odnosi v zakonu
Zanima me nekaj stvari, naj pa prvo pojasnim zadeve.
Nisem žena, ki nadzoruje vsak korak moža, toleriram ogromno stvari, vendar do nekih meja.
Če se zadeve tičejo tudi mene, želim vedeti. Mislim da s tem ni nič narobe?
Torej – telefon uporablja samo, ko nisva skupaj. Če smo kot družina kje ga nima zraven, ali pa se niti ne javlja. Seveda mesečni račun izkazuje potem drugačno sliko. Torej kliče, ko je kje sam, brez mene in družine.
Če gre kam s kolegom me ne kliče ko gre, ampak ko se že vrača domov (seveda z krepko zamudo od dogovorjenega). Ne moti me pijača s kolegi, moti me, da ne pove ko gre, ampak ko je mimo vse in sem že tako jezna, ker zamuja na kosilo. Če kaj rečem – najedam, sem tečna. Bistvo je, da pač pride domov in saj je povedal, da zamuja. Ja, ampak po klicu je navadno že skoraj doma, pijača pa je bila včasih tudi 2 uri. Torej je imel ogromno časa, da sporoči naj počakam s kuhanjem.
Če ga kličejo, ko smo doma – se ne javi, ali pa reče – sem doma, jutri delam, se slišiva. Pove ne, kdo kliče (ali pa reče da ga en gnjavi), zakaj se niti ne pogovori ob meni s tistim na drugi strani – ne pove. Ni nujno reče, če ga vprašam.
Če grem jaz kam – ga ne zanima kam, s kom – nič. Delam kar hočem, pridem, ko pridem. Če me ne bo- ga ne bo skrbelo kje sem. Isto pričakuje od mene. Saj se vedno vrne domov. Jaz bi ga naj doma pričakala tiho, vesela, da sploh pride. Tudi če ga cel dan ni, se ne javi – nebi ga smela vprašati kje je bil, s kom, zakaj se ni javil…. NIČ: Mogoče kak sms – čist tako brezvezen. Ker je prišel domov, moram biti vesela, ne pa da sprašujem, ter ga najedam z vprašanji. A je to zakonsko življenje, kjer ne rabiš partnerju povedati ničesar, oz mu pač rečeš – bil sem na kavi in – to je vse?! Mene je pričelo razjedati ljubosumje, mož tega ne razume in pravi, da mu težim, ga nadzorujem, kontroliram… A ga res ne smem vprašati kje je bil cel dan, kaj je počel? Če je res bil tako zaseden, da ni mogel poklicati domov ter vprašati kako smo otroci in jaz? Po izpiskih sodeč druge kliče kar pogosto – ne vidim številk na računu, samo klice in sporočila. Kliče kolege, sodelavce – zakaj nas domov ne, reče samo – saj pridem domov in vidim kako ste.
V takem odnosu dolgo več ne bom, on se nima za kaj spremeniti, morala bi se jaz. A je to res normalno? Da mož živi tako, žena pa čaka tiho doma ter ga zadovoljno brez besed sprejme????? In vsaj 1x tedensko dobim pod nos, da nima prijateljev – samo znance, kako nikamor ne gre, da samo dela… Ne vidi pa, da ga na vsakem nekaj moti – ta ne posluša pravo glasbo, ta ima čudne poglede na življenje, drugi je spet neka boječa pička,… Samo eden je koliko toliko v redu. Ampak – ta človek vara partnerko na vsakem koraku, je egoist, ženske rad ponižuje,.. Karakterno človek, ki pa meni nikakor ni blizu. Mož pa ogromno kontaktira ter se druži z njim. (biznis samo, če ga vprašam zakaj, ampak – a res? Vsak dan kavice, pogovori,… – pa še sodelavca nista, mož mu samo včasih kaj pomaga, svetuje. Ta kolega tudi mene – moj občutek – sovraži, kajti čuti mojo nenaklonjenost njegovemu načinu življenja. Mož je bil včasih duhovit, zabaven, pripravljen ušpičiti kakšno neumnost,… Sedaj je – zatežen, nič mu ne odgovarja, vse ga moti, poheca se še samo v družbi, vse meji na sex, da je včasih prav nerodno s kom kontaktirati. Naj bo še tako tragično – mož obrne tako, da je razlog vsega sex. Sex sex – vse meji na sex, namigovanja, pogovori, delo… Kot da je nek obsedenec sexualni. A je to normalno? Meni ni. Ajde, se pohecaš. Ampak – mejo pa moraš imeti. Še huje je, če kaj spije. Potem je samo še bolj direkten ter brez meja. Sama ne zdržim več tega, ogromno ljudi ne pride več k nama, niti midva ne greva nikamor (skupaj!), kajti prav izogibajo se naju, pa še nerodno mi je. Ni več isti človek. Ne vem zakaj, ampak – takega ga ne poznam, niti ga ne želim več imeti ob sebi.
