2000+ eur za pasjega mladica
Noben se tako rodovniški pes in tako drag ti ne bo povrnil in dal toliko ljubezni kot en kuža ki bi ga posvojila. Vrjami da ne. Pa naj stane 20.000 EUR ker pes iz zavetišča ali iz ulice ti lahko vrne in da ljubezen. Tisti ti je sigurno ne bo dal. Samo manipuliral bo z vami in delal kot ga bo volja. Vrjami . Ti pa naredi kakor želiš. Samo čez čas ne piši kako kuza ne želi tega in onega kako je bolan kako ga zebe kako ima težave kako ne je mu moraš kuhati itd itd. Smilijo se mi taki psi kasneje.
navadno je tako, da če govorimo o genetskih obolenjih, se jim lahko pri rodovniških psih izognemo. pri mešancih pač ne, saj ne vemo, kakšno genetiko so prinesli s sabo. pregledov in testov pri mešancih noben ne dela. in pes, ki prenaša genetsko napako jo bo neodkrito prenašal tudi na potomce, to ni stvar papirja. je pa res, da je še ne tako dolgo nazaj redkokateri mešanec videl veterinarja, še manj se je kdo spomnil kakšen test ob težavah naredit. če vzamemo najbolj znane težave, kot je pra, displazija, izpah pogačice, kardio bolezni, za vse to se mešancev pač ni ne testiralo. zdaj se pa kakšen že, pa ne zaradi parjenja ampak ko so težave. vmes seveda zaradi odsotnosti papirja ne zaplojuje zdravih potomcev,. pa še tako je, da kjer se zanje nihče nič ne briga, itak preživijo le najmočnejši, ostalo pa ponikne v statistiko, ki ne obstaja, kar pa ne more pomeniti, da so potem v resnici mešanci kot taki res bolj zdravi.
[/quote]
Imela sem posvojeno mešanko, ki je imela vse tipične težave NO, razen displazije. Ko je bila starejša in sva bili več pri veterinarju, je bila tam gospa z dvema mladima posvojenima mešancema, oba z ogromno težavami.
Zavedati se je treba, da ima marsikateri mešanec, ki potem konča v zavetišču, zelo slab štart v življenju, takrat, ko se vzpostavlja imunski sistem in temelji za naprej, je lahko najbolj zanemarjan v vsem svojem življenju. Moja psica je bila zahirana, in je šele pri nas potem začela rasti. Vsi so mi govorili, da bo majhna, jaz sem vedela, da bo kot NO in je potem res bila.
Torej imela je artritis že od mladosti, pannus na srečo šele od 7. leta (kapljice so prišle cca 20 evrov na mesec), na stara leta paralizo, pljučnega raka. Vse značilno za NO.
Posvojeni psi so čisto običajni psi z vsemi svojimi muhami, svojeglavostjo, nevzgojenostjo, napakami … Največja napaka je misliti, da boš dobil “hvaležnega” psa v smislu, da bo priden, privržen, hvaležen, nikoli ne bo nobenih problemov. Isto je treba mladiča naučit lulat, pazit, da ti ne uniči stanovanja, ga vzgajat kot vrhunskega rodovniškega – o pardon, iz vrhunskega legla dobiš sobno čistega mladiča, socializiranega, ki že pozna osnovne ukaze. To dobit v zavetišču je kar luksuz.
Zdaj imam tretjega posvojenega psa in je čisto navaden pes. Nobene posebne hvaležnosti. Verjetno je vesel, da ima topel dom in dobro hrano, pa pozornost in sprehode, vseeno pa naredi tudi kako traparijo. In zelo dolgo časa je rabil, da se je navezal na nas – brigalo ga je, prej ni imel človeka in tega ni bil vajen. On se je družil s psi.
Pametno izberi in cena ti ne sme biti edino merilo. Predvsem pa upam, da niti ne tipaš v smeri poceni uvoza ali “čistokrvnega brez papirjev”. Če si se odločila za neko pasmo, potem je samo še vprašanje najti res dobrega vzgojitelja.
500 evrov gor ali dol, če je brez kakega testa, boš to hitro zmetala za veterinarja. Danes se da vse poguglat, tako da veselo na delo.
Odvisno od pasme in same kakovosti konkretnega psa/mladička.
