selitev iz mesta v manjšo vas – da/ne?
OK.
Pa poglejmo: moj gimnazijka ima do šole 15 minut peš hoje.
Njena prijateljica iz “vasi” potrebuje od doma do šole 1 uro in pol (peš, avtobus+ vlak).
V gimnaziji popoldnevi v glavnem ne potekajo ob sprehodih, igranju badmintona itd.
Na vrsti je naloga, nekaj učenja, delanja projektov itd.
Sprostitev seveda je – a ne ves popoldan.
Torej, začnite gledat malce dlje od svojega nosu – koliko časa in denarja se zaradi fiksnih idej nekaterih zabije v izpušne pline v prelepo neomadeževano podeželje….
Ni tako hudo. Verjetno ne boš edina z otroki na vasi. Verjemi, tudi tu otroci razvijejo družabno omrežje. Večina vasi ima svoje šole (vsaj 4 razrede), popoldanske dejavnosti, podaljšano bivanje.. Otroci se družijo in igrajo tudi popldan, potem ko pridejo iz šole. Tekajo po travniku, rolajo, kolesarijo..
V glasbeno šolo, na plesne, plavanje, atletiko in kar je ša takih popoldanskih dejavnosti, pač pelješ. Z avtomobilom vozijo otroke na popoldanske dejavnosti tudi starši, ki živijo v mestu. Redko kdo pride z otrokom peš do telovadnice, bazena, zdravstvenega doma..
Ko so otroci starejši, gredo lahko tudi sami, malo počakajo in več tako tempirano.
Tudi izven Ljublane in ostalih večjih mest se da dobit službo….
Ne vedno najprej pomislit le na skrajnosti. Nikjer ni idealno.
Sama sem otroštve preživela na vasi in tudi sedaj živim s svojo družino na vasi. Mesta sem imela dovolj v študentskih letih.
Kar pogumno 🙂
Sama sem odraščala tako: v hiši sredi gozda, praktično daleč naokoli ničesar (nobene trgovine, vrtca, samo en sosed, do prve avtobusne postaje peš 30 min skozi gozd).
Za otroke je to idila. Cele dneve smo bili zunaj, se igrali, vozili s kolesi, rili po blatu, imeli smo veliko ljubljenčkov, družbe pa dovolj, ker nas je bilo več otrok.
Problem pa postane potem, konec osnove šole in pa vsa srednja šola. Ko se pričnejo deljeni urniki, kar pomeni, da mora cela družina zjutraj ob pol sedmih od hiše, čeprav imajo srednješolci pouk komaj v popoldanski izmeni; neprestano čakanje en na drugega; živčnost; nočne vožnje staršev za vsak kino, gledališko predstavo, tekmo, drsanje … ki ga obiščejo otroci.
Tako da ko otrok preraste meje dvorišča, se prične zanimati za svet zunaj, nove dejavnosti, prične hoditi naokoli s prijatelji … pa ni več tako idilično. Tudi za starše ne, ker je toliko taksi službe, sploh pri večih otrocih.
Sem tudi imela sošolko, ki je do šole rabila uro in pol, na dan tri ure. Sedem ur je bila v šoli. Je to že deset ur. Osem ur je spala. Osemnajst ur. Ostalo ji je šest ur časa. Za domače naloge, za učenje, za počitek, za vse. Malo malo, kajne? Se je revi videlo, da je zelo zmatrana. Ampak dobro, njeni so od vedno živeli tam, je bilo logično. Da pa gredo eni rinit v to in namerno to delati svojim otrokom, samo da bi sebi izpolnili sanje o hišici, mi je pa za bruh.
Naša vas se poleti in za vikende dobesedno sprazni – vsi nekam gredo. Med tednom ima pa vsak svoje obveznosti. Ful je luštno samevat na svoji trati.
/…/
povedat, kako daleč se z možem vozita v službo.
V naši vasi je možnosti za “hobije” minimalno, kar je komercialnih ponudnikov a la jez. tečaji, glasbena šola, imajo pa take cene, da glava peče. Poleg fuzbala – to po mojem šiba povsod – v šoli sicer nudijo neko jutranjo telovadbo in take bale, nič resnega.
