2000+ eur za pasjega mladica
Seveda prihaja do okvar. En pes še ni statistika, po kateri bi lahko delali rezultate. Gre za to, da v Sloveniji pri tej pasmi ni več težav, saj se že več let zahtevajo testi srca in s tem se izloča bolne pse iz vzreje. Poznamo dedne in genetske bolezni. Dedne seveda lahko preskočijo več generacij, se pa vzreditelji trudijo, da jih čim bolj izločijo. Genetske se pojavijo ne glede na skrbnost vzreditelja. Predvidevam, da niste opravljali testov, ali je šlo za dednost ali genetsko bolezen. Brez tega se je brezpredmetno pogovarjati takole pavšalno.
Res da nekatere pasme imajo kakšno težavo (ne pa napako!), vendar se ravno z rodovniško vzrejo poskuša to omiliti. Kavalirji in kokri so dobili srčne težave in težave z lobanjsko kostjo ter posledično možganske motnje zaradi večletnega parjenja v zaprtem genetskem bazenu. Obstajajo pa linije, ki teh teža sploh nimajo, ker nikoli ni bilo vključlenih “angležev” v linije.
Zato pa se opravlja domača naloga. Malo bolj obširna kot jo večina naredi. Pa še tisti, ki jo znamo, smo lahko hitro leni.
Ja in ne.
Delovni psi so: policijski psi, vojaški psi, lovski psi, psi spremljevalci (pomočniki) …
Reševanje je še vedno bolj hobby v Sloveniji znotraj kinoloških klubov, vendar se resno jemlje, po potrebah sodelujejo naši reševalci seveda tudi pri resnih dogodkih. Zato jih lahko mirno štejemo kot delovne pse.
Hkrati imamo še lovske pse, že omenjene v prvem odstavku. Ti psi so seveda v prvi vrsti ljubljenčki dandanes in niso v “državni” službi. Kljub temu se štejejo med delovne pse.
K tej skupini (privatna uporaba) spadajo med delovne pse še ovčarji, pastirji, čuvaji …
Zadnja skupina so terapevtski psi. Prav tako v privatni uporabi, vendar vsaj za enega psa vem, da že več let spada v “inventar” šole, saj je lastnica učiteljica in na željo ravnatelja je pes prisoten vsakodnevno pri dejavnostih, torej ima kuža polno zaposlitev. Za razliko od ostalih terapevtskih kolegov, ki niso vsako dnevno uporabljeni za dejavnost pasje terapije.
Tole je pa kinološka razvrstitev psov na delovne in nedelovne. Čeprav se v zadnjem času vedno bolj ceni, da dober vzreditelj “dela” s psom, tudi če je nedelovne pasme. Saj so taki psi bolj stabilni, socializirani … In torej bolj primerni za vzrejo.
Seveda obstajajo vzreditelji, ki delajo po liniji najmanjšega odpora. Tudi pri Šicih se pojavljajo linije z normalnim nosom, kot tiste izrojene. Tisti, ki se ukvarjajo s popravljanjem linij z izrojenimi nosovi, so enostavno neumni. Ker se izrojenih linij ne da popravljati tako enostavno. Torej smo spet pri tem, ali ima pasma težavo, ali pa gre za težavo enega dela vzrediteljev.
Seveda k temu spada tudi podan link – šteparja, ki vzreja v Ameriki.
Amerika je leglo izrojenih linij pasemskih psov. Kjer iz pasem (ameriška linija maltežana, šica, yorkija) delajo bolne pse.
Pa še dodatek, da če bi poznali Miracle Shi Tzu psarno, bi vedeli, da štepajo tudi dizajnerske pse, imajo 3 popularne pasme, in se za zdravje sekirajo samo toliko, da kupce prepričajo, kako super in fajn so.
Zato tole ni merodajno. Se je potrebno bolje spoznati na celotno sceno. Seveda pa imajo izorjene linije podobne težave, pa če gre za tele Šice ali pa za frenčije, angleže …
Slovensko vzrejeni Šici imajo težave zaradi razvajenosti. Neodgovorno kupljeni Šici pa lahko imajo zdravstvene težave iz medicinskih vzrokov. Ampak potem bi me dihalni sindrom pri takem psu še najmanj vnemirjal, ker se ga da vsaj popraviti.
Kolikor sledim sedaj v njenem imenu vzrejajo drugi, cene so nižje v takem primeru. Vsekakor pa so običajni pomeranci v Sloveniji cenejši. Če govorimo še vedno o rodovniških seveda.