No, saj ti pri tem pomaga. Zakaj se torej pritožuješ? Na začetku vsega tvojega pisanja bi človek res pomislil, da je kaj narobe, da te vara ali kaj podobnega. No, saj lahko, da tudi te. Vendar pa je s tem na koncu vse jasno. Ti bi mu izbirala kolege, mu predpisovala kaj in kako naj se šali ipd. Skratka, ne sprejemaš ga takega kot je. Morda ga tudi pred vsem tem nisi in posledice so, da se te izogiba.
No, saj ti pri tem pomaga. Zakaj se torej pritožuješ? Na začetku vsega tvojega pisanja bi človek res pomislil, da je kaj narobe, da te vara ali kaj podobnega. No, saj lahko, da tudi te. Vendar pa je s tem na koncu vse jasno. Ti bi mu izbirala kolege, mu predpisovala kaj in kako naj se šali ipd. Skratka, ne sprejemaš ga takega kot je. Morda ga tudi pred vsem tem nisi in posledice so, da se te izogiba.[/quote]Boom to je njen obupen poizkus s katerim bi si rada povrnila moževo naklonjenost, a je žal neuspešen in njega še bolj odriva od nje oz on ostaja na poti, ki si jo je začrtal že davno le sedaj je ta reč prišla na dan v vsem svojem “sijaju”.
On jo obravnava kot seksualni objekt in mu kot oseba ne pomeni veliko, če sploh kaj, zato mu ni vredno z njo razpravljat o stvareh, ki so njej samoumevne in jih želi delit z moškim ob sebi. On njo razume kot nek hišni servis na uslugo podobno kot mu je nekoč to “storitev” nudila mama in zanjo ni bil dolžen ničesar “plačat”. Karkoli je naredil ona mu je stregla dalje in to pričakuje tudi od žene – ali kake naslednje ženske. Ni sposoben čustvene bližine, ker je nikoli ni rabil izkazovat, ker to od njega nikoli ni nihče zahteval.
Ja je normalno, da se moraš ti spremenit, ker dokler si takšna kot si se njemu enostavno ni treba. Ti se spremeni tako, da bo tebi prav pa naj to pomeni, da bo on s tabo ali pa ne.
Izgubit nimaš kaj, ker tudi nič nimaš kar bi lahko izgubila….. žal. :/
To je res, le da on še ne ve, da mu bo potem “malo” žal, ko se boš spremenila tako, da bo tebi prav, ne več le njemu.
No, saj ti pri tem pomaga. Zakaj se torej pritožuješ? Na začetku vsega tvojega pisanja bi človek res pomislil, da je kaj narobe, da te vara ali kaj podobnega. No, saj lahko, da tudi te. Vendar pa je s tem na koncu vse jasno. Ti bi mu izbirala kolege, mu predpisovala kaj in kako naj se šali ipd. Skratka, ne sprejemaš ga takega kot je. Morda ga tudi pred vsem tem nisi in posledice so, da se te izogiba.[/quote]Boom to je njen obupen poizkus s katerim bi si rada povrnila moževo naklonjenost, a je žal neuspešen in njega še bolj odriva od nje oz on ostaja na poti, ki si jo je začrtal že davno le sedaj je ta reč prišla na dan v vsem svojem “sijaju”.
