selitev iz mesta v manjšo vas – da/ne?

Dolgo smo živeli v centru Ljubljane, preselili smo se v manjši kraj, zdaj pa razmišljamo, da bi se selili v kako vasico. Dovolj imamo blokovskega življenja, želimo si v naravo, predvsem pa več miru. Sredstev za hišo, ki bi bila blizu vse potrebne infrastrukture (šola, vrtec,…) nimamo, in tako pridejo v poštev le take bolj oddaljene, od koder pa bi morali otroke v vrtec, kasneje v šolo vozit z avtom. Ker tega vseeno nismo vajeni, me zanima, kako se to obnese? Predvsem zaradi otrok. Ko smo bili mi majhni, smo na vse dejavnosti hodili sami in peš (ker smo živeli v centru), tudi kasneje v najstniških letih prevozi staršev in vezanosti na avtobuse niso bili potrebni. Kako pa je v takih krajih, kjer si vezan izključno na prevoz z avtom? Zanima me predvsem mnenje takih, ki imate otroke.

Dokler so še majhni, nekako gre, in dokler so v šoli v podaljšanem, tudi. Hudič je, če imajo kak resen šport in glasbeno šolo in drviš domov, da lahko otroke razvoziš naokrog.

Iščite kako prijetnejše stanovanje z atrijem ali veliko teraso. Pa če bi povedala, s kakšnim zneskom operirate, tudi ne bi bilo švoh. Recimo smer Vrhnika je veliko cenejša od Domžal in Grosuplja … Ig, Podpeč sta tudi cenejša.

en kup stroškov in časa pa prevoze v šolo, vrtec, dejavnosti – ali pa omejiš dejavnosti

Poznam ljudi, ki so to naredili, in zdaj dneve preživljajo na cestah in parkiriščih. Zjutraj dolga pot v službo, cesta. Razvoziti pred službo otroke. Popoldne ne moreš normalno domov, ampak enega na to dejavnost, drugega na uno, vmes čakaš na parkiriščih, še po trgovinah in ko si doma, je že tema in od tega kraja nimaš nič. To, ali pa se tako ti kot otroci odrečete vsem popoldanskim dejavnostim in visite v svoji odročni vasici. Pa ko bodo otroci najstniki, za vsak kino, srečanje s prijatelji, za vse, se boš morala usesti v avto, peljati, počakati, peljati nazaj domov. Brez veze, čaka te prosti čas v avtu.

Natančno tako! Seli se, ko bodo otroci samostojni.

Enako mislim kot zgornji dve.

Evo, pa sem spet lahko vesela, da sem v bloku, ne vem zakaj tega ne marate…
Čez teden tako ali tako delaš, pospravljaš, čistiš, otroci hodijo na svoje zadeve sami, čez vikend pa jo ucvreš v naravo… morje, hribe, gozdove, kamorkoli, pa še okolice ti ni treba urejat…

Jaz imam partnerja v hiški, pa mora skoz nekaj delat okrog, malo mu pomagam, velikokrat pa grem jaz raje na kolo, pa naj on obrezuje, če noče v blok….

… tega, da lahko stopim ven iz hiše za noben blok.

mi smo na vasi blizu lj, sin zadnja triada OŠ trenira v lj, jaz ga z avtom peljem na končno postajo mestnega busa, potem se pa znajde sam, domov ga pripelje oče ali pa ga grem spet iskat na končno postajo, če ne bi delala od doma bi bilo to nemogoče.

mlajšega pa vozim na dejavnost sama, ca. 15 minut v eno smer.

šola ima prevoz urejen in izpred vsake vasi pelje bus direkt do šole, to je urejeno bolje kot po mestih.

dejansko pa zmanjka časa in volje za večere v dvoje z možem, mal po mestu kak kino, predstava, pijačka … no to pa res pogrešam, sem rojena ljubljančanka 🙂

Mi imamo srečo…vsi trije trenirajo isti šport v 30 km oddaljenem mestu, kjer sem jaz v službi in kjer živijo moji starši…

po pouku gredo dvakrat tedensko na avtobus do tega mesta, kosilo imajo pri mojih starših, nato pa jih peljem na trening. Ko jih čakam uro in pol, grem pa še jaz tečt, na nordijsko hojo, ali pa v savno.