Dalmatinec je lahko svinjsko drag zgolj zaradi ‘lepih’ madežev aka črnih pik. Da o tibetanskih mastifih, ki jih kupujejo bogati Kitajci, ne govorimo.
Dati 2 jurja za psa…zakaj pa ne, imaš pa tudi zelo poceni pitbule iz predmestij Pariza recimo.
Posvojeni psi so čisto običajni psi z vsemi svojimi muhami, svojeglavostjo, nevzgojenostjo, napakami … Največja napaka je misliti, da boš dobil “hvaležnega” psa v smislu, da bo priden, privržen, hvaležen, nikoli ne bo nobenih problemov. Isto je treba mladiča naučit lulat, pazit, da ti ne uniči stanovanja, ga vzgajat kot vrhunskega rodovniškega – o pardon, iz vrhunskega legla dobiš sobno čistega mladiča, socializiranega, ki že pozna osnovne ukaze. To dobit v zavetišču je kar luksuz.
Zdaj imam tretjega posvojenega psa in je čisto navaden pes. Nobene posebne hvaležnosti. Verjetno je vesel, da ima topel dom in dobro hrano, pa pozornost in sprehode, vseeno pa naredi tudi kako traparijo. In zelo dolgo časa je rabil, da se je navezal na nas – brigalo ga je, prej ni imel človeka in tega ni bil vajen. On se je družil s psi.
[/quote]
Ja in marsikateri se celo po večkrat znajde v zavetišču, ker ljudje pričakujejo neko neizmerno hvaležnost, ki je seveda ni od nikoder.
Tema je o psih, a vendar. Iz zavetišča sem vzela 9 let starega mačka, ki je prej redno menjal lastnike. Že v zavetišču je bil izredno problematičen, tako da so ga imeli ločeno od drugih. Niso pričakovali, da ga bo kdo hotel mi je kasneje povedala ena, ki je tam delala. Jaz, neumnica, sem ga vzela. Ene pol leta je bil obup. Potem se je začelo premikati in kmalu se je popolnoma spremenil in se začel obnašati kot pes. Bil je izredno navezan vseh naslednjih 9 let. Sorodnica je vzela psa, a ga je že po 2 mesecih vrnila, ker niso vedeli, kako z njim. Niso upoštevali nobenega nasveta, oni naprej po svoje in se ni izšlo. Zato mislim, da ni toliko problem pri živali iz zavetišča, kot je problem, da ljudje ne znajo ravnati z njimi in da prehitro obupajo.
Nimam nic proti da se pse posvoji iz zavetisca. Ampak za boga miloga nehejte s tem posiljevat.
Ce nekdo hoce imet recimo mopsa, bo kupil rodovniskega.
Neglede kolk so bogi in togi jaz psa iz zavetisca ne vzamem.
Nisem snob. Kri ni voda. Hocem vedet kaksen je karakter.
Imam waimaranerja. To smo hoteli , to smo kupili. Po blatu gazili da smo ga izsolali in spravli v red. Imamo ga zase ne za vzrejo. Ima pa tud vzrejno dovoljenje.
Meni pac zavetiscarji niso niti ne mesanci . Niti nikoli ne bo pri hisi “cistokrvnega brez rodovnika” zakaj. Da ne dobi vzrejnega je z njim nekaj narobe . Agresija je izkljucitvena hiba. Prenasa se na potomce…. torej. Pa je to zgolj ena od izkljucitvenih napak za vzrejo.
No, psa je treba nabavit odgovorno. Če vzameš iz zavetišča, se ne smeš odločit zato, ker bi rad nekoga rešil ali ker je to moderno, ampak ker bi rad imel psa. Eni so sicer zelo alergični, če se hočejo bodoči lastniki nekaj izmišljevat, meni se pa zdi, da je prav, da imajo neka svoja merila (če hočejo majhnega psa, ne vem, zakaj bi jih prepričevali, naj vzamejo 50-kilskega), hkrati pa se seveda upošteva kompatibilnost njih in psa …
Enako pri rodovniškem: ne vzet modne pasme, ker je moderna, ampak izbrat pasmo, ki v prvi vrsti ustreza po karakterju, potem pa dalje. Kavkaški ovčar mi je všeč – super, imaš ranč, posestvo, itd, da bo ta 60-kilski velikan imel v lajfu kaj počet, ker za na kavč ta pes pač ni, ampak ga je treba malo zaposlit.
