ljubezen ni zate

Realno pa se vsi sprašujemo kaj bomo dobili za to, kar damo.

[/quote]

Ni to bolj mazohizem, prepleten z “romantičnim melanholizmom” in “depresivnim svetoboljem”, Lucky? 🙂
Ta polarizacija, kjer je sebičnost absolutno zlo, ljubezen (na teoretični ravni, saj se samo razpreda o njej in ne živi z 2. osebo) pa absolutno zdravilo (Hollywood). Bolj mi je tole podobno samopomilovalnemu “razdajalskemu sindromu”, kdor se s tem identificira, nekim čudnim nedefiniranim mračnim čustvenim občutjem, saj vsi imamo tudi lastne potrebe, v tem ni prav nič sebičnega, da bi “sebičnost” izključevali, kvazi teoretično ljubezen (romantično zaslajene prodajne ideje iz knjig, filmov, ki so zelo nerealistične) pa poveličevali. 😉

No, mislim, da celo življenje vijugamo med tema poloma, včasih bližje sebičnosti, drugič ljubezni ali nekje vmes. Zdi pa se mi fajn, da je ta gospod rekel bobu bob. Pod pojmom ljubezen je danes zavito marsikaj, tudi čistokrvna sebičnost.

ma, j.bo vas že ta ljubezen!!!

Ta gospod je šel le v drugo skrajnost, v nek absolutizem.
V vsakem primeru smo mi tisti, ki se karkoli sprašujemo. Če bi se vedno le spraševali kaj lahko damo, pa ne bi občutili ljubezni, ampak bi postali sužnji.

Ta gospod je šel le v drugo skrajnost, v nek absolutizem.
V vsakem primeru smo mi tisti, ki se karkoli sprašujemo. Če bi se vedno le spraševali kaj lahko damo, pa ne bi občutili ljubezni, ampak bi postali sužnji.[/quote]
Ni absolutizem. Samo pravilno je potrebno razumet napisano. V absolutizem zahajate potem vi sami z lastnimi razlagami. Saj nikjer ne piše, da v nedogled samo daješ, tudi če nič ne dobiš.

Napisano razumem, da obstaja neka ljubezen, ki bo z dajanjem še naprej obstajala in se večala. Več dajanja, več ljubezni…Vendar pa je ta ljubezen le nek pojem, ki jo doživljamo takrat, ko smo nekaj dali in v zameno dobili pričakovano. Kar pomeni, da je v ozadju še vedno nek ego, ki v imenu ljubezni nekaj da, da bo dobil nekaj nazaj.
Ljubezen ni ločena od sebičnosti, ampak hodita z roko v roki.

Ljubezen je svoboda.

, ki se konča pri svobodi drugega. 🙂

Vedno je in vedno bo.

Kdo je sebicnez in egoist in se gre trgovino naj ostane sam.

Ravno to je zanimivo, da ni ene resnice. Zakaj želite vse ukalupiti? Vsak naj si poišče odgovor zase.

Ni čist tako, da ni ene resnice, ker tako zelo si pa tudi nismo različni. Osnova zaradi katere se počutimo ljubljeni nam je ista.

Občutek ljubljenosti izvira iz našega najzgodnejšega otroštva, iz časa, ko smo se pestovali pri svoji materi.
Takrat smo se počutili zelo ljubljeni (kdor je imel to srečo, da je imel ljubečo mamo), ko nas je mati pestovala, se nam smehljala, šepetala nežne besede…itd, skratka naredila vse za nas. S tem nam je izkazovala svojo ljubezen in ta občutek iščemo tudi v odrasli dobi…, da bi nam kdo lepo prigovarjal, se smehljal, pestoval…naredil to in ono za nas (kar praviloma počnejo frišnozaljubljeni 😉

S tem, ko nekdo nekaj stori za nas nam izkazuje svojo naklonjenost, svojo ljubezen in več kot naredimo za nekoga več ljubezni mu izkazujemo. Seveda želimo, da nam ta oseba v enaki meri vrne, da se tudi sami počutimo ljubljene. Težava nastopi, ko druga stran tega ne počne, ker…. ker ga tega v mladosti niso naučili, ker mu to nikoli ni bilo potrebno, ker je bila (mamina) ljubezen brezpogojna, v odnosu pa ni bilo očeta, ki bi otrokom ustvaril pogoje, da bi to mamino ljubezen spoštovali, se zaveli, da za to, da jim nekdo izkazuje ljubezen, rabijo izkazat neko mero spoštovanja, da rabijo za to izpolnjevat neke pogoje.
Take razvajene osebe potem zgolj zahtevajo, da jim drugi izkazujejo ljubezen (delajo to in ono za njih), sami pa niso pripravljeni (skoraj) ničesar naredit za druge.