Jaz drugače tudi z majhnega kraja doma in smo imeli tak idilo, kot pišeš ti, zato pa iz moje generacije nič ni, ker smo bili cele dneve lahko na frej in nas ni nihče spodbujal, da naredimo še kaj iz sebe. /…/
trenirala kak šport, ne da zdaj nekaj improviziram in se matram trikrat preveč.[/quote]
ne vem kje vi živite, ampak pri nas se nič ne izprazni. mislim vsi gredo na dopust, ampak saj je “izmenično” in je vedno kdo tudi doma 🙂
z možem se voziva 45 min do službe (jaz skrajšan delovni čas ravno zato, da otroci niso cel dan zdoma), otroci imajo do šole in vrtca 10 minut z avtom.
jaz ne bi rekla, da ker nismo imeli spodbud (glasbene itd) ni iz mene nič. ali iz moje generacije. večinoma smo vsi dobro izobraženi in v redu funkcionalni. včasih mi je žal, da ne igram kakega inšturmenta, ampak pa znam zato cel kup drugih reči, ki jih ne bi znala, če bi bila mestni otrok (znala skupaj “zbit” ptičjo hiško, narest skakalnico iz snega, skopat krompir, pomolzt kravo, narest mlinček na potoku, vedet kje nabirat gobe in borovnice s prijatelji itd).
ker nisem trenirala športa, to še ne pomeni, da sem čisto zakrnela. smučat sem se naučila na sosednjem hribu (ob kopici vaških otrok), igre z žogo so ravno tako šle na polno, kolesarili smo ogromno, pretekli še več, se naučili tudi tenis v bližnjem mestu (ko sem bila dovolj stara, da sem šla lahko sama s kolesom, so me vpisali v tečaj).
skratka, če je kaj trpelo, je bilo “kulturno udejstvovanje”. ampak vsega človek nikoli ne more imeli, ali pač? pa še to smo imeli v šoli in tako res ni bilo takega hudega “manjka”.
če zaključim: jaz vidim več prednosti v življenju na vasi kot v mesti. vsak pa ve po svoji pameti.
Kakšen ekstrem. Živim na vasi, imamo kmetijo in na vasi ni ničesar. No 2x dnevno avtobus in šolski avtobus.
V osnovno šolo jih peljejo in pripeljejo. Izjema prvi razred. V srednjo peljem jaz spotoma, ko grem v službo in za domov pobere. Potrebujemo pa 15 minut v vsako smer.
Vsaka vas ni globoko v rovtah do kamor ni niti asfaltirane ceste. Obstajajo prekrasne lokacije, izven centrov mest in kjer so tudi cene še normalne.
Kar poznam in vidim in gledam znance, sodelavce in prijatelje, ki so se preselili izven mesta (jaz sem pač v Ljubljani, ampak verjetno ni dosti drugače drugje), ni niti eden izmed njih pretirano kaj bolj srečen zdaj, ko so v hiši. Važen že, srečen pa ne. In ja, večino časa preživijo v avtu. Mi smo v Ljubljani, v ravno prav velikem stanovanju, da je v dveh urah komplet pospravljeno, ko vsi pridemo domov najkasneje do 17h, se preobujemo in gremo ven (če hočemo). Nešteto možnosti imamo za gibanje v naravi (ali pa po asfaltu), si ne predstavljam, da bi samo na svoji terasi posedala in samo po svojem vrtu žogo brcala. Morda je to prednost, dokler so otroci tam nekje do 1. triade, potem pa to itak odpade, saj na misel ne pade nikomur, da bi posedal na terasi ali na vrtu brcal žogo … Otroci gredo SAMI v šolo, SAMI na dejavnosti (mestni avtobus), z možem greva v službo s kolesom, peš, z avtobusom ali avtom … Še in še možnosti za preživljanje prostega časa in skoraj nič logistike.
Jaz in moj mož in moji otroci za noben denar ne menjamo stanovanja v mestu za še tako nobel hišo izven mesta. Če bi mi jo pa plačali, bi jo oddajala in se preselila v mesto 🙂
p.s. OGROMNO smo v naravi in OGROMNO se gibljemo …
za super luksuzno stanovanje na najboljši možni poziciji? TAKOJ!!! anzi, če katera zamenja eno super luštno hišo z velik vrta, kraj pa niti ni tako majhen, lih prav za družine z majhnimi otroci, dejavnost tud kr nekaj….ampak ga ni čez mesto, kjer te nobeden ne pozna če sam nočeš. Tukaj ti pa vtikajo nosove v pisker pa četudi imaš pokrovko gor!
