Gnusi se mi razvajena družba okrog mene!!!
Sem dekle s podeželja, kjer mrgoli “boomerjev, homofobov in kroničnih jetrnih bolnikov” kot bi se izrazili moji bivši “frendi”. Par let nazaj sem šla v Lj na študij, tam spoznala zdajšnjega bivšega fanta, ki je tudi rojen tam. Na začetku sva se ful ujela, tudi z istega faksa sva, vse je bilo dosti svobodno, neobvezujoče, tudi žurersko in to me na začetku ni motilo, všeč mi je bilo, da sem zdaj starejša in si lahko privoščim tudi kaj stran od ata in mame. Družila sem se tudi z drugimi prijatelji s periferije oz. nekako v krogu ljudi, ki so tudi prišli z bolj odročnih koncov Slo.
Ko je s fantom postajalo resneje, sem nekako stopila tudi v njegov krog ljudi. Tu je nastopil problem, ker se oni družijo že od srednje oz. celo osnovne, čisti mestni ljudje. Ker moj bivši ni kazal zanimanja, da bi hudo “hengal” z mojim krogom ljudi, ker jih ni poznal in mu je bilo čudno, je prešlo na to, da sem bila kar naenkrat večino časa z njimi, in nisem mislila da bo to tak šok pač normalni mladi ljudje.
Predvsem je koren problema v tem, da se počutijo tako upravičeni do določenih zadev da jih smatrajo za samoumevne. To pomeni da za konec tedna mirno zasedejo hiše ali pa vikende svojih staršev enkrat eden enkrat drugi, ker rabijo “plac zase”, ostale pa izrinejo ven. Starši jim nakazujejo žepnino, če zmanjka, obrni telefon, pa bo par evrčkov več na računu. Kar imajo, dajo za drobnarije, alkohol, muziko, klube itd, taksi, dostavo – ne vsak dan ampak večina jih z denarjem ne zna nič. Meni se zdi hinavsko, da govorijo, kako jim gre vsa starejša generacija na živce, pa j*b*eš fotra, j*eb*eš mamo, ampak brez njih pa ne morejo ker en teden ne morejo znotraj badžeta živet. Ves čas jamrajo kako jim je hudo in kako si ne bodo mogli bajte postavit, pa kakšna bedna vlada je, en cel kup izgovorov za lastno lenobo. Ko sem fantu predlagala, da bi julija in avgusta delala, da prišparava nekaj za avto (on izpita nima, pa so starši takoj rekli, da mu dajo denar, samo se mu ne da), me je zavrnil, češ da ne študira celega leta zato, da bi se pol pregaral, za prekarno postavko pod 10 evrov in zajeb*avanje šefov, da raje crkne kot podpira tak sistem. Jaz sem si našla delo v lokalu in še v skladišču, ne rečem, da je idealno, ampak sem preživela še kaj hujšega v življenju tudi za kruh smo včasih komaj imeli, pa sem že od začetka poslušala pripombe, če mi je “tako bed, da se morejo dedci slinit po meni” in “kam sem spustila svoj nivo.”
No, par dni nazaj je nastopil “dopust” tudi zame. Veselila sem se ga, res. Seveda ni bilo šanse, da bi šla s svojo družbo ali sama s fantom, ampak vseeno, morje je morje. V momentu smo se začeli kregat, ker bi oni po vožnji samo spali in šli na plažo, treba je bilo pa še počistit, razpakirat, postelje preobleč, kaj skuhat – seveda, ker se nobenemu ni dalo, sem to naredila jaz, oni so “lagano” kartali na balkonu.