On jo obravnava kot seksualni objekt in mu kot oseba ne pomeni veliko, če sploh kaj, zato mu ni vredno z njo razpravljat o stvareh, ki so njej samoumevne in jih želi delit z moškim ob sebi. On njo razume kot nek hišni servis na uslugo podobno kot mu je nekoč to “storitev” nudila mama in zanjo ni bil dolžen ničesar “plačat”. Karkoli je naredil ona mu je stregla dalje in to pričakuje tudi od žene – ali kake naslednje ženske. Ni sposoben čustvene bližine, ker je nikoli ni rabil izkazovat, ker to od njega nikoli ni nihče zahteval.[/quote]
Mi res ni jasno kako si iz tako enostranske izpovedi razbral kako oz. kot kaj jo obravnava. Jaz lahko razberem le, da ga ona obravnava kot upirajočega se pubertetnika in on potem točno tako tudi reagira. In tudi če bi bilo res kar trdiš, bi to moralo biti jasno že na začetku, in ne da se takrat na takšno vlogo pristaja, potem kar na enkrat ne bi več.
V bistvu je tako kot v vsaki “podobni” zgodbi. Oba se obnašata kot pubertetnika in kakor trenutno zgleda, nihče nikogar ne vleče iz tega stanja v bolj zrelo obnašanje. Bistvo odnosa je pogovor, dogovor in spoštovanje tega dogovora na način, da sta oba zadovoljna.
Moje mnenje je, da bi vsak moral pogledat pri sebi, kaj lahko naredi boljše, drugače, da bo dosegel željeno pri partnerju. To pa pomeni, da moramo bit kdaj tudi “hudi”, ne le bolj in bolj ustrežljivi.
Želela sem se pogovoriti, ampak… Težim mu, ga dušim z nekimi pogovori, najedam… naj mu dam dihati. Ko pride domov želi mir, da sem ga vesela, ne pa da najedam. In potem naj storim kaj? Čakam kot v starem veku, mu še umijem noge? Kje je moj mož, katerega sem poročila? Ko ga povprašam o tem, se razkuri name. In potem še naj imam veselje sexat z njim, če tako nima tople besede zame? Ga naj res še zanimam samo kot sex objekt, kot partnerka pa?? Kje je moja osebnost, čustva? Na to se požvižga že nekaj časa.
Jaz te povsem razumem. Človeka ne moreš prisilit, da te ima rad. Niti, da te spoštuje. Na srečo ti ostane spoštovanje do sebe, ki ti ga nihče ne more odvzeti. Vsaj ne za stalno.
Mogoče mu ne težiš na pravilen način. To je še edino, kar lahko probaš. Problem je, ker ne vemo, kako se z njim pogovarjaš, kako mu “najedaš”, zato ti težko konkretno svetujem(o).
Edini konkreten nasvet, ki mi pride na pamet, glede na to, da se je vajin odnos “spremenil čez noč”, je, da ga vprašaš, ali si se ti sama kaj spremenila v odnosu do njega. Treba bo upati še na to, da ti bo to povedal in si ne bo mislil sam pri sebi, da bi pa to že sama itak morala vedet.
Ne dereva se en na drugega, še manj je kakšno nasilje. Čisto tako na zunaj, normalen pogovor. Kot o vsakdanjih stvareh.