In ko se odločiš za pasmo, iščeš dobrega vzreditelja in plačaš pošteno ceno. Nobenih bližnjic.
Jaz sicer imam svojo priljubljeno pasmo, ampak dokler so zavetišča polna, bom pač posvajala. Ker mi je bolj od pasme pomembno, da ima vsaj tri noge in da laja.
Vi govorite o dednih boleznih – glede dednih bolezni se za vsako pasmo ve, katere so rizične in se iz rodovnika v rodovnik preverja.
Genetske bolezni pa so nekaj drugega, in nikakor niso dedne! Genetska bolezen se zgodi zaradi napake v delitvi celic po oploditvi. Za to garancije ni, niti ne moremo preveriti s testi. To je riziko vsake rojene živali (ali človeka) in nima ničesar opraviti z izvorom psa. Enako pogosto se genetske bolezni dogajajo tako pri pasemskih kot pri mešanih psih.
Visoke cene mladičev, če je razlog:
-uvoz psov staršev (predvsem uvoz z drugih kontinentov)
-posebni testi (ki po vzrejnem pravilniku niso potrebni, pa jih je za določeno pasmo vseeno dobro opraviti)
-več zahtevanih testov (tako zdravstvenih kot delovnih)
-posebni dosežki staršev, na razstavnem ali delovnem ali na obeh področjih
-posebna obarvanost mladiča, posebni vzorci
-visoka razstavna kvaliteta
-zagotavljanje manjšega obsega nerodovniške šteparije
-doseganje želje, da bo mladič šel v roke človeka, ki bo z njim kaj naredil (delo, posebna znanja)
-uvoz redke linije, ki je v Sloveniji nimamo
-mladič se posebej odlikuje po standardu in je lahko dobra pridobitev za osiromašen genetski bazen v Sloveniji (in celotni regiji), pred leti se je to zgodilo pri labradorcih, slovenski so bili katastrofa vzreja, in je bilo nujno potrebno slovenske linije obogatiti in popraviti s tujimi linijami torej uvoz psov
-izredno zdrav predstavnik dobrih prednikov izrojene pasme (nemški ovčar, angleški buldog, mops, francoski buldog, nemški bokser), določen vzreditelj se že 15 let trudi vzrejati francoske buldoge z daljšim nosom in zmanjšati pasemsko težavo z dihanjem
Visoke cene mladičev po pasmi:
-redke pasme v Sloveniji (grifon, govedarji)
-na novo uvežene pasme ali pasme uvožene po dolgem premoru (preujski goli pes, laika in ruska ovčarka)
-prvič uvoženi psi ali psi pasem v čakalnici FCI (bosanski gonič, mali međimurski pes, avstralski labradoodle)
Cene za mešance ter “dizajnerske” pse so pretirane, v kolikor ne gre za povračilo določenih stroškov po dogovoru. Mešanci so super zadeva, v kolikor si želiš psa. Jaz osebno delam s psi, za določena dela potrebujem določenega psa. Z mešanci si ne morem veliko pomagati, čeprav delujem dobrodelno na področju izobraževanja lastnikov z mešanci, mešanci se udeležujejo pasjih “hobby” športov in dejavnosti. Žal pa noben mešanc ni tako dober v sledenju hot bloodhound recimo. Noben mešanec ni tako dober v prinašanju kot prinašalci in šarivci. Pasme so večinoma nastale geografsko ali skozi delo. Zato resni kinologi za delo ne moremo jemati mešancev. Kar pa ne pomeni, da jih sami nimamo v lastništvu (doma imam trenutno 3).
Prav tako pa je tudi pri posvojitvi psa potrebno konkretno govoriti s sedanjim skrbnikom živali, ter na podlagi dobrih in slabih lastnosti ugotoviti, ali bomo določenemu mešancu kos v oskrbi in vzgoji. Tudi vsak mešanec ni primeren za vsakega posvojitelja. Tako nakup pasemskega psa kot posvojitev mešanca je potrebno narediti odgovorno, torej se pozanimati o kompatibilnosti živali z bodočim lastnikom, lastnikovimi zmožnostmi in življenjem. Celo med pasemskimi mladiči v enem leglu imamo razlike, ki so lahko odločilne za začetnike.