Se pa po internetu pogosto oglaša gospa Tutan in svoje cene besno zagovarja. Kljub dobremu poznavanju scene pomerancev mi še vedno deluje preveč vzhičena nad nižjimi cenami od svojih. Tak vzreditelj pri meni hitro dobi kako minus točko. Ker se na vsak način poteguje za denar.
Prosim, če se naučite citirat.
Se sploh zavedate, kako mešate jabolka in hruške?
Preseravanje s pasmo je pa kaj točno? Posvjanje psov iz zavetišč delajo po vašem samo ljudje, ki nimajo nobenega pasemskega psa? Zelo ste sfalili vi. Ja res, dobro da ljudje, ki posvjajo obstajajo. Ampak zdaj se pa vprašajte, ZAKAJ je pa sploh potrebno imeti azvetišča??? Ne, pasme kot take s tem nimajo nič. Krivi so ljudje, ki hočejo za ceno fičkota imeti mercedeza. Pa ki se jim fučka za to, da kupujejo živo bitje.
Če delam reševanje s psom, si ne bom omislila mešanca ali pa lovske pasme. Če delam kaj druga spet – bom iskala psa, ki ga potrebujem. Zato bom za policijskega psa, ki išče sled, vzela bloodhounda; za policijskega psa, ki išče smodnik, kakšno vižlo ali labradorca, za policijskega psa, ki dela obrambo in ustavlja napdalaca, pa belgijskega ovčarja ali nemca.
Mešanci težko pridejo v ta izbor, ker se policijskega psa začne uriti že pri 6 mesecih. Ko ni zagotovila niti za pasemskega psa, da bo na koncu opravil vse izpite. Pri mladiču mešanca pa tega sploh predvideti ne moreš in bi bilo celotno šolanje stran vržen denar.
To so pasme. Vam se zdi, da so pasme samo pohajkovanje po razstavah z malimi puhastimi kužku in da je to preseravanje s pasmo?
Pasme so nastale še vedno večinoma zaradi dela in geografskih področij. Vse to opravljamo, in ja, za začetnika v kinologiji je pametno izbrati spa, za katerega vemo, v kaj se bo razvil .To pa lahko samo pri pasmi dosežemo.
Poleg tega je rodovniška vzreja pod kriteriji in nadzorom. Vsi mešanci in nerodovniški psi (ki so prav tako tretirani v kinologiji kot mešanci) pa tega nimajo. Zaradi teh psov sploh obstajajo zavetišča! Zaradi rodovniških pač ne bi bilo potrebe.
Zakaj? Ker rodovniški psi, tudi če se jih lastnik naveliča, ne bodo končali v zavetišču, ne da bi se vedelo, čigavi so. Ker se hitro najde vzreditelja, ta pa ve, komu je psa prodal. Imam statistiko slovenskih zavetišč do začetka leta 2019. V zavetiščih je bilo med desettisočimi psi v vseh letih od osamosvojitve RS samo nekaj 30 rodovniških psov. Skoraj vsi psi so pobegnili (večinoma v novoletnem času zaradi petard), 2 sta bila oddana in iskala nov dom (s soglasjem vzreditelja), 1 je vzreditelj vzel k sebi (po ugotovitvi kje se mladič njegove vzreje nahaja) in 3 so bili najdeni ( lastniki jih niso želeli nazaj in vzreditelji so bili v tujini).
Poznamo pa primer vzrediteljice iz Slovenije, ki je šla v tujino, ko je ugotovila, da se mladič njene vzreje nahaja v zavetišču. Seveda je podala tudi tožbo proti kupcu mladiča zaradi kršenja kupoprodajne pogodbe (da je ni obvestil).
Nihče ne pravi, da se ne smeš naveličati rodovniškega psa, ampak tak pes ne bo končal neznan brez znanega lastnika v zavetišču. Vsaj ne v tki meri, kot se to dogaja nerodovniškim psom.
Nerodovniški psi so preseravanje s pasmami. Ker to so večinoma psi, ki jih kupijo takšni kupci, ki sploh nimajo pojma, čemu so pasme namenjene. To z rodovniško vzrejo NIMA nič skupnega. Razen željo po imeti psa neke pasme. Ampak neroovniški pes pač ni pasemski pes.
Takim psom v zavetiščih ne moremo najti ne vzreditelja, pogosto pa niti ne lastnika. Zato psi končajo kot ulični psi v zavetiščih. Nikogar ne moremo niti prijaviti policiji za zanemarjanje, kar se pri rodovniških psih v zavetiščih lahko hitro zgodi.
Poleg mešancev, ki jih je relativno (zaenkrat še) malo, pač do naslednje eksplozije ilegalnega uvoza bosanskih in srbskih psov v Slovenijo, je največji problem v zadnjih letih neodovniška šteparija, ki skrbi za polna zavetišča.
