2000+ eur za pasjega mladica
Naceloma ce skrbno izberes linijo( plemenjaka primernega psicki) jih ni izven standarda.
So pa v leglih psi ki so primerni za nadaljno vzrejo, in taki ki niso.
Praviloma tisti boljsi si za nadaljno vzrejo, ali ostanejo pri vzreditelju, ali se prodajo drugemu vzreditelju. Oz novim lastnikom ki imajo zeljo po vzreji. Ostali , grejo pa k takim lastnikom ki nimajo tezenj po vzreji ali rastavah in kljub rodovniku psa/ psico sterilizirajo/kastrirajo.
Tak je bil moj prvi pes😉 . Zame najboljsi, za delo( delovna pasma) , in kaksne rastave pa ni bil. Pa je bil takrat kar dokaj redka pasma pri nas.
Ocitno je da nimas pojma in ne poznas. Zato serjes.
Preseravanje je dat npr 2 jurja za psa , mladica ce dobis kvaliteto? Ne vem niti ne, za moje pojme. Moj laptop je bil 1600 pa bo cez nekaj let sami se za v kanto. Nov avto kupis pripeljes domov zgubis 2000 jurja cez 5 let pa pusnes se 10 – 15 jurjov , pa za gume das tud 2 jurja za eno sezono. . Bicikl kupis pod 900 eurov ce hoces kvaliteto ni nic pamernega.
Ko si ze profilirala zgoraj o jadrnicah, samo privez v marini je 5 jurjov letno, pa so marine polne. Pa avtodom tudi stsne. Ki gres na morje poleti , tjale dol v hrvatijo das za apartma za 14 dni cez jurja…
Itd itd. A za psa je pa tezko dat 2 jurja, pa ga imas 15 let. Preseravanje… tud prav …. vsak po svoje.
Pri nasih sosedih so takega mnenja .bili !!!
glede psov. Tamala je hotla baterijca, shitzu .. maltezan. In je bilo preseravanje dat za mladica Jurja . Pa so ga privlekli iz balkana za tricetrt manj.
Danes 7 let kasneje. Veterinarju lizing odplacujejo. Od kolkov do oci do , koorcevih alergij ima tisti baterijc. Operacij za sabo tud malo morje.
Krepko cez dva jurja so zmetal vanj .
Ampak ja verjetno je lazje placevat veterinarja in gledat ubogo pese pokrevsano kako trpi , kot se v startu preseravat in placat za preverjeno.
Je pa res ja , da T61 je pa pocen. In ekonomija laufa, oa makar farmersko. Vazn da se ne preseravas….
[/quote]
T61. Vidim da ti veterina ni tuja.
Meni je tudi to preseravanje s pasmami in kupovanje živali totalno mimo. Tisti, ki to počnete in se še hvalite, koliko ste dali za psa in kam ste se peljali ponj, da je ja čistokrvni [vstavi ustrezno], ste zame navadni mentalni revčki. V zavetiščih pa medtem ogromno zavrženih, zapuščenih psov, ki vam ne ustrezajo, ker niso dovolj lepi, kjut in ne pašejo k vaši sedežni. Fuj.
Če pogledaš, kdo vozi pse v šolo in na sprehod, so to tudi večinoma ženske, bi rekla, da 75 procentov. V dveh skupinah smo celo imeli samo enega lastnika, ostalo smo bile ženske … tudi inštruktorice so v glavnem ženske. Zakaj bi na razstavah bilo drugače – ne vem.
Razstave so za nekatere pasme obvezne pred vzrejnim dovoljenjem.
[/quote]
Nobena pasma nima pogoj za pridobitev vzrejnega dovoljenja, da se razstavlja. Vsaj pri nas ne, vem pa da ta pogoj obstaja v Avstriji za določene pasme.
Zdaj pa k osnovni dilemi – dober vzreditelj, ki je s primerno vzrejo in vsem kar sodi zraven (in to so lahko visoki stroški, od tega samega nakupa primerne prve plemenjakinje dalje pa do vseh ostalih stroškov, povezanih z zdravjem in vzdrževanjem psov v primerni kvaliteti) pridobil reference in ime si seveda lahko privošči, da pse prodaja po visoki ceni. In tak vzreditelj mora kvaliteto tudi držat, kar pomeni, da imaš dovolj veliko, ne sicer 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} garancijo, da bo pes ustrezal vsem pasemskim značilnostim. So pa tudi vzreditelji priljubljenih pasem, ki mogoče ne delajo toliko na kvaliteti, ampak trenutno bolj izkoriščajo samo situacijo na trgu. Taki ponavadi niti ne vzrejajo samo ene pasme.
Zato je cena psa taka kot je. Ko sem se sama odločala za pasmo, je bila cena postranskega pomena, čeprav priznam, da me je tudi malo vrglo na rit, ko sem jo izvedela. Sem pa po preučitvi pasme, preučevala tudi vzreditelje. Ker če že dam veliko denarja za psa, moram tudi vedet od kod prihaja.
Se pa pridružujem vsem, ki opozarjajo pred “čistokrvnimi” brez rodovnika. To so običajno potomci psov, ki so padli na vzrejnem pregledu, prodajalci pa ponavadi ljudem prodajajo, da njihovi psi nimajo rodovnika zato, ker ne razstavljajo.
Če vam ni interes po pasemskem psu z vsemi potrebnimi papirji, pojdite v zavetišče ponj. Pa ne zato, ker bi bili tisti psi kaj ekstra hvaležni kot neki živaloljubci nabijajo – zavetiščni psi pogosto imajo težave zaradi svoje preteklosti, prav nič manj dovzetni niso za bolezni, je pa dober občutek, če nekemu zapuščenemu psu daš spodoben dom.
Aja, pa se nekaj – ne razmišljajte o psu zdaj samo zato, ker vam je dolgčas, ker smo zaprti.. Pes bo vaš tudi, ko se bodo omejitve sprostile, ko boste šli na počitnice in potovanje… Razmislite kako boste takrat uredili, da ne bo problema, oziroma da ne boste za psa še večja travma kot jo ima mogoče zdaj v zavetišču.
Cena 2000 jurja in vec, mene vrze na rit iz drugih razlogov.
Ko je govora o pasmah kot so , druzni psi. Ki razen , zdravniskih pregledov resnicni ne rabi absolutno nic drugega.
V primerjavi z , recimo. Nemski pticar; rabi imet, opravljeno solanje, pomladansko – preizkus naravnih zasnov, jesensko – sirso poljsko, vzrejno s spodobno oceno dela, telesno oceno, pa se zazeljen je VUP( vsestranska uporabna). Mladice v leglu ze zacet solat/ jim spodbujat naravno zasnovo. Zdravniske preglede … ravno tako.
cena mladica pa …600- 800 eur.
Pomeranc pa 2000 + 😐🤨
Jah ne vem no 😁😁 . Sej so fletni , mi je pa se vedni precenjen.
Zanimivo razmišljanje. Žal pa niste prišli tako daleč, da bi zadevo v celoti poznali. Ogromen delež mešančkov v zavetiščih je tam zato, ker so ljudje hoteli “čistokrvnega” brez rodovnika ali pa so hoteli dizjanerskega psa. Sploh ni tako veliko »vaških mešancev« v zavetiščih zadnje čase. Se pa vedno pogosteje najdejo psi s čipi Romunije, Bosne, Srbije in celo Hrvaške.
Če jaz želim rodovniškega psa, ker ga potrebujem za delo, bom seveda iskala rodovniškega takšne pasme, ki k mojemu delu s psom ustreza. Zato bom nakup opravila odgovorno, preverila dokumentacijo.
Vsi, ki želijo neke kvazi pol husky in pol nemce, druge dizajnerske pse ali “čistokrvne brez rodovnika” po ugodni ceni za 200 eurov pa so žal krivi za polna zavetišča. In ne tisti, ki kupijo rodovniškega psa za 2000 eurov.
Nekdo, ki bo za psa dal 2000 eurov bo prej dvakrat premislil, če bo tako žival pustil sredi ceste, pa naj se davkoplačevalci in pristojni zafrkavajo. Tematike očitno ne poznate čisto nič, si pa dovolite pisati in kriviti ljudi, ki se največkrat najbolj angažirajo in posvajajo pse iz zavetišč.
Niti ne. Tisti psi, s katerimi se štepajo nerodovniški mladiči v večini niti ne pridejo na vzrejni pregled. Izredno malo je takih, ki vzrejnega niso naredili oziroma je bil kasneje preklican. Tam ene 97{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pa ima tako lene lastnike, da nočejo niti plačat niti priti na vzrejni pregled.
Primer odvzema vzrejnega pa je bil v začetku tega tisočletja. 2003 je poginil rodovniški dolgodlaki škotski ovčar po več mesecih zdravljenja. Lastnica sama se je nakupov svojih psov sicer odgovorno lotevala, je pa priznala, da ji ni jasno, kako je tega mladiča sploh na koncu kupila. Sestra tega psa v naslednjem leglu je bila uspavana pri 3 mesecih. Pri obeh bolezen IBD – huda črevesna bolezen, takrat našim veterinarjem dokaj redka in nepoznana.
Lastnica škota je seveda prijavila zadevo na KZS in pasemski klub, vzrediteljica (takrat še) je dobila za mamo psico vzrejno prepoved oziroma prepoved njenega vzrejnega dovoljenja dokončno, ker je psica prenašala dedno obolenje IBD.
Bivša vzrediteljica se je prelevila v šteparko. To isto psico z vzrejno prepovedjo je parila ob vsaki gonitvi (izčrpavanje psa), štepala bolne pse, poleg pa razpravljala, kako so rodovniški psi bolni. Kakšna ironija. (Seveda so tudi med rodovniškimi psi zdravstveni problemi, ki pa se uravnavajo z vzrejnimi dovoljenji.)
Do nekje leta 2011 smo srečevali mlade potomce te iste psice. Če so se kakšni lastniki “čistokrvnega brez rodovnika” psa pasme dolgodlaki škotski ovčar pritoževali čez črevesne težave, so bili na koncu začudeni, ko smo poznavalci direktno povedali (vedeli), od koga so kupili svojega psa.
Problem nerodovniške vzgoje je pa ravno v tem, da ne moreš ničesar narediti. Dokler imajo psi vzrejno dovoljenje, jim ga lahko potrdiš ali pa ukineš. Ko enkrat štepar skrbi za poplavo mladičev nerodovniške reje, pa ni vzvoda, s katerim bi šteparju karkoli preprečil.
No ja, je. To da ljudje ne kupujejo nerodovniških psov, potem pa tudi šteparji ne bodo imeli česa prodat in bodo zaključili dejavnost.
Ampak ker ljudje mislijo, kako super so naredili, da so za malo denarja kupili pasemskega psa, s tem podpirajo direktno mučenje psic (izčrpavanje vsako gonitev s kotenjem), mučenje psov (slaba oskrba, bolni in zanemarjeni psi) in poboje (smrt zaradi opustitve zdravljenja, zanemarjanje, mučenje, izčrpavanje). Ampak dokler imajo poceni mladiča, jim je čisto vseeno, kaj preživlja mama tega mladiča in drugi psi.
Med vzreditelji poznamo: resne, masovne (ki so lahko dobri ali pa tudi ne) in nedeljske (ki so večinoma tudi začetniki in pogosto ne nadaljujejo vzreje).
Vzreditelje se najbolje preveri tako, da se preveri, kako pazi na število legel z eno psico, koliko legel z več psicami ima naenkrat, kaj ponudi mladičem (jih nauči, spremlja, zahteva za kasneje) ob odhodu iz legla, ZAKAJ vzreja, ali pozna težave pasme in kako se trudi ohranjati pasmo zdravo in (delovno) uspešno, kaj za to naredi, kako izbira paritveno kombinacijo.
Poznam vzreditelja z 2 pasmama psov (ima zanimivo kombinacijo mini in mega velikost pasem), poleg tega ima še nekaj drugih hišnih živali, zelo zelo občasno vzreja tudi vrsto mačke. Čeprav gre za vzreditelja z več pasmami, se tem pasmam maksimalno posveča, uvaža pse iz tujine za dober genetski bazen, naenkrat ima eno leglo z eno pasmo, psice kotijo 2 v življenju (če), večinoma pa samo enkrat. Z vsemi psi se aktivno ukvarja, svoje mladiče ob odhodu iz legla spremlja tudi po nakupu, prireja druženja in pomaga pri negi in vzgoji novim lastnikom. Zaradi zdravja vmešava v belo pasmo tudi obarvane predstavnike pasme, pri veliki pasmi opravlja cel kup zdravstvenih testov, ki niso potrebni. Pri mačkah (največ eno leglo na muco) ima eno leglo na daljše časovno obdobje 6-8 let, opravlja pa to pod mentorstvom druge mačje vzrediteljice. Ves čas se izobražuje o pasmah in težavah. Sodeluje v pasjih športih in drugih dejavnostih. Kljub večim pasmam gre za res vestnega vzreditelja.
Na drugi strani imamo vzreditelja ameriške linije maltežanov, ki mene že prej ni prepričal, na sosednjem forumu pa se vedno bolj javljajo nakupovalci s slabimi izkušnjami zadnje mesece. Pa ima ta vzrediteljica samo eno pasmo, pa jaz njenih psov ne priporočam. Niti njenega znanja in nasvetov.
Število pasem ni tako zelo merodajno, bolj so pomembna zgornja vprašanja, da določimo kvaliteto. Tudi udeležba na razstavah ne, ki v Sloveniji ni pomembna.
Sicer pa mene kot kinologa navdušuje delo. Tudi če gre za družnega psa, bi me zanimalo, ali starši mladiča delajo za hobby kakšen lažji pasji šport, terapijo, … Ker imajo običajno taki vzreditelji tudi mladiče bolje poštimane, pripravljene na odhod iz legla, psice in ostali psi so primerno socializirani, in to dajo na mladiče naprej.
Ni pa nič napačnega, če kak vzreditelj najprej vzreja eno pasmo, kasneje pa se seznani z drugo (in včasih zamenja ali pa vzreja obe). Če se je pri obeh pasmah maksimalno potrudil, potem je doprinesel veliko v kinologijo.
Pri takem podajanju podatkov sem “moška” v razmišljanju, pač dobesedni odgovor. Kakorkoli, večinoma je težava v tem, da “drugi” oziroma “običajni” vzreditelji (ki štepajo izrojene mladiče), napadajo vzreditelje, ki si upajo zagovarjati zdravje. V preteklosti je prihajalo do hudih sporov, zato se redki radi izpostavljajo na tak način. In to je treba spoštovat. Zaradi velikega povpraševanja po pomoči pri nakupu ali iskanju vzrediteljev vzamem vprašanja po vzrediteljih dobesedno
Ši cuji so že precej stoletij takšni kot so, tudi tibetanski španjeli in lhasa apso. Zato primerjava s francoskimi buldogi ni nikakor na mestu, saj pri Šicih ni šlo za namerno krajšanje nosov. Težave z dihanjem in tekanjem pa ni v nosu, temveč nekje drugje – v razvajenosti psov. Tudi veliko terierjev (svilnat, yorkshire, škotski) in drugi družni psi (maltežan, bombažko) ter celo španjeli imajo pogosto težave, pa imajo nekateri dovolj dolge nosove. Pes brez kondicije je tako kot človek, zadihan in ima težave z dihanjem. Problem je, ker ljudje mislijo, da so to ubogi kužki in nimajo kondicije. Pes ima toliko kondicije, kot je razviješ. Seveda ne vlečeš kar mladiča na pohod, ampak odrasel pes od navedenih pasem (tudi frenči z normalnim nosom) opravi večji pohod brez težav. Potrebno je paziti na zaužitje zadostne količine vode med pohodom.
Plus, pri Šicih je nos po standardu in normalni vzreji dovolj dolg (4-6 cm). Težava je zaradi dlake, zaradi katere izgleda nos praktično kratek oziroma potlačen. Če imaš pred sabo obritega Šica, vidiš, da je običajna nosna dolžina dovolj dolga, da ne povzroča problemov.
Ne smemo pa govoriti o nerodovniških. Tam pa je težava pogosto z očmi – PRA. V zadnjih 15-20 letih se v Sloveniji PRA pri rodovniških mladičih kot dedna bolezen ne pojavlja več. Starostna PRA je seveda nekaj drugega. Pa tudi s prekratkimi nosovi, ker jih mešajo z drugimi pasmami.