Tudi vprašala sem ga, če delam kaj jaz narobe, da se je spremenil. NE, ne delam, samo najedam mu. In to mu delam že celo življenje, ampak sedaj pa ne more več tako. Sexal bi vsak dan – tudi večkrat. Ko sem mu povedala da potem se ne more tako obnašat do mene, da imam tudi jaz potrebe, pač bolj na čustveni bazi kot on, je rekel da kaj bi rada. Saj pa ni baba. Čisto po kolegu – ženske smo za doma, štedilnik ter za sex. Zato si jo moški tudi dobi. Da mu kuha, pere, nudi posteljne usluge… In ko mu rečem, da nikoli nisem bila taka dobim nazaj – zato pa imava sedaj težave. Haloo, pred tem kolegom je doma klapalo, sva bila več ali manj zadovoljna en z drugim. Pač težavice, ampak nič resnejšega. In ko mu omenim, da se je ob tem kolegu spremenil je še slabše – ne pustim mu niti znancev. Kontrolirati ga hočem, onemogočati… Pa to sploh ni res.
Vidva sta očitno v neki spirali. Stvari gredo slabo. Ti “najedaš”, da bi šle bolje, on “hoče mir”, da bi šle bolje. Rezultat je nezadovoljstvo obeh in stanje se le slabša. Rešitev je lahko le v tem, da pride do nekega kvalitativnega premika v pogovorih, ki je pa ponavadi možen le po nekem padcu na realna tla.
Ah, težava je v tem, ker že nazačetku nista postavila nekih mej in zdaj sta se naveličala. On tvojega tečnarjenja (za katerim se skriva obupna želja po biti sprejeta, razumljena), on pa se je naveličal oziroma ne zmore več občutka, da zate ni dovolj vreden. Drug drugega sploh ne razumeta, ker ne komunicirata na pravi način. Pogovarjat bi se morala o svojih občutjih, to pomeni ” ko narediš to, se počutim tako in tako” in ne v obliki tečnarjenja kot npr. “zakaj ne narediš tega, če sem ti že 5x rekla?” Ni pa vsak pripravaljen na tak način komunikacije. Kdor se zaveda, kako pomemben je, ima s tem manjše težave.
Boom to je njen obupen poizkus s katerim bi si rada povrnila moževo naklonjenost, a je žal neuspešen in njega še bolj odriva od nje oz on ostaja na poti, ki si jo je začrtal že davno le sedaj je ta reč prišla na dan v vsem svojem “sijaju”.
On jo obravnava kot seksualni objekt in mu kot oseba ne pomeni veliko, če sploh kaj, zato mu ni vredno z njo razpravljat o stvareh, ki so njej samoumevne in jih želi delit z moškim ob sebi. On njo razume kot nek hišni servis na uslugo podobno kot mu je nekoč to “storitev” nudila mama in zanjo ni bil dolžen ničesar “plačat”. Karkoli je naredil ona mu je stregla dalje in to pričakuje tudi od žene – ali kake naslednje ženske. Ni sposoben čustvene bližine, ker je nikoli ni rabil izkazovat, ker to od njega nikoli ni nihče zahteval.[/quote]Mi res ni jasno kako si iz tako enostranske izpovedi razbral kako oz. kot kaj jo obravnava. Jaz lahko razberem le, da ga ona obravnava kot upirajočega se pubertetnika in on potem točno tako tudi reagira. In tudi če bi bilo res kar trdiš, bi to moralo biti jasno že na začetku, in ne da se takrat na takšno vlogo pristaja, potem kar na enkrat ne bi več.[/quote]Boom nekdo, ki na partnerja gleda kot na osebo, kot na neko živo bitje s svojimi potrebami in če ima zraven vsaj še malo pojma kako in zakaj ženska tako deluje, kaj si v odnosu želi in da mu odnos pomeni kaj več kot le to kar sem napisal, potem razmišlja na drugačen način in nikoli (ali vsaj ne za dolgo) ne pride do take situacije kot je ta.
Iz napisanega se lahko razbere kako kdo razmišlja, ker tako kot razmišlja tako tudi funkcionira. Podobno kot avto, ki kadi pije olje in tisti, ki ne žre olja ne kadi, vsaj ne tako močno 😉
Njen problem je le to, da nekako ne zna ustvarit take situacije v odnosu ob kateri se bo on primoran oz si jo bo želel poslušat in se bo iz te želje tudi drugače obnašal do nje.