Ni čist tako, da ni ene resnice, ker tako zelo si pa tudi nismo različni. Osnova zaradi katere se počutimo ljubljeni nam je ista.

Občutek ljubljenosti izvira iz našega najzgodnejšega otroštva, iz časa, ko smo se pestovali pri svoji materi.
Takrat smo se počutili zelo ljubljeni (kdor je imel to srečo, da je imel ljubečo mamo), ko nas je mati pestovala, se nam smehljala, šepetala nežne besede…itd, skratka naredila vse za nas. S tem nam je izkazovala svojo ljubezen in ta občutek iščemo tudi v odrasli dobi…, da bi nam kdo lepo prigovarjal, se smehljal, pestoval…naredil to in ono za nas (kar praviloma počnejo frišnozaljubljeni 😉

S tem, ko nekdo nekaj stori za nas nam izkazuje svojo naklonjenost, svojo ljubezen in več kot naredimo za nekoga več ljubezni mu izkazujemo. Seveda želimo, da nam ta oseba v enaki meri vrne, da se tudi sami počutimo ljubljene. Težava nastopi, ko druga stran tega ne počne, ker…. ker ga tega v mladosti niso naučili, ker mu to nikoli ni bilo potrebno, ker je bila (mamina) ljubezen brezpogojna, v odnosu pa ni bilo očeta, ki bi otrokom ustvaril pogoje, da bi to mamino ljubezen spoštovali, se zaveli, da za to, da jim nekdo izkazuje ljubezen, rabijo izkazat neko mero spoštovanja, da rabijo za to izpolnjevat neke pogoje.
Take razvajene osebe potem zgolj zahtevajo, da jim drugi izkazujejo ljubezen (delajo to in ono za njih), sami pa niso pripravljeni (skoraj) ničesar naredit za druge.[/quote]

Ravnokar si zagovarjal, da je več resnic:).
Po tvoje človek, ki ni občutil prave materinske ljubezni, ne more v odrasli dobi iskreno dajati ter prejemati, ker dejansko ne pozna ljubezni. Po moje tudi mati, ki ne naredi vse za otroke (kako se to meri?), lahko da otroku lepo izhodišče za naprej. Popolnosti ni, vsak se trudi po svojih najboljših močeh. Otrok pravtako v različnih obdobjih drugače občuti starševsko ljubezen. Včasih mu je celo odveč in se počuti zasičen od vseh oblik ljubezni, ki jih doživlja kot odpor. Ljubezen ni vedno le ujčkanje, guncanje, izražanje lepih misli. Ljubezen je tudi učenje o življenju, opozarjanje na pasti in podobno. Kako to predstaviti otroku, da ne bo občutil napačno? Ni formule, ravno zato je vzgoja poseben čar.

Vsi ljudje ne čutijo, da morajo vračati v enaki meri svojo ljubezen. So pari, ki funkcionirajo tako, da se nekdo bolj razdaja kot drug in v tem uživata oba. Torej ni merila. Lahko govoriš le zase in kaj tebi paše.

Ves čas poslušam samo to, kaj vse so starši zafknili, ko je bil otrok še majhen oz. pod njihovim okriljem. Vsak detajl je že potencialna nevarnost za naprej. Potem najbolje, da se kupi velik kolut vate in se otroka že ob rojstvu zavije, da ne bo videl ne levo ne desno in bo srečen, ker sploh živi. Po moje je vse mogoče v odrasli dobi, v kolikor to nekdo hoče. Po drugi strani si pa mislim…zakaj bi se moralo vsem dogajati enako? Kdo pravi, da je ta in ta pot edina ter prava?

Ni čist tako, da ni ene resnice, ker tako zelo si pa tudi nismo različni. Osnova zaradi katere se počutimo ljubljeni nam je ista.