Predvidevam, da apeliraš na carski rez. Ta je bolj problem pri angležih kot francozih. Pri vsakem dobrem vzreditelju je seveda zaželjeno, da se mladiči kotijo naravno. Če carski rez ni pogojen s kakšnim drugim vzrokom (mrtev ali zataknjen ali narobe obrnjen mladič, eklampsija, …). Vsak zataknjen mladič ni nujno posledica preozke medenice. Se pa v zadnjih 10 letih seveda tudi tukaj pazi, da se kotijo čimbolj po naravni poti. Za frenčije, ki jih spremljam, vem da ni bilo težav. Kot rečeno, imajo frenčiji manj težav, huje je pri angležih. Pa so tudi pri angležih že prišli do napredka, tudi v Sloveniji. En vzreditelj angležev vzreja samo s psicami linij, ki so kotile po naravni poti.
Pa tudi tukaj gre bolj za problem nosov mladičev kot pa medenice matere. Živali na srečo nimajo tako hudih porodnih bolečin kot ženske. Ker so običajne oblike glave podolgovate in je tako za mater kot mladiča bolj hitrejša in manj boleča kotitev – zadnja faza iztiskanja ploda.
To pomeni, da mladiči z normalnimi (in daljšimi) nosovi pomenijo lažjo kotitev. Namreč nos zelo vpliva na obliko lobanje. Krajši kot je, bolj je lobanja okrogla. Bolj je okrogla, težje gre skozi porodni kanal. Podolgovata lobanja, ki je posledica nepotlačenega nosu, gre skozi porodni kanal veliko hitreje in predstavlja manj možnosti za zaplet.
Zato je podaljševanje nosov pri določenih pasmah v bistvu dobro za dve stvari. Samega psa – mladiča, ter za mater – manj zapletov pri kotitvi.
Seveda nosovi pri nekaterih pasmah niso ravno “hrtovski”. Ampak že vsaj 2-3 centimetre nosnega korena lahko odločilno vpliva na samo obliko glave. Pri pasmah z ozko medenico pa sploh.
Slabo ste brali. Ni bila težava zaradi parjenja znotraj malega kroga pri labradorcih. Genetski bazen je bil dovolj velik. Težava je bila drugje. V tem, da so pri labradorcih premalo pazili na kakovost dlake in da so naredili preveč atletski oziroma goniču podoben tip labradorca. Tisti tip se je kasneje razvijal samo še pri nerodovniških psih, saj je psarna Tylah pripeljala konkretne (čokate, nabite) labradorce in začela z njimi vzrejat.
Slaba lastnost sicer je, da so (zavestno ali pa tudi ne) nekoliko skrajšali noge pri razstavni liniji. Vsekakor pa je bilo dobro, da so tako razstavni kot delovni labradorci po tem premiku pri nas začeli dobivati nazaj svojo močno delovno postavo.
Kavalirji so bili popularni že v 80. letih. Zato je bilo veliko nedeljskih legel in s tem slaba kvaliteta. Pri kavalirjih je res potrebno biti priden in nujno opraviti domačo nalogo pregleda rodovnikov in zdravstvenih testov. Še vedno imamo dobre kavalirje, vendar jih je potrebno iskati kot šivanko v senu.
Z bolj konkretnimi vprašanji lahko dam tudi bolj konkreten odgovor, kaj vas zanima pri vzreji kavalirjev.
Od rejcev ni možnosti, da boste dobili pse pasme kavalir. Bo potrebno iti do vzrediteljev, in to takšnih, ki znajo izčrpno odgovoriti na moja (zgoraj) napisana vprašanja o lastni vzreji.
Težave s srcem so pa problem nerodovniških (kvazi) kavalirjev ter rodovniških psov iz večine nedeljskih vzrej. Da se temu izognete, je nujno opraviti dobro domačo nalogo in preštudirati rodovnike. Kljub popularnosti pasme, pa se je potrebno zavedati, da gre za delovnega psa.
Težava je, ker pogosto ljudje takole posplošujejo, da je vse, kar vidijo ena pasma. Pasemskih psov, torej psov s priznanimi rodovniki, je 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vse slovenske populacije. Procent se zaradi množičnega uvoza bojnih in uličnih “rešenčkov” ter kvazi pasemskih iz puppymillsov še dodatno zmanjšuje. Dvomim, da nekdo sreča toliko kavalirjev, ki dejansko so kavalirji z rodovnikom. S tem da veliko lastnikov laže celo o rodovniku.
Prav tako posploševanje je namreč pripeljalo do mitov kot je “rodovniški psi so bolni”. Ja, smo govorili o pasmah, ki imajo težave. Razni frenčiji, ali pa razstavni nemec. S tem da delovni nemci nimajo težav s kolki. No, težava je v tem, da vsi govorijo o svojih “čistokrvnih” in “pasemskih” psih nekih pasem. Od vseh teh psov, ki jih srečate, je dejansko čistokrvnih samo kakih 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} procentov. Pri bolj popularni pasmi mogoče 15{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Torej mit o tem, da imajo kavalirji težave s srcem prihaja od nerodovniških kvazi pasmeskih, v resnici pa do to mešanci podobni neki pasmi. Zato je pametno pri tem paziti, ko posplošujemo. Kavalirji imajo (tapravi rodovniški) bolj težave z epilepsijo, zaradi svojih angleških prednikov. Pa spet je veliko odvisno od linije in vzreditelja. Tudi pri Šicih bi lahko rekli, da imajo težave z dedno boleznijo oči, če bi sodili po celotni slovenski “populaciji”. Pa to žal drži za nerodovniške, pri rodovniških se pojavlja samo običajna starostna PRA, ki pa je enako prisotna pri psih vseh pasem ne glede na pasmo ali čistokrvnost (tudi pri mešancih). 15 let dedne PRA bolezni pri Šicih ni več v Sloveniji.
Noben mladič NE DOSEGA standarda. Lahko ima potencial. Lahko se ta potencial razvije (tudi iz niča). Lahko pa ga izgubi.
Standard se pokaže šele nekje po 6. mesecu. Pa še to je pogosto preuranjeno. V primeru, da mladič pokaže premalo interesa za razstavljanje, pa se šele pri 2-3 letih pokaže veselje do sodelovanja na razstavah. In obratno.
Mladiče sicer ocenjujemo na show in pet razred. Kar sicer vodi do slabega razumevanja, ker potem ljudje mislite, da se to vedno in povsod določa. Zelo redko se določa razstavni potencial. Najpogosteje se to določa v razstavnih linijah. Pa še tam ne v vsakem leglu.
Torej večina mladičev je prodana normalno.
Če nek vzreditelj že v leglu določa kvaliteto, pa se delijo na potencialne (show) in na ljubljenčke (pet). Oboji so prodani, z razliko v ceni.
Psi, ki pa dejansko že v leglu kažejo na napako v standardu (prevladujoče bele barve, prepovedana barva oči) pa takoj ob pridobitvi rodovnika dobijo v rodovniški certifikat zapis: prepoved vzreje. Običajno so tudi pogodbe za take pse napisane tako, da kupcu ob morebitni kršitvi grozijo resne sankcije, če bi poskušal štepat nerodovniške mladiče.
Na ceno pa to različno vpliva. Zaradi 2/3 beline se bo border collie prodal čisto normalno. Samo pariti se ga ne bo smelo. Pa če sem že ravno pri colliejih, imajo (tudi slovenski) v rodovniku 50-60 let nazaj samca, ki je dejansko bil skoraj bel, a so ga zaradi dobrih pašnih nagonov vseeno uporabili za vzrejo. Potomci niso imeli težav in ni znano, da bi potomci dajali preveč belo obarvane mladiče.
Preveč posplošeno rečeno. Kljub najboljši izbiri plemenjaka, lahko pride do odstopanj, pri tem govorimo o hudih odstopanjih, saj popolnega psa po standardu NI, tako da tehnično gledano VSI odstopajo od standarda.
Genetika je …. saj veste, kaj sem hotela napisati. Napake preskakujejo tudi po več generacij. Dva dobra plemenjaka lahko dasta čisto povprečno leglo. Celo podpovprečno.
Sploh pa se je potrebno zavedati, da dejanskih razstavnih psov je vseeno manj kot delovnih. In včasih je potrebno reskirati kakšno lepotno napako za boljšo delovno linijo.
Velikih teženj po tem, h kateremu lastniku gre kateri pes ni. Tudi vzrejno zelo potencialne pse se je že dajalo kot ljubljenčke in na S/K. Vzreditelji so vsi enkrat nekje začeli. Bolj je pomembno, da tisti, ki želi vzrejat po pravilih, to res dela v želji za dobro nadaljevanje pasme. Pa četudi bo spravil na svet samo eno samcato leglo. Vzreditelji pa izbirajo pse zelo izbirčno, če delajo v dobro pasme. Obdržati mladiča svoje vzreje je sicer v Sloveniji zelo razširjeno, ampak dejansko to ni dobro.
Dejansko so taki psi v celoti gledano dražji od pasemskih. V Sloveniji je vedno večji problem mešancev (domačih kot ilegalno uvoženih). Redko dobim na vzgojo in prevzgojo rodovniške pse. Pa še to ponavadi zgolj za kratek čas in dajanje nekaj napotkov.
Posvojitelji raznih iz bojev rešenih psov, ilegalno uvoženih bosanskih, srbskih, hrvaških in romunskih psov pa puščajo cela premoženja pri meni in kolegih.
Torej priznaš, da o vzreji nimaš pojma? Samo zato, ker so majhni psi, in ker nimajo oznake delovni, to še ne pomeni, da so poceni.
Labradorec (delovni pes) in bombažko (družni pes) za primerjavo. Pa še tvoj pomeranec, za pojasnilo. Mimogrede, pomeranec mora prav tako opravljati zdravstvene teste za pogačico in oči, poleg tega morajo lastniki opravljati vzrejni pregled VSAKO leto. Ne, niso precenjeni, ker so ena redkih zdravih pasem. Nemški ptičar žal ni.
Labradorec mora opraviti za pridobitev vzrejnega dovoljenja:
-rodovnik vpisan v slovensko rodovno knjigo (če ga KZS ni sama izdala)
-telesno oceno najmanj dobro (zelo pomembno je zobovje)
-vzrejna preizkušnja prinašalcev in/ali delovno preizkušnjo
-zdravstvene teste:
1) slikanje kolkov IN komolcev pri točno določenih veterinarjih
2) genski test za PRA, prcdPRA*
3) genski test za EIC*
4) test za D-locus, ki mora biti D/D (gen za obarvanost)
5) opravljen DNK profil
6) večkrat klinično preveriti za karakto
Cene se začnejo pri 500 evrov, v leglu je običajno 8 mladičev, število je lahko do 15. Večje število mladičev zniža ceno (tudi v pasmi, ne samo v posameznem leglu).
Bombažko (coton de tulear) mora zagotovit naslednjim zahtevam za vzrejno dovoljenje:
-vpis v slovensko rodovno knjigo (je pogosto, saj vzreditelji v večini uvažajo pse iz tujine pri tej pasmi)*
-fotokopijo telesne ocene iz ocenjevanja zunanjosti pridobljeno v Republiki Sloveniji – najnižja dovoljena ocena je dobro (zelo pomembno zobovje in dlaka)
-fotokopiji dveh ocen iz razstav v Republiki Sloveniji ali fotokopijo ene ocene iz specialne razstave v Republiki Sloveniji
-potrdilo o članstvu v pasemski klub in potrdilo o plačilu pristojbine (če vzreditelj ni član SKPP potem plača 2x pristojbino)
-zdravstveni testi:
1) testiranje za PRA*
2) testiranje za katarakto*
3) testiranje za PL (izpah pogačice)
4) opravljen DNK test
Priporoča se narediti še 6 testov in to slovenski vzreditelji delajo: CMR2, BNAt, vWD1, PH1, DM in HU.
Cene se začnejo pri 1200 evrov, v leglu so običajno 3-5 mladičev.
Pomeranec (pritlikavi nemški špic) mora zagotoviti naslednjim zahtevam za vzrejno dovoljenje:
-vpis v slovensko rodovno knjigo (je enako pogosto kot pri bombažku, saj vzreditelji v večini uvažajo pse iz tujine pri tej pasmi)
-telesna ocena (popoln ugriz, točno določena pigmentacija in barva (nobene bele, razen pri celotno belo obarvanem psu), barva in kvaliteta dlake), najmanj ocena dobro
-članstvo v pasemskem klubu in plačana članarina (ob pristopu v klub pa še enkratni znesek pristopnine)
-zdravstveni testi
a) PL (pogačica v kolenu)
b) PRA (oči)
c) opravljen DNK test
!!!Ker se mora vzrejni za pomerance ponavljati vsako leto, mora lastnik ob podaljšanju prinesti: za vzrejno oceno A odlično še seznam lastnikov vseh mladičev ALI za vzrejno oceno B prav dobro še 3 mladiče (ali njihove ocene zunanjosti in zdr. teste).
Priporoča se testiranje in sledenje psov za boleznijo BSD oziroma Alopecia X (huda kožna bolezen, ki zahteva posebno obravnavo lastnika psa).
Najnižje slovenske cene so 800 evrov. Zelo redko pridejo čez 1500 evrov. V leglu se jih skoti 1-2, kar viša ceno celotni pasmi. Poleg tega mora vzreditelj delati vzrejno dovoljenje vsako leto (labradorec in bombažko pa ne), kar dodatno viša ceno. Kotitev se pogosto konča s carskim rezom. Še dodatno pa vpliva tudi to, da mora vzreditelj za vsako paritev prositi odobritev vzrejne komisije, ali sme z izbranim plemenjakom pariti. O tem, da je pri vzreji prisotna huda selekcija ene težjih bolezni (bsd ali Alopecia X), kar še dodatno viša ceno mladičev dobre kvalitete.
*psi, katerih starši imajo genetske teste za določene bolezni negativne, so po starših negativni in jim genetskih testov ni potrebno opravljati, temveč mora vzreditelj priložiti fotokopije testov staršev (skupaj torej 4 testi za samca in samico)
Testi ne smejo biti narejeni na dan vzrejnega pregleda
**test za katarakto se opravlja vsaki 2 leti ponovno (če ni genetsko pregledano)
Testi ne smejo biti narejeni na dan vzrejnega pregleda
***samci vseh pasem (malih, srednjih in velikih, delovnih ali razstavnih) morajo imeti dve po videzu in otipu normalni in v mošnjo spuščeni modi, sicer se jih takoj izloči iz vzreje brez izjeme
****psi morajo na vzrejnem pregledu biti cepljeni proti steklini in morajo imeti zato knjižico o cepljenju (modra knjižica in hkrati potni list).
Torej pomeranec ni zelo hudo drag glede na vse. Drag je, ker je redek in ker se skoti manj mladičev (1 mladič oziroma kupnina enega je plačilo za naskok lastniku samca), ker se mora vzreditelj držati več strogih pravil (pridobiti odobritev za parjenje, ponavljanje vzrejnih pregledov vsako leto ponovno), ker je pogost carski rez.
Gre pa za to, da se poskusi povrniti stroške vzreje. Več mladičev lažje poplača vse stroške. Tudi za pridobitev delovnega izpita.
V primerjavi z družnimi psi 9. skupine (in drugimi kompliciranimi psi) je pomeranec še zelo poceni in nikakor v Sloveniji ni najnižja cena 2000 evrov. Je namreč 800 (mladič kupljen leta 2018).
Kup izgovorov. Normalno, da so stroški, če imaš žival, ampak stroški so nekaj drugega kot pa plačilo za živo bitje. Zakaj pa otrok potem ne kupujemo, točno takih, kot bi si želeli – pravi genetski material, ustrezen značaj in videz? Pri živalih počnete točno to.
Zapuščenih psov je ogromno, ne samo “ciganskih na Dolenjskem”, verjemi. Tudi pri kakšnem kupljenem kužiju družina ugotovi, da ni “kompatibilen z njimi” (beri: ne da se jim ga vzgajat) in ga enostavno zavržejo.
Lahko sami sebi govorite karkoli, da se bolje počutite – tole kupovanje živali je bolno.
Zanimivo razmišljanje. Žal pa niste prišli tako daleč, da bi zadevo v celoti poznali. Ogromen delež mešančkov v zavetiščih je tam zato, ker so ljudje hoteli “čistokrvnega” brez rodovnika ali pa so hoteli dizjanerskega psa. Sploh ni tako veliko »vaških mešancev« v zavetiščih zadnje čase. Se pa vedno pogosteje najdejo psi s čipi Romunije, Bosne, Srbije in celo Hrvaške.