Absolutno DA. Mi živimo sicer malo več kot 50 km iz Ljubljane, ampak je življenje veliko mirnejše in enostavnejše. Imamo 2 semaforja, iz enega konca mesta na drugega pridem v 5 minutah, vse je z avtom na dosegu roke, pa imamo tudi vse večje trgovine s hrano, večino stvari ni problem niti prehoditi peš. Idealno, le da ni toliko možnosti glede zaposlitve – midva z partjerjem jo sicer imava.
Ko vidim Ljubljano in to čakanje, da prideš iz enega knca na drugega po pol ure, uro, me vse mine. Pa še ko je vročina, je tudi do 4 stopinje manj kot v prestolnici. Ko je pa sneg, pa res malo kasneje spluženo, ampak je tako vaško super luštno doživetje.
Večina se med seboj pozna, kar ima sicer tudi – strani, ampak lažje navežeš stike, lažje koga prosiš za pomoč, s sosedi si pomagamo – oni dajo enkrat zelenavjo z vrta nam, drugič mi njim …
Problem je le z kakšnimi večjimi nakupi – oblačila, gospodinjstvo … običajno gremo malo zahtevnejši kar do Ljubljane.
Meni je v našem mestu super in ne bi nikoli zamenjala z velikim mestom.

Mi smo tako naredili. Prodali stanovanje in se preselili v majhno hiško na podeželju. Ni nam žal. Ni lepšega, kot sedeti zvečer zunaj in piti kapučino. Ampak mi smo v kar razviti vasici, tako da imamo vse pomembne stvari v bližini (pošta,zdravstveni dom,šola,vrtec). Do tega imamo 5 minut. Najbolj pa uživa naš pes, ki lahko prosto teka po ograjeni parceli. Do službe je okrog 30 minut. In imamo vrt z vso mogočo zelenjavo in plezalkami, sadni vrt, sadovnjak,sadno grmičevje… Poleti sploh ne rabiš kupovat tega, še vložiš in shraniš za zimo.

Zadnjič smo srečali eno družino, ki se je iznad Vrhnike preselila na Vrhniko. Dokler otroci niso bili v šoli, so maksimalno uživali. Ko se je začela šola, je imela “v avtu pol dnevne sobe”. Ko to ni več šlo, so se spustili v civilizacijo.
Seveda pa ljudje živijo in preživijo tudi na vasi…

Drugače pa.. velik balkon ali atrij je pol rešitve, govorim iz osebnih izkušenj.

Zakaj misliš, da se mi v Ljubljani prekladamo iz enega konca na drugega, da je to nekaj samoumevnega? Poznam ogromno ljudi, ki se drži svojega konca in nima nobene potrebe laziti na drug konec mesta.

Imeli smo precej ugodno priliko kupiti hiško v manjšem kraju dobrih 30 km iz ljubljane. Oba sva v službi v Ljubljani / na popolnoma različnih koncih/. Sin je 1. letnik srednje šole / trenira košarko/, hči 7. razred OŠ. Malo smo se pogovarjali. Razen ob ponedeljkih, ko bi prišli domov okrog 17h, bi vse ostale dni ostajaliv Ljubljani skoraj do 19h, potem še vožnja….Ima smisel biti na deželi, da tam praktično samo spiš, cele dneve si na cesti oz. kje čakaš na otroke, partnerja?
Bomo kar ostali.
Imam pa znanko, ki je to ne moti. Živijo 45km iz Ljubljane. Vse dneve so na cesti, čakajo po kafičih, na parkiriščih in domov pridejo ob 20h. Odločiti se moraš, kako boste to vzeli oz. prenašali.

Vse to odtehta,da bodo otroki zrasli v naravi,ne na betonu.Ne bo ti žal,ko se boš zjutraj vstala ali pa zvečer sedela pred hišo v naravi,me boš razumela.Kar pogumno:))

Bejba ima hišo in to edino šteje. To, da praktično nima življenja, je nepomembno.