Občutek ljubljenosti izvira iz našega najzgodnejšega otroštva, iz časa, ko smo se pestovali pri svoji materi.
Takrat smo se počutili zelo ljubljeni (kdor je imel to srečo, da je imel ljubečo mamo), ko nas je mati pestovala, se nam smehljala, šepetala nežne besede…itd, skratka naredila vse za nas. S tem nam je izkazovala svojo ljubezen in ta občutek iščemo tudi v odrasli dobi…, da bi nam kdo lepo prigovarjal, se smehljal, pestoval…naredil to in ono za nas (kar praviloma počnejo frišnozaljubljeni 😉

S tem, ko nekdo nekaj stori za nas nam izkazuje svojo naklonjenost, svojo ljubezen in več kot naredimo za nekoga več ljubezni mu izkazujemo. Seveda želimo, da nam ta oseba v enaki meri vrne, da se tudi sami počutimo ljubljene. Težava nastopi, ko druga stran tega ne počne, ker…. ker ga tega v mladosti niso naučili, ker mu to nikoli ni bilo potrebno, ker je bila (mamina) ljubezen brezpogojna, v odnosu pa ni bilo očeta, ki bi otrokom ustvaril pogoje, da bi to mamino ljubezen spoštovali, se zaveli, da za to, da jim nekdo izkazuje ljubezen, rabijo izkazat neko mero spoštovanja, da rabijo za to izpolnjevat neke pogoje.
Take razvajene osebe potem zgolj zahtevajo, da jim drugi izkazujejo ljubezen (delajo to in ono za njih), sami pa niso pripravljeni (skoraj) ničesar naredit za druge.[/quote]

Ravnokar si zagovarjal, da je več resnic:).
Po tvoje človek, ki ni občutil prave materinske ljubezni, ne more v odrasli dobi iskreno dajati ter prejemati, ker dejansko ne pozna ljubezni. Po moje tudi mati, ki ne naredi vse za otroke (kako se to meri?), lahko da otroku lepo izhodišče za naprej. Popolnosti ni, vsak se trudi po svojih najboljših močeh. Otrok pravtako v različnih obdobjih drugače občuti starševsko ljubezen. Včasih mu je celo odveč in se počuti zasičen od vseh oblik ljubezni, ki jih doživlja kot odpor. Ljubezen ni vedno le ujčkanje, guncanje, izražanje lepih misli. Ljubezen je tudi učenje o življenju, opozarjanje na pasti in podobno. Kako to predstaviti otroku, da ne bo občutil napačno? Ni formule, ravno zato je vzgoja poseben čar.

Vsi ljudje ne čutijo, da morajo vračati v enaki meri svojo ljubezen. So pari, ki funkcionirajo tako, da se nekdo bolj razdaja kot drug in v tem uživata oba. Torej ni merila. Lahko govoriš le zase in kaj tebi paše.

Ves čas poslušam samo to, kaj vse so starši zafknili, ko je bil otrok še majhen oz. pod njihovim okriljem. Vsak detajl je že potencialna nevarnost za naprej. Potem najbolje, da se kupi velik kolut vate in se otroka že ob rojstvu zavije, da ne bo videl ne levo ne desno in bo srečen, ker sploh živi. Po moje je vse mogoče v odrasli dobi, v kolikor to nekdo hoče. Po drugi strani si pa mislim…zakaj bi se moralo vsem dogajati enako? Kdo pravi, da je ta in ta pot edina ter prava?[/quote]Nisem zagovarjat teze, da se mora vsem dogajat enako, podal sem zgolj definicijo od kod izhaja občutek ljubljenosti. Seveda so odkloni od ideala, če sploh lahko govorimo o nekem idealu, pa vendar nam je osnova vsem ista in če nam v tistem občutljivem obdobju manjka ljubezni imamo v kasnejšem življenju precej težav s tem.

Spoznanje kaj vse so/niso starši zafrknili je lahko zgolj osnova za to, da kasneje nekaj spremenimo pri sebi, nikakor pa ne mora bit opravičilo, da smo taki.
Zavijanje v vato je pa najslabši od možnih scenarijev, ker pride otrok popolnoma nepripravljen v zunanji svet.
Seveda je na drugi strani brutalna surovost do otrok tudi nesprejemljiva.