Če jaz želim rodovniškega psa, ker ga potrebujem za delo, bom seveda iskala rodovniškega takšne pasme, ki k mojemu delu s psom ustreza. Zato bom nakup opravila odgovorno, preverila dokumentacijo.
Vsi, ki želijo neke kvazi pol husky in pol nemce, druge dizajnerske pse ali “čistokrvne brez rodovnika” po ugodni ceni za 200 eurov pa so žal krivi za polna zavetišča. In ne tisti, ki kupijo rodovniškega psa za 2000 eurov.
Nekdo, ki bo za psa dal 2000 eurov bo prej dvakrat premislil, če bo tako žival pustil sredi ceste, pa naj se davkoplačevalci in pristojni zafrkavajo. Tematike očitno ne poznate čisto nič, si pa dovolite pisati in kriviti ljudi, ki se največkrat najbolj angažirajo in posvajajo pse iz zavetišč.
Niti ne. Tisti psi, s katerimi se štepajo nerodovniški mladiči v večini niti ne pridejo na vzrejni pregled. Izredno malo je takih, ki vzrejnega niso naredili oziroma je bil kasneje preklican. Tam ene 97{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pa ima tako lene lastnike, da nočejo niti plačat niti priti na vzrejni pregled.
Primer odvzema vzrejnega pa je bil v začetku tega tisočletja. 2003 je poginil rodovniški dolgodlaki škotski ovčar po več mesecih zdravljenja. Lastnica sama se je nakupov svojih psov sicer odgovorno lotevala, je pa priznala, da ji ni jasno, kako je tega mladiča sploh na koncu kupila. Sestra tega psa v naslednjem leglu je bila uspavana pri 3 mesecih. Pri obeh bolezen IBD – huda črevesna bolezen, takrat našim veterinarjem dokaj redka in nepoznana.
Lastnica škota je seveda prijavila zadevo na KZS in pasemski klub, vzrediteljica (takrat še) je dobila za mamo psico vzrejno prepoved oziroma prepoved njenega vzrejnega dovoljenja dokončno, ker je psica prenašala dedno obolenje IBD.
Bivša vzrediteljica se je prelevila v šteparko. To isto psico z vzrejno prepovedjo je parila ob vsaki gonitvi (izčrpavanje psa), štepala bolne pse, poleg pa razpravljala, kako so rodovniški psi bolni. Kakšna ironija. (Seveda so tudi med rodovniškimi psi zdravstveni problemi, ki pa se uravnavajo z vzrejnimi dovoljenji.)
Do nekje leta 2011 smo srečevali mlade potomce te iste psice. Če so se kakšni lastniki “čistokrvnega brez rodovnika” psa pasme dolgodlaki škotski ovčar pritoževali čez črevesne težave, so bili na koncu začudeni, ko smo poznavalci direktno povedali (vedeli), od koga so kupili svojega psa.
Problem nerodovniške vzgoje je pa ravno v tem, da ne moreš ničesar narediti. Dokler imajo psi vzrejno dovoljenje, jim ga lahko potrdiš ali pa ukineš. Ko enkrat štepar skrbi za poplavo mladičev nerodovniške reje, pa ni vzvoda, s katerim bi šteparju karkoli preprečil.
No ja, je. To da ljudje ne kupujejo nerodovniških psov, potem pa tudi šteparji ne bodo imeli česa prodat in bodo zaključili dejavnost.
Ampak ker ljudje mislijo, kako super so naredili, da so za malo denarja kupili pasemskega psa, s tem podpirajo direktno mučenje psic (izčrpavanje vsako gonitev s kotenjem), mučenje psov (slaba oskrba, bolni in zanemarjeni psi) in poboje (smrt zaradi opustitve zdravljenja, zanemarjanje, mučenje, izčrpavanje). Ampak dokler imajo poceni mladiča, jim je čisto vseeno, kaj preživlja mama tega mladiča in drugi psi.
Med vzreditelji poznamo: resne, masovne (ki so lahko dobri ali pa tudi ne) in nedeljske (ki so večinoma tudi začetniki in pogosto ne nadaljujejo vzreje).
Vzreditelje se najbolje preveri tako, da se preveri, kako pazi na število legel z eno psico, koliko legel z več psicami ima naenkrat, kaj ponudi mladičem (jih nauči, spremlja, zahteva za kasneje) ob odhodu iz legla, ZAKAJ vzreja, ali pozna težave pasme in kako se trudi ohranjati pasmo zdravo in (delovno) uspešno, kaj za to naredi, kako izbira paritveno kombinacijo.
Poznam vzreditelja z 2 pasmama psov (ima zanimivo kombinacijo mini in mega velikost pasem), poleg tega ima še nekaj drugih hišnih živali, zelo zelo občasno vzreja tudi vrsto mačke. Čeprav gre za vzreditelja z več pasmami, se tem pasmam maksimalno posveča, uvaža pse iz tujine za dober genetski bazen, naenkrat ima eno leglo z eno pasmo, psice kotijo 2 v življenju (če), večinoma pa samo enkrat. Z vsemi psi se aktivno ukvarja, svoje mladiče ob odhodu iz legla spremlja tudi po nakupu, prireja druženja in pomaga pri negi in vzgoji novim lastnikom. Zaradi zdravja vmešava v belo pasmo tudi obarvane predstavnike pasme, pri veliki pasmi opravlja cel kup zdravstvenih testov, ki niso potrebni. Pri mačkah (največ eno leglo na muco) ima eno leglo na daljše časovno obdobje 6-8 let, opravlja pa to pod mentorstvom druge mačje vzrediteljice. Ves čas se izobražuje o pasmah in težavah. Sodeluje v pasjih športih in drugih dejavnostih. Kljub večim pasmam gre za res vestnega vzreditelja.
Na drugi strani imamo vzreditelja ameriške linije maltežanov, ki mene že prej ni prepričal, na sosednjem forumu pa se vedno bolj javljajo nakupovalci s slabimi izkušnjami zadnje mesece. Pa ima ta vzrediteljica samo eno pasmo, pa jaz njenih psov ne priporočam. Niti njenega znanja in nasvetov.
Število pasem ni tako zelo merodajno, bolj so pomembna zgornja vprašanja, da določimo kvaliteto. Tudi udeležba na razstavah ne, ki v Sloveniji ni pomembna.
Sicer pa mene kot kinologa navdušuje delo. Tudi če gre za družnega psa, bi me zanimalo, ali starši mladiča delajo za hobby kakšen lažji pasji šport, terapijo, … Ker imajo običajno taki vzreditelji tudi mladiče bolje poštimane, pripravljene na odhod iz legla, psice in ostali psi so primerno socializirani, in to dajo na mladiče naprej.
Ni pa nič napačnega, če kak vzreditelj najprej vzreja eno pasmo, kasneje pa se seznani z drugo (in včasih zamenja ali pa vzreja obe). Če se je pri obeh pasmah maksimalno potrudil, potem je doprinesel veliko v kinologijo.
Pri takem podajanju podatkov sem “moška” v razmišljanju, pač dobesedni odgovor. Kakorkoli, večinoma je težava v tem, da “drugi” oziroma “običajni” vzreditelji (ki štepajo izrojene mladiče), napadajo vzreditelje, ki si upajo zagovarjati zdravje. V preteklosti je prihajalo do hudih sporov, zato se redki radi izpostavljajo na tak način. In to je treba spoštovat. Zaradi velikega povpraševanja po pomoči pri nakupu ali iskanju vzrediteljev vzamem vprašanja po vzrediteljih dobesedno
Ši cuji so že precej stoletij takšni kot so, tudi tibetanski španjeli in lhasa apso. Zato primerjava s francoskimi buldogi ni nikakor na mestu, saj pri Šicih ni šlo za namerno krajšanje nosov. Težave z dihanjem in tekanjem pa ni v nosu, temveč nekje drugje – v razvajenosti psov. Tudi veliko terierjev (svilnat, yorkshire, škotski) in drugi družni psi (maltežan, bombažko) ter celo španjeli imajo pogosto težave, pa imajo nekateri dovolj dolge nosove. Pes brez kondicije je tako kot človek, zadihan in ima težave z dihanjem. Problem je, ker ljudje mislijo, da so to ubogi kužki in nimajo kondicije. Pes ima toliko kondicije, kot je razviješ. Seveda ne vlečeš kar mladiča na pohod, ampak odrasel pes od navedenih pasem (tudi frenči z normalnim nosom) opravi večji pohod brez težav. Potrebno je paziti na zaužitje zadostne količine vode med pohodom.
Plus, pri Šicih je nos po standardu in normalni vzreji dovolj dolg (4-6 cm). Težava je zaradi dlake, zaradi katere izgleda nos praktično kratek oziroma potlačen. Če imaš pred sabo obritega Šica, vidiš, da je običajna nosna dolžina dovolj dolga, da ne povzroča problemov.
Ne smemo pa govoriti o nerodovniških. Tam pa je težava pogosto z očmi – PRA. V zadnjih 15-20 letih se v Sloveniji PRA pri rodovniških mladičih kot dedna bolezen ne pojavlja več. Starostna PRA je seveda nekaj drugega. Pa tudi s prekratkimi nosovi, ker jih mešajo z drugimi pasmami.
Predvidevam, da apeliraš na carski rez. Ta je bolj problem pri angležih kot francozih. Pri vsakem dobrem vzreditelju je seveda zaželjeno, da se mladiči kotijo naravno. Če carski rez ni pogojen s kakšnim drugim vzrokom (mrtev ali zataknjen ali narobe obrnjen mladič, eklampsija, …). Vsak zataknjen mladič ni nujno posledica preozke medenice. Se pa v zadnjih 10 letih seveda tudi tukaj pazi, da se kotijo čimbolj po naravni poti. Za frenčije, ki jih spremljam, vem da ni bilo težav. Kot rečeno, imajo frenčiji manj težav, huje je pri angležih. Pa so tudi pri angležih že prišli do napredka, tudi v Sloveniji. En vzreditelj angležev vzreja samo s psicami linij, ki so kotile po naravni poti.
Pa tudi tukaj gre bolj za problem nosov mladičev kot pa medenice matere. Živali na srečo nimajo tako hudih porodnih bolečin kot ženske. Ker so običajne oblike glave podolgovate in je tako za mater kot mladiča bolj hitrejša in manj boleča kotitev – zadnja faza iztiskanja ploda.
To pomeni, da mladiči z normalnimi (in daljšimi) nosovi pomenijo lažjo kotitev. Namreč nos zelo vpliva na obliko lobanje. Krajši kot je, bolj je lobanja okrogla. Bolj je okrogla, težje gre skozi porodni kanal. Podolgovata lobanja, ki je posledica nepotlačenega nosu, gre skozi porodni kanal veliko hitreje in predstavlja manj možnosti za zaplet.
Zato je podaljševanje nosov pri določenih pasmah v bistvu dobro za dve stvari. Samega psa – mladiča, ter za mater – manj zapletov pri kotitvi.
Seveda nosovi pri nekaterih pasmah niso ravno “hrtovski”. Ampak že vsaj 2-3 centimetre nosnega korena lahko odločilno vpliva na samo obliko glave. Pri pasmah z ozko medenico pa sploh.
Slabo ste brali. Ni bila težava zaradi parjenja znotraj malega kroga pri labradorcih. Genetski bazen je bil dovolj velik. Težava je bila drugje. V tem, da so pri labradorcih premalo pazili na kakovost dlake in da so naredili preveč atletski oziroma goniču podoben tip labradorca. Tisti tip se je kasneje razvijal samo še pri nerodovniških psih, saj je psarna Tylah pripeljala konkretne (čokate, nabite) labradorce in začela z njimi vzrejat.
Slaba lastnost sicer je, da so (zavestno ali pa tudi ne) nekoliko skrajšali noge pri razstavni liniji. Vsekakor pa je bilo dobro, da so tako razstavni kot delovni labradorci po tem premiku pri nas začeli dobivati nazaj svojo močno delovno postavo.
Kavalirji so bili popularni že v 80. letih. Zato je bilo veliko nedeljskih legel in s tem slaba kvaliteta. Pri kavalirjih je res potrebno biti priden in nujno opraviti domačo nalogo pregleda rodovnikov in zdravstvenih testov. Še vedno imamo dobre kavalirje, vendar jih je potrebno iskati kot šivanko v senu.
Z bolj konkretnimi vprašanji lahko dam tudi bolj konkreten odgovor, kaj vas zanima pri vzreji kavalirjev.
Od rejcev ni možnosti, da boste dobili pse pasme kavalir. Bo potrebno iti do vzrediteljev, in to takšnih, ki znajo izčrpno odgovoriti na moja (zgoraj) napisana vprašanja o lastni vzreji.
Težave s srcem so pa problem nerodovniških (kvazi) kavalirjev ter rodovniških psov iz večine nedeljskih vzrej. Da se temu izognete, je nujno opraviti dobro domačo nalogo in preštudirati rodovnike. Kljub popularnosti pasme, pa se je potrebno zavedati, da gre za delovnega psa.
Težava je, ker pogosto ljudje takole posplošujejo, da je vse, kar vidijo ena pasma. Pasemskih psov, torej psov s priznanimi rodovniki, je 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vse slovenske populacije. Procent se zaradi množičnega uvoza bojnih in uličnih “rešenčkov” ter kvazi pasemskih iz puppymillsov še dodatno zmanjšuje. Dvomim, da nekdo sreča toliko kavalirjev, ki dejansko so kavalirji z rodovnikom. S tem da veliko lastnikov laže celo o rodovniku.
Prav tako posploševanje je namreč pripeljalo do mitov kot je “rodovniški psi so bolni”. Ja, smo govorili o pasmah, ki imajo težave. Razni frenčiji, ali pa razstavni nemec. S tem da delovni nemci nimajo težav s kolki. No, težava je v tem, da vsi govorijo o svojih “čistokrvnih” in “pasemskih” psih nekih pasem. Od vseh teh psov, ki jih srečate, je dejansko čistokrvnih samo kakih 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} procentov. Pri bolj popularni pasmi mogoče 15{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Torej mit o tem, da imajo kavalirji težave s srcem prihaja od nerodovniških kvazi pasmeskih, v resnici pa do to mešanci podobni neki pasmi. Zato je pametno pri tem paziti, ko posplošujemo. Kavalirji imajo (tapravi rodovniški) bolj težave z epilepsijo, zaradi svojih angleških prednikov. Pa spet je veliko odvisno od linije in vzreditelja. Tudi pri Šicih bi lahko rekli, da imajo težave z dedno boleznijo oči, če bi sodili po celotni slovenski “populaciji”. Pa to žal drži za nerodovniške, pri rodovniških se pojavlja samo običajna starostna PRA, ki pa je enako prisotna pri psih vseh pasem ne glede na pasmo ali čistokrvnost (tudi pri mešancih). 15 let dedne PRA bolezni pri Šicih ni več v Sloveniji.
Noben mladič NE DOSEGA standarda. Lahko ima potencial. Lahko se ta potencial razvije (tudi iz niča). Lahko pa ga izgubi.
Standard se pokaže šele nekje po 6. mesecu. Pa še to je pogosto preuranjeno. V primeru, da mladič pokaže premalo interesa za razstavljanje, pa se šele pri 2-3 letih pokaže veselje do sodelovanja na razstavah. In obratno.
Mladiče sicer ocenjujemo na show in pet razred. Kar sicer vodi do slabega razumevanja, ker potem ljudje mislite, da se to vedno in povsod določa. Zelo redko se določa razstavni potencial. Najpogosteje se to določa v razstavnih linijah. Pa še tam ne v vsakem leglu.
Torej večina mladičev je prodana normalno.
Če nek vzreditelj že v leglu določa kvaliteto, pa se delijo na potencialne (show) in na ljubljenčke (pet). Oboji so prodani, z razliko v ceni.
Psi, ki pa dejansko že v leglu kažejo na napako v standardu (prevladujoče bele barve, prepovedana barva oči) pa takoj ob pridobitvi rodovnika dobijo v rodovniški certifikat zapis: prepoved vzreje. Običajno so tudi pogodbe za take pse napisane tako, da kupcu ob morebitni kršitvi grozijo resne sankcije, če bi poskušal štepat nerodovniške mladiče.