Sem goltala dan, dva tri, razen tega je bilo kar fino, se mi je celo zdelo, da se zbližujemo. Nakar pride dan za trgovino, pa cel halo. Jaz rabim to, pa to, pa to, pa to. Se dogovorimo, da greva midva s fantom, OK, ni problema, vsak da svoj delež, pa je. Ob tem pa se je začelo kup izgovorov, da “joooj, kriza, ne bom imel-a za to, pa za bencin rabin, pa štipendija …”. Na koncu so le dali svoj denar, no, dvema sem morala založit, pa dobro, tistih 5 evrov ni tak problem, ampak odnos …
Ni mi dalo miru in sem fantu povedala, ko sva bila v trgovini, da me to moti in če se njemu zdi prav, da ta in ta vedno živi tako na lahko. Dobila sem tak plaz očitkov, da me je kar odneslo od šoka. Da kaj je narobe z mano, da kakšna prijateljica pa sem, pa taka škrta, a je problem zaradi ene trgovine, če sem prizadeta, da se ves čas samo pritožujem in kujam, pa da pridigam, da če mi kaj ne paše, lahko tudi grem. Zagrozil mi je, da je razmerja konec, če komur koli kaj omenim, da ne bom vsem pokvarila dopusta in da ne ve, zakaj so me sploh vzeli s sabo. Da ko sem pa hodila z njimi tja in tja, sem bla pa tiho (to, da sem hotela plačat svoj del vedno tudi če sem bila gostja, da sem vedno kupila živila, kuhala in za nami počistila seveda nič ne pomeni).
Pa sva se vrnila, zame se je začel pekel nadaljnja dva dni. Nobeden ni več govoril z mano, na plaži so s fantom vred umaknili par metrov stran od mene, vmes pa sarkastični nasmeški, pripombe, ignor. Na koncu mi je bilo dovolj in sem spakirala, da bom šla že nekako sama domov. Povedala sem fantu, da ne bo šlo tako naprej in da če želi, se lahko pogovoriva, ko pridejo domov. Je rekel, da ni šans in da naj s*iz*im domov v te rovte, kamor spadam. Potem sem slišala norčevanje, češ, da “zdej pa lahko najdem enega, ki me bo domov vzel in bom lahko na polju froce rojevala”, “janša” “nova TV”. Ko sem vlekla potovalko čez dnevno-kuhnjo, so se mi cinično režali. Vso pot domov sem prejokala.
Razmišljam, da bi vzela prosto leto in šla delat, ker se mi gnusi to mestno življenje, to zastonjsko bivakanje, mentaliteta, kava na kavo, vsi se delajo, kako jim je fajn drug z drugim, v resnici pa polno opravljanja. Nič jim ni dovolj in pritožujejo se nad vsemi in vsem, samo, da jim je čim manj treba, sebe imajo pa za nekaj več, oni pod 1500 plače delali ne bi in ni šans, da bi pucali skrete ali kaj, zato študirajo. Stanovanje bo pa itak od babice, ko umre, a ne …
Ja, D., K. in ostali, če to berete, vedite, da se mi smilite, pa nisem mogla tega povedat, ker ste se v moji stiski spravili name ko krdelo. Pa saj veste, kmetica ostane kmetica, a ne? Še boljše, če jemo njen krompir in če kaj prinese s teh logov, da bo za na mizo!
Prav si naredila. Po mojem sem kakšnih 25 let starejša od tebe in sem jih tudi slišala, jaz kmetica. Ostala sem s svojim Ljubljančanom in prenašala, še posebno od tašče, pripombe “kako na kmetih velja za boljše, če je vse umazano”. Moževa družba se je porazgubila, ker je šlo vsakemu samo za svojo rit, v mojem sorodstvu je vihal nos nad vsem. Z leti je kopnela moja dobra volja, ko sem postala zagrenjena, je odšel, ker je “ugotovil”, da nisva za skupaj. Zdaj se pa tolčem po glavi, ker v mladosti nisem dala možnosti fantom s podeželja. Vsi, ki so mi bili všeč, imajo sedaj lepe družine.
Te razumem in se strinjam, enim razvajenim ritim je samoumevno, da nekdo vse nardi namesto njih. Ti, če nisi tak tip se lahko nekaj časa siliš, da deluješ kot oni, ampak enostavno ne moreš, ker to nisi ti. Tukaj ni kaj…..
Ampak! Če je vse to res, draga moja, da se slučajno ne bi kaj pogovarjala s tvojim “fantom”, ker če boš to nardila, si boš zafurala življenje. Njegov odnos do tebe je za bruhat, enostavno ni druge besede, to je izmeček, ki mu ni NIČ do tebe, žal tako je, saj sama tudi veš. In ne se pustit, če bo hotel karkoli jokcat, da ni tako mislil… Nimam besed sploh na to kako se je obnašal do tebe.