Torej ta tvoja definicija izhaja iz lastnih izkušenj? Kaj, če nekdo ni doživel tega občutka ljubljenosti v vsej svoji polnosti? Ga ne more najti v sedanjosti, prihodnosti? Lahko se mu zgodi kaj lepega danes, ta trenutek in še dobro, da je tako, sicer bi obstajala definicija, da bodo takšni ljudje oropani ljubezni do konca življenja. Tudi občutek ljubljenosti lahko s časom zbledi, izgine, če ni več tega trajanja ali če je minilo predolgo časa ali če so se zgodile kakšne hude stvari in je odšlo zaupanje v ljudi, v ljubezen. Po moje je vsaka zgodba lahko definicija zase.

Vsi imamo neke lastne izkušnje, mar ne? Razlika je zgolj v tem, da nekdo lahko razmišlja še o kakih drugih opcijah, drugi je sveto prepričan, da je zgolj njegova izkušnja merilo/edina možna/prava od vseh opcij.
Če je bil nekdo v mladosti oropan ljubljenosti od svojih staršev/skrbnikov ima kasneje sigurno nek manjko in posledično takšne in drugačne težave, ki pa so lahko rešljive ali pa tudi ne. Dejstvo je, da se nam pod vplivom okolja razvija naš um, naši možgani in če dražljajev iz okolja ni, se določena področja pač ne razvijejo. Po principu:funkcija pogojuje obliko/uporabnost.
Otrok, ki še ni razvit bo veliko boljši glasbenik, če bo začel igrati v otroštvu kot nekdo, ki se bo začel učiti igranja inštrumenta kot odrasla oseba. Ne pravim, da starejši ne bo znal igrat, če bo imel lastno voljo, dvomim pa da bo razvil talent do te mere, kot bi ga če bi začel z glasbo, ko je šele odraščal in gradil svoje umske sposobnosti, ko je bil čas za to.

Zakaj bi bilo z izražanjem/sprejemanjem ljubezni kaj drugače?

Sigurno je vsak zgodba zase, neponovljiva in samo ugibamo lahko kako bi bilo, če bi bilo… vsak si najde (ali pa tudi ne 😉 nekoga, ki mu je njegovo muziciranje všečno. Nekomu je dovolj, da brenka ne eno struno, drugi rabi celo harfo, tretjemu paše to, da mu nekdo piha v trobento…. 🙂
Vsi pa se rabimo (nekje?) naučit nekega “muziciranja ljubezni” ali misliš, da pridemo s tem znanjem že na svet?

Tisti, ki je ljubezen doživel, ne bo teoretiziral o njej. O najlepših občutkih se en piše nekih brezveznih traktatov.

Ponavadi veliko pišejo in govorijo zaljubljenci. To res ni še ljubezen, je pa lahko začetek oziroma povod.

Da ne? Vsak lahko napiše kar in koliko želi, če o ljubezni pa še toliko boljše 🙂

Kdor ni ljubezni doživel, pa ga vsaka debata o ljubezni spominja na teoretiziranje.

Tisti, ki je ljubezen doživel, jo bo podaril naprej, ne bo je zadržal zase. Če jo bo pa že hotel, bo sama od sebe tekla v svet preko nasmeha kar tako, pozdrava, veselja… Ko se bo od nekod pojavila zateženost, prepir, utrujenost, takrat je jasno, da ničesar užitnega ne morem dati naprej, ker tega nimam.

Tale gospod je sicer “racionalista”, kot Freud, ampak za tiste, ki zahajajo v ekstrem poveličevanja (romantične) ljubezni, predvsem ženske, bo pa morda deloval kot “protistrup streznitve”? 🙂

http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/2412/%C4%8Custveno-opismenjevanje-ljubezen-in-zaljubljenost
http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/2412/%C4%8Custveno-opismenjevanje-ljubezen-in-zaljubljenost?index=2
http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/2412/%C4%8Custveno-opismenjevanje-ljubezen-in-zaljubljenost?index=3
http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/2412/%C4%8Custveno-opismenjevanje-ljubezen-in-zaljubljenost?index=4

Jaz, ko sem bil zaljubljen, sem to tudi znal zadržat zase. Razen, če me je kdo kaj povprašal o tem, pa še takrat sem pazil na besede in bolj skromno odgovarjal. Zame ljubezen brez zasebnosti ne obstaja, to je samo iskanje pozornosti in nabijanje ega.

Marko npr. počne ravno nasprotno. Na forumu, kjer lahko vsakdo prebira njegova sporočila, piše v katerem položaju najraje nabija svojo drago, kdaj in kako jo je zaročil, kje jo je spoznal itd. Plus še cel svet mora vedt kako ji je ime. “True love”