Na ceno pa to različno vpliva. Zaradi 2/3 beline se bo border collie prodal čisto normalno. Samo pariti se ga ne bo smelo. Pa če sem že ravno pri colliejih, imajo (tudi slovenski) v rodovniku 50-60 let nazaj samca, ki je dejansko bil skoraj bel, a so ga zaradi dobrih pašnih nagonov vseeno uporabili za vzrejo. Potomci niso imeli težav in ni znano, da bi potomci dajali preveč belo obarvane mladiče.
Preveč posplošeno rečeno. Kljub najboljši izbiri plemenjaka, lahko pride do odstopanj, pri tem govorimo o hudih odstopanjih, saj popolnega psa po standardu NI, tako da tehnično gledano VSI odstopajo od standarda.
Genetika je …. saj veste, kaj sem hotela napisati. Napake preskakujejo tudi po več generacij. Dva dobra plemenjaka lahko dasta čisto povprečno leglo. Celo podpovprečno.
Sploh pa se je potrebno zavedati, da dejanskih razstavnih psov je vseeno manj kot delovnih. In včasih je potrebno reskirati kakšno lepotno napako za boljšo delovno linijo.
Velikih teženj po tem, h kateremu lastniku gre kateri pes ni. Tudi vzrejno zelo potencialne pse se je že dajalo kot ljubljenčke in na S/K. Vzreditelji so vsi enkrat nekje začeli. Bolj je pomembno, da tisti, ki želi vzrejat po pravilih, to res dela v želji za dobro nadaljevanje pasme. Pa četudi bo spravil na svet samo eno samcato leglo. Vzreditelji pa izbirajo pse zelo izbirčno, če delajo v dobro pasme. Obdržati mladiča svoje vzreje je sicer v Sloveniji zelo razširjeno, ampak dejansko to ni dobro.
Dejansko so taki psi v celoti gledano dražji od pasemskih. V Sloveniji je vedno večji problem mešancev (domačih kot ilegalno uvoženih). Redko dobim na vzgojo in prevzgojo rodovniške pse. Pa še to ponavadi zgolj za kratek čas in dajanje nekaj napotkov.
Posvojitelji raznih iz bojev rešenih psov, ilegalno uvoženih bosanskih, srbskih, hrvaških in romunskih psov pa puščajo cela premoženja pri meni in kolegih.
Torej priznaš, da o vzreji nimaš pojma? Samo zato, ker so majhni psi, in ker nimajo oznake delovni, to še ne pomeni, da so poceni.
Labradorec (delovni pes) in bombažko (družni pes) za primerjavo. Pa še tvoj pomeranec, za pojasnilo. Mimogrede, pomeranec mora prav tako opravljati zdravstvene teste za pogačico in oči, poleg tega morajo lastniki opravljati vzrejni pregled VSAKO leto. Ne, niso precenjeni, ker so ena redkih zdravih pasem. Nemški ptičar žal ni.
Labradorec mora opraviti za pridobitev vzrejnega dovoljenja:
-rodovnik vpisan v slovensko rodovno knjigo (če ga KZS ni sama izdala)
-telesno oceno najmanj dobro (zelo pomembno je zobovje)
-vzrejna preizkušnja prinašalcev in/ali delovno preizkušnjo
-zdravstvene teste:
1) slikanje kolkov IN komolcev pri točno določenih veterinarjih
2) genski test za PRA, prcdPRA*
3) genski test za EIC*
4) test za D-locus, ki mora biti D/D (gen za obarvanost)
5) opravljen DNK profil
6) večkrat klinično preveriti za karakto
Cene se začnejo pri 500 evrov, v leglu je običajno 8 mladičev, število je lahko do 15. Večje število mladičev zniža ceno (tudi v pasmi, ne samo v posameznem leglu).
Bombažko (coton de tulear) mora zagotovit naslednjim zahtevam za vzrejno dovoljenje:
-vpis v slovensko rodovno knjigo (je pogosto, saj vzreditelji v večini uvažajo pse iz tujine pri tej pasmi)*
-fotokopijo telesne ocene iz ocenjevanja zunanjosti pridobljeno v Republiki Sloveniji – najnižja dovoljena ocena je dobro (zelo pomembno zobovje in dlaka)
-fotokopiji dveh ocen iz razstav v Republiki Sloveniji ali fotokopijo ene ocene iz specialne razstave v Republiki Sloveniji
-potrdilo o članstvu v pasemski klub in potrdilo o plačilu pristojbine (če vzreditelj ni član SKPP potem plača 2x pristojbino)
-zdravstveni testi:
1) testiranje za PRA*
2) testiranje za katarakto*
3) testiranje za PL (izpah pogačice)
4) opravljen DNK test
Priporoča se narediti še 6 testov in to slovenski vzreditelji delajo: CMR2, BNAt, vWD1, PH1, DM in HU.
Cene se začnejo pri 1200 evrov, v leglu so običajno 3-5 mladičev.
Pomeranec (pritlikavi nemški špic) mora zagotoviti naslednjim zahtevam za vzrejno dovoljenje:
-vpis v slovensko rodovno knjigo (je enako pogosto kot pri bombažku, saj vzreditelji v večini uvažajo pse iz tujine pri tej pasmi)
-telesna ocena (popoln ugriz, točno določena pigmentacija in barva (nobene bele, razen pri celotno belo obarvanem psu), barva in kvaliteta dlake), najmanj ocena dobro
-članstvo v pasemskem klubu in plačana članarina (ob pristopu v klub pa še enkratni znesek pristopnine)
-zdravstveni testi
a) PL (pogačica v kolenu)
b) PRA (oči)
c) opravljen DNK test
!!!Ker se mora vzrejni za pomerance ponavljati vsako leto, mora lastnik ob podaljšanju prinesti: za vzrejno oceno A odlično še seznam lastnikov vseh mladičev ALI za vzrejno oceno B prav dobro še 3 mladiče (ali njihove ocene zunanjosti in zdr. teste).
Priporoča se testiranje in sledenje psov za boleznijo BSD oziroma Alopecia X (huda kožna bolezen, ki zahteva posebno obravnavo lastnika psa).
Najnižje slovenske cene so 800 evrov. Zelo redko pridejo čez 1500 evrov. V leglu se jih skoti 1-2, kar viša ceno celotni pasmi. Poleg tega mora vzreditelj delati vzrejno dovoljenje vsako leto (labradorec in bombažko pa ne), kar dodatno viša ceno. Kotitev se pogosto konča s carskim rezom. Še dodatno pa vpliva tudi to, da mora vzreditelj za vsako paritev prositi odobritev vzrejne komisije, ali sme z izbranim plemenjakom pariti. O tem, da je pri vzreji prisotna huda selekcija ene težjih bolezni (bsd ali Alopecia X), kar še dodatno viša ceno mladičev dobre kvalitete.
*psi, katerih starši imajo genetske teste za določene bolezni negativne, so po starših negativni in jim genetskih testov ni potrebno opravljati, temveč mora vzreditelj priložiti fotokopije testov staršev (skupaj torej 4 testi za samca in samico)
Testi ne smejo biti narejeni na dan vzrejnega pregleda
**test za katarakto se opravlja vsaki 2 leti ponovno (če ni genetsko pregledano)
Testi ne smejo biti narejeni na dan vzrejnega pregleda
***samci vseh pasem (malih, srednjih in velikih, delovnih ali razstavnih) morajo imeti dve po videzu in otipu normalni in v mošnjo spuščeni modi, sicer se jih takoj izloči iz vzreje brez izjeme
****psi morajo na vzrejnem pregledu biti cepljeni proti steklini in morajo imeti zato knjižico o cepljenju (modra knjižica in hkrati potni list).
Torej pomeranec ni zelo hudo drag glede na vse. Drag je, ker je redek in ker se skoti manj mladičev (1 mladič oziroma kupnina enega je plačilo za naskok lastniku samca), ker se mora vzreditelj držati več strogih pravil (pridobiti odobritev za parjenje, ponavljanje vzrejnih pregledov vsako leto ponovno), ker je pogost carski rez.
Gre pa za to, da se poskusi povrniti stroške vzreje. Več mladičev lažje poplača vse stroške. Tudi za pridobitev delovnega izpita.
V primerjavi z družnimi psi 9. skupine (in drugimi kompliciranimi psi) je pomeranec še zelo poceni in nikakor v Sloveniji ni najnižja cena 2000 evrov. Je namreč 800 (mladič kupljen leta 2018).
[/quote]
Odgovarjam samo glede kavalirjev – sploh ni res. V širši družini smo imeli kavalirčka, kupljenega iz tujine, kjer so testi srca obvezni in zagotovilih preverjenega vzreditelja tri generacije nazaj ni bilo napak.
Pa je kuža imel okvaro srčka, edini v leglu , na srečo se je vzreditelj izkazal, zrihtal operacijo v tujini in prispeval k stroškom svoj del kupnine. Kuža je potem preživel skoraj vse svoje sorojence in je bil ok.
Določene pasme PAČ imajo napake, h katerim so nagnjeni, drugače za vzrejno dovoljenje ne bi zahtevali opravljenih testov, slikanih kolkov , pregledov oči itd, nekateri testi so SAMO za specifične pasme, glede na podvrženost.
Zanimivo razmišljanje. Žal pa niste prišli tako daleč, da bi zadevo v celoti poznali. Ogromen delež mešančkov v zavetiščih je tam zato, ker so ljudje hoteli “čistokrvnega” brez rodovnika ali pa so hoteli dizjanerskega psa. Sploh ni tako veliko »vaških mešancev« v zavetiščih zadnje čase. Se pa vedno pogosteje najdejo psi s čipi Romunije, Bosne, Srbije in celo Hrvaške.
Če jaz želim rodovniškega psa, ker ga potrebujem za delo, bom seveda iskala rodovniškega takšne pasme, ki k mojemu delu s psom ustreza. Zato bom nakup opravila odgovorno, preverila dokumentacijo.
Vsi, ki želijo neke kvazi pol husky in pol nemce, druge dizajnerske pse ali “čistokrvne brez rodovnika” po ugodni ceni za 200 eurov pa so žal krivi za polna zavetišča. In ne tisti, ki kupijo rodovniškega psa za 2000 eurov.
Nekdo, ki bo za psa dal 2000 eurov bo prej dvakrat premislil, če bo tako žival pustil sredi ceste, pa naj se davkoplačevalci in pristojni zafrkavajo. Tematike očitno ne poznate čisto nič, si pa dovolite pisati in kriviti ljudi, ki se največkrat najbolj angažirajo in posvajajo pse iz zavetišč.
Si popolnoma falil/a bistvo. Prvič – ja, ravno zaradi preseravanja s pasmami psi pogosto končajo v zavetiščih, pa me res ne zanima, koliko kdo da za pasmo. Sem že doživela, ne enkrat, da so dali več tisoč evrov in potem psa zavrgli, ker jim “značajsko ni ustrezal”.
Drugič – kje točno krivim ljudk, ki posvajajo pse iz zavetišč?! Hvalabogu, da takšni še obstajajo.
Tretjič – koliko procentov kupljenih psov pa je res “delovnih”, pomočnikov slepim itd.? Daj no … V naši ulici ima skoraj vsaka hiša psa, vsi so rodovniški in vsi kupljeni, niti enega niso peljali v pasjo šolo, večinoma so to razvajene, podivjane mrcine, kupljene za bahanje. Kakšen pes za delo neki … tega je minimalno, večinoma je pa preseravanje.
Zanimivo razmišljanje. Žal pa niste prišli tako daleč, da bi zadevo v celoti poznali. Ogromen delež mešančkov v zavetiščih je tam zato, ker so ljudje hoteli “čistokrvnega” brez rodovnika ali pa so hoteli dizjanerskega psa. Sploh ni tako veliko »vaških mešancev« v zavetiščih zadnje čase. Se pa vedno pogosteje najdejo psi s čipi Romunije, Bosne, Srbije in celo Hrvaške.
Če jaz želim rodovniškega psa, ker ga potrebujem za delo, bom seveda iskala rodovniškega takšne pasme, ki k mojemu delu s psom ustreza. Zato bom nakup opravila odgovorno, preverila dokumentacijo.
Vsi, ki želijo neke kvazi pol husky in pol nemce, druge dizajnerske pse ali “čistokrvne brez rodovnika” po ugodni ceni za 200 eurov pa so žal krivi za polna zavetišča. In ne tisti, ki kupijo rodovniškega psa za 2000 eurov.
Nekdo, ki bo za psa dal 2000 eurov bo prej dvakrat premislil, če bo tako žival pustil sredi ceste, pa naj se davkoplačevalci in pristojni zafrkavajo. Tematike očitno ne poznate čisto nič, si pa dovolite pisati in kriviti ljudi, ki se največkrat najbolj angažirajo in posvajajo pse iz zavetišč.
Niti ne. Tisti psi, s katerimi se štepajo nerodovniški mladiči v večini niti ne pridejo na vzrejni pregled. Izredno malo je takih, ki vzrejnega niso naredili oziroma je bil kasneje preklican. Tam ene 97{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pa ima tako lene lastnike, da nočejo niti plačat niti priti na vzrejni pregled.
Primer odvzema vzrejnega pa je bil v začetku tega tisočletja. 2003 je poginil rodovniški dolgodlaki škotski ovčar po več mesecih zdravljenja. Lastnica sama se je nakupov svojih psov sicer odgovorno lotevala, je pa priznala, da ji ni jasno, kako je tega mladiča sploh na koncu kupila. Sestra tega psa v naslednjem leglu je bila uspavana pri 3 mesecih. Pri obeh bolezen IBD – huda črevesna bolezen, takrat našim veterinarjem dokaj redka in nepoznana.
Lastnica škota je seveda prijavila zadevo na KZS in pasemski klub, vzrediteljica (takrat še) je dobila za mamo psico vzrejno prepoved oziroma prepoved njenega vzrejnega dovoljenja dokončno, ker je psica prenašala dedno obolenje IBD.
Bivša vzrediteljica se je prelevila v šteparko. To isto psico z vzrejno prepovedjo je parila ob vsaki gonitvi (izčrpavanje psa), štepala bolne pse, poleg pa razpravljala, kako so rodovniški psi bolni. Kakšna ironija. (Seveda so tudi med rodovniškimi psi zdravstveni problemi, ki pa se uravnavajo z vzrejnimi dovoljenji.)
Do nekje leta 2011 smo srečevali mlade potomce te iste psice. Če so se kakšni lastniki “čistokrvnega brez rodovnika” psa pasme dolgodlaki škotski ovčar pritoževali čez črevesne težave, so bili na koncu začudeni, ko smo poznavalci direktno povedali (vedeli), od koga so kupili svojega psa.
Problem nerodovniške vzgoje je pa ravno v tem, da ne moreš ničesar narediti. Dokler imajo psi vzrejno dovoljenje, jim ga lahko potrdiš ali pa ukineš. Ko enkrat štepar skrbi za poplavo mladičev nerodovniške reje, pa ni vzvoda, s katerim bi šteparju karkoli preprečil.
No ja, je. To da ljudje ne kupujejo nerodovniških psov, potem pa tudi šteparji ne bodo imeli česa prodat in bodo zaključili dejavnost.
Ampak ker ljudje mislijo, kako super so naredili, da so za malo denarja kupili pasemskega psa, s tem podpirajo direktno mučenje psic (izčrpavanje vsako gonitev s kotenjem), mučenje psov (slaba oskrba, bolni in zanemarjeni psi) in poboje (smrt zaradi opustitve zdravljenja, zanemarjanje, mučenje, izčrpavanje). Ampak dokler imajo poceni mladiča, jim je čisto vseeno, kaj preživlja mama tega mladiča in drugi psi.
Med vzreditelji poznamo: resne, masovne (ki so lahko dobri ali pa tudi ne) in nedeljske (ki so večinoma tudi začetniki in pogosto ne nadaljujejo vzreje).
Vzreditelje se najbolje preveri tako, da se preveri, kako pazi na število legel z eno psico, koliko legel z več psicami ima naenkrat, kaj ponudi mladičem (jih nauči, spremlja, zahteva za kasneje) ob odhodu iz legla, ZAKAJ vzreja, ali pozna težave pasme in kako se trudi ohranjati pasmo zdravo in (delovno) uspešno, kaj za to naredi, kako izbira paritveno kombinacijo.