Taka situacija je bila pred poroko, takrat se je trudil (zato se sprašuje kje je tisti človek, ki ga je poročila), sedaj ko jo je pa zarinkal je pokazal svoj pravi obraz, ker se mu kao ni treba več trudit, ker žena mora bit vesela, če se on le prikaže na vratih, ni važno ob kateri uri…….. Zakaj bi sicer nekdo, ki ne razmišlja tako egoistično kot sem zgoraj napisal, kaj takega izustil?
Daj še ti napiši neko logično razlago 😉
Marko, delam tako, bila sem na različnih svetovanjih v zadnjem letu. Zato tudi vedno manj sprejemam tak partnerski odnos. Pa vendar – zd se mi iz dneva v dan slabše. Bolj se jaz spreminjam, trudim, bolj dobivam odpor. Bol povem kaj želim, kako me boli tak odnos, bolj se sam brani tega z napadi name. Kot da se boji čustev – mojih, ki jih pokažem (povem, ne cmerim se kot neka cmera), bolj se on umika, zapira. Ali pa pride z kontra napadom. Nazadnje sva imela bitko – kjer je prisegal pri otroku, da ni bil nikjer razen v službi, ker se je projekt in sestanek zavlekel. No, ko sem rekla da ga je kolegica videla na vse prej kot delovnem mestu je rekle – aja, zdaj na koncu si mislila. Potem pa bi mi definirala kaj želiš vedeti. Pa sem ga lepo vprašala, zakaj ni poklical, da bi pač imeli malo pozneje skupaj kosilo. Ja, spet se ga je čakalo – no, ne ves čas, ampak kako uro pa, preden sem postregla sebi in otroku kosilo.
Dve možnosti sta. Ali te sploh ne razume, kaj mu govoriš oziroma kaj naj stori, da ti te želje izpolni. V tem primeru se morda sooča s kakšnimi občutki zavrnitve, kjer se počuti nemočnega in ne zna reagirat drugače, kot otrok.
Duga možnost pa je, da ti preprosto ne želi izpolnit želja, ker se mu ne zdi vredno, vendar se hkrati boji, da bi te izgubil, recimo zaradi svojega ugleda.
predno greš v posvetovalnico, k “šrinku” … se pozanimaj v kakšnem “svetu” svetovalec/ka živi.
Padem v neustavljiv smeh, ko za kakšnega”šrinka” izvem, da je že xy_krat ločen, po večkrat od iste osebe … otroke ima pa razmetane kot, da jih je burja naredila.
več kot očitno je, da ima drugje postlano. Je pa tipičen dedec, ki kljub temu, da bi rad šel drugam, ne bo sam sprožil postopkov, ampak čaka, da bo tebi končno prišlo v glavo, da te ne mara več. Čaka, da boš ti vložila zahtevo za ločitev, speljala postopek, na koncu boš pa še tagrda, ker si takega dobrotnika pustila.
Mi res ni jasno kako si iz tako enostranske izpovedi razbral kako oz. kot kaj jo obravnava. Jaz lahko razberem le, da ga ona obravnava kot upirajočega se pubertetnika in on potem točno tako tudi reagira. In tudi če bi bilo res kar trdiš, bi to moralo biti jasno že na začetku, in ne da se takrat na takšno vlogo pristaja, potem kar na enkrat ne bi več.[/quote]Boom nekdo, ki na partnerja gleda kot na osebo, kot na neko živo bitje s svojimi potrebami in če ima zraven vsaj še malo pojma kako in zakaj ženska tako deluje, kaj si v odnosu želi in da mu odnos pomeni kaj več kot le to kar sem napisal, potem razmišlja na drugačen način in nikoli (ali vsaj ne za dolgo) ne pride do take situacije kot je ta.
Iz napisanega se lahko razbere kako kdo razmišlja, ker tako kot razmišlja tako tudi funkcionira. Podobno kot avto, ki kadi pije olje in tisti, ki ne žre olja ne kadi, vsaj ne tako močno 😉
Njen problem je le to, da nekako ne zna ustvarit take situacije v odnosu ob kateri se bo on primoran oz si jo bo želel poslušat in se bo iz te želje tudi drugače obnašal do nje.
