Beseda “oprosti”
Kako in na kakšen način nekdo uporablja besedo oprosti, je zelo povezano z vzorci iz njegove primarne družine.
Žal mnogo toksičnih ljudi besedo oprosti iz ust drugega razume kot priznanje krivde in prevzemanje vse odgovornosti nase, čeprav so bili tudi sami pomemben del konflikta. Oni iščejo vlogo žrtve in svojega dela krivde nikoli ne priznajo. Taki potem s svojim zgledom svoje otroke naučijo, da jih opravičilo postavi v položaj krivca, drugo osebo pa v položaj žrtve. Žal se potem tak človek ne zna normalno opravičiti, oziroma mora zavestno delati na spremembi vzorcev, ki se jih je učil celo življenje.
V naši družini je bilo recimo normalno, da se vsak opraviči za svoj del eskalacije konflikta. V veliki večini primerov namreč komunikacija obeh strani ni bila dovolj jasna, spoštljiva in idealna. Če živiš v takem okolju, je veliko lažje zgladiti konflikte in se tudi iskreno opravičiti, ker obe strani iščeta rešitev situacije in ne vloge žrtve.
Recimo lep primer nekega čudnega ustaljenega vzorca neopravičevanja sem videla tudi v naši priženjeni družini v praksi.
Ko jaz nisem videla, da je moj enoinpolletnik stopil tik za mano, sem se obrnila in se po nesreči rahlo zaletela vanj. Najprej ga pogledam v oči, se opravičim in preverim, če je OK. Mali razume, da je bila nesreča. Prvi trenutek je rahlo presenečen, nato pa takoj spet nasmejan. Vse je OK.
Pa se je zgodilo, da sta se igrala z mojo taščo. Ni bila pozorna, on se je premaknil in ko je še ona premaknila nogo, ga je zadela s kolenom. Njen odziv? “Saj ni bilo nič, v redu je.”. Mali v jok. Zakaj? Ker se ni opravičila. Ker je njemu jasno, da ga je zadela in sedaj govori neke bedarije “da ni bilo nič”. Sem ji direktno povedala, da mali ne joka od bolečine, ampak ker ga je ona zadela in se mu potem ni opravičila. On zato misli, da je bilo vse skupaj namerno, glede na to, da ji očitno ni nič žal.
Ni ji bilo jasno, da se mora enoletniku (in komur koli drugemu tudi) opravičiti, če naredi napako. Enostavno ji ni jasno, da je v takih primerih takojšnje opravičilo edina ustrezna reakcija. V njihovi družini se ne znajo opravičiti drug drugemu. Znajo pa zelo dobro igrati vloge krivca in žrtve in nalagati zamere eno na drugo. Bizarno.
Na srečo je moj mož zavestno presekal te toksične vzorce.
Mene pa zmoti, da nekateri menite, da vse smete in potem, ko z dejanji nekaj vsaj besedno, če ne z dejanji stoeite, da sw vam je treba še opravičiti. Bog ne daj, da imaš nadrejenost v službi tako. In iz pete vlečeš potrpežljivist ter prijaznost. Taki rečem oprosti za mir, ker ji negativa puhti. Oprosti – nekateri potem bolj z dejanji pokažejo. Kot nekateei, ki ne gocoriji non stop ljubim te, anpak res to naredijo in so besede nepotrebne v nekih ključnih. Kot potem bereš mon, pa piše, ločil bi se, ločila bi se. Varala bi, varal bi. Saj bi, a je tu še otrok. Za dodatek še, saj bi že, pa so problem finance. Na kratko povzeto – opeosti no. ?☺️☺️☺️
Vedno se opravičim, kadar vem, da sem naredila ali rekla nekaj narobe. Ampak če je nekdo užaljen zaradi besed, ki so bile resnične in zaslužene, potem pa se ne bom opravičevala samo zato, ker ta oseba to pričakuje. V preteklosti sem bila že obtožena, da ne znam reči oprosti. In to s strani osebe, ki se opravičuje na način “oprosti, ampak imam prav” ali “oprosti, ampak ti pretiravaš”. Takšne vrste opravičilo zame nima nobene vrednosti. Raje potem pač ostanem tiho, kot da bi podlegla pritisku za opravičilo, ki ne bi bilo resnično…
Forum je zaprt za komentiranje.