Poznam vzreditelja z 2 pasmama psov (ima zanimivo kombinacijo mini in mega velikost pasem), poleg tega ima še nekaj drugih hišnih živali, zelo zelo občasno vzreja tudi vrsto mačke. Čeprav gre za vzreditelja z več pasmami, se tem pasmam maksimalno posveča, uvaža pse iz tujine za dober genetski bazen, naenkrat ima eno leglo z eno pasmo, psice kotijo 2 v življenju (če), večinoma pa samo enkrat. Z vsemi psi se aktivno ukvarja, svoje mladiče ob odhodu iz legla spremlja tudi po nakupu, prireja druženja in pomaga pri negi in vzgoji novim lastnikom. Zaradi zdravja vmešava v belo pasmo tudi obarvane predstavnike pasme, pri veliki pasmi opravlja cel kup zdravstvenih testov, ki niso potrebni. Pri mačkah (največ eno leglo na muco) ima eno leglo na daljše časovno obdobje 6-8 let, opravlja pa to pod mentorstvom druge mačje vzrediteljice. Ves čas se izobražuje o pasmah in težavah. Sodeluje v pasjih športih in drugih dejavnostih. Kljub večim pasmam gre za res vestnega vzreditelja.
Na drugi strani imamo vzreditelja ameriške linije maltežanov, ki mene že prej ni prepričal, na sosednjem forumu pa se vedno bolj javljajo nakupovalci s slabimi izkušnjami zadnje mesece. Pa ima ta vzrediteljica samo eno pasmo, pa jaz njenih psov ne priporočam. Niti njenega znanja in nasvetov.
Število pasem ni tako zelo merodajno, bolj so pomembna zgornja vprašanja, da določimo kvaliteto. Tudi udeležba na razstavah ne, ki v Sloveniji ni pomembna.
Sicer pa mene kot kinologa navdušuje delo. Tudi če gre za družnega psa, bi me zanimalo, ali starši mladiča delajo za hobby kakšen lažji pasji šport, terapijo, … Ker imajo običajno taki vzreditelji tudi mladiče bolje poštimane, pripravljene na odhod iz legla, psice in ostali psi so primerno socializirani, in to dajo na mladiče naprej.
Ni pa nič napačnega, če kak vzreditelj najprej vzreja eno pasmo, kasneje pa se seznani z drugo (in včasih zamenja ali pa vzreja obe). Če se je pri obeh pasmah maksimalno potrudil, potem je doprinesel veliko v kinologijo.
Pri takem podajanju podatkov sem “moška” v razmišljanju, pač dobesedni odgovor. Kakorkoli, večinoma je težava v tem, da “drugi” oziroma “običajni” vzreditelji (ki štepajo izrojene mladiče), napadajo vzreditelje, ki si upajo zagovarjati zdravje. V preteklosti je prihajalo do hudih sporov, zato se redki radi izpostavljajo na tak način. In to je treba spoštovat. Zaradi velikega povpraševanja po pomoči pri nakupu ali iskanju vzrediteljev vzamem vprašanja po vzrediteljih dobesedno
Ši cuji so že precej stoletij takšni kot so, tudi tibetanski španjeli in lhasa apso. Zato primerjava s francoskimi buldogi ni nikakor na mestu, saj pri Šicih ni šlo za namerno krajšanje nosov. Težave z dihanjem in tekanjem pa ni v nosu, temveč nekje drugje – v razvajenosti psov. Tudi veliko terierjev (svilnat, yorkshire, škotski) in drugi družni psi (maltežan, bombažko) ter celo španjeli imajo pogosto težave, pa imajo nekateri dovolj dolge nosove. Pes brez kondicije je tako kot človek, zadihan in ima težave z dihanjem. Problem je, ker ljudje mislijo, da so to ubogi kužki in nimajo kondicije. Pes ima toliko kondicije, kot je razviješ. Seveda ne vlečeš kar mladiča na pohod, ampak odrasel pes od navedenih pasem (tudi frenči z normalnim nosom) opravi večji pohod brez težav. Potrebno je paziti na zaužitje zadostne količine vode med pohodom.
Plus, pri Šicih je nos po standardu in normalni vzreji dovolj dolg (4-6 cm). Težava je zaradi dlake, zaradi katere izgleda nos praktično kratek oziroma potlačen. Če imaš pred sabo obritega Šica, vidiš, da je običajna nosna dolžina dovolj dolga, da ne povzroča problemov.
Ne smemo pa govoriti o nerodovniških. Tam pa je težava pogosto z očmi – PRA. V zadnjih 15-20 letih se v Sloveniji PRA pri rodovniških mladičih kot dedna bolezen ne pojavlja več. Starostna PRA je seveda nekaj drugega. Pa tudi s prekratkimi nosovi, ker jih mešajo z drugimi pasmami.
Predvidevam, da apeliraš na carski rez. Ta je bolj problem pri angležih kot francozih. Pri vsakem dobrem vzreditelju je seveda zaželjeno, da se mladiči kotijo naravno. Če carski rez ni pogojen s kakšnim drugim vzrokom (mrtev ali zataknjen ali narobe obrnjen mladič, eklampsija, …). Vsak zataknjen mladič ni nujno posledica preozke medenice. Se pa v zadnjih 10 letih seveda tudi tukaj pazi, da se kotijo čimbolj po naravni poti. Za frenčije, ki jih spremljam, vem da ni bilo težav. Kot rečeno, imajo frenčiji manj težav, huje je pri angležih. Pa so tudi pri angležih že prišli do napredka, tudi v Sloveniji. En vzreditelj angležev vzreja samo s psicami linij, ki so kotile po naravni poti.
Pa tudi tukaj gre bolj za problem nosov mladičev kot pa medenice matere. Živali na srečo nimajo tako hudih porodnih bolečin kot ženske. Ker so običajne oblike glave podolgovate in je tako za mater kot mladiča bolj hitrejša in manj boleča kotitev – zadnja faza iztiskanja ploda.
To pomeni, da mladiči z normalnimi (in daljšimi) nosovi pomenijo lažjo kotitev. Namreč nos zelo vpliva na obliko lobanje. Krajši kot je, bolj je lobanja okrogla. Bolj je okrogla, težje gre skozi porodni kanal. Podolgovata lobanja, ki je posledica nepotlačenega nosu, gre skozi porodni kanal veliko hitreje in predstavlja manj možnosti za zaplet.
Zato je podaljševanje nosov pri določenih pasmah v bistvu dobro za dve stvari. Samega psa – mladiča, ter za mater – manj zapletov pri kotitvi.
Seveda nosovi pri nekaterih pasmah niso ravno “hrtovski”. Ampak že vsaj 2-3 centimetre nosnega korena lahko odločilno vpliva na samo obliko glave. Pri pasmah z ozko medenico pa sploh.
Slabo ste brali. Ni bila težava zaradi parjenja znotraj malega kroga pri labradorcih. Genetski bazen je bil dovolj velik. Težava je bila drugje. V tem, da so pri labradorcih premalo pazili na kakovost dlake in da so naredili preveč atletski oziroma goniču podoben tip labradorca. Tisti tip se je kasneje razvijal samo še pri nerodovniških psih, saj je psarna Tylah pripeljala konkretne (čokate, nabite) labradorce in začela z njimi vzrejat.
Slaba lastnost sicer je, da so (zavestno ali pa tudi ne) nekoliko skrajšali noge pri razstavni liniji. Vsekakor pa je bilo dobro, da so tako razstavni kot delovni labradorci po tem premiku pri nas začeli dobivati nazaj svojo močno delovno postavo.
Kavalirji so bili popularni že v 80. letih. Zato je bilo veliko nedeljskih legel in s tem slaba kvaliteta. Pri kavalirjih je res potrebno biti priden in nujno opraviti domačo nalogo pregleda rodovnikov in zdravstvenih testov. Še vedno imamo dobre kavalirje, vendar jih je potrebno iskati kot šivanko v senu.
Z bolj konkretnimi vprašanji lahko dam tudi bolj konkreten odgovor, kaj vas zanima pri vzreji kavalirjev.
Od rejcev ni možnosti, da boste dobili pse pasme kavalir. Bo potrebno iti do vzrediteljev, in to takšnih, ki znajo izčrpno odgovoriti na moja (zgoraj) napisana vprašanja o lastni vzreji.
Težave s srcem so pa problem nerodovniških (kvazi) kavalirjev ter rodovniških psov iz večine nedeljskih vzrej. Da se temu izognete, je nujno opraviti dobro domačo nalogo in preštudirati rodovnike. Kljub popularnosti pasme, pa se je potrebno zavedati, da gre za delovnega psa.
Težava je, ker pogosto ljudje takole posplošujejo, da je vse, kar vidijo ena pasma. Pasemskih psov, torej psov s priznanimi rodovniki, je 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vse slovenske populacije. Procent se zaradi množičnega uvoza bojnih in uličnih “rešenčkov” ter kvazi pasemskih iz puppymillsov še dodatno zmanjšuje. Dvomim, da nekdo sreča toliko kavalirjev, ki dejansko so kavalirji z rodovnikom. S tem da veliko lastnikov laže celo o rodovniku.
Prav tako posploševanje je namreč pripeljalo do mitov kot je “rodovniški psi so bolni”. Ja, smo govorili o pasmah, ki imajo težave. Razni frenčiji, ali pa razstavni nemec. S tem da delovni nemci nimajo težav s kolki. No, težava je v tem, da vsi govorijo o svojih “čistokrvnih” in “pasemskih” psih nekih pasem. Od vseh teh psov, ki jih srečate, je dejansko čistokrvnih samo kakih 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} procentov. Pri bolj popularni pasmi mogoče 15{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Torej mit o tem, da imajo kavalirji težave s srcem prihaja od nerodovniških kvazi pasmeskih, v resnici pa do to mešanci podobni neki pasmi. Zato je pametno pri tem paziti, ko posplošujemo. Kavalirji imajo (tapravi rodovniški) bolj težave z epilepsijo, zaradi svojih angleških prednikov. Pa spet je veliko odvisno od linije in vzreditelja. Tudi pri Šicih bi lahko rekli, da imajo težave z dedno boleznijo oči, če bi sodili po celotni slovenski “populaciji”. Pa to žal drži za nerodovniške, pri rodovniških se pojavlja samo običajna starostna PRA, ki pa je enako prisotna pri psih vseh pasem ne glede na pasmo ali čistokrvnost (tudi pri mešancih). 15 let dedne PRA bolezni pri Šicih ni več v Sloveniji.
Noben mladič NE DOSEGA standarda. Lahko ima potencial. Lahko se ta potencial razvije (tudi iz niča). Lahko pa ga izgubi.
Standard se pokaže šele nekje po 6. mesecu. Pa še to je pogosto preuranjeno. V primeru, da mladič pokaže premalo interesa za razstavljanje, pa se šele pri 2-3 letih pokaže veselje do sodelovanja na razstavah. In obratno.
Mladiče sicer ocenjujemo na show in pet razred. Kar sicer vodi do slabega razumevanja, ker potem ljudje mislite, da se to vedno in povsod določa. Zelo redko se določa razstavni potencial. Najpogosteje se to določa v razstavnih linijah. Pa še tam ne v vsakem leglu.
Torej večina mladičev je prodana normalno.
Če nek vzreditelj že v leglu določa kvaliteto, pa se delijo na potencialne (show) in na ljubljenčke (pet). Oboji so prodani, z razliko v ceni.
Psi, ki pa dejansko že v leglu kažejo na napako v standardu (prevladujoče bele barve, prepovedana barva oči) pa takoj ob pridobitvi rodovnika dobijo v rodovniški certifikat zapis: prepoved vzreje. Običajno so tudi pogodbe za take pse napisane tako, da kupcu ob morebitni kršitvi grozijo resne sankcije, če bi poskušal štepat nerodovniške mladiče.
Na ceno pa to različno vpliva. Zaradi 2/3 beline se bo border collie prodal čisto normalno. Samo pariti se ga ne bo smelo. Pa če sem že ravno pri colliejih, imajo (tudi slovenski) v rodovniku 50-60 let nazaj samca, ki je dejansko bil skoraj bel, a so ga zaradi dobrih pašnih nagonov vseeno uporabili za vzrejo. Potomci niso imeli težav in ni znano, da bi potomci dajali preveč belo obarvane mladiče.
Preveč posplošeno rečeno. Kljub najboljši izbiri plemenjaka, lahko pride do odstopanj, pri tem govorimo o hudih odstopanjih, saj popolnega psa po standardu NI, tako da tehnično gledano VSI odstopajo od standarda.
Genetika je …. saj veste, kaj sem hotela napisati. Napake preskakujejo tudi po več generacij. Dva dobra plemenjaka lahko dasta čisto povprečno leglo. Celo podpovprečno.
Sploh pa se je potrebno zavedati, da dejanskih razstavnih psov je vseeno manj kot delovnih. In včasih je potrebno reskirati kakšno lepotno napako za boljšo delovno linijo.
Velikih teženj po tem, h kateremu lastniku gre kateri pes ni. Tudi vzrejno zelo potencialne pse se je že dajalo kot ljubljenčke in na S/K. Vzreditelji so vsi enkrat nekje začeli. Bolj je pomembno, da tisti, ki želi vzrejat po pravilih, to res dela v želji za dobro nadaljevanje pasme. Pa četudi bo spravil na svet samo eno samcato leglo. Vzreditelji pa izbirajo pse zelo izbirčno, če delajo v dobro pasme. Obdržati mladiča svoje vzreje je sicer v Sloveniji zelo razširjeno, ampak dejansko to ni dobro.
Dejansko so taki psi v celoti gledano dražji od pasemskih. V Sloveniji je vedno večji problem mešancev (domačih kot ilegalno uvoženih). Redko dobim na vzgojo in prevzgojo rodovniške pse. Pa še to ponavadi zgolj za kratek čas in dajanje nekaj napotkov.
Posvojitelji raznih iz bojev rešenih psov, ilegalno uvoženih bosanskih, srbskih, hrvaških in romunskih psov pa puščajo cela premoženja pri meni in kolegih.
Torej priznaš, da o vzreji nimaš pojma? Samo zato, ker so majhni psi, in ker nimajo oznake delovni, to še ne pomeni, da so poceni.
Labradorec (delovni pes) in bombažko (družni pes) za primerjavo. Pa še tvoj pomeranec, za pojasnilo. Mimogrede, pomeranec mora prav tako opravljati zdravstvene teste za pogačico in oči, poleg tega morajo lastniki opravljati vzrejni pregled VSAKO leto. Ne, niso precenjeni, ker so ena redkih zdravih pasem. Nemški ptičar žal ni.
Labradorec mora opraviti za pridobitev vzrejnega dovoljenja:
-rodovnik vpisan v slovensko rodovno knjigo (če ga KZS ni sama izdala)
-telesno oceno najmanj dobro (zelo pomembno je zobovje)
-vzrejna preizkušnja prinašalcev in/ali delovno preizkušnjo
-zdravstvene teste:
1) slikanje kolkov IN komolcev pri točno določenih veterinarjih
2) genski test za PRA, prcdPRA*
3) genski test za EIC*
4) test za D-locus, ki mora biti D/D (gen za obarvanost)
5) opravljen DNK profil
6) večkrat klinično preveriti za karakto
Cene se začnejo pri 500 evrov, v leglu je običajno 8 mladičev, število je lahko do 15. Večje število mladičev zniža ceno (tudi v pasmi, ne samo v posameznem leglu).
Bombažko (coton de tulear) mora zagotovit naslednjim zahtevam za vzrejno dovoljenje:
-vpis v slovensko rodovno knjigo (je pogosto, saj vzreditelji v večini uvažajo pse iz tujine pri tej pasmi)*
-fotokopijo telesne ocene iz ocenjevanja zunanjosti pridobljeno v Republiki Sloveniji – najnižja dovoljena ocena je dobro (zelo pomembno zobovje in dlaka)
-fotokopiji dveh ocen iz razstav v Republiki Sloveniji ali fotokopijo ene ocene iz specialne razstave v Republiki Sloveniji
-potrdilo o članstvu v pasemski klub in potrdilo o plačilu pristojbine (če vzreditelj ni član SKPP potem plača 2x pristojbino)
-zdravstveni testi:
1) testiranje za PRA*
2) testiranje za katarakto*
3) testiranje za PL (izpah pogačice)
4) opravljen DNK test
Priporoča se narediti še 6 testov in to slovenski vzreditelji delajo: CMR2, BNAt, vWD1, PH1, DM in HU.
