…, boš še učiteljici pokazal… Recimo naši nečaki  pa niso kaj dosti šli, pač ni bilo financ in zdaj , ko sta odrasla, sama svoja šefa , potujeta kjer si želita,…nič nisi zamudil…svet te vsekakor  počaka…

Vsekakor se Evropa   spreminja in dandanes sploh določenih mest v Evropi ne moreš več doživet kot so jih včasih. Recimo -Pariz, London,…kaj je nastalo iz nekoč vrhunskih mest …, ko si želel občutiti utrip mesta, prvinske Francoze, meščane, užiti  tradicionalni rogljič , bageto, prvinsko glasbo, umestnost, …Tak, da ja…Ne , hvala za retardirano, nasilno drhal, ki je prevzela evropska mesta. Pa , da še otroke vlečem v to . Raje kar Slovenijo raziskujemo, je kar pestro…

Ti tudi se nisi kaj dosti potoval po svetu, a ne, sicer bi vedel, da se po svetu bolj malo onavlja hise iz let 1980.

Če si ne moreš privoščiti hotela v normalnem delu mesta in bivakiraš v nekih obrobjih kjer majo žive kure na tržnicah…..pol res nimaš kaj hodit tja. Mi smo uživali na Montmartre par mesecev nazaj, kofetkali zjutraj z roglički v francoskih lokalčkih, poslušali utrip parižanov, opazovali umetnike pri delu na tržnici, poslušali super muziko na podzemni in po ulicah, obiskali muzeje, jedli sire, bagete, palačinke in polže, pili odlično vino…..jeseni pa London in west end, muzeji, parki…..ti pa kar doma čičaj in se tresi če kakšnega ki je predolgo na soncu ležal srečaš na ulici 🙂

Kam it in koliko otroci odnesejo je odvisno tudi od starosti otrok. Avtorica koliko stara otroka imaš?

Moje mnenje je da ti dajo potovanja širino. Ampak ne govorimo o potovanjih tipa greš v nek resort in si tam teden dni. Tako kot so povedali pred mano – vidiš kako ljudje živijo, njihovo hrano, navade in zgodovino, obnavljaš tuje jezike, se uriš v iznajdljivosti, spoznavaš nove ljudi, znaš bolj cenit to kar imaš,… Zdaj je potovati simple, s pametnim telefonom si res lahko olajšaš potovanja.

Še večja dodana vrednost kot so družinska potovanja so razne Erasmusove izmenjave in te poletne šole jezikov v tujini. To je velik plus zanje.

Knjige so super, ampak ti dajo druge stvari kot potovanja.

Se pa strinjam da se mesta z leti spreminjajo. Dostikrat na slabše. Se strinjam z zapisom da sta London in Pariz šla na slabše. Pa nista edina. Je kar večina večjih mest takih. Pa velik minus je vsa ta masa turistov. Tega je bilo 10 let nazaj manj, 20 let nazaj pa še manj.

Avtorica, moj nasvet bi bil da si za začetek privoščite kako potovanje z letalom z agencijo. Tako boš ti izgubila strah pred neznanim. Druga možnost pa je da se z avtom zapeljete v sosednje države. Daj otrokom mali izziv da povejo kam bi šli, če bi lahko oni izbirali, včasih jih je treba samo malo vzpodbudit.

Dalec od tega, imam sodelavce ,ki nevem kje hodijo pa niso nic kaj bolj “razumevajoci” in “imajo sirino”. Nikakor.

Morda ja, morda ne.  Uspeh, kakorkoli ga že definiraš, je odvisen od precej tega.

Ljudje na splošno daleč precenjujejo vrednost oz. pomen par potovanj na razgledanost, širino, ipd.  Teden, dva potovanja na leto, kjer obiščejo par glavnih znamenitosti ti da kaj?  Nekaj že.  Ni pa to ne vem kaj.  Tako so polni predsodkov.  Vidijo kar želijo videti.

Za začetek povprečen retard še tega ne ve kaj širina sploh pomeni.  Nekdo si misli, da je širina toleranca do retardiranih prepričanj ovc za striženje, lol.  Če kaj razgledanost pomeni, da veš s kom imeti opravka in s kom ne.

Vsekakor pa bi večini prav prišlo, da bi si skozi različna potovanja razširili spekter življenskih izkušenj in postali samostojnejše kompetentnejše osebe.  Ne pa, da so kot avtorica čisto posrani, če bi morali iti kam daleč.  Pomaga tudi, da postanejo malo manj retardirano samozaverovani v lokalno-patriotski način gledanja na svet, življenje, jebeno normalnost povprečnih retardov in nič manj retardiran groupthink o takšnih in drugačnih okoljih in kulturah s čemer si potem nezavedno sabotirajo življenje.

Če turistično potuje, mu kaj dosti v življenju ne-bo pomagalo.

Če pa živi par let v tujini in tam dela/hodi v šolo ali fax pa lahko pomaga precej.

