Ali in kakšen nakit nosite?
No, pa še ena tema o nakitu. Ali nosite nakit in v kolikšni “količini”? Kakšen nakit vam je všeč in kakšen ne? Ste kdaj dobili v dar nakit, ki ga ne marate nositi ali celo mislite, da vam prinaša smolo? Ali ste kdaj prodali zlato, ker ga več ne uporabljate? Za bolj umetniške duše – ali ste kdaj sami izdelali kak kos nakita? Ali uro štejete med nakit, ali pa je za vas le “nujni pripomoček”?
Sama pri nošenju nakita nikoli ne pretiravam, ponavadi imam en bolj opazen kos, ali pa čisto nič. Ne maram kičastega, preveč svetlečega ali pisanega nakita. S tem mislim primere, ko osebe sploh ne opaziš, ker te nakit tako zmede. :)) Všeč pa mi je nakit iz kristalov (npr. ametist, tigrovo oko, oniks ipd.). Ure več ne nosim, ker uporabljam tisto na mobitelu.
Redno nosim samo poročni prstan. 🙂
Opažam pa, da odkar so mobiteli, zelo zanemarjam nošenje ročne ure, čeprav sem jo prej redno nosila od 1. razreda osnovne šole dalje. Sem si kakšno leto nazaj omislila takšno v obliki obeska na verižici, pa je bilo nekaj časa zanimivo, sčasoma pa malo manj.
Na Primorskem smo bili od nekdaj zelo pod vplivom Italije, tako da so tudi none recimo vnukinjam rade kupovale zlat nakit. V mlajših letih sem to še nosila, zdaj že dolgo ne več. Je vse lepo shranjeno, skupaj z drugimi tovrstnimi predmeti, ki že ob nakupu niso bili mišljeni, da jih nekdo nosi, ampk da jih ima kot nek spomin večje vrednosti. Zaenkrat mi ne pride na misel, da bi to prodala.
Drugače pa imam nekaj biserčkov za posebne priložnosti, ki delujejo sicer manimalistično, ampak lepo. In tudi kakšen dragocenejši kos bolj vpadljivega nakita, ampak to nosim bolj izjemoma, ko je prava priložnost za to in temu primerna tudi obleka. Tudi nakit, ki sem ga dobila od mojega dragega, ne nosim redno, je pa shranjen na posebnem mestu.
Pri meni se najde tudi veliko po mojem okusu izbrane bižuterije, ki jo kombiniram z oblačili. S poletnimi oblačili, z raznimi bolj odprtimi dekolteji in podobno, praktično vedno, pozimi manj. Tukaj se najde marsikaj, od steklenega nakita do bolj masivnih kovinskih ogrlic, lesen nakit, … Poleti imam rada imam tudi “bangles” zapestnice.To so tisti obročki, v različnih izpeljankah.
Nekaj časa sem tudi sama izdelovala nakit, zgolj zase in za kakšno darilo prijateljicam, ampak od tega je je minilo že nekaj let. Tega nakita zadnje čase ne nosim, ga imam pa shranjenega.
Kakšnih posebnih amuletov ali kaj podobnega nimam. Nosim pa “za vsak slučaj” medaljo sv. Benedikta na obesku za ključe, moj dragi pa okrog vratu. 🙂
Dva prstana: enega mi je podarila prababica, njej babica…, star je … bog ve x 100 let, čudovit, z gravuro (risba), precej velikim briljantom in drugega, ki mi ga je podaril partner, enostaven, z nizom poldragih kamnov, verjetno najcenejša varianta iz takratne ponudbe, pa še to se mi zdi, da je moral vzeti na obroke :)) Klinc, če sva bila pa revna ko cerkveni miši.
Ja, seveda nosim. Diamante, smaragde, najraje pa rubine…. Hec :))))))
Sicer pa mi je nakit zelo pomemben, ker se v njem počutim bolj “seksi”. Brez uhanov me ne vidiš nikjer, brez njih se počutim prav gola. isto je veljalo za prstane do pred nekaj leti, zdaj jih pa v bistvu sploh ne nosim več.
Verižive in zapestnice pa nosim v odvisnosti od “obleke” – če ta to zahteva.
V mlajših letih sem nosila predvsem zlat (in v manjši meri srebrn) nakit, sploh ker sem bila alergična na nikelj. Zdaj pa imaš na voljo toliko bižuterije, ki mi ne povzroča alergičnih reakcij, tako da v bistvu nosim zlato bolj poredko. Bisere ja – ampak barvane, beli so mi “preresni”.
Nakit, za katerega se odločam, praviloma ni niti klasičen niti minimalističen (in na žalost tudi ne posebej poceni :(). Vedno so mi všeč posebni kosi, posebne kolekcije, zadeve, ki imajo izrazito osebnost. Rekla bi skoraj, da izberem raje bolj klasična oblačila in jih obogatim z bolj posebnimi čevlji in drugimi dodatki, med katere sodi nedvomno tudi nakit. TAko da neka klasična oblačila sploh ne izgledajo več klasična, ko jih “opremim”.
Nakit večkrat dobim za darilo. Od partnerja ali staršev. S starši se “ujemam” v okusu popolnoma, partner pa me praviloma vključi v izbiro (beri pelje s sabo) ali omogoči zamenjavo (njegov okus je bistveno bolj klasičen od mojega …)
Ure ne nosim, imam mobitel in jo vidim v avtu. Raje si dam zapestnico. Tudi poročnega prsta ne nosim. Zaročnega zgolj včasih, če paše k “ostalemu” nakitu.
Nimam umetniške žilice in kar bi ustvarila sama bi bilo kvečjemu kičasto in ceneno. Tega pa ne maram.
nosim en prstan, tak, ki mi je všeč, nekaj jih je še doma po škatlicah, ker jih je škoda za v službo, ker mam tako delo…
Na uro sem bila blazno navezana, dokler nisem šla v drugo porodniško, takrat pa kot da bi se mi ustavil čas, nisem je več dala nazaj in je tudi pogrešam ne. Sem pa res skoz z mobitelom v roki ali žepu.
mi je sin eno leto kupil za RD en komplet verižice in prstana na štantih, še dobro da praznujem poleti in mi je pasal na poletne oblekce.
Moj prvi nakit so bili uhančki roza barve, kupljeni na morju iz žepnine. Ti so bili taki za pripet, ker dolgo časa nisem imela luknjic v ušesih. Še vedno jih imam. Prav zanimivi so, ker se vidi, da so za majhna ušeska.
Poet sedaj nosi kos nakita, ki je velika skrivnost in ni za MON. Samo ne vem, ali ga je sam nabavil, ali pa mu ga je kakšna ženska kupila. :)))
Forum je zaprt za komentiranje.