Cene se začnejo pri 1200 evrov, v leglu so običajno 3-5 mladičev.
Pomeranec (pritlikavi nemški špic) mora zagotoviti naslednjim zahtevam za vzrejno dovoljenje:
-vpis v slovensko rodovno knjigo (je enako pogosto kot pri bombažku, saj vzreditelji v večini uvažajo pse iz tujine pri tej pasmi)
-telesna ocena (popoln ugriz, točno določena pigmentacija in barva (nobene bele, razen pri celotno belo obarvanem psu), barva in kvaliteta dlake), najmanj ocena dobro
-članstvo v pasemskem klubu in plačana članarina (ob pristopu v klub pa še enkratni znesek pristopnine)
-zdravstveni testi
a) PL (pogačica v kolenu)
b) PRA (oči)
c) opravljen DNK test
!!!Ker se mora vzrejni za pomerance ponavljati vsako leto, mora lastnik ob podaljšanju prinesti: za vzrejno oceno A odlično še seznam lastnikov vseh mladičev ALI za vzrejno oceno B prav dobro še 3 mladiče (ali njihove ocene zunanjosti in zdr. teste).
Priporoča se testiranje in sledenje psov za boleznijo BSD oziroma Alopecia X (huda kožna bolezen, ki zahteva posebno obravnavo lastnika psa).
Najnižje slovenske cene so 800 evrov. Zelo redko pridejo čez 1500 evrov. V leglu se jih skoti 1-2, kar viša ceno celotni pasmi. Poleg tega mora vzreditelj delati vzrejno dovoljenje vsako leto (labradorec in bombažko pa ne), kar dodatno viša ceno. Kotitev se pogosto konča s carskim rezom. Še dodatno pa vpliva tudi to, da mora vzreditelj za vsako paritev prositi odobritev vzrejne komisije, ali sme z izbranim plemenjakom pariti. O tem, da je pri vzreji prisotna huda selekcija ene težjih bolezni (bsd ali Alopecia X), kar še dodatno viša ceno mladičev dobre kvalitete.
*psi, katerih starši imajo genetske teste za določene bolezni negativne, so po starših negativni in jim genetskih testov ni potrebno opravljati, temveč mora vzreditelj priložiti fotokopije testov staršev (skupaj torej 4 testi za samca in samico)
Testi ne smejo biti narejeni na dan vzrejnega pregleda
**test za katarakto se opravlja vsaki 2 leti ponovno (če ni genetsko pregledano)
Testi ne smejo biti narejeni na dan vzrejnega pregleda
***samci vseh pasem (malih, srednjih in velikih, delovnih ali razstavnih) morajo imeti dve po videzu in otipu normalni in v mošnjo spuščeni modi, sicer se jih takoj izloči iz vzreje brez izjeme
****psi morajo na vzrejnem pregledu biti cepljeni proti steklini in morajo imeti zato knjižico o cepljenju (modra knjižica in hkrati potni list).
Torej pomeranec ni zelo hudo drag glede na vse. Drag je, ker je redek in ker se skoti manj mladičev (1 mladič oziroma kupnina enega je plačilo za naskok lastniku samca), ker se mora vzreditelj držati več strogih pravil (pridobiti odobritev za parjenje, ponavljanje vzrejnih pregledov vsako leto ponovno), ker je pogost carski rez.
Gre pa za to, da se poskusi povrniti stroške vzreje. Več mladičev lažje poplača vse stroške. Tudi za pridobitev delovnega izpita.
V primerjavi z družnimi psi 9. skupine (in drugimi kompliciranimi psi) je pomeranec še zelo poceni in nikakor v Sloveniji ni najnižja cena 2000 evrov. Je namreč 800 (mladič kupljen leta 2018).
[/quote]
Se strinjam z vsem, samo o shi- tzujih pa ne veš vsega. Imajo lahko kar velike težave z dihanjem zaradi anatomije in ne zaradi razvajenosti. in s tem se rejci zadnje čase ukvarjajo. Imenuje se brahicefalični sindrom.
https://www.miracleshihtzu.com/brachycephalic-syndrome.html
https://www.mojpes.com/zdravje-nega/kako-prepoznati-brahicefalicni-sindrom/
Zanimivo razmišljanje. Žal pa niste prišli tako daleč, da bi zadevo v celoti poznali. Ogromen delež mešančkov v zavetiščih je tam zato, ker so ljudje hoteli “čistokrvnega” brez rodovnika ali pa so hoteli dizjanerskega psa. Sploh ni tako veliko »vaških mešancev« v zavetiščih zadnje čase. Se pa vedno pogosteje najdejo psi s čipi Romunije, Bosne, Srbije in celo Hrvaške.
Če jaz želim rodovniškega psa, ker ga potrebujem za delo, bom seveda iskala rodovniškega takšne pasme, ki k mojemu delu s psom ustreza. Zato bom nakup opravila odgovorno, preverila dokumentacijo.
Vsi, ki želijo neke kvazi pol husky in pol nemce, druge dizajnerske pse ali “čistokrvne brez rodovnika” po ugodni ceni za 200 eurov pa so žal krivi za polna zavetišča. In ne tisti, ki kupijo rodovniškega psa za 2000 eurov.
Nekdo, ki bo za psa dal 2000 eurov bo prej dvakrat premislil, če bo tako žival pustil sredi ceste, pa naj se davkoplačevalci in pristojni zafrkavajo. Tematike očitno ne poznate čisto nič, si pa dovolite pisati in kriviti ljudi, ki se največkrat najbolj angažirajo in posvajajo pse iz zavetišč.
Niti ne. Tisti psi, s katerimi se štepajo nerodovniški mladiči v večini niti ne pridejo na vzrejni pregled. Izredno malo je takih, ki vzrejnega niso naredili oziroma je bil kasneje preklican. Tam ene 97{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pa ima tako lene lastnike, da nočejo niti plačat niti priti na vzrejni pregled.
Primer odvzema vzrejnega pa je bil v začetku tega tisočletja. 2003 je poginil rodovniški dolgodlaki škotski ovčar po več mesecih zdravljenja. Lastnica sama se je nakupov svojih psov sicer odgovorno lotevala, je pa priznala, da ji ni jasno, kako je tega mladiča sploh na koncu kupila. Sestra tega psa v naslednjem leglu je bila uspavana pri 3 mesecih. Pri obeh bolezen IBD – huda črevesna bolezen, takrat našim veterinarjem dokaj redka in nepoznana.
Lastnica škota je seveda prijavila zadevo na KZS in pasemski klub, vzrediteljica (takrat še) je dobila za mamo psico vzrejno prepoved oziroma prepoved njenega vzrejnega dovoljenja dokončno, ker je psica prenašala dedno obolenje IBD.
Bivša vzrediteljica se je prelevila v šteparko. To isto psico z vzrejno prepovedjo je parila ob vsaki gonitvi (izčrpavanje psa), štepala bolne pse, poleg pa razpravljala, kako so rodovniški psi bolni. Kakšna ironija. (Seveda so tudi med rodovniškimi psi zdravstveni problemi, ki pa se uravnavajo z vzrejnimi dovoljenji.)
Do nekje leta 2011 smo srečevali mlade potomce te iste psice. Če so se kakšni lastniki “čistokrvnega brez rodovnika” psa pasme dolgodlaki škotski ovčar pritoževali čez črevesne težave, so bili na koncu začudeni, ko smo poznavalci direktno povedali (vedeli), od koga so kupili svojega psa.
Problem nerodovniške vzgoje je pa ravno v tem, da ne moreš ničesar narediti. Dokler imajo psi vzrejno dovoljenje, jim ga lahko potrdiš ali pa ukineš. Ko enkrat štepar skrbi za poplavo mladičev nerodovniške reje, pa ni vzvoda, s katerim bi šteparju karkoli preprečil.
No ja, je. To da ljudje ne kupujejo nerodovniških psov, potem pa tudi šteparji ne bodo imeli česa prodat in bodo zaključili dejavnost.
Ampak ker ljudje mislijo, kako super so naredili, da so za malo denarja kupili pasemskega psa, s tem podpirajo direktno mučenje psic (izčrpavanje vsako gonitev s kotenjem), mučenje psov (slaba oskrba, bolni in zanemarjeni psi) in poboje (smrt zaradi opustitve zdravljenja, zanemarjanje, mučenje, izčrpavanje). Ampak dokler imajo poceni mladiča, jim je čisto vseeno, kaj preživlja mama tega mladiča in drugi psi.
Med vzreditelji poznamo: resne, masovne (ki so lahko dobri ali pa tudi ne) in nedeljske (ki so večinoma tudi začetniki in pogosto ne nadaljujejo vzreje).
Vzreditelje se najbolje preveri tako, da se preveri, kako pazi na število legel z eno psico, koliko legel z več psicami ima naenkrat, kaj ponudi mladičem (jih nauči, spremlja, zahteva za kasneje) ob odhodu iz legla, ZAKAJ vzreja, ali pozna težave pasme in kako se trudi ohranjati pasmo zdravo in (delovno) uspešno, kaj za to naredi, kako izbira paritveno kombinacijo.
Poznam vzreditelja z 2 pasmama psov (ima zanimivo kombinacijo mini in mega velikost pasem), poleg tega ima še nekaj drugih hišnih živali, zelo zelo občasno vzreja tudi vrsto mačke. Čeprav gre za vzreditelja z več pasmami, se tem pasmam maksimalno posveča, uvaža pse iz tujine za dober genetski bazen, naenkrat ima eno leglo z eno pasmo, psice kotijo 2 v življenju (če), večinoma pa samo enkrat. Z vsemi psi se aktivno ukvarja, svoje mladiče ob odhodu iz legla spremlja tudi po nakupu, prireja druženja in pomaga pri negi in vzgoji novim lastnikom. Zaradi zdravja vmešava v belo pasmo tudi obarvane predstavnike pasme, pri veliki pasmi opravlja cel kup zdravstvenih testov, ki niso potrebni. Pri mačkah (največ eno leglo na muco) ima eno leglo na daljše časovno obdobje 6-8 let, opravlja pa to pod mentorstvom druge mačje vzrediteljice. Ves čas se izobražuje o pasmah in težavah. Sodeluje v pasjih športih in drugih dejavnostih. Kljub večim pasmam gre za res vestnega vzreditelja.
Na drugi strani imamo vzreditelja ameriške linije maltežanov, ki mene že prej ni prepričal, na sosednjem forumu pa se vedno bolj javljajo nakupovalci s slabimi izkušnjami zadnje mesece. Pa ima ta vzrediteljica samo eno pasmo, pa jaz njenih psov ne priporočam. Niti njenega znanja in nasvetov.
Število pasem ni tako zelo merodajno, bolj so pomembna zgornja vprašanja, da določimo kvaliteto. Tudi udeležba na razstavah ne, ki v Sloveniji ni pomembna.
Sicer pa mene kot kinologa navdušuje delo. Tudi če gre za družnega psa, bi me zanimalo, ali starši mladiča delajo za hobby kakšen lažji pasji šport, terapijo, … Ker imajo običajno taki vzreditelji tudi mladiče bolje poštimane, pripravljene na odhod iz legla, psice in ostali psi so primerno socializirani, in to dajo na mladiče naprej.
Ni pa nič napačnega, če kak vzreditelj najprej vzreja eno pasmo, kasneje pa se seznani z drugo (in včasih zamenja ali pa vzreja obe). Če se je pri obeh pasmah maksimalno potrudil, potem je doprinesel veliko v kinologijo.
Pri takem podajanju podatkov sem “moška” v razmišljanju, pač dobesedni odgovor. Kakorkoli, večinoma je težava v tem, da “drugi” oziroma “običajni” vzreditelji (ki štepajo izrojene mladiče), napadajo vzreditelje, ki si upajo zagovarjati zdravje. V preteklosti je prihajalo do hudih sporov, zato se redki radi izpostavljajo na tak način. In to je treba spoštovat. Zaradi velikega povpraševanja po pomoči pri nakupu ali iskanju vzrediteljev vzamem vprašanja po vzrediteljih dobesedno
Ši cuji so že precej stoletij takšni kot so, tudi tibetanski španjeli in lhasa apso. Zato primerjava s francoskimi buldogi ni nikakor na mestu, saj pri Šicih ni šlo za namerno krajšanje nosov. Težave z dihanjem in tekanjem pa ni v nosu, temveč nekje drugje – v razvajenosti psov. Tudi veliko terierjev (svilnat, yorkshire, škotski) in drugi družni psi (maltežan, bombažko) ter celo španjeli imajo pogosto težave, pa imajo nekateri dovolj dolge nosove. Pes brez kondicije je tako kot človek, zadihan in ima težave z dihanjem. Problem je, ker ljudje mislijo, da so to ubogi kužki in nimajo kondicije. Pes ima toliko kondicije, kot je razviješ. Seveda ne vlečeš kar mladiča na pohod, ampak odrasel pes od navedenih pasem (tudi frenči z normalnim nosom) opravi večji pohod brez težav. Potrebno je paziti na zaužitje zadostne količine vode med pohodom.
Plus, pri Šicih je nos po standardu in normalni vzreji dovolj dolg (4-6 cm). Težava je zaradi dlake, zaradi katere izgleda nos praktično kratek oziroma potlačen. Če imaš pred sabo obritega Šica, vidiš, da je običajna nosna dolžina dovolj dolga, da ne povzroča problemov.
Ne smemo pa govoriti o nerodovniških. Tam pa je težava pogosto z očmi – PRA. V zadnjih 15-20 letih se v Sloveniji PRA pri rodovniških mladičih kot dedna bolezen ne pojavlja več. Starostna PRA je seveda nekaj drugega. Pa tudi s prekratkimi nosovi, ker jih mešajo z drugimi pasmami.
Predvidevam, da apeliraš na carski rez. Ta je bolj problem pri angležih kot francozih. Pri vsakem dobrem vzreditelju je seveda zaželjeno, da se mladiči kotijo naravno. Če carski rez ni pogojen s kakšnim drugim vzrokom (mrtev ali zataknjen ali narobe obrnjen mladič, eklampsija, …). Vsak zataknjen mladič ni nujno posledica preozke medenice. Se pa v zadnjih 10 letih seveda tudi tukaj pazi, da se kotijo čimbolj po naravni poti. Za frenčije, ki jih spremljam, vem da ni bilo težav. Kot rečeno, imajo frenčiji manj težav, huje je pri angležih. Pa so tudi pri angležih že prišli do napredka, tudi v Sloveniji. En vzreditelj angležev vzreja samo s psicami linij, ki so kotile po naravni poti.
Pa tudi tukaj gre bolj za problem nosov mladičev kot pa medenice matere. Živali na srečo nimajo tako hudih porodnih bolečin kot ženske. Ker so običajne oblike glave podolgovate in je tako za mater kot mladiča bolj hitrejša in manj boleča kotitev – zadnja faza iztiskanja ploda.
To pomeni, da mladiči z normalnimi (in daljšimi) nosovi pomenijo lažjo kotitev. Namreč nos zelo vpliva na obliko lobanje. Krajši kot je, bolj je lobanja okrogla. Bolj je okrogla, težje gre skozi porodni kanal. Podolgovata lobanja, ki je posledica nepotlačenega nosu, gre skozi porodni kanal veliko hitreje in predstavlja manj možnosti za zaplet.
Zato je podaljševanje nosov pri določenih pasmah v bistvu dobro za dve stvari. Samega psa – mladiča, ter za mater – manj zapletov pri kotitvi.
Seveda nosovi pri nekaterih pasmah niso ravno “hrtovski”. Ampak že vsaj 2-3 centimetre nosnega korena lahko odločilno vpliva na samo obliko glave. Pri pasmah z ozko medenico pa sploh.
Slabo ste brali. Ni bila težava zaradi parjenja znotraj malega kroga pri labradorcih. Genetski bazen je bil dovolj velik. Težava je bila drugje. V tem, da so pri labradorcih premalo pazili na kakovost dlake in da so naredili preveč atletski oziroma goniču podoben tip labradorca. Tisti tip se je kasneje razvijal samo še pri nerodovniških psih, saj je psarna Tylah pripeljala konkretne (čokate, nabite) labradorce in začela z njimi vzrejat.
Slaba lastnost sicer je, da so (zavestno ali pa tudi ne) nekoliko skrajšali noge pri razstavni liniji. Vsekakor pa je bilo dobro, da so tako razstavni kot delovni labradorci po tem premiku pri nas začeli dobivati nazaj svojo močno delovno postavo.
