Ali odpustiti “prijateljici”, ki je imela afero z vašim možem

Jaz ne bi odpustila ne možu in ne prijateljici, ampak odločitev je tvoja. Ni dobro, če je človek preponosen, prav tako pa tudi ni dobro, da nima nič ponosa.

Je čustvena nedoraslost v smislu nezmožnosti videnja/čutenja s sočlovekom, partnerjem v tem primeru, in čustvena nedoraslost v smislu spopadanja z občutki.

Tvoj varajoči je nedorasel oz. nesposoben empatije, vživljanja v drugega, moj pa ni zmožen biti pogumen, trden, samozavesten, na nek način.[/quote]Mislim, da je tvoj posledica mojega :)))[/quote]
Definitivno je tako.

Mislim, da je tvoj posledica mojega :)))[/quote]
Definitivno je tako.[/quote]

Ne gre skupaj.

Nekdo, ki nima sposobnosti empatije, je egoističen.

Takšni pa nimajo težav s samozavestjo ali pogumom.

Se ne strinjam It. Egoist ima velike težave s samozavestjo, takoj ko nekaj ne gre po njegovih pričakovanjih. Kdor pa je egoističen, ima visoka pričakovanja od drugih. Vsaj, kar se tiče medosebnih odnosov. Kaj pa je zate pogum? Zame je pogum, da se soočiš s svojimi najtemnejšimi strahovi oziroma najbolj negativnimi čustvi, ki se v meni pojavijo. Egoist bo vedno vso krivdo zmetal na druge in si poiskal drugo žrtev. Tak človek se sploh ni sposoben bližje čustveno povezat in težko začuti sploh kakšno prizadetost. Ker pa ni prizadet, ali pa tega ne upa pokazat, se vedno skriva za masko “mačota” in išče nove “žrtve”, od katerih bi se napajal.
Samozavest in pogum se da oboje zaigrat, če se za to treniraš in če se ne soočiš s samim sabo. Samo pogruntaš sistem, na kaj manj samozavesten punce padajo in “uspeh” je tu. Samozavestna pa nimajo težav prepoznat takega egoista. Ampak jih je malo, predvsem med 20-30 letnicami.

Ko si pijan, takrat le padejo zavore in maske. Človek takrat le bolj izrazi tisto, kar ponavadi tlači v sebi. Zato so nekateri pod vplivom alkohola bolj agresivni in le počnejo tisto, česar si v treznem stanju ne upajo.

Saj tisti, ki je brez ljubezni, je čustveno nedorasel.
Ljubezen omogoča rast in samozavest.

Se strinjam.
Samozavesten človek ne išče toliko potrditev in zato ni tako zahteven do drugih, kot nesamozavesten. Nesamozavestnemu ni skoraj nikoli nič prav. Zato veliko zahteva od drugih, kar ga dela sebičnega.

Robi

Ali pa tudi umirjeni, alkohol kot antidepresiv, ali pa bolj “čustveno odprti”…

Odpustiti in oditi.
Odpustiti moraš zaradi svojega miru, to pa ne pomeni da moraš ohraniti stike, se iti nekaj do česar ti ni z ljudmi, ki so te izdali in prizadeli. S takimi ne moreš več prijateljevati, ne živeti. Gojiti sovraštvo pa tudi ni dobro, ker škodiš zgolj sebi.

Zakaj čutiš do enega sovraštvo, drugi pa je dobil še eno šanso?
Zakaj si pri enem požrla, pri drugem ne gre dol?
Kdo ti je bil več dolžan?
Kakorkoli, razmisli o resničnih vzrokih zakaj si enemu odpustila, drugemu ne moreš.
Bodi iskrena, poglobi se vase in poglej resnici v oči.

Točno tako jaz označujem egoista. In to sem želela izpostavit. Če ne čutiš prizadetost, oz. česarkoli, tudi pogumen ne rabiš bit, saj nimaš strahov.

Ampak bi jaz iz tega izstopila. Ne vem/ne poznam toliko stanje egoizma, da bi se lahko spustila v odprt dialog in argumentirala neka svoja prepričanja. Mi ni blizu. Jaz sama takšna nisem, vsaj mislim, da me tako ne vidijo, drugi, gibljem se pa tudi ne v krogu takšnih ljudi. Če dam roko na srce, so moja razmišljanja čisto možno popolnoma mimo. Ali da povem na kratko: Ne vem.

Sebe vprašaj kakšno ceno imaš v lastnih očeh, moževih in prijateljičih?

Jst bi že zdavnaj skenslala tako moža kot tudi “prijateljico”. Alkohol ni opravičilo.

Lahko ji predlagaš, da se preseli k vama, da boste po novem vse skupaj počeli v troje pa tako ne bo več nobenega varanja, zamer, sporov :-)))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))

Kaj pa imaš ti za oprostiti? To me zanima. Res.