Ko otrok zakoraka v šolo, razvije družabno omrežje, prične obiskovati popoldanske dejavnosti in hoditi sam v kino itd. – ni šans, da ga zabiješ nekam v neko vasico, ker boš zgolj avto-prevoznik.
In ko si tako cele dneve na cesti (ker se tudi ti voziš v službo, pa otroci v šolo), ko moraš za vsako reč – knjižnica, gledališče, glasbena šola, telovadba, trgovina, zdravnik, lekarna, obisk otroka pri prijateljih .. sesti v avto in s prevozom vsak dan skuriš vsaj 2-3 ure, od tako opevane idile podeželja nimaš kaj dosti.

Zrastli bodo v avtu.

Si pa dobro to napisal, zjutraj vstaneš v naravi in zvečer par minut sediš v naravi, sicer pa te narave ne vidiš.

Zrastli bodo v avtu.

Si pa dobro to napisal, zjutraj vstaneš v naravi in zvečer par minut sediš v naravi, sicer pa te narave ne vidiš.[/quote]

Točno,
družina moje sestre se vsa vsak dan navsezgodaj vozi 50km daleč v službo, šolo, vrtec.
Popoldne – po tem, ko po lokalih in trgovinah čakajo drug na drugega, se zgodba ponovi.
Na dan zabijejo v avtu povprečno 2,5 ure, raje 3.
Od narave imajo kaj edino čez vikend – takrat pa naravo človek lahko ujame tudi drugje.
Ne delaj si sranja, da ne boš zamorjen taksist!

mi živimo na vasi in tudi jaz kot otrok sem živela v vasi (vmes pa z možem in otroki tudi par let v bloku v ljubljani). in ne zamenjam nobenega bloka v mestu za hišo na vasi. tu imamo svoj mir, svojo konkretno trato pred bajto, nobenih parkirišč, nobenih živčnih voznikov, trobljenja, cviljenja, kruljenja, petja sredi noči, ni glasnih sosedov, skratka svoj MIR. ahhh… ven gremo lahko kadar hočemo, smo takoj zunaj, samo vrata odpremo, ni mi treba biti nenehno z njimi (ko smo zunaj – zaradi varnosti), ni mi treba pazit na pasje drekce, ne na glažovne, ne na skrite igle po grmovjih, ne na nič. zaradi mene lahko otroci vtaknejo v usta kar želijo.

večji otroci – ja, itak, treba jih je vozit na v vrtec ali kako dodatno stvar. do šole so organizirani kombiji (zoprno je edino 1 razred, ko je treba otroka pospremit do razreda oz. do kombija), kasneje pa otrok sam zmore prihod in odhod. hobiji pa… pri nas bo tako, da si bo vsak otrok lahko izberal 1 hobi (moje mnenje je, da jih ne potrebuje 5 da bo srečen ali da se bo razvil v skladu s svojimi potenciali) in bomo že pokombinirali tako, da bo u redu in ne bomo nenehno na poti.

seveda je več vožnje, tudi čakanja, ampak moji otroci ne bodo zrasli med bloki temveč v naravi, kjer imajo pred nosom travnike, gozdove, živali, okoliški otroci so preprosti, ne toliko “afnasti” kot je to pogosto v mestih in sploh, ne vem. se mi zdi, da če jim bom naredila kaj dobrega, bo to odraščanje na deželi. meni je bilo odraščanje na vasi super. tok kot smo se mi preigrali (samostojno) zunaj (brez nadzorstva staršev), se v mestu nikoli ne moreš. ker smo počeli res milijon stvari v milijon različnih situacijah na milijon različnih mestih. ja, nisem hodila v glasbeno ali plesno šolo, nisem znala rolat pri 5 letih, fantje niso imeli igrišča pred nosom za igranje košarke ali nogometa (so morali v nekaj km oddaljen kraj s kolesom – sami!), sem pa imela nestresno otroštvo, kjer so me starši lahko dobesedno “spustili” ven in mi povedali, da naj pridem nazaj do večerje. ker so itak vedeli, da mi kaj hudega ne more bit.

je pa res, da moraš biti človek za to. če ti bo odveč vsaka vožnja, če ti je odveč to, da nimaš trgovine za vogalom, pošte pred nosom, vseh uradov na 3 koraku, potem to ni zate. mi smo toliko bolj svobodno zadihali odkar smo šli iz ljubljane, da povedati ne morem. ampak to smo mi, ki nam to veliko pomeni, vam pa… sami veste kaj vam je pomembno in kaj ne.