Taka situacija je bila pred poroko, takrat se je trudil (zato se sprašuje kje je tisti človek, ki ga je poročila), sedaj ko jo je pa zarinkal je pokazal svoj pravi obraz, ker se mu kao ni treba več trudit, ker žena mora bit vesela, če se on le prikaže na vratih, ni važno ob kateri uri…….. Zakaj bi sicer nekdo, ki ne razmišlja tako egoistično kot sem zgoraj napisal, kaj takega izustil?
Daj še ti napiši neko logično razlago ;)[/quote]
Dobro. Lahko rečemo trud recimo temu, da se je držal njenih dovoljenj in prepovedi s kom se sme/ne sme družiti, pa naj bo. OK, se je trudil in verjetno pozneje spoznal, da kljub svojemu “trudu” ne dobi nič več kot prej. Morda le še manj, ker se pozneje verjetno postavljajo vedno nove in nove zahteve, v obratni smeri pa ostaja trud bolj ali manj enak.
@ne vem več
Meni se zdi, da če bi šla vidva ta trenutek pred oltar in bi se župnik ozrl po cerkvi in vprašal: če kdo od prisotnih pozna razlog, zaradi katerega se ta dva ne bi smela poročiti… – saj veš – tako po filmsko, bi se tričetrt povabljencev v cerkvi steplo, kdo bo imel prvi besedo.
Resnično se sprašujem, kakšni so bili vaši starši – predvsem kakšne so bile vaše matere, da so vas vzgojile v takšne kuhinjske krpe.
No…zate ne vem, boš morala malo več napisati o sebi :)), ampak jaz gotovo nisem bila tako vzgajana.
In zdaj si me prav spodbudila k temu, da sem začela razmišljati, kaj bi si ta trenutek mislila moja mati, če bi bila jaz avtorica tega posta. Ni mi mogla kupovati dragih oblek, ni mi mogla plačati dragih šol, nič kaj materialnega mi ni mogla nuditi…in da na koncu ne bi imela niti spoštovanja do same sebe, ki mi ga je v glavo vcepljala celo svoje življenje ??? Pa ona bi se še isti trenutek vrgla skozi okno in ker živi v pritličju bi najbrž pozvonila pri gornjih sosedih, da naj jo, samo za trenutek, spustijo na svoj balkon.
Ti hodiš na svetovanja, on pa s kavča… kaj? Komandira? Pa kaj je z vami ženske?
Prosim vas, spravite se k sebi, ker jaz tegale življenja še brati ne morem, kaj šele, da bi ga živela.
Marko, ne vem, kolikokrat si bil ti v takšni situaciji, ampak jaz sem jo enkrat doživela. “Ko narediš to, se počutim tako in tako” deluje potem, kasneje, ko se odnos popravlja, ko se stvari izboljšujejo, ko oba že vidita svetlo luč na koncu tunela. V fazi, kot jo razlaga avtorica, dobiš na ta stavek odgovor “že spet si nezadovoljna in že spet težiš…” in nimaš kam naprej…
Moraš pa vseeno razumeti, da so ta dekleta doma dobila drugačne lekcije, drugačen zgled o tem, kako izgleda odnos dveh, kot ti. In tega se je pač potrebno naučiti skozi različne izkušnje. Je pa najprej dobro prepoznati svoje “napačne” vzorce vedenja in jih spremeniti tako, da bo tudi odziv na drugi strani primernejši. Za to pa potrebuješ človeka, ki te spoštuje kot celotno osebnost.
Pandora, mogoče imaš prav, ampak v tem vidim edino rešitev. Le tako bo lahko videla, če je partnerju kaj mar za njeno počutje, čeprav seveda očitno kaže, da mu ni veliko mar.
Verjetno se on v tej situaciji počuti precej negotovega in kot tak še sebi ne zna pomagat, ne da bi še gledal na njeno počutje zraven.
Forum je zaprt za komentiranje.