Kavalirji so bili popularni že v 80. letih. Zato je bilo veliko nedeljskih legel in s tem slaba kvaliteta. Pri kavalirjih je res potrebno biti priden in nujno opraviti domačo nalogo pregleda rodovnikov in zdravstvenih testov. Še vedno imamo dobre kavalirje, vendar jih je potrebno iskati kot šivanko v senu.
Z bolj konkretnimi vprašanji lahko dam tudi bolj konkreten odgovor, kaj vas zanima pri vzreji kavalirjev.
Od rejcev ni možnosti, da boste dobili pse pasme kavalir. Bo potrebno iti do vzrediteljev, in to takšnih, ki znajo izčrpno odgovoriti na moja (zgoraj) napisana vprašanja o lastni vzreji.
Težave s srcem so pa problem nerodovniških (kvazi) kavalirjev ter rodovniških psov iz večine nedeljskih vzrej. Da se temu izognete, je nujno opraviti dobro domačo nalogo in preštudirati rodovnike. Kljub popularnosti pasme, pa se je potrebno zavedati, da gre za delovnega psa.
Težava je, ker pogosto ljudje takole posplošujejo, da je vse, kar vidijo ena pasma. Pasemskih psov, torej psov s priznanimi rodovniki, je 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vse slovenske populacije. Procent se zaradi množičnega uvoza bojnih in uličnih “rešenčkov” ter kvazi pasemskih iz puppymillsov še dodatno zmanjšuje. Dvomim, da nekdo sreča toliko kavalirjev, ki dejansko so kavalirji z rodovnikom. S tem da veliko lastnikov laže celo o rodovniku.
Prav tako posploševanje je namreč pripeljalo do mitov kot je “rodovniški psi so bolni”. Ja, smo govorili o pasmah, ki imajo težave. Razni frenčiji, ali pa razstavni nemec. S tem da delovni nemci nimajo težav s kolki. No, težava je v tem, da vsi govorijo o svojih “čistokrvnih” in “pasemskih” psih nekih pasem. Od vseh teh psov, ki jih srečate, je dejansko čistokrvnih samo kakih 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} procentov. Pri bolj popularni pasmi mogoče 15{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Torej mit o tem, da imajo kavalirji težave s srcem prihaja od nerodovniških kvazi pasmeskih, v resnici pa do to mešanci podobni neki pasmi. Zato je pametno pri tem paziti, ko posplošujemo. Kavalirji imajo (tapravi rodovniški) bolj težave z epilepsijo, zaradi svojih angleških prednikov. Pa spet je veliko odvisno od linije in vzreditelja. Tudi pri Šicih bi lahko rekli, da imajo težave z dedno boleznijo oči, če bi sodili po celotni slovenski “populaciji”. Pa to žal drži za nerodovniške, pri rodovniških se pojavlja samo običajna starostna PRA, ki pa je enako prisotna pri psih vseh pasem ne glede na pasmo ali čistokrvnost (tudi pri mešancih). 15 let dedne PRA bolezni pri Šicih ni več v Sloveniji.
Noben mladič NE DOSEGA standarda. Lahko ima potencial. Lahko se ta potencial razvije (tudi iz niča). Lahko pa ga izgubi.
Standard se pokaže šele nekje po 6. mesecu. Pa še to je pogosto preuranjeno. V primeru, da mladič pokaže premalo interesa za razstavljanje, pa se šele pri 2-3 letih pokaže veselje do sodelovanja na razstavah. In obratno.
Mladiče sicer ocenjujemo na show in pet razred. Kar sicer vodi do slabega razumevanja, ker potem ljudje mislite, da se to vedno in povsod določa. Zelo redko se določa razstavni potencial. Najpogosteje se to določa v razstavnih linijah. Pa še tam ne v vsakem leglu.
Torej večina mladičev je prodana normalno.
Če nek vzreditelj že v leglu določa kvaliteto, pa se delijo na potencialne (show) in na ljubljenčke (pet). Oboji so prodani, z razliko v ceni.
Psi, ki pa dejansko že v leglu kažejo na napako v standardu (prevladujoče bele barve, prepovedana barva oči) pa takoj ob pridobitvi rodovnika dobijo v rodovniški certifikat zapis: prepoved vzreje. Običajno so tudi pogodbe za take pse napisane tako, da kupcu ob morebitni kršitvi grozijo resne sankcije, če bi poskušal štepat nerodovniške mladiče.
Na ceno pa to različno vpliva. Zaradi 2/3 beline se bo border collie prodal čisto normalno. Samo pariti se ga ne bo smelo. Pa če sem že ravno pri colliejih, imajo (tudi slovenski) v rodovniku 50-60 let nazaj samca, ki je dejansko bil skoraj bel, a so ga zaradi dobrih pašnih nagonov vseeno uporabili za vzrejo. Potomci niso imeli težav in ni znano, da bi potomci dajali preveč belo obarvane mladiče.
Preveč posplošeno rečeno. Kljub najboljši izbiri plemenjaka, lahko pride do odstopanj, pri tem govorimo o hudih odstopanjih, saj popolnega psa po standardu NI, tako da tehnično gledano VSI odstopajo od standarda.
Genetika je …. saj veste, kaj sem hotela napisati. Napake preskakujejo tudi po več generacij. Dva dobra plemenjaka lahko dasta čisto povprečno leglo. Celo podpovprečno.
Sploh pa se je potrebno zavedati, da dejanskih razstavnih psov je vseeno manj kot delovnih. In včasih je potrebno reskirati kakšno lepotno napako za boljšo delovno linijo.
Velikih teženj po tem, h kateremu lastniku gre kateri pes ni. Tudi vzrejno zelo potencialne pse se je že dajalo kot ljubljenčke in na S/K. Vzreditelji so vsi enkrat nekje začeli. Bolj je pomembno, da tisti, ki želi vzrejat po pravilih, to res dela v želji za dobro nadaljevanje pasme. Pa četudi bo spravil na svet samo eno samcato leglo. Vzreditelji pa izbirajo pse zelo izbirčno, če delajo v dobro pasme. Obdržati mladiča svoje vzreje je sicer v Sloveniji zelo razširjeno, ampak dejansko to ni dobro.
Dejansko so taki psi v celoti gledano dražji od pasemskih. V Sloveniji je vedno večji problem mešancev (domačih kot ilegalno uvoženih). Redko dobim na vzgojo in prevzgojo rodovniške pse. Pa še to ponavadi zgolj za kratek čas in dajanje nekaj napotkov.
Posvojitelji raznih iz bojev rešenih psov, ilegalno uvoženih bosanskih, srbskih, hrvaških in romunskih psov pa puščajo cela premoženja pri meni in kolegih.
Torej priznaš, da o vzreji nimaš pojma? Samo zato, ker so majhni psi, in ker nimajo oznake delovni, to še ne pomeni, da so poceni.
Labradorec (delovni pes) in bombažko (družni pes) za primerjavo. Pa še tvoj pomeranec, za pojasnilo. Mimogrede, pomeranec mora prav tako opravljati zdravstvene teste za pogačico in oči, poleg tega morajo lastniki opravljati vzrejni pregled VSAKO leto. Ne, niso precenjeni, ker so ena redkih zdravih pasem. Nemški ptičar žal ni.
Labradorec mora opraviti za pridobitev vzrejnega dovoljenja:
-rodovnik vpisan v slovensko rodovno knjigo (če ga KZS ni sama izdala)
-telesno oceno najmanj dobro (zelo pomembno je zobovje)
-vzrejna preizkušnja prinašalcev in/ali delovno preizkušnjo
-zdravstvene teste:
1) slikanje kolkov IN komolcev pri točno določenih veterinarjih
2) genski test za PRA, prcdPRA*
3) genski test za EIC*
4) test za D-locus, ki mora biti D/D (gen za obarvanost)
5) opravljen DNK profil
6) večkrat klinično preveriti za karakto
Cene se začnejo pri 500 evrov, v leglu je običajno 8 mladičev, število je lahko do 15. Večje število mladičev zniža ceno (tudi v pasmi, ne samo v posameznem leglu).
Bombažko (coton de tulear) mora zagotovit naslednjim zahtevam za vzrejno dovoljenje:
-vpis v slovensko rodovno knjigo (je pogosto, saj vzreditelji v večini uvažajo pse iz tujine pri tej pasmi)*
-fotokopijo telesne ocene iz ocenjevanja zunanjosti pridobljeno v Republiki Sloveniji – najnižja dovoljena ocena je dobro (zelo pomembno zobovje in dlaka)
-fotokopiji dveh ocen iz razstav v Republiki Sloveniji ali fotokopijo ene ocene iz specialne razstave v Republiki Sloveniji
-potrdilo o članstvu v pasemski klub in potrdilo o plačilu pristojbine (če vzreditelj ni član SKPP potem plača 2x pristojbino)
-zdravstveni testi:
1) testiranje za PRA*
2) testiranje za katarakto*
3) testiranje za PL (izpah pogačice)
4) opravljen DNK test
Priporoča se narediti še 6 testov in to slovenski vzreditelji delajo: CMR2, BNAt, vWD1, PH1, DM in HU.
Cene se začnejo pri 1200 evrov, v leglu so običajno 3-5 mladičev.
Pomeranec (pritlikavi nemški špic) mora zagotoviti naslednjim zahtevam za vzrejno dovoljenje:
-vpis v slovensko rodovno knjigo (je enako pogosto kot pri bombažku, saj vzreditelji v večini uvažajo pse iz tujine pri tej pasmi)
-telesna ocena (popoln ugriz, točno določena pigmentacija in barva (nobene bele, razen pri celotno belo obarvanem psu), barva in kvaliteta dlake), najmanj ocena dobro
-članstvo v pasemskem klubu in plačana članarina (ob pristopu v klub pa še enkratni znesek pristopnine)
-zdravstveni testi
a) PL (pogačica v kolenu)
b) PRA (oči)
c) opravljen DNK test
!!!Ker se mora vzrejni za pomerance ponavljati vsako leto, mora lastnik ob podaljšanju prinesti: za vzrejno oceno A odlično še seznam lastnikov vseh mladičev ALI za vzrejno oceno B prav dobro še 3 mladiče (ali njihove ocene zunanjosti in zdr. teste).
Priporoča se testiranje in sledenje psov za boleznijo BSD oziroma Alopecia X (huda kožna bolezen, ki zahteva posebno obravnavo lastnika psa).
Najnižje slovenske cene so 800 evrov. Zelo redko pridejo čez 1500 evrov. V leglu se jih skoti 1-2, kar viša ceno celotni pasmi. Poleg tega mora vzreditelj delati vzrejno dovoljenje vsako leto (labradorec in bombažko pa ne), kar dodatno viša ceno. Kotitev se pogosto konča s carskim rezom. Še dodatno pa vpliva tudi to, da mora vzreditelj za vsako paritev prositi odobritev vzrejne komisije, ali sme z izbranim plemenjakom pariti. O tem, da je pri vzreji prisotna huda selekcija ene težjih bolezni (bsd ali Alopecia X), kar še dodatno viša ceno mladičev dobre kvalitete.
*psi, katerih starši imajo genetske teste za določene bolezni negativne, so po starših negativni in jim genetskih testov ni potrebno opravljati, temveč mora vzreditelj priložiti fotokopije testov staršev (skupaj torej 4 testi za samca in samico)
Testi ne smejo biti narejeni na dan vzrejnega pregleda
**test za katarakto se opravlja vsaki 2 leti ponovno (če ni genetsko pregledano)
Testi ne smejo biti narejeni na dan vzrejnega pregleda
***samci vseh pasem (malih, srednjih in velikih, delovnih ali razstavnih) morajo imeti dve po videzu in otipu normalni in v mošnjo spuščeni modi, sicer se jih takoj izloči iz vzreje brez izjeme
****psi morajo na vzrejnem pregledu biti cepljeni proti steklini in morajo imeti zato knjižico o cepljenju (modra knjižica in hkrati potni list).
Torej pomeranec ni zelo hudo drag glede na vse. Drag je, ker je redek in ker se skoti manj mladičev (1 mladič oziroma kupnina enega je plačilo za naskok lastniku samca), ker se mora vzreditelj držati več strogih pravil (pridobiti odobritev za parjenje, ponavljanje vzrejnih pregledov vsako leto ponovno), ker je pogost carski rez.
Gre pa za to, da se poskusi povrniti stroške vzreje. Več mladičev lažje poplača vse stroške. Tudi za pridobitev delovnega izpita.
V primerjavi z družnimi psi 9. skupine (in drugimi kompliciranimi psi) je pomeranec še zelo poceni in nikakor v Sloveniji ni najnižja cena 2000 evrov. Je namreč 800 (mladič kupljen leta 2018).
[/quote]
Ne vzrejam, in po vsej verjetnosti nikoli ne bom .
Komentiram pa zadeve katere poznam, za razliko od tebe😉 . Ker to da pises cele referate v vsaki temi o pasjeraju (sploh na laicnem forumu) ti ne bo naredilo kreditacije da ves vse in o vsem.
Nemske pticarje imas 3. 😉 noben od njih nima takih genetsko prirojenih bolezni kot monogonekatere male druzne pasme.
Moj star fotr, je vedno rekel.( bdw on pa je vzrejal … leta) ko pasmo dobijo v roke zenske in zacnejo vzrejat, gre pasma v koorac. In neglede da sem zenska pa da izpade izjava macisticna ta marsikaksno pasmo se kako drzi. Tal tudi nkp razen Andrejini.
Opazam pa da vedno izpostavljas labradorce. No tam imate tud en konkreten problem v slovenski vzreji.
Odgovarjam samo glede kavalirjev – sploh ni res. V širši družini smo imeli kavalirčka, kupljenega iz tujine, kjer so testi srca obvezni in zagotovilih preverjenega vzreditelja tri generacije nazaj ni bilo napak.
Pa je kuža imel okvaro srčka, edini v leglu , na srečo se je vzreditelj izkazal, zrihtal operacijo v tujini in prispeval k stroškom svoj del kupnine. Kuža je potem preživel skoraj vse svoje sorojence in je bil ok.
Določene pasme PAČ imajo napake, h katerim so nagnjeni, drugače za vzrejno dovoljenje ne bi zahtevali opravljenih testov, slikanih kolkov , pregledov oči itd, nekateri testi so SAMO za specifične pasme, glede na podvrženost.
[/quote]
Seveda prihaja do okvar. En pes še ni statistika, po kateri bi lahko delali rezultate. Gre za to, da v Sloveniji pri tej pasmi ni več težav, saj se že več let zahtevajo testi srca in s tem se izloča bolne pse iz vzreje. Poznamo dedne in genetske bolezni. Dedne seveda lahko preskočijo več generacij, se pa vzreditelji trudijo, da jih čim bolj izločijo. Genetske se pojavijo ne glede na skrbnost vzreditelja. Predvidevam, da niste opravljali testov, ali je šlo za dednost ali genetsko bolezen. Brez tega se je brezpredmetno pogovarjati takole pavšalno.
Res da nekatere pasme imajo kakšno težavo (ne pa napako!), vendar se ravno z rodovniško vzrejo poskuša to omiliti. Kavalirji in kokri so dobili srčne težave in težave z lobanjsko kostjo ter posledično možganske motnje zaradi večletnega parjenja v zaprtem genetskem bazenu. Obstajajo pa linije, ki teh teža sploh nimajo, ker nikoli ni bilo vključlenih “angležev” v linije.
Zato pa se opravlja domača naloga. Malo bolj obširna kot jo večina naredi. Pa še tisti, ki jo znamo, smo lahko hitro leni.
Ja in ne.
Delovni psi so: policijski psi, vojaški psi, lovski psi, psi spremljevalci (pomočniki) …
Reševanje je še vedno bolj hobby v Sloveniji znotraj kinoloških klubov, vendar se resno jemlje, po potrebah sodelujejo naši reševalci seveda tudi pri resnih dogodkih. Zato jih lahko mirno štejemo kot delovne pse.
Hkrati imamo še lovske pse, že omenjene v prvem odstavku. Ti psi so seveda v prvi vrsti ljubljenčki dandanes in niso v “državni” službi. Kljub temu se štejejo med delovne pse.