Jaz ne bi odpustila nobenemu, če pa bi že morala le enemu, pa bi raje odpustila prijateljici 🙂 Odpustila bi ji, kar pa ne pomeni, da bi ji v prihodnje zaupala. Brez zaupanja pa ni prijateljstva, torej bi bila ona le še moja znanka po potrebi. Uporabljala bi jo za test, ko bi spoznala zanimivega moškega. Če bi se napalil nanjo, potem ni zame.
Možu pa si bila verjetno na nek način primorana odpustiti, zaradi družine, ali kako?

Tudi jaz, čeprav neke posebne empatije, ko se je stvar kakorkoli že zgodila, v teh besedah ni.

Najbolje, da greste še skupaj na dopust. Jaz bi bila že ločena in na seznamu bi bila ena prijateljica manj.

A ne, kolk dela je s poroko in organizacijo, potem pa se ločiš zaradi “banalitete” ala varanje. Men se zdi škoda sploh poročat. Pol se pa kregaš, kaj je kdo pridobil v zakonu pa delaš sezname in iščeš račune in se cufaš za tistih par fičingov. Najbolje met ločene finance in svojo nepremičnino, da se ne gledaš, ko se zalomi in gre vse u franže. Preveč parov (starejših) poznam, ki skupaj živ(otar)ijo v stanovanju, ker se ne morejo izplačat.

Meni je tudi se brezveze poročat.

Glede ločenih financ, pa je malo težje…A bo vsak sam hodil v trgovino in vsak za sebe kuhal, pa pral….? Kako si bosta razdelila stroške in kdo je dolžan plačati več elektrike…To je samo kreganje…..

Svojo nepremičnino je pa fajn imeti..A hkrati veliko težje, kot pa, če dva sofinancirata.

Tudi meni je poroka nekaj starinskega. Ne dojemam sploh zakaj se ljudje poročajo. Saj je samo papir. Vem da bom zvenela čudno, samo vedno, ko vidim kakšen vikend poročno povorko me stisne pri srcu, ko se spomnim na ločitev svojih staršev, in na vso bedo ki sem jo mogla sama dati skozi.

Saj poročiš se lahko tudi samo s svojo izbranko in pričami. Ni treba delat cirkusa iz tega. Jaz bi rekel, da bolj kot samo poroko, sovražim tisti “cirkus” ob tem.

Ja saj to gre tudi meni na jetra, ta cirkus pri nas imajo še tiste šrange in potem se cela familja zbere in mah ne vem not for me. Sem bila samo enkrat v lajfu na eni poroki in mi je bilo full smotano, vsi neki pijani, prešvicani, govedarska muska ne vem kako mladoporočenca v tem uživata.

Idealna poroka če bi se že kdaj poročila je zame nekje na kakšni samotni plaži ali pa v kakšni Provansi v kakem starem gradu. Samo jaz in moj partner in župnik. Brez pompa.

Kot nalašč je Robijev grad v dolini reke Krke……

Kot nalašč je Robijev grad v dolini reke Krke……[/quote]

Kje pa je točno to? Iskala sem po googlu, a mi ga ne najde. Hvala!

Kot nalašč je Robijev grad v dolini reke Krke……[/quote]
Samo partnerja še rabi..Za župnika pa lahko grem jaz…:)

To je zaupna informacija. 🙂 Če bi vsi vedeli, ne bi bilo več skrito. 🙂

Nič ni težje. Enkrat en nabavi, drugič drug. Oz. enkrat plačava z mojo, drugič s tvojo kartico. Skupni stroški se delijo na pol oz. glede na dohodke enega in drugega oz. tisti, ki ima več oz. je bolj radodaren 🙂 financira počitnice. Predvsem so ločene finance fajn pri kreditih ali pa imet nek skupni račun, ki pokriva skupne stroške. Če živita skupaj, sta itak skupaj zato, ker tako želita in se želita razvajat in se met fajn. Po moje na tak način težje pride do izkoriščanja. Vsi vemo, kako je to, imaš nek kup denarja in sčasoma nisi več toliko pazljiv, kam gre denar pa si hitro v minusu. Če imaš večji del denarja kot svojega, ga drugače gledaš, kot če imaš skupnega.

Nič ni težje. Svojo staro nepremičnino oddajaš, živiš pa recimo v njegovi ali skupni. Potem pa ostaja folk zaradi “otrok” skupaj pa zaradi “hiše”, ker je vse svoje prihranke vložil v skupne kredite – ne, hvala. Prijatelj se sploh ne more uradno ločiti (neuradno in fizično sta narazen že slabo leto), dokler nimata financ razdeljenih, nimata jih pa zato, ker imata skupne kredite. Za njiju obstaja edino primer tožbe.

Jaz tega ne vem…Bi pa bila zanimiva izkušnja..:)

Pri nas je tako..Eden ima hrano, drugi položnice.

Saj pa se hiša proda in iz tega naslova se izplačajo krediti.