Ja, ampak če mama dela ob sedmih, mora priti v službo petnajst minut prej, otrok ima pa šolo ob osmih? Evo ura in 12 minut izgubljenih. Potem ša mama dela do treh, otrok šolo konča v pol dveh, čaka mamo v Ljubljani uro in pol, da mama konča. Potem od teh samo 15 minut ni neke koristi.[/quote]
Hehe, kako poznano. To potem izgleda tako, da veliko časa preživiš v knjižnici in tam delaš naloge zjutraj ob sedmih 🙂
Ja, ampak če mama dela ob sedmih, mora priti v službo petnajst minut prej, otrok ima pa šolo ob osmih? Evo ura in 12 minut izgubljenih. Potem ša mama dela do treh, otrok šolo konča v pol dveh, čaka mamo v Ljubljani uro in pol, da mama konča. Potem od teh samo 15 minut ni neke koristi.[/quote]
Ampak če in svet se je podrl. Na srečo nismo na sekundo natempirani in nam take malenkosti ne pomenijo ničesar. Če je zamik le prehud se pa uporabi avtobus. Ne boš verjela ampak v večino vasi tudi avtobusi vozijo. pa taxiji tudi. Pa oče v normalni družini tudi obstaja. In ojoj tudi dedki in babice. Iz katere planeta le prihajamo.
Vas je mogoče problem za mamo samohranilko, ki nima čisto nikogar za pomoč v družini.
Jaz bi ful živela na vasi, ker sem odrasla na vasi in je to res zakon, ampak ko pomislim na vse minuse, me mine. Bom za zdaj kar ostala v bloku, kjer sicer res nimam svoje trate, imam pa: 15 minut z busom do službe, iz službe grem peš, trgovino pred nosom, do koloseja 10 minut, enako do centra mesta za poletni večerni sprehod ter koktejl za tastara dva in sladoled za podmladek, vrtec in šola zraven bloka, aerobika in joga v osnovni šoli, šoping (btc, citypark) 10 minut, šmarna gora 20 minut, knjižnica blizu, zdravstveni dom blizu, itd
Meni so te stvari, ki sem jih naštela zelo pomembne in znorela bi, da bi se morala vska dan vozit 1 uro v službo, pa da bi morala do knjižnice z avtom, pa na aerobiko zvečer z avtom, pa v trgovino z avtom, itd.
Ima pa vas svoje prednosti seveda, ampak skalkulirat moraš, kaj ti je pomembno in koliko si pripravljen žrtvovati.
A ja, pa kar še dodatno vidim je to, da večina tistih, ki imajo tako opevane in željene hišice, hiške, ljube domke in ne vem kaj še vse zaene ljubkovalne besedice jim nadevajo, večino tega tako čudovitega prostega časa, ki naj bi bil namenjen počivanju na terasici in domačemu vrtku, z domačo zelenjavico in rožicami za otročke, DELA, DELA in še enkrat DELA. (okrog bajte jasno). Posedajo edino če jim pridejo (-mo) obiski.
In še nekaj: predvsem ne privoščim svojima otrokoma, da bosta morala, ko bosta šla v srendjo šlo, vstajat ob 4. ali 5. zjutraj. Spomnim se sošolcev iz gimnazije – rekli smo jim vozači – ki so morali vstajat ob 4. zjutraj, da so prišli do 7. v šolo. Pa to niso bile neke rovte “bogu iza leđa”, ampak Grosuplje in podobno. Ampak zjutraj je ful gneča in ko smo končali s poukom spet gneča in so spet rabili najmanj uro in pol vožnje do doma (kkašne pol ure od šole do glavne avtobusne postaje in potem še kako uro do doma.)
Ti, oprosti. Meni pa je v gimnaziji vsaka minuta veliko pomenila in ne bi jih bila zapravljena tako zabijati, sploh pa ne celih ur. Jaz sem šla takoj po šoli domov in za dve uri spat, obvezno, ker sem bila zaspana in sem se šele po dveh urah popoldanskega spanja lahko spravila k učenju. Točno te dve uri bi meni starši ukradli, če bi sebično silili ven iz Ljubljane.
OK.
Pa poglejmo: moj gimnazijka ima do šole 15 minut peš hoje.
Njena prijateljica iz “vasi” potrebuje od doma do šole 1 uro in pol (peš, avtobus+ vlak).
Torej, začnite gledat malce dlje od svojega nosu – koliko časa in denarja se zaradi fiksnih idej nekaterih zabije v izpušne pline v prelepo neomadeževano podeželje….[/quote]
jaz sem z javnim prometom do šole rabila ravno toliko kot sošolec iz podutika z mestnim busom. včasih še manj.
Oprosti, ampak edina dva, ki sta v mojem letniku na faksu zabluzila, sta bila iz majhnih vasic in sta bila tavečja dilerja po Rožni. Sredi narave se prav lepo goji kakšna konoplja, pa ne industrijska. Če nekoga vleče k slabi družbi, jo bo našel, pa magari živi na severnem tečaju. Tako da je čisto brez veze govoriti, kako je v mestu nevarno za otroke, na vasi pa čista idila, pa vsi so tako nedolžni in nepokvarjeni.