Ne samo, da bo dobro poznal jezik, temveč bo tudi razumel boljše mentaliteto, birokracijo,…

Poznam 3 take otroke iz visoko izobrazene druzine, danes ze odrasle. Skoraj od rojstva do polnoletnosti so ziveli v 4 razlicnih drzavah, na treh kontinentih. 4 leta so k zdravniku in po nakupe hodili na cetrti kontinent. V vsaki drzavi so ziveli po 4 leta. Poznavanje mentalitete v teh drzavah  jim ni koristilo prav nic, poznavanje birokracije se manj, ker so se za faks vrnili v primarno drzavo. Imajo dobre sluzbe, a ne zaradi potovanj, ampak ker imajo mozgane, so odprti in so na faksu dobili dobre zveze. Da je njihov oce vpliven v svoji industriji, jim tudi ni skodilo. In ne zivijo v Sloveniji, a jim vsa leta zivljenja v drugih drzavah niso prav nic pomagala k uspehu.

Poznam dekle, ki z družino ni nokoli potovalo, je pa študirala nekaj let v Londonu. Pozna London, dobro govori angleško, se je vrnila domov, ampak uspešna pa ni prav zelo. Mislim, da se komaj prebija.

Poznam fanta, ki je s starši potoval z agencijami, Tajska, Egipt, Ciper,…Je ok, povprečen recimo.

In poznam punco, ki s starši potuje od malega. Vedno potujejo sami, raziskujejo mesta, muzeje, punca je suverena, uspešna, samozavestna, razgledana,…Ampak oni tudi sicer veliko vlagajo v njeno izobrazbo, talente,… in v brata prav tako. Tudi mlajši brat že kaže, da bo uspešen. Ampak v tej družini sta izobražena tudi oba starša. So taki pravi svetovljani.

Skratka, ni nujno, da so otroci zaradi potovanj uspešnejši, pripomorejo pa verjetno veliko taka raziskovalno-izobraževalna, ne pa po dva tedna na all inclusive.

Ni pa to dovolj, se mora veliko poklopit za uspeh otroka.

ja, poznam take, vržejo se na prvi ležalnik in delajo selfije. Ko jih doma vprašaš, kako je bilo na potovanju, pa znajo povedati samo, joj, lepo, lepo, fajn, pa kaj so dobrega pojedli ….. Za mesec dni spoh ne vedo več, kje so bili. Dnar je pač treba ponucat.

Mislim, da otrok uživa glede na strarost in njegova zanimanja. Majhni predvsem trpijo, razen na trenutke, ko vidijo sladoled, lepo živalco, rožico ipd. Kako bo malček razumel zgodovino, kulturo, geologijo …

re zaplankani

srednješolski otroci so pa nekaj povsem drugega, kot par let star otrok ali pa celo dojenček.

Da bi resnično bolje spoznal neko kulturo, način življenja, delovanje drzave, mindset… bi moral nekaj časa živeti drugje. Samo potovanje ni dovolj. Nekdo ki sedi doma in prebere na tone knjig o neki državi, njeni zgodovini, kulturi, umetnosti ,  arhitekturi,se nauci jezika itd. lahko ve več kot nekdo ki je bil tam na dopustu . Seveda se pa najbolj približas poznavanju nečesa tako, da tam dejansko živiš in to doživljaš iz dneva v dan.

Mi smo potovali vsako poletje. Sosedovi so šli vedno na Hrvaško, najraje v isti kamp. Mi smo raziskovali nove kraje, oni so vsak dan plavali, vsak dan pekli na žaru in starši popoldne pili. Vsako leto isto. Začeli sva s podobnimi ekonomskimi pogoji, zdaj imam dve stopnje višjo izobrazbo od nje in precej višjo plačo. Sem pa delala v tujini, se dodatno izobraževala, večkrat menjala službo in se selila. Ona dela že zadnjih 15 let isto, malo nad minimalcem. Na dopust gre na Hrvaško, ker bo drugje pretežko. Na letalu ali na podzemni še ni bila.

Na razvoj otroka vpliva več stvari, ne le potovanja. Tudi moja starša sta se dodatno izobraževala, menjala službe – na bolje, me kdaj peljala tudi v kakšen muzej in na prireditev v tujini. V vaški trgovini sem si šla sama na blagajne po sladkarijo, pokramljala s prodajalko in plačala z lokalno valuto. V šoli pri isti snovi sem bila sproščena, dobila čisto pet. Zdaj tudi jaz spodbudim moja otroka, da pogledata zemljevid podzemne v Londonu in jima razložim, kaj pomenijo barve in postaje. V prirodoslovnem muzeju na Dunaju razumeta načrt na steni in tudi brez znanja nemščine najdeta pravo nadstropje. Na letališču nazaj z dopusta smo se naučili brati tablo odhodov, starejši zna najti pravi izhod in let.

Lahko bi šli pa z agencijo, dostavili bi nas do hotela, tam bi bili na plaži, vse bi nam uredili drugi – od tega bi se naučila bolj malo.

This has nothing to do with success. But travel gives children an open mind. That’s all. We travel a lot. Speed Stars