K tej skupini (privatna uporaba) spadajo med delovne pse še ovčarji, pastirji, čuvaji …
Zadnja skupina so terapevtski psi. Prav tako v privatni uporabi, vendar vsaj za enega psa vem, da že več let spada v “inventar” šole, saj je lastnica učiteljica in na željo ravnatelja je pes prisoten vsakodnevno pri dejavnostih, torej ima kuža polno zaposlitev. Za razliko od ostalih terapevtskih kolegov, ki niso vsako dnevno uporabljeni za dejavnost pasje terapije.
Delovni psi so tiste pasme psov , katere so namenjene delu: greji v razred delovni psi. Pomeni tudi da za vzrejo morajo opraviti izpit oz delovno preizkusnjo.
Vsi lovski, so taki, kot ze omenjeno pticarji, retriverji, nekateri terierji, jamarji,
Pa se ostale dolocene pasme malinoi, itd itd
[/quote]
Tole je pa kinološka razvrstitev psov na delovne in nedelovne. Čeprav se v zadnjem času vedno bolj ceni, da dober vzreditelj “dela” s psom, tudi če je nedelovne pasme. Saj so taki psi bolj stabilni, socializirani … In torej bolj primerni za vzrejo.
Se strinjam z vsem, samo o shi- tzujih pa ne veš vsega. Imajo lahko kar velike težave z dihanjem zaradi anatomije in ne zaradi razvajenosti. in s tem se rejci zadnje čase ukvarjajo. Imenuje se brahicefalični sindrom.
https://www.miracleshihtzu.com/brachycephalic-syndrome.html
https://www.mojpes.com/zdravje-nega/kako-prepoznati-brahicefalicni-sindrom/
[/quote]
Seveda obstajajo vzreditelji, ki delajo po liniji najmanjšega odpora. Tudi pri Šicih se pojavljajo linije z normalnim nosom, kot tiste izrojene. Tisti, ki se ukvarjajo s popravljanjem linij z izrojenimi nosovi, so enostavno neumni. Ker se izrojenih linij ne da popravljati tako enostavno. Torej smo spet pri tem, ali ima pasma težavo, ali pa gre za težavo enega dela vzrediteljev.
Seveda k temu spada tudi podan link – šteparja, ki vzreja v Ameriki.
Amerika je leglo izrojenih linij pasemskih psov. Kjer iz pasem (ameriška linija maltežana, šica, yorkija) delajo bolne pse.
Pa še dodatek, da če bi poznali Miracle Shi Tzu psarno, bi vedeli, da štepajo tudi dizajnerske pse, imajo 3 popularne pasme, in se za zdravje sekirajo samo toliko, da kupce prepričajo, kako super in fajn so.
Zato tole ni merodajno. Se je potrebno bolje spoznati na celotno sceno. Seveda pa imajo izorjene linije podobne težave, pa če gre za tele Šice ali pa za frenčije, angleže …
Slovensko vzrejeni Šici imajo težave zaradi razvajenosti. Neodgovorno kupljeni Šici pa lahko imajo zdravstvene težave iz medicinskih vzrokov. Ampak potem bi me dihalni sindrom pri takem psu še najmanj vnemirjal, ker se ga da vsaj popraviti.
Kolikor sledim sedaj v njenem imenu vzrejajo drugi, cene so nižje v takem primeru. Vsekakor pa so običajni pomeranci v Sloveniji cenejši. Če govorimo še vedno o rodovniških seveda.
Se pa po internetu pogosto oglaša gospa Tutan in svoje cene besno zagovarja. Kljub dobremu poznavanju scene pomerancev mi še vedno deluje preveč vzhičena nad nižjimi cenami od svojih. Tak vzreditelj pri meni hitro dobi kako minus točko. Ker se na vsak način poteguje za denar.
Prosim, če se naučite citirat.
Se sploh zavedate, kako mešate jabolka in hruške?
Preseravanje s pasmo je pa kaj točno? Posvjanje psov iz zavetišč delajo po vašem samo ljudje, ki nimajo nobenega pasemskega psa? Zelo ste sfalili vi. Ja res, dobro da ljudje, ki posvjajo obstajajo. Ampak zdaj se pa vprašajte, ZAKAJ je pa sploh potrebno imeti azvetišča??? Ne, pasme kot take s tem nimajo nič. Krivi so ljudje, ki hočejo za ceno fičkota imeti mercedeza. Pa ki se jim fučka za to, da kupujejo živo bitje.
Če delam reševanje s psom, si ne bom omislila mešanca ali pa lovske pasme. Če delam kaj druga spet – bom iskala psa, ki ga potrebujem. Zato bom za policijskega psa, ki išče sled, vzela bloodhounda; za policijskega psa, ki išče smodnik, kakšno vižlo ali labradorca, za policijskega psa, ki dela obrambo in ustavlja napdalaca, pa belgijskega ovčarja ali nemca.
Mešanci težko pridejo v ta izbor, ker se policijskega psa začne uriti že pri 6 mesecih. Ko ni zagotovila niti za pasemskega psa, da bo na koncu opravil vse izpite. Pri mladiču mešanca pa tega sploh predvideti ne moreš in bi bilo celotno šolanje stran vržen denar.
To so pasme. Vam se zdi, da so pasme samo pohajkovanje po razstavah z malimi puhastimi kužku in da je to preseravanje s pasmo?
Pasme so nastale še vedno večinoma zaradi dela in geografskih področij. Vse to opravljamo, in ja, za začetnika v kinologiji je pametno izbrati spa, za katerega vemo, v kaj se bo razvil .To pa lahko samo pri pasmi dosežemo.
Poleg tega je rodovniška vzreja pod kriteriji in nadzorom. Vsi mešanci in nerodovniški psi (ki so prav tako tretirani v kinologiji kot mešanci) pa tega nimajo. Zaradi teh psov sploh obstajajo zavetišča! Zaradi rodovniških pač ne bi bilo potrebe.
Zakaj? Ker rodovniški psi, tudi če se jih lastnik naveliča, ne bodo končali v zavetišču, ne da bi se vedelo, čigavi so. Ker se hitro najde vzreditelja, ta pa ve, komu je psa prodal. Imam statistiko slovenskih zavetišč do začetka leta 2019. V zavetiščih je bilo med desettisočimi psi v vseh letih od osamosvojitve RS samo nekaj 30 rodovniških psov. Skoraj vsi psi so pobegnili (večinoma v novoletnem času zaradi petard), 2 sta bila oddana in iskala nov dom (s soglasjem vzreditelja), 1 je vzreditelj vzel k sebi (po ugotovitvi kje se mladič njegove vzreje nahaja) in 3 so bili najdeni ( lastniki jih niso želeli nazaj in vzreditelji so bili v tujini).
Poznamo pa primer vzrediteljice iz Slovenije, ki je šla v tujino, ko je ugotovila, da se mladič njene vzreje nahaja v zavetišču. Seveda je podala tudi tožbo proti kupcu mladiča zaradi kršenja kupoprodajne pogodbe (da je ni obvestil).
Nihče ne pravi, da se ne smeš naveličati rodovniškega psa, ampak tak pes ne bo končal neznan brez znanega lastnika v zavetišču. Vsaj ne v tki meri, kot se to dogaja nerodovniškim psom.
Nerodovniški psi so preseravanje s pasmami. Ker to so večinoma psi, ki jih kupijo takšni kupci, ki sploh nimajo pojma, čemu so pasme namenjene. To z rodovniško vzrejo NIMA nič skupnega. Razen željo po imeti psa neke pasme. Ampak neroovniški pes pač ni pasemski pes.
Takim psom v zavetiščih ne moremo najti ne vzreditelja, pogosto pa niti ne lastnika. Zato psi končajo kot ulični psi v zavetiščih. Nikogar ne moremo niti prijaviti policiji za zanemarjanje, kar se pri rodovniških psih v zavetiščih lahko hitro zgodi.
Poleg mešancev, ki jih je relativno (zaenkrat še) malo, pač do naslednje eksplozije ilegalnega uvoza bosanskih in srbskih psov v Slovenijo, je največji problem v zadnjih letih neodovniška šteparija, ki skrbi za polna zavetišča.
Nekaj psov rodovniške vzreje, ki hitro najdejo lastnika ali vsaj vzreditelja, nemarni lastniki pa so priajvljeni in toženi na policiji in sodišču ni nikakor krivo za polnjenje zavetišč. Kot to na drugi strani psi nerodovniške vzreje, ki jih je v številu več (10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} psov v Sloveniji je rodovniških, nekje po ocenah dodatnih 60{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} je nerodovniških mešancev podobnih neki pasmi, ostalo so mešanci), kjer ne morete najti ne šteparja ne latnika, pes pa ostane na stroške davkoplačevalcev in donatorjev na plečih zavetišč.
Seveda, krivili ste pasemske pse – to so rodovniški, in njihove lastnike ter vzreditelje. S tem ste direktno krivili vzreditelje in vse, ki odgovorno kupujejo pasemske pse, da so krivi za polna zavetišča. Pa čeprav očitno ne veste niti tega, da večina vzrediteljev pasmeskih psov se še najbolj angažira za osveščanje, svetuje tudi posvajanje, pomaga pri posvojitvah nerodovniških psov iz zavetišč, veliko jih ima celo posvojene take in drugačne pse iz zavetišč. Poelg tega odgovorno vzrejajo pse, skrbijo, da mladiči njihove vzreje ne končajo vzavetiščih. Niti njihovi potomci.
Če je kdo kriv za polna zavetišča so to kupci “čistokrvnih brez rodovnika” psov, vsi naivneži, ki jih podpirajo, ter šteparji in preprodajalci, ki jih v Sloveniji ni malo.
Kje v Sloveniji pa je ta ulica, kjer imajo vsi rodovniške pse? Ali kar verjamete, da so rodovniški, ste videli rodovniški papri? Ker take ulice ni, poznam Slovenijo od Lendave do Lucije zelo dobro. Vsak pes, ki je podoben neki pasmi, pa četudi lastniki trdijo, da je pasemski ,še zdaleč NI rodovniški in s tem pasemski. Psov v Sloveniji je okrogv 250.000. Od tega je 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} rodovniških. Dvomim, da imate vi v ulici 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} rodovniške pse v celi Sloveniji.
Delovni psi: niso samo pomočniki, policisti in vojaki. Je še cel kup pasjih športov in pasja terapija. Sicer pa s tem, da kak pes ni delovni ni nič narobe, če lastnik ustrezno skrbi zanj. Razvajeni psi seveda obstajajo, ampak to je moje področje, ne skrbite, ozaveščamo veliko. In vsak preveč razvajen pes hitro pride k meni ali k mojim kolegom.
Ja, labradorce je moj stari oče vzrejal, kasneje smo delali veliko z njimi, ena mojih ljubših ras. Pa ne pod slovensko KZS, da ne bo kake hude krvi.
Imajo še vedno probleme tile naši slovenski labradorci, predvsem razstavne linije. Delovna je še kar v redu. Bilo pa je še huje, preden je nastopila psarna Tylah. Čeprav pri velikih uspehih je poterbno paziti, da ne zaspiš na lovorikah.
Da pa ne poznam zadev, ki jih komentiram, se pa žal motiš. Lahko sicer rečeva, da ne poznam tako dobro kot ti ali kdo drug, vsaj določenih pasem ne. Ampak kar se tiče pojavnosti bolezni in obolelosti pri psih, ter kakšne so razlike pri tem med rodovniškimi, nerodovniškimi in mešanci, pa poznam precej dobro. Ker sodelujem pri večji raziskavi, ki se ukvarja izključno s tem, tako za mačke kot pse.
Ne, ne sodelujem samo tukaj. Pravzaprav sem edina še, ki je ostala, ker so vse druge pregnali. Kreditacije ne potrebujem, niti ni to namen pisanja. Tukaj se javljam zato, da ne bi kakšni vzreditelji dajali napačnih napotkov bodočim kupcem, ter jasno sliko pasjih in mačjih pasem. Ker reči, da je neka pasma povsme zdrava, je napačno. So bolj zdrave pasme in manj, ampak nobena ni. Niti moja priljubljena labradorska ali bombažkasta. Prav tako pa obstajajo znatne in pomembne razlike med pasmami (delovna/družna ter drugo). To vse je dobro povedati, če se pogovarjamo. Debata je bila odprta in dokler bom želela bom pisala o tem. Ker je informacij premalo, pogosto pa so preveč ali premalo pozitivne.
Rodovniški pomeranec je pri dobrih vzrediteljih zdrava pasma (v primerjavi s ptičarji). Tudi nasploh je dokaj zdrav, če izvzamemo BSD bolezen in dejstvo, da so ga iz 15 kg (in izključno bele barve) pomanjšali na 3 kg različnih barv.
Pri lovskih psih je težava, da je velik poudarek na delu. Enako tudi pri raznih borderjih in drugih collie-jih in pašnih psih. Kot sem že prej omenila, Borderji imajo v svoji zgodovini uspešnega psa, ki je zaplodil ogromno legel v svojem življenju, kljub izključujoči napaki, da je bil 2/3 bel po telesu, torej slabe pigmentacije, ki za sabo potegne cel kup bolezni (kožnih in organskih). Zato je pri tem, da so ptičarji zdrava pasma, težko trditi. Proti pomerancem niso tako zelo.
Seveda pa z naraščajočo popularnostjo pasme pomeranca lahko hitro privede do tega, da se bo pomeranec izpridil, potem boš pa moral iskati dobrega pomeranca kot šivanko v senu. O tem koliko je nerodovniških že pri nas, pa raje ne bi. To mi je jasno in me hkrati skrbi.
Drug problem pri lovskih/delovnih psih je, da se parjenja redko dogajajo v dovolj širokem genetskem bazenu, pri ptičarjih vem, da se je podobno kot pri kavalirjih in korkih v 80. in 90. letih prepogosto parilo v ozkem krogu. Pri kavalirjih in kokrih je bil problem visoka popularnost pasme, pri ptičarjih pa problem, da se je včinoma parilo znotraj istih krogov, ki so te pse uporabljali. Izredno malo jih je takrat šlo za ljubljenčke in pasma je imela premalo popularnosti. Kaj se je zgodilo s pasmo po letu 1997 in naprej, žal ne vem tako dobro. Bom vesela update-a.
Kolikor jaz poznam avstrijsko in nemško sceno ta trenutek (žal slovenske res ne dobro), so poleg običajnih težav z displazijo in velike možnosti zasuka želodca že samo pri pitju vode pri ptičarjih, velike težave s PRA in z epilepsijo. Tako PRA kot epilepsija sta pri pomerancih dobrih vzrediteljev skoraj nemogoča (vemo da starostna PRA in tehnični vzroki za epilepsijo še vedno obstajajo pri vsakem živem bitju), medtem ko pri delovnih psih tega tako dobro ne moremo izkoreniniti, saj je pomemben dejavnik za parjenje psov tudi delovna sposobnost, in ne izključno dobro zdravje in genetika.
No pa najštejma vse tri vrste za tiste bralce, ki bi jih zanimalo:
-nemški kratkodlaki ptičar
-nemški dolgodlaki ptičar
-nemški resasti ptičar (imenovan tudi nemški žimavec)
Bolezenska slika pa se med njimi ne razlikuje tako zelo za splošne težave (epilepsija, PRA, zasuk želodca in kolčna displazija, pogosta vnetja ušes, kožni rak*).
Resasti ptičar ima še pogosto težave s pogostim vnetjem oči (največkrat težava zaradi dlake, ki draži sluznico), ter kožnim rakom.
Nemški kratkodlaki ptičar ima pogoste težave z vihanjem vek (entropija) in težavami s kožo (druge težave poleg kožnega raka).
Dolgodlaki ptičar ima tako kot kratkodlaki pogosto težave z entropijo, poleg tega pa še vnetjem roženice. V pasmi se pogosto pojavljajo bolezni: von Wilenbrandova bolezen (motnje strjevanja krvi), hermafordizem (dvospolnost), bolezni razširjanja ven in osteohondroza. Ima pa ta vrsta ptičarja opazno manj težav s kožo, kožnim rakom in dlako kot ostali dve (zvezdica pri splošnih težavah).
Za vzrejo psov je od 1.9.2017 (morda 2018) obvezen narejen DNK profil. Vzreditelji pa praktično delajo večinoma samo še genetske teste za možne dedne bolezni, kjer je to mogoče. Prvič ker jih ni treba ponavljati, in drugič ker so 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} zanesljivi. Tega v času najinih starih očetov še ni bilo.
Forum je zaprt za komentiranje.