Bo otrok v življenju uspešnejši, če veliko potuje?

Veliko mojih znancev, sošolcev od otrok potuje povsod po svetu. Gredo na Tajsko namesto v Umag, potujejo po celi Evropi in širše.

Čez vikend gredo v London in podobno.

Moji zaenkrat ne kažejo kake posebne želje, niti sama nimam izkušenj, da bi si kar upala tako potovati po svetu.

Pa me zanima vaše mnenje, ali s temi potovanji res toliko pridobijo? Moji se sploh še niso peljali v letalom. Bojim se, da jim delam krivico, ker ne bodo imeli teh izkušenj kot njihovi vrstniki.

koliko je to VELIKO?

Res je to. In tudi veliko porničev mora otrok že zgodaj pogledat, da bo kasneje dober ljubimec.

Grejo na Tajsko, namesto v Umag, ta pa zmaga ???

Pridobijo mentalno širino in razumevanje drugačnosti. Uspešnosti pač ne.

Na gimnazijah v Ljubljani se kasneje kar kosajo med sabo, kje je kdo bil.

Po Evropi so že itak vsi bili.

Tako, da štejejo samo tisti k grejo minimalno vsaj v ZDA v NY za vikend v šoping, na Havaje za jesenske, ki jih podaljšajo za en teden,  ker takrat se še da zaradi ocen, al pa spomladi na Japonsko.

Prestiž. Status družine.

Ne, zaradi pogostega prekladanja po avionih ne bodo bolj uspesni v zivljenju. Vecina otrok od pogostih potovanj nima nic.

Za uspeh je potrebna pamet, ambicioznost, grebatorstvo (brez predsodkov plezanje preko trupel), delovne navade, odlicne komunikacijske sposobnosti v domacem in vsaj enem tujem jeziku, sposobnost prepoznati prilike in jih izkoristiti (iznajdljivost), ekstrovertiranost in srednja sola in faks, kjer imajo priliko spoznati otroke iz vplivnih druzin in z njimi navezati tesnejse stike v smislu roka roko umije. Strokovno znanje je pogosto sele na zadnjem mstu. Nekaj od tega je prirojenega, nekaj privzgojenega in nekaj naucenega. In vec tega ima tvoj otrok, vecje moznosti ima, da uspe.

Ali neka rocna spretnost ali tehnicna sposobnost, kombinirana s smislom za biznis, skupaj z zgornjimi lastnostmi.

Ali pa IQ na stopnji genija in postdoktorski studij na zahtevni tehnicni/ znanstveni  in iskani smeri.

A recimo tudi v Rimu, Londonu in Parizu niste bili?

Daj pelji jih kam, mogoče vam rata všeč.

Ne, nič od tega. Iskreno ne vem, kako se lotiti tega. Iti z agencijo?

Ali v lastni režiji? Kje poiskati letalske karte?

Nima to neke povezave z uspešnostjo. Dajo pa potovanja otrokom širino. To pa. Mi dosti potujemo. Predvsem, ker si midva želiva videti čimveč sveta. Opažam pa, da tudi otroci veliko odnesejo. Niso tako zaplonkani in zavedajo se, da ne obstaja samo ena in edina prava resnica.

“Niso tako zaplonkani in zavedajo se, da ne obstaja samo ena in edina prava resnica.”

Hahahahaha. Tale je  res svetovljanska. Belosvetska! Katere nove resnice pa spoznajo, ko se prekladate po turističnih središčih?

Vidi se, da si za vse sama. Partner se očitno aktivno sploh ne zanima za taka vprašanja! Ti se nanj sploh ne spomniš, da bi on kaj organiziral? Je ja moški, praktičen, orientacijo ima boljšo kot ti, večinoma je tako.

Sama z otroci ne rini nikamor! Kaj si samohranilka?

Samo če je partner tega sposoben in ga to zanima. Ne moreš danes več brez moškega potovat z otroci po svetu! Ni varno.

Pa še to. Medvedjo uslugo delaš otrokom, če misliš, da moraš z njimi potovati zatadi njih! Mati mora bit sproščena, vesela, ne pa živčna razvalina.od vsega hudega in se prisiljevati v nek hud stres s potovanji, ki ga ni vajena! In kaj šele, da bi kaj takega koristilo otrokom, če mati ni srečna in dela nekaj na silo zato, ” ker je to dobro,” medtem pa bi otroci raje doma igrali žogo s sosedovimi.

Tudi mene to zanima. In kaksno sirino dobijo? Opazam pri tistih, ki se hvalijo s potovanji, da so prav tako zaprti za vse poglede, ki  se razlikujejo od njihovih. Dokler je po njihovem, so odprti, ko se kdo ne strinja z njimi, so zaprti tako kot star oca, ki se ni pomolil nosu iz svoje vasi.

Definitivno bodo uspešnejši… pri kontriranju tistim, ki trdijo, da je Hrvaška obala najlepša in oh in sploh.  ?