Super si opisala to ljubljansko kvazi sceno, imaš smisel za to:) Sama veš, da nikoli ne boš pasala zraven in je res brez veze, da se trudiš. Ma ko jih j..e! Probaj se spokat v tujino, v kakšno velemesto a la Berlin ali kaj podobnega. Odprl se ti bo popolnoma nov svet, naučila se boš jezika, dobila boš prijatelje s celega sveta. Pametna si zadost, da to izpelješ.
Pa srečno!
Te razumem. Vem, da ti je težko. Bi pa rada delila svojo izkušnjo, ki je nastala z drugega zornega kota. Jaz pa recimo prihajam iz mesta, moj fant (zdaj že 14 let mož) pa s kmetije. Spoznala sva se na faksu. Med nama je vse super klapalo, ampak njegova družba, družina, sosedje…. Že od samega začetka sem dobila občutek, da me po strani gledajo. Od opazk o “mestni punci”, do nekih internih for, pa njegova mama z opazkami glede vere (pač nisem tako verna kot oni, ampak imam svoja prepričanja, svobodnejša in širše gledana, glede religij) do pripomb njegovega očeta, da če nimam obhajila in birme, sem pa že komunista Oz. so moji starši, pa to Janšistično razmišljanje – primitivno, vsi, ki niso naši, so komunisti, vse je prav, kot je rekel Janša, drugače si komunist, nimaš pravice do svojega mnenja glede politike ali vere, ker potem si njihov sovražnik, ker nisem s kmetije, nisem dovolj dobra za njihovega sina, čeprav naj bi njegov brat prevzel kmetijo, ampak vseeno bi si moral on poiskati tudi eno s kmetije in se k njej preseliti, ker bo trpel zraven mene. No, najina ljubezen je bila dovolj močna, da je premegala vse. Skupaj sva že 20 let, od tega 14 poročena in imava zelo lep odnos, svojo hišo, svoj mir, kup otrok, dobri službi in veliko ljubezni. Hočem reči, da so včasih pri ljudeh iz različnih okolij prisotni predsodki (na eni in drugi strani), ki pa ne temeljijo na trdnih tleh, saj je to, kak človek je nekdo, odvisno od vsakega posameznika in ne od tega, od kod prihaja. Tvoj fant te očitno ne ljubi dovolj, da bi se zoperstavil svojim prijateljem zate, ne pomeni pa to, da so vsi mestni otroci razvajeni in nesramni. Očitno se pač niste ujeli.
Saj avtorica ne govori o meščanih, ampak prav o Ljubljančanih. Kar poznam Mariborčanov, Celjanov, Kranjčanov, je to čisto druga scena, odprt folk z neko globino, osebnostjo.
[/quote]
Pravih Ljubljančanov je zelo malo. Večinoma so priseljenci iz vukojebin. Svoje kmetavzarske navade so prinesli s seboj v mesto.
Pristni Ljubljančani so iz finih, starih družin s prebivališčem v središču mesta.
Veliko je tudi južnjakov, to niso Ljubljančani.
To sta pač dve različni mentaliteti, pa nobena skrajnost ni dobra. Eni dobro funkcionirajo v krdelu, enkrat eden nekaj naredi, drugič drug, včasih nobeden, komur se pač ljubi, si posojajo med sabo, po malem se nategujejo, ampak to tudi odpuščajo, so sproščeni in se zato ne spičijo.
Drugi imajo radi pa odgovornost, delo, disciplino, do pikice vse poštimano, vse razdeljeno – ampak v večjih družbah pa tak ne more funkcionirat, ker se ne more sprijaznit, da ga nekdo izkorišča materialno, ampak takemu se hitro družba skrči in postane osamljen.
Pa ni to striktno ločeno na podeželje ali mestu – čisto isto kot za mestno družbo, velja tudi za velike vaške familije, pa tudi v mestih imaš individualiste, ki ne prenesejo večjih družb. Je pa res bolj tipično za eno eno, za drugo drugo.
Zveniš zoprno do kraja. Res pa so si sami krivi, da so na dopust vzeli nekoga, ki se je odločil, da jim bo tam pamet solil glede odgovornosti in dela.