Naša vas se poleti in za vikende dobesedno sprazni – vsi nekam gredo. Med tednom ima pa vsak svoje obveznosti. Ful je luštno samevat na svoji trati.
Ja, dokler otroci nimajo hobijev, tale sistem šiba, pozabila si tudi povedat, kako daleč se z možem vozita v službo.
V naši vasi je možnosti za “hobije” minimalno, kar je komercialnih ponudnikov a la jez. tečaji, glasbena šola, imajo pa take cene, da glava peče. Poleg fuzbala – to po mojem šiba povsod – v šoli sicer nudijo neko jutranjo telovadbo in take bale, nič resnega.
Jaz drugače tudi z majhnega kraja doma in smo imeli tak idilo, kot pišeš ti, zato pa iz moje generacije nič ni, ker smo bili cele dneve lahko na frej in nas ni nihče spodbujal, da naredimo še kaj iz sebe. Seveda je bilo prima in na otroštvo imam super spomine, bi si pa danes želela, da bi znala igrat kak inštrument in da bi trenirala kak šport, ne da zdaj nekaj improviziram in se matram trikrat preveč.

Se strinjam z ajdo,otrokom bo bolj všeč mir in manj možnosti bodo imeli,da padejo v slabo družbo.Tudi moji morajo dostikrat prit sami domov,pa to ni problem,saj obstajajo avtobusi,otrok pa se tako navadi neke odgovornosti in samostojnosti.Je pa dosti vredno,da lahko zvečer zaspi pri odprtem oknu in diha čist zrak.Hobije pa naj ima samo kakšn dva,drugače,pa naj se druži tudi z starši,saj otroke lahko vklučimo v naše aktivnosti in jih ne tiščimo v vse mogoče krožke,samo,da se ne rabimo z njimi ukvarjati.Vsak dan sprehod z otroki v naravi,kosilo pod domačo lipo ,igranje tenisa na domačem vrtu in še marsikaj bi se našlo.To vse odtehta odaljenost od mesta.

Nikoli in za noben denar ne bi menjala hiške na samem za nobeno še ne vem kako luksuzno stanovanje na najboljši možno poziciji. V mestu sem kolikor je nujno potrebno in otroci enako. Vrtec, šola, služba in 2x tedensko izvenšolske dejavnosti. V tem času jaz naredim špežo.

Naša vas se poleti in za vikende dobesedno sprazni – vsi nekam gredo. Med tednom ima pa vsak svoje obveznosti. Ful je luštno samevat na svoji trati.
Ja, dokler otroci nimajo hobijev, tale sistem šiba, pozabila si tudi povedat, kako daleč se z možem vozita v službo.
V naši vasi je možnosti za “hobije” minimalno, kar je komercialnih ponudnikov a la jez. tečaji, glasbena šola, imajo pa take cene, da glava peče. Poleg fuzbala – to po mojem šiba povsod – v šoli sicer nudijo neko jutranjo telovadbo in take bale, nič resnega.
Jaz drugače tudi z majhnega kraja doma in smo imeli tak idilo, kot pišeš ti, zato pa iz moje generacije nič ni, ker smo bili cele dneve lahko na frej in nas ni nihče spodbujal, da naredimo še kaj iz sebe. Seveda je bilo prima in na otroštvo imam super spomine, bi si pa danes želela, da bi znala igrat kak inštrument in da bi trenirala kak šport, ne da zdaj nekaj improviziram in se matram trikrat preveč.[/quote]

Se pridružujem mnenju meščanke. Sicer pa je zame idealna situacija: stanovanje v centru, peš do vrtca, šole ter službe in hiška (vikend) na Primorskem v mali vasici za konec tedna. Pa imamo oboje. Za uživanje v hiši je čez teden premalo časa. Kam pa pol mi spadamo? Pol pol? Med kmete ne, meščane? Tudi verjetno ne, saj sem jaz s kmetov…