Najdražji mladič me je v življenju stal 6000 evrov. Z razlogom. In z razlogom sem bila pripravljena plačati tudi več, po tem ko sem primernega mladiča iskala in čakala 9 let.
No, psa je treba nabavit odgovorno. Če vzameš iz zavetišča, se ne smeš odločit zato, ker bi rad nekoga rešil ali ker je to moderno, ampak ker bi rad imel psa. Eni so sicer zelo alergični, če se hočejo bodoči lastniki nekaj izmišljevat, meni se pa zdi, da je prav, da imajo neka svoja merila (če hočejo majhnega psa, ne vem, zakaj bi jih prepričevali, naj vzamejo 50-kilskega), hkrati pa se seveda upošteva kompatibilnost njih in psa …
Enako pri rodovniškem: ne vzet modne pasme, ker je moderna, ampak izbrat pasmo, ki v prvi vrsti ustreza po karakterju, potem pa dalje. Kavkaški ovčar mi je všeč – super, imaš ranč, posestvo, itd, da bo ta 60-kilski velikan imel v lajfu kaj počet, ker za na kavč ta pes pač ni, ampak ga je treba malo zaposlit.
In ko se odločiš za pasmo, iščeš dobrega vzreditelja in plačaš pošteno ceno. Nobenih bližnjic.
Jaz sicer imam svojo priljubljeno pasmo, ampak dokler so zavetišča polna, bom pač posvajala. Ker mi je bolj od pasme pomembno, da ima vsaj tri noge in da laja.
[/quote]
Malo ponesrečen primer. Kavkaški ovčar je v skupini pastirskih psov, kljub besedi ovčar v imenu. Pastirji se od ovačrjev razlikujejo.
Ovčar je ves čas v pogonu, preganja in zganja drobnico.
Pastirski pes v večini časa leži in deluje len. Vendar pa je za razliko od ovčarja (ki potrebuje več časa, da se ogreje za tek) sposoben takoj skočiti. Praviloma pa je borben pes, torej čuva drobnico in je NE zganja.
Ovčarji so drobni a močni za kakšno brco, srednje rasti in teže, bolj atletski, (hiper)aktivni, naučeni tudi šavsniti v okončine. Glasni in počasni v utekanju.
Pastirski psi so konkretni v ogrodju, čokati in močni, pogosteje težji, zelo mišičasti, ampak ne preveč atletski. Utečejo se praktično v momentu, vendar niso namenjeni daljšemu teku in aktivnosti. Drobnice nikakor ne smejo šavsati ali kako drugače napadati. Morajo biti tihi, da se pred napadalcem skrijejo, a hkrati napasti neznano žival samoiniciativno.
Dejansko imaš lahko kavkazijca na 30 metrih garsonjere, če mu ponudiš dovolj gibanja na sprehodih. Bolj pomembno za kavkazijca bo, da ga boš (umsko) zaposlil. Večino časa bo v notranjih prostorih ležal in lenaril, kar bi počel tudi na prostem. Ranč za njih ni.
Za ranč potrebuješ ovčarja (in ne pastirksega psa). Recimo avstralskega ali border, škotskega ali kakšnega drugega ovčarja. Tak pes dejansko ptorebuje ogromno gibanja, lahko bo tekel ves dan poleg traktorja ali živali (ali konja). Zmožen bo premagovat ogromne razdalje v krajšem času, lahko bo zganjal drobnico.
Pastirc na ranču bi ob normalnem delu poginil v najkasneje 5 letih zaradi prevelike aktivnosti. Razen, če bi mu namenil ležanje na dvorišču, da bi napadel in odgnal vsakega prišleka. Ker pa so ranči dandanes v Sloveniji večinoma vsaj deloma namenjeni turizmu (šola jahanja), pa bi bilo kaj takega zelo nevarno.
Tudi nemški ovčar kljub besedi ovčar ni primeren ne kot ovčarski in ne kot pastirski pes. Ampak je bolj primeren za druge dejavnosti. Kinologija ni tako zelo enostavna in deljenje pasem na uporabnost je veliko bolj zakomplicirana.
Jaz bi prodajo psov in preseravanje s pasmami dobesedno prepovedala! Pes ni statusni simbol in ni igrača, niti nadomestek otroka! Če mislite nasprotno, ste zgrešili bistvo imeti psa. Dokler se kupujejo cucki za 2000€ (halo!?), ni revščine v Sloveniji! Pa cucke se prodajajo na črno predvidevam? Bo očitno treba začet prijavljat ustreznim inšpekcijam.