Nekaj psov rodovniške vzreje, ki hitro najdejo lastnika ali vsaj vzreditelja, nemarni lastniki pa so priajvljeni in toženi na policiji in sodišču ni nikakor krivo za polnjenje zavetišč. Kot to na drugi strani psi nerodovniške vzreje, ki jih je v številu več (10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} psov v Sloveniji je rodovniških, nekje po ocenah dodatnih 60{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} je nerodovniških mešancev podobnih neki pasmi, ostalo so mešanci), kjer ne morete najti ne šteparja ne latnika, pes pa ostane na stroške davkoplačevalcev in donatorjev na plečih zavetišč.
Seveda, krivili ste pasemske pse – to so rodovniški, in njihove lastnike ter vzreditelje. S tem ste direktno krivili vzreditelje in vse, ki odgovorno kupujejo pasemske pse, da so krivi za polna zavetišča. Pa čeprav očitno ne veste niti tega, da večina vzrediteljev pasmeskih psov se še najbolj angažira za osveščanje, svetuje tudi posvajanje, pomaga pri posvojitvah nerodovniških psov iz zavetišč, veliko jih ima celo posvojene take in drugačne pse iz zavetišč. Poelg tega odgovorno vzrejajo pse, skrbijo, da mladiči njihove vzreje ne končajo vzavetiščih. Niti njihovi potomci.
Če je kdo kriv za polna zavetišča so to kupci “čistokrvnih brez rodovnika” psov, vsi naivneži, ki jih podpirajo, ter šteparji in preprodajalci, ki jih v Sloveniji ni malo.
Kje v Sloveniji pa je ta ulica, kjer imajo vsi rodovniške pse? Ali kar verjamete, da so rodovniški, ste videli rodovniški papri? Ker take ulice ni, poznam Slovenijo od Lendave do Lucije zelo dobro. Vsak pes, ki je podoben neki pasmi, pa četudi lastniki trdijo, da je pasemski ,še zdaleč NI rodovniški in s tem pasemski. Psov v Sloveniji je okrogv 250.000. Od tega je 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} rodovniških. Dvomim, da imate vi v ulici 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} rodovniške pse v celi Sloveniji.
Delovni psi: niso samo pomočniki, policisti in vojaki. Je še cel kup pasjih športov in pasja terapija. Sicer pa s tem, da kak pes ni delovni ni nič narobe, če lastnik ustrezno skrbi zanj. Razvajeni psi seveda obstajajo, ampak to je moje področje, ne skrbite, ozaveščamo veliko. In vsak preveč razvajen pes hitro pride k meni ali k mojim kolegom.
Ja, labradorce je moj stari oče vzrejal, kasneje smo delali veliko z njimi, ena mojih ljubših ras. Pa ne pod slovensko KZS, da ne bo kake hude krvi.
Imajo še vedno probleme tile naši slovenski labradorci, predvsem razstavne linije. Delovna je še kar v redu. Bilo pa je še huje, preden je nastopila psarna Tylah. Čeprav pri velikih uspehih je poterbno paziti, da ne zaspiš na lovorikah.
Da pa ne poznam zadev, ki jih komentiram, se pa žal motiš. Lahko sicer rečeva, da ne poznam tako dobro kot ti ali kdo drug, vsaj določenih pasem ne. Ampak kar se tiče pojavnosti bolezni in obolelosti pri psih, ter kakšne so razlike pri tem med rodovniškimi, nerodovniškimi in mešanci, pa poznam precej dobro. Ker sodelujem pri večji raziskavi, ki se ukvarja izključno s tem, tako za mačke kot pse.
Ne, ne sodelujem samo tukaj. Pravzaprav sem edina še, ki je ostala, ker so vse druge pregnali. Kreditacije ne potrebujem, niti ni to namen pisanja. Tukaj se javljam zato, da ne bi kakšni vzreditelji dajali napačnih napotkov bodočim kupcem, ter jasno sliko pasjih in mačjih pasem. Ker reči, da je neka pasma povsme zdrava, je napačno. So bolj zdrave pasme in manj, ampak nobena ni. Niti moja priljubljena labradorska ali bombažkasta. Prav tako pa obstajajo znatne in pomembne razlike med pasmami (delovna/družna ter drugo). To vse je dobro povedati, če se pogovarjamo. Debata je bila odprta in dokler bom želela bom pisala o tem. Ker je informacij premalo, pogosto pa so preveč ali premalo pozitivne.