[/quote]
Dej dej dej, zoprnela lena si ti sama, punca ima poštimano v glavi in ve, da življenje ni potica. Je odrasla in predvsem odgovorna. Fant pa cagavec, neodgovoren. Če bo imel srečo bo odrastel nekja pri 50-tih, ali pa še to ne.
A to misliš tisto odprtost in globino, ko se pijani na fuzbal tekmah derejo “Ubi, ubi, ubi, žabara!”?
[/quote]
Ne, tisto odprtost in globino, ko se brez afnanja iskreno pogovarjaš, ko te ni strah priznati, da imaš tudi ti napake, ker veš, da ne bodo kot krdelo planili po tebi, in boš deležen tople besede.
Padla si v tako družbo. Enake kalibre najdeš tudi na vasi.
Taki ljudje so produkt permisivne vzgoje.
Sama sem bila vzgojena drugače, včasih sem zaradi tega malo “zategnjena”, a me mož že skoraj dve desetletji prevzgaja.
Z nekim zdravim sistemom vrednot v taki družbi težko funkcioniraš, fant ti je dal jasno vedeti, da mu ni do tebe. Čimprej ga pozabi, je veliko vredu fantov, zato je edino prav, da si šla.
Srečno.
Dej dej dej, zoprnela lena si ti sama, punca ima poštimano v glavi in ve, da življenje ni potica. Je odrasla in predvsem odgovorna. Fant pa cagavec, neodgovoren. Če bo imel srečo bo odrastel nekja pri 50-tih, ali pa še to ne.
[/quote]
Ja, če ti vsi vozijo nasproti po cesti, mogoče vsi drugi vozijo v napačno smer, mogoče pa samo ti. Jaz nimam problema z delavnostjo, ampak vse ob svojem času in v pravi meri. Vsekakor vem pa to, da kdor bi mi pa na dopustu začel delat štalo zaradi razpakiranja in 5 evrov, ga v minuti nagonim v 3 pm. Tak človek se nazaj ne zna držat. Ker ji zaradi nemogočega karakterja primanjkuje družbe, so potem rine na silo k takim, do katerih ima polno prezira, ker ji drugega ne preostane.
To sta pač dve različni mentaliteti, pa nobena skrajnost ni dobra. Eni dobro funkcionirajo v krdelu, enkrat eden nekaj naredi, drugič drug, včasih nobeden, komur se pač ljubi, si posojajo med sabo, po malem se nategujejo, ampak to tudi odpuščajo, so sproščeni in se zato ne spičijo.
Drugi imajo radi pa odgovornost, delo, disciplino, do pikice vse poštimano, vse razdeljeno – ampak v večjih družbah pa tak ne more funkcionirat, ker se ne more sprijaznit, da ga nekdo izkorišča materialno, ampak takemu se hitro družba skrči in postane osamljen.
Pa ni to striktno ločeno na podeželje ali mestu – čisto isto kot za mestno družbo, velja tudi za velike vaške familije, pa tudi v mestih imaš individualiste, ki ne prenesejo večjih družb. Je pa res bolj tipično za eno eno, za drugo drugo.
[/quote]
ja pa ja … vse lepo in prav, a “krdelo” iz tvojega prvega odstavka ej možno le, če so vsi isti, beri: žive na račun drugega. Imeti miselnost v odraslosti, pri fakultetni izobrazbi, da denar “po luftu” priplava, je še vse kaj drugega kot le nezrelo.
Ždeti na svoji “tazadnji”, na dopustu, medtem ko nekdo drug skrbi, da imaš želodec poln in hkrati še prispevka za v trgovino ne poravnati – ja, sori, to je kvečjemu otroška miselnost – pa še to do konca osnovke – max.
No, takšnih Ljubljančanov je veliko, zaporih in neumitih kmetavzov tudi,
Prav si naredila,da si se tega fanta in njegovih prijateljev znebila, kar se tiče prostega leta za delo, namesto študentskega dela se mi zdi malo bolj trma in upor kot razumno – leto prej končaš, leto prej redna služba, študentsko delo je zelo dostopno za “neizobražen kader” in vplačuje nekaj v pokojnino (se mi zdi) (op. Kot gimnazijski maturant veliko težje dobiš npr. V gostinstvu kot če si študent, za pisarniško delo pa se ti vseeno splača tako status kot diploma.)