Mi imamo (in smo imeli v preteklosti) oboje: pse iz zavetišča in rodovniške pse.
Iz zavetišča zato, ker smo imeli specifične pogoje za odrasle pse , ki so prišli s “prtljago” in smo jim lahko mudili dom, ki ga drugje verjetno ne bi dobili.
Rodovniške pa zaradi želje po določeni pasmi. Z vzreditelji smo še vedno v kontaktu, sledijo napredek, se veselijo z nami , smo bili pa oboji izbirčni – za nas ni bil vsak vzreditelj dober, za njih pa vsak kupec ne – in smo se krasno ujeli.
Glede zaslužkov – ko smo videli , koliko stanejo testi (obvezni za vzrejno dovoljenje) za ENEGA psa, pa pomnožili s pet ali šest v leglu, pa dodali še druge teste, ki niso obvezni, so pa zaželjeni, pa stroške razstav ali dela z njimi , pa super duper hrane, dodatki….je jasno, da bolj malo ostane. To so v glavnem zanesenjaki, ki dobršen del življenja (in denarja) posvetijo temu, če majhen del tega denarja dobijo nazaj, jim jaz nisem zavistna.
In večna dilema “mešanec ali rodovniški” – če imaš specifične potrebe kakšen naj bi bil pes (glede velikosti, živahnosti, lajanja, napadalnosti, dlake, otrok itd) potem izbereš PASMO, ki ti odgovarja – in to je SAMO rodovnik. Še zlasti, če bi rad delal s psom (agility, sledenje, pašnja, lov). Če ti je pa vseeno in bi samo rad kužka, ki ti je padel v oči, ja, potem pa komot ljubkega mešanca, super se boste imeli.
NIKOLI IN NIKDAR pa kupovati “pasme brez rodovnika” na bolhi, to je pa v bistvu podpiranje zločina do živali.
No evo, sem v fazi ko delam dezertacijo glede vzrediteljev in njihovih vzrej.
Nasa ” pehta” je stara 16 let in vem da bo prisel cas ko bomo brez psa.
Pasma ki su jo ogledujem je pa ven iz “okvirja ” kar smo vajeni
Rosno mladi nismo vec, lifestyle se” nama” je tudi spremenil. Tako da na nemcu ostajamo, karakterno nekako tudi podobno, velikost pa drasticno manjsa 🙂 in to iz prakticnega stalisca.
Pa smo tam kjer me zuli. Nekako si predstavljam v tem smislu, da ko naju zagrabi da greva tudi kam dalj ga enostavno das v torbo / rocno prtljago pa flyaway. Pa vidim da je v vseh letih kar jih ne spremljam nastal problem. In sicer vsi nasi vzreditelji imajo pse na skrajni zgornji meji. In avtomatsko presega po tezi in velikosti +avio- torba normativ.
Tako da imam kar tezko nalogo da bom nasla. In opazam da za razliko izpred 10ih let nazaj vzreditelji nocejo dat niti nasveta kam se obrnit.
Glede cene. Prvi pes pred 19imi leti je bil preracunano v danasnje 1000 . tale “pehta stara” je bila 400 je bila diskontna cena 😁 ker baje ni bila iz pravega testa za doloceno delo Ceprav je kasneje pometla z vso konkurenco.
Sedaj pasno ku gledam je pa tudu okoli 1000 ali vec. Pa razen zdravstvenuh testov ne rabi imet nic. Docim prejsnja pasma oba starsa sta morala za vzrejno imet delovni izpit , in se zdravstvene tesre. …
Pa kaj cmo, ce bom hotla imet kar sem se odlocila ga bom placala. Ocitno mi ne bo preostalo drugega.
Če malo pogledate kdo vozi pse na razstave…Zdolgočasene gospe bogatih privatnikov. Možekov itak nikoli ni doma. Ali delajo, ali se kur.bajo ali pa jadrajo. Gospe z nikakvim izgledom, nikakvo postavo z zaostalo motoriko, iščejo vrhunske pse, ker same niso. Dresirajo pse, ker se same ne zmorejo. Se motim?
Forum je zaprt za komentiranje.