Rodovniški pomeranec je pri dobrih vzrediteljih zdrava pasma (v primerjavi s ptičarji). Tudi nasploh je dokaj zdrav, če izvzamemo BSD bolezen in dejstvo, da so ga iz 15 kg (in izključno bele barve) pomanjšali na 3 kg različnih barv.
Pri lovskih psih je težava, da je velik poudarek na delu. Enako tudi pri raznih borderjih in drugih collie-jih in pašnih psih. Kot sem že prej omenila, Borderji imajo v svoji zgodovini uspešnega psa, ki je zaplodil ogromno legel v svojem življenju, kljub izključujoči napaki, da je bil 2/3 bel po telesu, torej slabe pigmentacije, ki za sabo potegne cel kup bolezni (kožnih in organskih). Zato je pri tem, da so ptičarji zdrava pasma, težko trditi. Proti pomerancem niso tako zelo.
Seveda pa z naraščajočo popularnostjo pasme pomeranca lahko hitro privede do tega, da se bo pomeranec izpridil, potem boš pa moral iskati dobrega pomeranca kot šivanko v senu. O tem koliko je nerodovniških že pri nas, pa raje ne bi. To mi je jasno in me hkrati skrbi.
Drug problem pri lovskih/delovnih psih je, da se parjenja redko dogajajo v dovolj širokem genetskem bazenu, pri ptičarjih vem, da se je podobno kot pri kavalirjih in korkih v 80. in 90. letih prepogosto parilo v ozkem krogu. Pri kavalirjih in kokrih je bil problem visoka popularnost pasme, pri ptičarjih pa problem, da se je včinoma parilo znotraj istih krogov, ki so te pse uporabljali. Izredno malo jih je takrat šlo za ljubljenčke in pasma je imela premalo popularnosti. Kaj se je zgodilo s pasmo po letu 1997 in naprej, žal ne vem tako dobro. Bom vesela update-a.
Kolikor jaz poznam avstrijsko in nemško sceno ta trenutek (žal slovenske res ne dobro), so poleg običajnih težav z displazijo in velike možnosti zasuka želodca že samo pri pitju vode pri ptičarjih, velike težave s PRA in z epilepsijo. Tako PRA kot epilepsija sta pri pomerancih dobrih vzrediteljev skoraj nemogoča (vemo da starostna PRA in tehnični vzroki za epilepsijo še vedno obstajajo pri vsakem živem bitju), medtem ko pri delovnih psih tega tako dobro ne moremo izkoreniniti, saj je pomemben dejavnik za parjenje psov tudi delovna sposobnost, in ne izključno dobro zdravje in genetika.
No pa najštejma vse tri vrste za tiste bralce, ki bi jih zanimalo:
-nemški kratkodlaki ptičar
-nemški dolgodlaki ptičar
-nemški resasti ptičar (imenovan tudi nemški žimavec)
Bolezenska slika pa se med njimi ne razlikuje tako zelo za splošne težave (epilepsija, PRA, zasuk želodca in kolčna displazija, pogosta vnetja ušes, kožni rak*).
Resasti ptičar ima še pogosto težave s pogostim vnetjem oči (največkrat težava zaradi dlake, ki draži sluznico), ter kožnim rakom.
Nemški kratkodlaki ptičar ima pogoste težave z vihanjem vek (entropija) in težavami s kožo (druge težave poleg kožnega raka).
Dolgodlaki ptičar ima tako kot kratkodlaki pogosto težave z entropijo, poleg tega pa še vnetjem roženice. V pasmi se pogosto pojavljajo bolezni: von Wilenbrandova bolezen (motnje strjevanja krvi), hermafordizem (dvospolnost), bolezni razširjanja ven in osteohondroza. Ima pa ta vrsta ptičarja opazno manj težav s kožo, kožnim rakom in dlako kot ostali dve (zvezdica pri splošnih težavah).
Za vzrejo psov je od 1.9.2017 (morda 2018) obvezen narejen DNK profil. Vzreditelji pa praktično delajo večinoma samo še genetske teste za možne dedne bolezni, kjer je to mogoče. Prvič ker jih ni treba ponavljati, in drugič ker so 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} zanesljivi. Tega v času najinih starih očetov še ni bilo.
[/quote]
Odločamo se za nakup družinskega psa – rodovniškega labradorca. Vzrediteljev ne poznam, glede na številne težnje po instant zaslužkih na trgu pa težko zaupam komurkoli in se je kot laiku težko odločiti. Mi lahko koga priporočite? Psa nimamo namena voziti na razstave in tekmovanja, želimo si le karakteristike pasme in karseda zdravega psa. Hvala vnaprej.
Forum je zaprt za komentiranje.