Bom pa vztrajala, da se vsakega človeka sodi po obnašanju in ne poreklu – nismo se rodili z enakimi “privilegiji” ali enakim čutom za dostojnost. Marsikateri kmetavz je gnila zapita rit, in marsikateri Ljubljančan je velik garač – koliko njive ima na papirju pa je stvar porekla.
Revež ne more preživljati razvajenih bogatašev. Najbrž bi bilo bolje, da bi se že pred dopustom pogovorili, kako si boste organizirali opravila, stroške,.. in kasneje ne bi prišlo do sporov.
Vzemi to za grenko lekcijo. Na svetu obstaja vsesorte ljudi. Bodi previdna s katerimi se družiš.
Za drugič pa ne se pustiti poniževati. Jaz bi že ob prvem konfliktu , ko bi me fant ozmerjal, spakirala in šla.
ja pa ja … vse lepo in prav, a “krdelo” iz tvojega prvega odstavka ej možno le, če so vsi isti, beri: žive na račun drugega. Imeti miselnost v odraslosti, pri fakultetni izobrazbi, da denar “po luftu” priplava, je še vse kaj drugega kot le nezrelo.
Ždeti na svoji “tazadnji”, na dopustu, medtem ko nekdo drug skrbi, da imaš želodec poln in hkrati še prispevka za v trgovino ne poravnati – ja, sori, to je kvečjemu otroška miselnost – pa še to do konca osnovke – max.
[/quote]
Ni res. Krdelo je možno, če se vsi kolikor toliko sprijaznijo s tem, vsak prispeva pač nekaj drugega in dobi nekaj drugega, pa če se zaveda ali ne. A misliš, da bi pocrkali od lakote, če bi še ona dvignila noge in ne bi šla v trgovino in ne bi kuhala? Ne, bi se pač nekdo drug spravil. A misliš, da je krdelo razpadlo, ko je ona šla domov? Ni.
Problem tukaj je, da nekateri znate vrednotiti samo neka fizična dela in denar, ne znate pa vrednotiti družbe, sodelovanja, sprostitve, svobodne volje itd. Človek potrebuje vse našteto v dobrem ravnovesju, ne pa samo ene stvari v skrajnost.
Ni res. Krdelo je možno, če se vsi kolikor toliko sprijaznijo s tem, vsak prispeva pač nekaj drugega in dobi nekaj drugega, pa če se zaveda ali ne. A misliš, da bi pocrkali od lakote, če bi še ona dvignila noge in ne bi šla v trgovino in ne bi kuhala? Ne, bi se pač nekdo drug spravil. A misliš, da je krdelo razpadlo, ko je ona šla domov? Ni.
Problem tukaj je, da nekateri znate vrednotiti samo neka fizična dela in denar, ne znate pa vrednotiti družbe, sodelovanja, sprostitve, svobodne volje itd. Človek potrebuje vse našteto v dobrem ravnovesju, ne pa samo ene stvari v skrajnost.
[/quote]
ne bo držalo: konkretno komentiramo post. In je razvidno, da je že neštetokrat dotična tako prispevala materialno kot fizično ter še prinesla s seboj “kmečke” proizvode … tako da govoriti, da vsakdo nekaj, je mimo.
Ja, določeni med njimi le “svojo sproščenost”, ki se ji reče direktno zajedalstvo – lahko ga pa seevda olepšaš z drugimi izrazi, v svojem bistvu je točno to: okoriščanje na račun drugih.
Ne razumem, zakaj se nekateri rinejo na fakultete, potem pa sprejmejo vsako službo, v skladišču, za šankom, kjerkoli. Jaz v tem ne vidim nobene pozitivne vrednote, ampak samo pomanjkanje ambicije. Mlad človek, ki si pridobi izobrazbo, bi lahko nekaj naredil iz sebe: odprl svoj posel, če že ne dobi prave službe, ali pa odšel v tujino, ne pa, da gre v skladišče za minimalca ali pa nazaj na kmetijo traktor vozit. To bi lahko počel že takoj po osnovni šoli.
Forum je zaprt za komentiranje.