Zgoraj sem napisala kako smo mi naredili. Tam tudi piše, da je vas “moderna” ker ima šolo,vrtec,pošto,zdravniški dom… Ker eni pišete, kot da obstaja samo center mesta ali vas nekje na Triglavu, brez vsake civilizacije. Smo dlje časa iskali hišo in končno našli tisto, ki nam ustreza in je dovolj blizu vsega. Saj ne rabite kupiti prve, ki jo boste ogledali ampak iščete in iščete in enkrat boste naleteli na eno, ki vam bo blazno všeč. Tako je bilo pri nas. Ne bi šli v vas, ki je preveč oddaljena od službe, ali imam do zdravnika celo uro. Še manj pa da bi bila šola oddaljena ne vem koliko kilometrov in verjetno še brez avtobusne povezave. Tukaj imamo vrtec zelo blizu,enako šolo ter trgovino in vse druge bolj pomembne stvari. Do večjega mesta je 15 minut vožnje. Res smo navajeni, da imamo to vse blizu,ker smo živeli prej v bloku. In če prodaš stanovanje, ki je v centru mesta, imaš ponovadi dovolj,da kupiš hiško ali vikend, ki ga preurediš v bivalnega. Mi smo točno to iskali, kar smo našli. Še sedaj ne morem verjeti,da smo naleteli na tako dobro ponudbo,ker spremljam nepremičninske oglase in že dolgo ni bilo nič takšnega, ko smo kupili. Vse blizu, ampak vas, še kar turistična, hiška stara nekaj let, z lepo okolico, dovolj velika parcela. Sosedi ne preveč blizu,ampak tudi ne preveč oddaljeni, vse asfaltirano. No je pa bi pri nas skoraj eden od glavnih pogojev, da ni hrib in da je asfaltirano. Proti Celju, Ptuju znajo biti zelo hribovite vasi. Mi smo v vasi, ki ima hribe, ampak smo vseeno na ravnem. Napiši si kaj ti je plus in kaj minus, kaj mora imeti hiša in kaj ne. Morda boš to ugotovila šele čez čas, ko boš šla na ogled nekaj hiš. Pri nas je bilo tako:
Ne preveč oddaljeno od službe, zdravnika,šole
Obvezno asfaltirana cesta, zaradi zime, smo se tudi pozanima kako je z pluženjem snega
Nismo hoteli biti zraven kakšnih večjih kmetijskih nasadov,ker škropijo in to je strupeno,saj imamo vrt, ki želimo da ostane brez strupov.
Gledali smo še starejše butane hiše. Bi jo bili kupili, ampak so bile že večina zelo uboge,glede sten in strehe.
Da ne bo prevelikega vložka v hišo,če še bo treba kaj urediti.
Ne preveč na samem.
Vsaj 1500 kvadratnih metrov zemlje.
Sosedi.
Okolica in razgled. Da ne bomo gledali samo gozda ali kakšne firme, ki izpušča pline.
Hiša, instalacije,okna,streha,zidava..
Da v okolici ni 1 hektar zaraščenega grmovja, ker je v tistem en milijon kač in os.
Kurjava, koliko hiša “požre”.
Stroški da niso previsoki, ogrevanje,elektrika,smeti….
Da ni čisto ob cesti ali v centru,kjer je vse okrog zbetonirano.
Da so sosedi oddaljeni vsaj 200 m ali več.
Da je avtobusna povezava, če avto zaspi.
Hiša ni smela biti prevelika ali premajhna. Nismo želeli prevelikih sob.
Tole sem napisala, ker smo hodili mali milijon hiš pogledat. In vse kar je zgoraj napisano, je bilo pri kateri hiši za nas napaka. Medtem že skoraj obupali,nato pa našli eno majhno hiško (80kvadratnih metrov), ki ima vse kar smo želeli.
Ma kako delo??? To je brezplačni fitnes in airobika. Ne rabim že v službi razmišljat na kateri hrib bom tekla, koliko uteži moram dvignit, koliko naredit počepov. Grem malo na vrt, pa med rožice, pa malo gor in dol po hiši in sem lepo razgibana, pa še vse imam urejeno.
Ma ni takega stanovanja in bloka, da bi šla živet vanj. Že jutranji vonj po naravi in podeželju odtehta vse minuse, ki jih pravzaprav jaz niti ne vidim. Moji sodelavci porabijo več časa iz enega konca mesta na drugega, kot pa jaz 20 km ven na deželo.
Forum je zaprt za komentiranje.