Zanima me lahko veliko različnih stališč, naučil sem se nekaj metod za igranje

ragdoll archers

Se strinjam, otroci dobijo neko sirino, ampak je velika razlika tudi to, zakaj potujejo.

Imam prijateljico, ki potuje, ker se mora, otroke je peljala ze marsikam, ker otrok mora potovat, da ne bo diskriminiran v soli… No, ti otroci niso od teh potovanj in dopustov odnesli nic drugega, kot materialne stvari.

Kar zadeva ljubljanske gimnazije, sem imela 3 na dveh gimnazijah, v tistem casu so sicer videli nekaj Evrope in nikdar niso bili na morju dlje od Korcule, pa nimajo teh izkusenj, da bi bili diskriminirani ali da bi se sosolci kaj blazno postavljali z nakupom v NY ali izletom v Dubaj, ceprav imajo med prijatelji tudi kar nekaj takih, katerim je najbolj normalno, da gredo na dopust zelo dalec vzhodno ali zahodno od nas.

hahaha potujejo.. ja doma pa masnarda čaka pa hiša neobnovljena iz 1980 … klošarija slovenska … prvo od dedija hišo zrenovirite katero vam je zapustil, da bi vi lahka raje sam potovali okoli hahaha

Če turistično potuje, mu kaj dosti v življenju ne-bo pomagalo.

Če pa živi par let v tujini in tam dela/hodi v šolo ali fax pa lahko pomaga precej.

Ne samo, da bo dobro poznal jezik, temveč bo tudi razumel boljše mentaliteto, birokracijo,…

Pa to je pa čisto odvisno kakšna družina je in kako potuje. Samo zaradi potovanj nihče ni uspešen 🙂

Otroci na potovanjih pridobijo samozavest, razgledanost, prilagodljivost, drugačen način življenja vidijo, z različnimi ljudmi znajo komunicirat, iznajdljivi postanejo….če jim seveda dovoliš. Torej je v načinu življenja družine. Ne v potovanjih. Če greš nekam z agencijo, recimo egipt hotel….no kaj dosti se otrok tam ne bo naučil.

Povezava je verjetno bolj v tem, da družine ki veliko potujejo, tudi veliko dajo na izobrazbo in druženje, bolj zanimivo življenje in sklepanje poznanstev. Ne čepijo pred ekrani in opazujejo druge kako živijo, ampak živijo. Se družijo. Imajo široko mrežo znancev. Posledično so tudi otroci takšni. Poznanstva, samozavest, iznajdljivost, prilagodljivost in znanje je pa ena najboljših popotnic za mladega, da bo uspel v tistem kar želi.

V sloveniji pa žal večina še vedno otrokom tupi v glavo da morajo biti odličnjaki v šoli, narediti faks, biti pridni tam in bog ne daj kaj žurat in biti uspešni. In potem so samo ena oseba med tisoči, ki so tisto leto naredili faks in se čudijo zakaj niso uspešni pri iskanju služb ipd.. Namesto da bi otroke spodbujali da se čim več družijo, čim več sodelujejo pri projektih izven osnovnih predmetov na faksu (in srednji šoli), spoznavajo čim več ljudi, delajo prakse v dobrih podjetjih kjer zaposlujejo, delajo preko študenta….. Dobesedno ne znate otroke usmeriti tja, kjer bi imeli največjo šanso da so uspešni.

Dejansko, če si pravilno organiziraš, te bo prišla tujina skoraj sigurno cenejša od Hrvaške – tudi Umaga. 🙂

Predvsem, če greš v lastni režiji. Mogoče najprej kam bližje – po Evropi, nato še čez morja. Kot je ena že zgoraj omenila – ne bo ravno vplivalo na uspešnost, ti pa da nek širši pogled na svet, na podlagi česar se otrok lahko tudi v prihodnosti preusmeri v nekaj drugega kot si morda trenutno želi.

Mulci lahko veliko odnesejo, je pa odvisno od tega kam jih postaviš. Je razlika če se sprehajaš po muzejih, vohaš sivko al pa prekladaš po plažah pa gledaš ostale turiste.

Ja, podobno je pri nas. Seveda je bistveno kako in zakaj oz s kom.

Uspešnost posameznika je zelo vezana na njegov karakter,  sposobnost “prodaje” in iznajdljivost.

Introvertirani ljudje imajo tukaj velik minus.

Potovanja ti nekaj dajo, to je res, a ti mora to ležati, če greš, ker grejo drugi in ti je muka, nimaš od tega nič.

Ljudje smo si različni, uspešnost se v družbi meri z materialnim, kar je včasih vprašljivo.

Sama imam nizke standarde, zame je uspešen nekdo, ki mu uspe uživati v tem, kar dela in od tega spodobno živi, je zadovoljen sam s sabo in se ne ukvarja z nacionalnim športom (fovšijo).

Lahko gre v Umag, na Tajsko ali pa na Luno! Če mu starši ne znajo nič povedat o kraju kamor potuje, o zgodovini, kulturi ne odnese dosti od potovanja!